»…po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas je obiskal
Vzhajajoči (Mesija, naš Gospod), da razsvetli tiste, ki sedijo v témi in
smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.« (Luk 1,78-79)
Drago moje ljudstvo, kadar premišljujem začetke in napredek Krščanske Vere in oživim spomin na znamenja in čudeže našega Odrešenika, sta tukaj dve stvari, ki se mi zdita zelo osupljivi in skoraj neverjetni. Prva je ta, da se najdejo ljudje, ki zavračajo sprejetje naše najsvetejše Vere. In druga stvar je ta, da si tisti, ki so to Vero sprejeli, upajo storiti greh.
Naša Vera je bila najavljena po tako mnogih napovedih prerokov; bila je sprejeta z velikanskim soglasjem ljudstev; naša Vera temelji na mnogoštevilnih čudežih in se hrani s tako velikim upanjem. Rasla je preko dobrodelnosti, se krepila iz starega veka, se potrjevala z zaporedjem škofov in se končno utrdila s čisto avtoriteto Rimsko-Katoliške Cerkve. Pa vendar je presenetljivo, da se kljub nauku naše Vere še najdejo ljudje, katerim se zdi Katoliška doktrina Kristusa manj veljavna in dokazana in kateri brez strahu zapisujejo svoja imena pod avtorje novih sekt in se zapisujejo Gospodarju vseh zablod. Nekdo je morda slišal, da je med ljudmi prevladalo prepričanje, da je za tiste, ki kršijo Božji Zakon, določena večna kazen; ali ni tak človek presenečen, da prav tisti ljudje, ki v to verjamejo, ljub vsemu z največjo lahkoto in predrznostjo grešijo proti Bogu?
Če bi šlo za opozorilo, da po ukazu kralja pod smrtno kaznijo z obešenjem ob določeni uri nihče ne sme prestopiti mestnih vrat, kje bi se našel kdo, ki bi bil tako nemaren in nepreviden glede lastne varnosti, da bi si ob prepovedani uri, v navzočnosti mnogih prič, drznil položiti svojo nogo zunaj vrat? In če bi slučajno iz nekega razloga storil to, ali ne bi bil zatem v strahu, ne samo pred pričami, bal bi se še mestnih vrat – kot da bi se bila nekako zavedala, da je bil storjen zločin? Danes so Kristjani prepričani, da je Vsemogočni in najbolj Vzvišeni Gospod odredil nepreklicno obsodbo tistega, ki je zapustil to življenje v krivdi, ker je obžalovanja vredno kršil Božji zakon in je tako zvezan kot obsojenec v Večne verige in mučen brez konca z neopisljivimi bolečinami (če se pred smrtjo ni iskreno pokesal svojih grehov).1 Vseeno vsak dan vidimo, da mnogi ljudje brez prisile, nenaprošeno in včasih celo nepovabljeno žalijo Boga po lastni iniciativi, svobodni volji in z uživanjem v želji. Resnično, nekateri celo iščejo priložnosti za greh, razveseljeni, če jih najdejo in užaloščeni, če jih ne. Kaj bi dejali, da je vzrok za to?
Ljudje moji dragi, zdi se mi, da obstajajo trije osnovni razlogi za to: pomanjkanje premisleka, nevednost in sebičnost. Zadnjo so Grki bolj primerno in pomenljivo poimenovali philautia2 pomanjkanje razmisleka ni najmanj pomemben razlog; celo nasprotno, mogoče je celo glavni vzrok, zakaj nas nevarnost večnega mučenja, ki visi nad nami vsemi, ne potegne stran od grehov. Kajti mnogi ljudje niso v pomanjkanju Vere, ampak večinoma v pomanjkanju skrbne in prizadevne spoštljivosti do stvari, ki jih Vera ponuja in poučuje. Iz tega razloga sem se odločil, da opravim delo, ki zelo razveseljuje Boga in je koristno za vas, če bom danes, kot sem obljubil pri prejšnji pridigi, obudil spomin in vam naslikal prav pred vašimi očmi, kako strašne, kako krute in krvoločne so nenehne muke, ki jih je Bog pripravil hudobnim in brezbožnim ljudem. Toda, preden začnem pripovedovati o mukah pekla, moram napraviti ovržbo, ki se nanaša na druga dva razloga, ki sem jih omenil malo prej.
Ker smo nepoučeni o teži in obsegu greha, se težko pripravimo v prepričanje, da so peklenske muke takšne, kot grozi Sveto Pismo pokvarjenim ljudem. Sv. Avguštin to potrjuje s temi besedami: »Sedaj izgleda Večna kazen težka in nepravična za človeški razum zato, ker v tej naši slabotnosti ugašajočih čutov manjka tista zaznava najvišje in najčistejše modrosti, preko katere bi lahko občutili, kako velikanska je žalitev, ki je bila storjena v tem prvem izgovarjanju.«
Če bi resnično razumeli težo krivde, bi komaj še gojili kakšen dvom o grenkobi kazni. Želite, da vam z besedami opišem, kako velikanska je teža greha? Ljudje moji dragi, tako ogromno brezmejna je, da jo naš razum na noben način ne more doumeti, kajti to prekaša človeške sposobnosti in premaga vsako inteligenco smrtnikov. Kajti ustrezati mora stopnji veličine žalitve s stopnjo dostojanstva in plemenitosti Tistega, ki je žaljen. Potem bo greh, ki rani neskončno Dostojanstvo in Vzvišenost, postal brezmejno in neskončno zlo.
Kako nevarna in resna je bolezen greha, lahko spoznate iz odličnosti in dostojanstva Doktorja samega in zdravil, ki so potrebna za njeno ozdravljenje. Kajti, kadar slišimo za koga, da je zelo bolan in ni zadovoljen z lokalnimi zdravniki, pač pa pokliče znane zdravnike iz raznih, tudi oddaljenih krajev, ter potrebuje najbolj izbrana zdravila, napravljena z izrednimi stroški, potem mi, ki nismo zdravniki, pravimo, da ima ta oseba najbolj smrtonosno obliko bolezni. Kaj potem torej moremo misliti o bolezni greha, katere modrost, genialnost, moč in zmožnosti vsega človeštva ne more nikoli pozdraviti?
Jasno je, da bi ta bolezen vodila celotno človeško raso v propad, če se ne bi Modrost spustila iz naročja Boga Očeta in pripravila najbolj izbrano zdravilo iz prave Krvi Svojega najbolj dostojanstvenega Telesa.
Resnično, ljudje moji dragi, če ne bi imeli nobenega drugega dokaza o teži greha, kot edino tega, da nam pokaže smrtonosnost greha, je ta dokaz tako nedvoumen, da prepriča vse ljudi, kako je vsaka, kakršnakoli krivda proti Bogu velikanski zločin. V oziru na kazen za to krivdo lahko z največjo pravico rečemo: »Česar oko ni videlo, niti uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki Ga žalijo.«
Kajti zakaj bi Bog, ki je Modrost sama, želel postati človek, da bi bil odveden na Križ in umrl za uničenje vladavine greha, če ne za to, da premaga moči in prevlado Satana in da Sam postane iztrebljenje greha? Če bi potemtakem vsaj občasno razmišljali o teh rečeh, ne bi bili tako zlahka nagnjeni h grešenju in bi imeli popolnoma drugačno mnenje o mukah Pekla. Toda vrnimo se na preostali razlog za našo otopelost.
Ljudje moji dragi, osupljivo je, kako prepričljiva moč se nahaja v samoljubju, pogubni sebični ljubezni. Kajti ona je prepričanje samo po sebi. To prepričanje je mogočno po naravi in »ženitni posrednik« tako gladkega jezika, da preko njegovega nagovarjanja skoraj vsi ljudje zlahka verjamejo, da ne bodo plačali skoraj nobene kazni ali pa kratko in pomanjkljivo, pa čeprav živijo nepravično in hudobno življenje.
Od tod izvira tisto slavno prepričanje določenih filozofov, ki, kot navaja Aristotel, so pripisovali odlična dela samim sebi in so hrepeneli po tem, da bi jim drugi verjeli in jih spoštovali kot avtorje teh del; medtem ko so po drugi plati zunanjim razlogom pripisovali vso krivdo za zločine in grehe, ki so jih ob priliki napravili. Potemtakem so, če so ravnali primerno, pričakovali nagrado, če pa so delali slabo, so želeli izostati od kazni. Iz te iste korenine po vrsti, so zrasle one zmote celo Krščanskih pisateljev, katere našteva in spodbija Sv. Avguštin v dvanajsti knjigi Božje mesto. Kajti nekateri ljudje verjamejo, da Katoličanov ne čaka nobena kazen, tudi tistih ne, ki živijo pokvarjeno življenje. Še več, nekateri po svoje razsojajo, da so odvezani večne kazni ne le Katoličani, ampak tudi heretiki, če so ti nekoč bili Katoličani! Še drugi trdijo, da nihče, niti Katoličan niti heretik, ki je bil posvečen z Zakramentom sv. Krsta, ne more biti priveden v Večne muke. Drugi gredo še dlje, ko menijo, da bodo vsi ljudje, naj so Katoličani, Judje ali pogani, rešeni ob poslednji Sodbi preko lastnih zaslug ali po zagovoru in molitvi drugih. Obstajajo celo ljudje, ki vzbujajo upanje v odpuščanje in obstoj večnega odrešenja ne le za ljudi, ampak celo za hudiče v Peklu! Kaj drugega kot nagnusna sebičnost je tista, ki daje tako napačno usmerjen čut za usmiljenje in povzroča, da sprejemajo takšno nepomembno stališče glede muke Pekla? Ker so te stvari take, naj nas ne čudi, da ta-ista sebična ljubezen dandanes v nekaterih ljudeh povzroča, da samo medlo in s težavo doumevajo, da jim nad glavo visi in jih ogroža nevarnost večne in nikoli končane muke. Resnično, taki ljudje nespametno modrujejo in pravijo: »Gotovo, Bog me ne bi odrešil po tako visoki ceni in pretrpel tako veliko tukaj na zemlji v moj prid, če bi me imel namen, na račun enega samega bogoskrunstva ali katerega drugega zločina, zvezati v večno temnico.«
Resnično, ljudje moji dragi, smo dolžni ugovarjati temu lažnemu in pogubnemu mnenju in pokazati, na kako trhlih temeljih počiva. Recimo da naš kralj vzljubi nekega nepomembnega navadnega človeka, ga poviša v javnega uslužbenca in ga v svojem kraljestvu končno postavi za vladarja lepe in popolnoma opremljene trdnjave. Sedaj recimo, da ta oseba spletkari s sovražniki proti lastnemu kralju in dovoli, da trdnjava, ki mu je bila zaupana, pade v njihove roke. Če bi se zgodilo po spletu okoliščin, da bi bil ta človek ujet in pripeljan pred kraljevo obličje, kaj menite, bi kralj napravil z njim? Bi dejstvo, da je kralj nekoč srčno ljubil tega izdajalca, odvrnilo kralja od razglasitve kazni zaradi izdaje?
Resnično, kazen bi bila kruta, toliko bolj, kot so bile velike dobrobiti in ugodnosti, ki jih je bil deležen poprej. Tako je tudi z nami. Četudi nas Bog ljubi z mogočno ljubeznijo in nam je poslal Svojega Sina ter želel, da On trpi in prenese tako veliko za našo osvoboditev, vendarle nas bo kljub temu še vedno kaznoval z večnimi, nikoli končanimi mukami, če bomo dezertirali v nasprotnikov tabor in izdali trdnjavo naše duše demonom.
Ali je še kdo, ki ni bral ali slišal zgodovine patriarha Jožefa? Lastni bratje so ga prodali v sužnost in ko je bil pripeljan v Egipt, ga je kupil poveljnik Faraonove vojske, ki ga je srčno vzljubil in ga postavil čez vse svoje gospodinjstvo in mu podelil upravljanje vseh svojih zadev. Šele ko je posumil, da je Jožef zapeljal njegovo ženo v zakonolom, se je močno razburil in ga ni le razrešil predstojništva nad gospodinjstvom, ampak ga je vrgel v najbolj umazano in smrdljivo ječo.
Kaj lahko rečemo o pogubljenih angelih? Ali ni bil princ hudobcev nekoč princ Angelov? Resnično! Kakor je učil sv. Gregor Veliki in Tertulijan veliko pred njim ter še mnogo drugih cerkvenih pisateljev, je bil prvi in najodličnejši izmed Angelov in kot od vseh del najbolj vzvišeno od Boga ustvarjeno bitje je sedaj najbolj ponižan, osramočen, prezira vreden, beden in degradiran. Zato Sveto pismo pravi, da se je imenoval »Lucifer«, »Začetek Božjih poti«. Prerok Ezekiel o njem pravi: »Ti si bil pečat popolnosti, poln modrosti in lepote… Sami žlahtni kamni so bili tvoja zaščita…« (Ez 28, 11-13) In še: » V Božjem vrtu ni bilo drevesa3, ki bi ji bilo enako po lepoti. Lépo sem jo naredil z obilico njenih vej, zavidala so ji vsa Edenska drevesa v Božjem vrtu.« (Ez 31, 8-9)
Če je bil potemtakem največji, najmodrejši in najodličnejši od vseh angelov vržen iz Nebes in zalučan v brezno, kako je prišlo do tega, da mi, ki smo pripeti na umazanijo brezštevilnih grehov, laskamo samim sebi zastran dobrohotnosti in naklonjenosti Boga?
Kaj pomaga ugovarjati, da Bog ni prizadel samo angelov, pač pa celo Svojega Sina zaradi grehov? Ljudje dragi, ničesar ni, kar bi Bog ljubil bolj mogočno, kot svojega pravega in resničnega Sina. Kljub temu pa ga je, ko si je Njegov Sin naložil na ramena naše grehe in izrazil Svojo voljo ponuditi zadoščenje za vse grehe, Bog udaril in ga zmlel, kot pravi prerok Izaija, v Njegovi »slabotnosti«.
Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. (Iz 53, 10)
Bog je želel, da njegov Sin prenese bridkosti in mučenja, katera tukaj na zemlji še nobeno človeško bitje ni pretrpelo. Velikansko, torej, in neizprosno je Božje sovraštvo greha, ko se na lastnem Sinu tako okrutno maščuje za zločine drugih. »Kajti, če z zelenim lesom delajo tako, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 32, 31) Naš Gospod sam je bil okrašen s prvimi sadovi vsega in je izžareval vse milosti in duhovno lepoto. Če ga je Bog tako silovito uničil s plamenom muke Pasijona, podžganim z zločini drugih, da je postal »…zaničevan in zadnji med ljudmi, mož bolečin…« (Iz 53, 3), kaj se bo šele zgodilo s suhim lesom, to je, človeškimi bitji, oropanimi rose milosti in kreposti? Kaj se bo delalo z njimi v ognju Pekla, ki se je vnel ob tako številnih zločinih, ostudnostih in hudodelstvih? Ker te stvari tako stojijo, moji dragi, bi morali brez sence dvoma vedeti, da so kazni Pekla neznosne, strašne in nepopisljive.
Kljub temu se mi zdi, da slišim nekoga, ki s povišanim glasom ugovarja: »Ali se je še kdaj kdo vrnil iz Pekla, da bi potrdil, da je vse to resnica?« O, neumno vprašanje! Te podzemne ječe se je treba še posebej močno bati ravno iz tega razloga, da se še nikomur ni uspelo vrniti iz nje! Kajti, če bi se nekateri ljudje vrnili iz Pekla, bi vsi gojili upanje, da bodo nekoč tudi sami storili prav tako. Ker pa se torej še nihče ni vrnil, je to dokaz, da je Pekel tako globoko brezno, da se nihče ni sposoben dvigniti iz njega.
To je tukaj zgodba o trdnem predvidevanju in naučimo se tega iz basni, če že ne iz drugega vira. Basen resnično pripoveduje, kako je lisica videla mnoge živali, ki so odšle v levji brlog in nobena se ni vrnila nazaj ven. Lisica ni rekla: »Nihče se ni vrnil nazaj, da bi oznanil, da grozi kakšna nevarnost v levjem brlogu; potemtakem tam ni nobene nevarnosti.« Basen, ki vam jo pripovedujem, ne opisuje nič takega, pač pa nasprotno, lisica je postala še bolj prestrašena, da bise približala levjemu brlogu prav iz razloga, da jih je videla mnogo vstopiti in nikogar izstopiti ven. Potrebujemo še nadaljnji dokaz? Mnogi ljudje so se z Božjo pomočjo povrnili iz smrti v življenje in niso le z besedo in dejanji obširno poročali o velikosti kazni v Peklu, ampak so tudi potrdili, da prekašajo4 vse, kar smo si sploh sposobni zamisliti. Sv. Gregor Veliki, sv. Janez Klimak5 in številni drugi svetniki ter učeni možje so dokumentirali te primere.
Dovolite, da se povrnem na snov, ki je jedro moje pridige. V vsakem grehu najdemo dve sprevrženosti, ena je obračanje stran od Najvišjega in Večnega Boga, druga je obračanje k (neprimerno) praznim, ubornim ustvarjenim dobrinam. Podobno, v odgovarjajoči kazni za to krivdo najdemo dve bolečini: prva, ki izvira iz izgube Večne blaženosti, druga pa izhaja iz bridkosti mučenja in trpljenja, ki bo prizadela tako telo kot dušo. Danes teologi imenujejo ti dve trpljenji kazen izgube in kazen čutil. Najprej naj spregovorimo o izgubi sreče, ki je težja kazen. Moji dragi ljudje, nobene kazni ni moč iznajti ali si jo zamisliti, ki bi bila tako pošastna, da bi prekašala kazen izgube Najvišjega Dobrega. Sedaj vročina ognja, ki objema telo, povzroča tako gorje, da ga ni moč prenesti, toda to samo uniči dobro konstitucijo in naravo telesa, ki je prav tako skromna in neznatna dobrina. Kako kruta potem mora biti muka ločitve in nasilna odtegnitev od Boga, na katerega samo pogled je tako velika dobrina, da napravi človeka v trenutku blagoslovljenega in srečnega!
Za stare Rimljane je bila največja možna kazen izgon. To pomeni, da so bili meščani, ki so napravili kakšen velik zločin, prisiljeni zapustiti mesto in bili tako prikrajšani za videvanje s svojimi prijatelji. Morali so živeti med barbari na določenih otokih v napol divjini. Zato je Cicero, ko je bil odpoklican iz izgnanstva, zopet vstopil v mesto, kot v popolnoma nov svet. Bil je omamljen, kot se reče, zamenjal je Nebesa z zemljo. »Poglej lepoto Italije!« je vzkliknil. »Poglej slavo njenih mest, ljubkost njenih dežela! Glej njena polja, njene sadove, lepoto Rima! Glej človečnost njenih državljanov, dostojanstvo Republike! Poglej njeno veličastvo! Kakšna velikanska bolečina bo prevevala potem tiste, ki bodo zaprti stran od Nebeških palač, stran od Občestva svetnikov, stran od srečnih področij, kjer vladajo mir, ljubezen, radost in spokojnost, kjer odmeva glas slavljenja in radosti in se poje večna Aleluja. In končno, ko bodo ločeni od najčistejše Svetlobe, ki napravi vsakogar, ki jo pogleda, neizmerno srečnega in blagoslovljenega. Kakšno bolečino in muko bodo trpeli, ko bodo namesto tega prisiljeni večno bivati v najbolj smrdljivih temnih luknjah, na dnu brezna, zasmrajenega z vsakovrstno umazanijo, »…kjer ne red, ampak neskončna groza vlada« (Job 10,22), kjer ni slišati glasu, razen žalovalcev in bogokletnikov, kjer ni zvoka, razen zvokov udarcev kladiv in tleskanja bičev, v družbi vseh pošastnih in podivjanih hord hudičev, družno z vsem izmečkom grešnega človeštva!
Se nadaljuje…
1 Sveti Robert Bellarmine je imel to pridigo za skupino, ki so jo večinoma sestavljali Katoliški izobraženci; zato se mu ni zdelo potrebno dokazovati svojih komentarjev z očitnimi pogojevanji Katoliške Teologije, ki so tu navedeni v oklepajih.
2 Philautia je samoljubje, ki je lahko zdravo ali nezdravo. Nezdravo samoljubje je sorodno precenjevanju samega sebe. Nekateri moderni politiki dajejo prednost lastnim interesom pred skupnim višjim dobrim. Danes precenjevanje pomeni napihnjen občutek statusa, zmožnosti, spretnosti, posebej v spremljavi z nadutostjo (ošabnostjo) in domišljavostjo.
3 Cedra
4 Kazni pekla
5 Rojen okoli leta A.D. 579 v Siriji, umrl A.D. 649. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, vzdevek Klimak pa je dobil zaradi svojega najbolj znanega dela »Climax«, lestev. Bil je puščavnik. Njegovo poglavitno delo je »Lestev v Nebesa«, v katerem je opisal vzpenjanje človeškega življenja k Bogu. Knjiga ima trideset klinov (poglavij) in opisuje pot popolnosti, za katero je potrebna najprej odpoved svetu, zatajevanje čutov in samovolje ter molitev. Temu delu je na koncu dodal še samostojen spis z naslovom »Knjiga za pastirja« (opata).