Sveti Alfonz Marija Ligvorij: Priprava na smrt
Podoba ravnokar umrlega človeka
„Prah si in v prah se povrneš.” (I. Mojz. 13, 19)
Premišljuj, da si prah, in da se zopet v prah povrneš. Pride namreč dan, ko bodeč moral umreti, zgrniti se v jamo, kjer bodeš trohnel, pokrit s črvi: »Tvoja odeja bodo črvi.« (Iz. 14, 11.) Vse zadene ista usoda, plemenitnike in prostake, kneze in podložnike. Čim odide duša iz telesa, ko se odpro zadnjič usta, pojde v večnost, telo pa se povrne v prah: »Ti jim vzameš dih in se povrnejo v prah.« (Ps. 103, 29.)
Premisli osebo, ki je pred kratkem izdihnila svojo dušo. Poglej mrliča, ki počiva še na postelji, kako mu je omahnila glava na prsi, kako so mu razmršeni lasje, katere pokriva še smrtni pot; uglobljene oči, upadlo lice, pepelnat obraz, jezik in ustnice železnosive, truplo mrzlo in težko. Kdor ga pogleda, obledi in se strese. Koliko se jih je poboljšalo in zapustilo svet, ko so poprej gledali kakega mrtvega sorodnika ali prijatelja!
Še ostudnejši pa je mrlič, ko jame trohneti. Ni še minilo 24 ur, odkar je umrl oni mladenič, in že čutiš smrad. Treba je odpirati okna in zažigati mnogo kadila, da, treba ga je hitro poslati k cerkvi in pokopati v zemljo, sicer bi okužil vso hišo.
Glej, kam je dospel oni prevzetnež, oni nečistnik! Prej so ga poslušali in poželeli v družbah, zdaj pa se studi in gabi vsakomur, kdor ga vidi. Zato si prizadevajo sorodniki, da bi ga spravili kar najhitreje od hiše. Plačali so nosače, ki ga odnesd zaprtega v krsto k pogrebu. Poprej je bil na glasu, da je duhovit, omikan, olikan, dovtipen, kmalu po smrti pa se izgubi spomin nanj: »Izginil je njih spomin kakor ropot.« (Ps. 9, 7.)
Ko izvedo novico o njegovi smrti, pravijo nekateri: dosegel je visoko čast; drugi: dobro uravnano hišo je zapustil; ti tožijo, da jim je pokojnik marsikaj koristil, drugi se radujejo, ker jim njegova smrt pomore. Sicer pa skoro ne bo nihče več o njem govoril. In takoj iz početka nočejo bližnji sorodniki, da bi se o njem govorilo, češ, da se jim ne ponovi žalost. Ob sožalnih pohodih se govori o drugih stvareh, in če kdo obrne govorico na pokojnika, odvrne sorodnik: Za Boga, ne imenujte mi ga!
Pomisli, da kakor si se vedel ob smrti svojih prijateljev in sorodnikov ti, tako se bodo vedli drugi ob tvoji smrti. Živi stopajo na izpraznjeno pozorišče, si osvoje imetje in stanovališče umrlih, o pokojnih pa se malo ali celo nič ne govori; niti jih ne omenjajo. Sorodniki pač izpočetka kakšen dan žalujejo, a skoro se utolažijo z onim delom imetja, ki jim pripade, tako da se bodo kmalu veselili tvoje smrti. In v istej sobi, kjer izdahneš dušo in kjer te bode sodil Jezus Kristus, bodo plesali, jedli, igrali in se smejali kakor prej. Tvoja duša pa — kje bode tačas ?
Nočem se več ustavljati tvojemu glasu. Kdo ve, če niso morda besede, ki sem jih bral, zame zadnji klic? Spoznam, da ne zaslužim usmiljenja: tolikokrat si mi odpustil, jaz nehvaležnik pa sem te iznova žalil: »Skesanega in ponižnega srca, Bog, ne zavržeš.« (Ps. 50, 19.) Gospod, ker ne zaničuješ srca, ki se poniža in skesa, glej, tu je izdajalec, ki se skesan zateka k tebi! Ne odženi me, saj si rekel: „Kdor pride k meni, ne izženem ga vun.” (Jan. 6, 37.) Res je, da sem te bolj sramotil kakor drugi, ker sem prejel memo drugih več luči in milosti; toda kri, ki si jo prelil zame, daje mi pogum in ponuja odpuščenje, ako se skesam. Da, o največja dobrota moja! Kesam se iz vsega srca, da sem te žalil. Odpusti mi in daj mi milost, da te v bodoče ljubim. Zadosti je, da sem te doslej žalil. Življenje, kolikor mi ga še ostane, o moj Jezus, nočem obrniti v tvoje razžaljenje, marveč samo v to, da objokujem pregrehe, s katerimi sem te žalil, in da te ljubim iz vsega srca, o Bog, ki si vreden neskončne ljubezni. — O Marija, moje upanje, prosi zame Jezusa!
II.
Da bolje spoznaš, kaj si, moj kristijan, pravi sv. Ivan Zlatoust: »Pojdi h gomili, premišljuj prah, pepel, črve in vzdihuj«. Glej, kako je truplo najprej porumenelo in potem začrnelo. Nato se pokaže po vsem telesu neka bela in ostudna plesnoba; potem se jame cediti sluzen in smradljiv gnoj, ki kaplja na tla. Zdajci pa se zaredi v tej trohnobi velika tolpa črvov, ki se hranijo od istega mesa. Njim se pridruži druga golazen, inasteč se z mrličem; nekaj se jih kreta po površju, druge pa zlezejo v usta in obisti. Tedaj odpadejo kosoma lica, ustnice in lasje; najpoprej se razkroje; rebra, potem roke in noge. In črvi, použivši vse meso, se pokončajo med seboj in naposled od telesa ne ostane drugega, nego smradljivo ogrodje, ki se sčasoma razpusti, zakaj kosti se odločijo in glava odpade od trupla: »Razmeto kakor po letu pleve na gumnu, ki jih veter odnese.« (Dan. 2, 35.) Premisli, kaj je človek: pest prahu, katerega veter z gumna odpiše.
Glejte onega gospodiča! Bil je veselje, duša cele družbe. Kje je? Vstopite v njegovo sobo, ni ga več ondi. Ako iščete njegovo postelj, že so jo dali drugim. Če gledate po njegovi obleki, po njegovem vorožju, drugi so je vzeli in mej seboj porazdelili. Če ga pa le hočete videti, krenite k oni jami, kjer se je izpremenil v gnusobo in oprhle kosti. Ti moj Bogi Takšno je sedaj ono truplo, ki se je redilo tako razkošno, oblačilo tako sijajno, kateremu je streglo toliko služabnikovl Oj svetniki, prav ste imeli, da ste zatajevali svoja telesa iz ljubezni do Koga, katerega edinega ste ljubili na zemlji. Sedaj pa se vaše koščice cenijo kot dragocene svetinje in vežejo v zlato. In vaše čiste duše uživajo Boga, čakajoč poslednjega dne, ko postanejo tudi vaša trupla deležna vaše slave, kakor so se udeleževala križa v tem življenju. To je prava ljubezen do telesa, ako je tu zaničujemo, da je večno osrečimo, ako mu odrečemo radosti, ki je tirajo v nesrečo za večnost.
Vzdihljaji in prošnje.
Moj Bog! Takšno torej postane tudi moje telo, s katerim sem te tolikrat žalil: črvi in trohnoba! A to me ne žalosti, o Gospod, še celo ljubo mi je, da bode tako strohnelo in se razjedlo to meso, ki mi je bilo vzrok, da sem izgubil tebe največo dobroto. Le to me žali, da sem ti z uživanjem onega jadnega veselja povzročil toliko žalosti. Vendar nočem obupati nad tvojim usmiljenjem. Čakal si me, da bi mi odpustil: „Bog čaka, da se vas usmili.” (Iz. 30, 18.) Hočeš mi odpustiti, ako se skesam. Da, iz vsega srca se kesam, o neskončna dobrota, da sem te zaničeval. S sveto Katarino Genovsko ti porečem: ..Moj Jezus, ne več grehov!” Ne, ne maram več zlorabiti tvoje potrpežljivosti, nočem čakati, o križana ljubezen, da bi te objel, kadar te mi poda ob smrtni uri spovednik; sedaj te objamem, sedaj ti izročim svojo dušo: V tvoje roke izročim svojo dušo! Toliko let je bila na svetu moja duša, a ni te ljubila, daj mi luč in moč, da te ljubim v življenju, kolikor mi ga še preostane. Nočem čakati, da bi te ljubil ob smrtni uri, sedaj te ljubim, te objamem in pritisnem na srce in obljubim, da te več ne zapustim. — O presveta Devica, združi me z Jezusom Kristusom, in izprosi mi, da ga več ne izgubim!
III.
Poglej, moj brat, v tej smrtni podobi samega sebe in premisli, kaj se bode s teboj zgodilo! Spomni se, da si prah in da se v prah povrneš! Premisli, da v malo letih in morda v malo mesecih in dnevih postaneš trohnoba in črv. Job se je posvetil s to mislijo: »Trohnobi sem rekel: Moj oče si; črvom: Moja mati in moja sestra ste.« (Job 17, 14.)
Vsega bo konec, in če se ti duša v smrti izgubi, bo zate izgubljeno vse: »Misli si, da si že mrtev« — pravi sveti Lavrencij Justinijan — »ker veš, da bodeš moral umreti. Ako bi bil že mrtev, kaj bi si želel, da ne bi bil storil? Sedaj, ko si živ, misli, da bodeš kdaj moral umreti.« — Sveti Bonaventura pravi, da se krmar vsede na kraj ladije, da jo more dobro voditi; prav tako naj človek, da more prav živeti, vedno misli, da umira. Zato pravi sveti Bernard: »Glej mladostne pregrehe in pordevaj, glej pregrehe moške dobe in vzdihuj; glej zadnje zmote svojega življenja in trepetaj in urno se poboljšaj!«
Sv. Kamil Lelij je sam pri sebi rekel, ogledavši si jame pokojnikov: »Če bi se ti zopet vrnili mej žive, česar bi ne storili za večno življenje! Jaz pa imam čas in kaj storim za svojo dušo?« A svetnik je to govoril iz ponižnosti. Ti pa, moj brat, bi se utegnil morda po pravici bati, da si ona smokva brez sadu, o kateri je govoril Gospod: »Glej, tri leta je, odkar hodim iskat sadu na tem drevesu, pa ga ne najdem.« (Luk. 13, 7.) Ti si dalje ko tri leta na svetu, in kakšen sad si donesel? »Vedite,« — pravi sv. Bernard — »da Gospod ne išče samo cvetja, ampak hoče tudi sadov,« t. j. ne le pobožnih želja in sklepov, marveč tudi svetih dejanj. Glej torej, da se okoristiš s časom, katerega ti bo Bog še dal po svojem usmiljenju; ne čakaj tako dolgo, da ne boš več imel časa ter porečeš: Časa ne bo več, odpotuj! Hitro! Kar je storjeno, je storjeno.
Vzdihljaji in prošnje.
Moj Bog! Jaz sem ono drevo, ki že toliko let zasluži, da bi slišalo: „Posekaj torej (smokvo): čemu še kazi zemljo?” (Luk. 13, 7.) Zares, odkar sem na svetu, nisem donesel drugih sadov, nego trnje in osat grehov. Toda, Gospod, ti nočeš, da obupam. Rekel si vsem, da kdor te išče, te najde: »Iščite in boste našli.” Iščem te, moj Bog, in želim tvoje milosti. Za vse grehe, ki sem jih storil, mi je žal iz vsega srca; želel bi žalosti umreti. Poprej sem bežal pred teboj, sedaj pa bolj cenim tvojo prijaznost, ko vsa zemeljska kraljestva. Nočem se več ustavljati tvojemu klicu. Ker me želiš vsega, darujem se ti vsega, brez pridržka. Na križu si se daroval vsega zame, jaz pa se darujem vsega tebi.
Rekel si: „Če boste kaj prosili v mojem imenu, bom storil.” (Jan. 14, 14.) Moj Jezus, zaupajoč na to veliko obljubo, te prosim po tvojem zasluženju milosti in ljubezni. Dodeli, da bode obilna tvoja milost in tvoja sveta ljubezen v moji duši, kjer je poprej obilovala pregreha. Zahvalim te, da si mi dal misli za to molitev. Ker si mi jo vdihnil, je znamenje, da me hočeš uslišati. Usliši me, moj Jezus! Dodeli mi veliko ljubezen do tebe, daj mi zlasti hrepenenje, tebi ugajati in potem moč, da to tudi zvršim. — O velika moja priprošnjica Marija, usliši me tudi ti in prosi Jezusa zame!