Pariški časnik Le Figaro je 15. novembra objavil komentar pravnega zgodovinarja Jean-Louisa Harouelaz naslovom Globalni sporazum o migraciji ali kako je nastala uradna resnica, v katerem se kritično loteva t.i. Marakeške deklaracije
(uradni naziv je Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration), dokumenta OZN, o katerem bo odločala posebna mednarodna konferenca v maroškem Marakešu 10. in 11. decembra letos. Slovenska vlada o tem, kakšno stališče bo država zavzela do te deklaracije, uradno še ni odločala. Se pa močno nagiba k pristopu oziroma podpisu. Na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), kamor smo pred dnevi poslali prošnjo, da nam posredujejo slovenski prevod deklaracije, so nam pojasnili, da se to gradivo “trenutno prevaja v slovenski jezik”, in da bo dostopno javnosti na spletnih straneh MZZ, ko bo prevedeno. Odgovor MZZ je nekoliko nenavaden, če upoštevamo dejstvo, da se je proces sprejemanja globalnega dogovora o migracijah in beguncih pričel že 19. septembra 2016, ko je 193 članic OZN sklenilo, da medvladna konferenca (vir) obravnavala dokument z naslovom Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration. Končno besedilo t.i. Marakeške deklaracije (vir) je nastalo 13. julija letos, ko je bil določen tudi datum medvladne konference, tj. 10. in 11. december 2018. Prav zato je očitno, da se je slovenska vlada zelo pozno lotila prevoda dokumenta, ki ima v angleški verziji 34 strani.
(uradni naziv je Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration), dokumenta OZN, o katerem bo odločala posebna mednarodna konferenca v maroškem Marakešu 10. in 11. decembra letos. Slovenska vlada o tem, kakšno stališče bo država zavzela do te deklaracije, uradno še ni odločala. Se pa močno nagiba k pristopu oziroma podpisu. Na ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), kamor smo pred dnevi poslali prošnjo, da nam posredujejo slovenski prevod deklaracije, so nam pojasnili, da se to gradivo “trenutno prevaja v slovenski jezik”, in da bo dostopno javnosti na spletnih straneh MZZ, ko bo prevedeno. Odgovor MZZ je nekoliko nenavaden, če upoštevamo dejstvo, da se je proces sprejemanja globalnega dogovora o migracijah in beguncih pričel že 19. septembra 2016, ko je 193 članic OZN sklenilo, da medvladna konferenca (vir) obravnavala dokument z naslovom Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration. Končno besedilo t.i. Marakeške deklaracije (vir) je nastalo 13. julija letos, ko je bil določen tudi datum medvladne konference, tj. 10. in 11. december 2018. Prav zato je očitno, da se je slovenska vlada zelo pozno lotila prevoda dokumenta, ki ima v angleški verziji 34 strani.
Vtis je celo, da si slovenska vlada ne želi odprte in demokratične javne razprave o dokumentu, ki naj bi ga zunanji minister Miro Cerar podpisal 11. decembra v Marakešu. Precej kritičnih pripomb in celo opozorilnajdemo v drugih evropskih državah, pa ne zgolj v t.i. Višegrajski četverici, ki Marakeške deklaracije, kot pravijo, ne bo podpisala, temveč tudi v liberalni Franciji. Ugledni francoski pravni zgodovinar Jean-Louis Harouel denimo meni, da je besedilo o migracijah, sestavljano v okviru OZN, v resnici sredstvo za ustvarjanje pritiska na zahodne države. Njegov komentar smo prevedli, ker predstavlja racionalno in argumentirano kritiko nečesa, kar bi nekatere vlade rade predstavile kot nekaj neproblematičnega ali celo samoumevnega. Takole piše Harouel:
“Za tem besedilom je ideja, da se bodo migracije neizogibno stopnjevale ter da moramo zagotoviti, da bodo potekale čim bolj gladko, brez vsakršnega obrambnega pristopa. Dokument poudari 23 ciljev, ki se vrtijo okoli dveh glavnih osi: zagotoviti večjo varnost migrantom in poskrbeti, da bodo tam, kjer se bodo naselili, sprejeti na bolj “vključujoč” način. To ni pogodba – kljub zavajujočemu izrazu “sporazum”, s katerim se opisuje. Držav ne bo zavezovala. Kljub temu bodo njena priporočila sredstvo za ustvarjanje pritiska na državne imigracijske politike. In hkrati postavlja temelj za nadaljnji razvoj zavezujočih standardov.”
Na prvi pogled “sporazum” ZN daje vtis intelektualne poštenosti. Polemike o migracijah si prizadeva umakniti z emocionalnega polja in jih za javno debato prikazati tako, da bi temeljile izljučno na dejstvih in številkah. “Sporazum” potrjuje svojo zavezanost svobodi izražanja, odprti in svobodni debati. Toda presenetljvo mora ta debata nujno “privesti javnost do tega, da upošteva pozitivne učinke varne, urejene in ustaljene migracije”. To pomeni, da “sporazum” razkriva uradno resnico: migracija je po definiciji koristna za vse vpletene strani.
Torej debata ni svobodna.
Še več, “sporazum” priporoča, da države odrečejo podporo medijem, ki bodo predvajali domnevno ksenofobne in nestrpne govore. Kakorkoli, ravno to bo neizogibno privedlo k uvedbi davkov na časopise, ki objavljajo številke in dejstva, ki nasprotujejo dogmi o nujno koristni naravi migracijskega pojava. “Sporazum” hoče zapreti usta vsaki kritiki migracije. Zatorej je treba reči, da tako kot v preteklosti v Sovjetski zvezi, besede spremenijo pomen: “odprta in svobodna debata” dejansko pomeni aktivizem v prid imigraciji.
Zdi se, kot da “sporazum” Združenih narodov o migracijah temelji na načelu, da bi moral vsakdo imeti možnost, da pride in se naseli kamorkoli. Kakorkoli, še posebej zaradi ogromne rasti prebivalstva v Afriki bo v prihodnjih desetletjih desetine ali celo stotine milijonov ljudi, ki bodo hoteli priti v zahodne države. Sprejetje ogromnih množic v Evropo v njihovem iskanju Eldorada bi bilo za Evropejce samomorilsko in ne bi koristilo niti migrantskim množicam. Preplavljena Evropa bi bila neizogibno porušena Evropa. Kakor je pripomnil Victor Hugo: “Po dnevu, ko beda vseh doseže bogastvo peščice, bo nastopila noč, ko ne bo ostalo ničesar več. Ko ne bo ostalo ničesar več za nikogar.”
To je regresiven učinek egalitarizma, še posebej v njegovi komunistični verziji. Kajti, paradoksalno, gre za komunistično razsežnost ideologije svobodne migracije. Ta temelji na ideji, da je svet skupna stvar, da pripada vsakomur, da lahko kdorkoli zakonito gre in izkoristi prednosti ugodnih okoliščin, kjerkoli že so. Toda jemanje tega, kar pripada drugim, je v skladu s filozofijo komunizma.
Ideologija svobodne migracije uničuje lastništvo zahodnih ljudstev nad samim sabo. Suverenost ljudi temelji na lastništvom nad samim sabo, svojo usodo, svojo identiteto, svojo zemljo, svojo materialno in duhovno dediščino. V svoji državi se morate počutiti, kot pravijo, “doma”. In izraz se nanaša na idejo lastništva: kolektivno lastništvo (suverene države), ki poraja materialno, moralno in “kulturno” varnost, neobhodno za dobro življenje. Pa vendar ideologija svobodne migracije uničuje to lastništvo, uničuje idejo dediščine človeških skupnosti s tem, ko jo prisili, da se odpre vsakomur, da se deli z vsemi brez upoštevanja svobode izbire ali stanja stvari.
Zatorej lahko brez pretiravanja rečemo, da je to dejansko oblika komunizma na globalni ravni.
Tema svobodne migracije je postala ena glavnih osi človekovih pravic, kot jih razumemo danes, to je preoblikovanih v sekularno religijo, katere zgodovinar François Furet je prvi opazil, da je nadomestila komunizem v njegovi vlogi utopije, ki naj bi vzpostavila kraljestvo dobrega.
Revolucionarni aktivisti se niso motili. Od 80. let prejšnjega stoletja je mnogo aktivistov, ki so z implozijo Sovjetske zveze in kolapsom sekularnih komunističnih religij postali sirote, množično konvertiralo v sekularno religijo človekovih pravic, ki jim je dovolila, da še naprej izvajajo komunizem na manj viden način, s tem ko napadajo drugo obliko lastništva: lastništvo ljudi nad samim sabo. “Globalni pogled Združenih narodov na varno, urejeno in ustaljeno migracijo” je izraz te filozofije. Nič presenetljivega ni, da so se Združene države, Avstrija, Poljska, Madžarska, Češka, Slovaška, baltske države in verjetno Švica umaknili iz nje. Kdaj bo na vrsti Francija?
Prevedel: Vid Sagadin Žigon
