Sedaj se luč našega Gospoda, za katero se je zdelo, da je za vedno izginila, vrača in ponovno pojavlja v noči vstajenja.
Naš Gospod je rekel: » Ego sum lux mundi. Jaz sem luč sveta.« (Jn 8, 12)
»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel.«
(Lk 12, 49) Tako je na enak način nastala svetloba v noči in ta luč bo vžgala vso zemljo.
Vse naše luči so postale svetle, osvetljene z ognjem našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kakšen prizor tega ognja v velikonočnem bdenju, ognja ljubezni našega Gospoda, ki se mora preslikati v naše duše! Tako se je za nas rodilo veliko upanje: naš Gospod ni preminil za večno, Gospod bo vstal. Pa vendar, apostoli spet ne verujejo.
Poslušajte samo besede učenca iz Emavsa: »Sperabamus. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh tega pa je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kot so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« (Lk 24 21-24)
Ali nismo tudi mi malce podobnim tem apostolom in tem ženam? Ničesar ne najdemo. Iščemo in iščemo našega Gospoda, vendar smo v nevarnosti, da ničesar ne najdemo. Pa, manjka nam vere!
(Nadškof Lefebvre, 14. aprila A.D. 1974.)