Misijonski vzornik sv. Antona Marije Clareta

Danes počastimo velikega svetnika iz 19. stoletja, iz Španije, sv. Antona Mariju Clareta, ki je bil velik pridigar in misijonar. Delal je v Španiji, na Kanarskih otokih in na Kubi. On je pridno, z vsem srcem, delal za zveličanje duš. Trdno se je odločil, da ne bo zapravil nobenega trenutka in je v 35 letih duhovniške in škofovske službe napisal 144 knjig in izdal približno 25 000 pridig. Nekoč je med misijoni, kljub potovanju, v 48 dneh imel 205 pridig, povprečno 12 na dan. Njegovo življenje so zaznamovali številni čudeži, trdo se je trudil širiti tisk, dobro in poučno literaturo o veri. V Španiji je izdal 4 milijone izvodov brošur in knjig. Ob neki priložnosti je eno dekle za darilo prejelo knjižico o čistoči, o krepostnem življenju za dekleta. In ko je prošla domov, ji je hotel njen gospodar vzeti knjižico in jo vreči v ogenj ter ji namesto tega dati prazen, posvetni roman. In potem se je zgodilo nekaj čudežnega – da je, ko je vrgel knjigo na ogenj, ogenj izbruhnil po vsej sobi in zažgal tisti nesramni roman, dokler ni poškodoval te pobožne knjige, je ostala nedotaknjena. Tu vidimo pomen dobrega duhovnega branja, da se gradimo v veri in da nam je to spodbuda, da živimo krepostno krščansko življenje.

Sv. Anton Marija Claret je bil torej velik misijonar, ki je spreobrnil številne duše, jih pripeljal k odrešitvi. In jutri je misijonska nedelja, ki jo praznujemo po naročilu papeža Pija XI., ko smo poklicani k molitvi za širjenje vere, misijonskega poslanstva Cerkve. In naš ustanovitelj, Marcel Lefebvre, je bil dolga leta misijonar v Afriki kot duhovnik in nato kot škof. In ta klic sploh ni enostaven. Tukaj je duhovnik poklican, da deluje v daljni deželi, tuji kulturi, v okolju, ki sploh ni krščansko, ampak pogosto pogansko. Nadškof Lefebvre nam v svojem kratkem življenjepisu opisuje svoje izkušnje od začetka svojega duhovniškega delovanja v Afriki, v Gabonu. Pravi, da je delo bilo zelo težko, podnebje pa grozno. Mnogi mladi misijonarji, ki so bili poslani v to državo, so umrli po dveh ali treh letih. Na pokopališču, kjer so bili pokopani duhovniki, je bilo to mogoče videti na nagrobnikih: kako so nekateri umrli pri 26 ali 28 letih. Podnebje je bilo težko prenašati. Bili so nevarni insekti, muhe, hude bolezni. Nadškof Lefebvre pravi, da je v šestem letu od prihoda v Afriko zelo zbolel: “Bil sem tako rekoč napol mrtev in nisem mogel nadaljevati svojega dela. Nisem imel več moči, res sem bil na koncu.”

Vidimo, kako težko in zahtevno je življenje duhovnika-misijonarja, da zahteva velike žrtve in trud. In zakaj duhovniki sploh hodijo v misijone, zakaj so izpostavljeni takim nevarnostim? Zato kaj prinesejo dušam Kristusa, jim prinesejo luč prave vere, ker je to potrebno za človekovo odrešenje. Da bi lahko živeli z Bogom, da bi ga ljubili, da bi se lahko rešili, moramo najprej spoznati Boga, pravilno verjeti vanj, moramo imeti pravo vero. In to je samo katoliška vera. Razodel nam jo je sam Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu, vse druge religije pa so ustvarili ljudje, in one ne služijo Bogu, ne vodijo k Bogu, predvsem se pa v tistih nekrščanskih religijah častijo demoni in te religije temeljijo na hudičevih prevarah. Psalm 95 nam pove, da so vsi poganski bogovi demoni. In tako je jasno, da te religije zasužnjujejo duše v temi zablode, malikovalstva, da vodijo v večno propad. Enako velja za islam, ki zanika Sveto Trojico, ki našo vero v Trojico razglaša za bogokletno. Jasno je, da te religije torej ne morejo pripeljati do odrešenja in zato smo dolžni z vsem srcem prizadevati tem dušam pomagati, jih pripeljati do luči resnice.

Cerkev je v svojem bistvu misijonarska, a to v sodobnih cerkvenih strukturah danes žal ni izraženo. Po drugem vatikanskem koncilu se izvaja ekumenizem – skupna srečanja in molitve z drugimi religijami, kot da so vse dobre in lahko vodijo k odrešitvi, kot da je vseeno, ali je kdo kristjan, katoličan ali kaj drugega. To je bilo še posebej očitno pred dvema letoma na tako imenovani sinodi o Amazoniji, kjer so idol boginje zemlje, pachamamo, postavili v cerkve in mu dovolili čaščenje. To je bil grozen greh zoper prvo božjo zapoved, do katere Bog zagotovo ne more ostati ravnodušen. Morda je vsa ta situacija, ki se dogaja s koronom, Božji odgovor na ta prestopek. Vsekakor pa moramo prepoznati tiste zablode, ki se širijo v Cerkvi, ki jo zasedajo vse od Drugega vatikanskega koncila – zablode, ki izhajajo iz modernizma, in se moramo držati Tradicije, zavedanja, da je prava le katoliška vera in da vodi k odrešenju.

Na ta način želimo storiti vse, kar je v naši moči, da rešimo duše, tako da pričamo svojo vero, kadar je to potrebno in priročno, razložiti, kaj verjamemo in zakaj. Pomemben je tudi dober zgled ki moramo dati našim vzornim krščanskim življenjem. In potem je predvsem pomembna molitev za spreobrnjenje duš, saj je vse odvisno od Božje milosti, mi pa smo le njeni instrumenti. Naj nas v tej nameni okrepi priprošnja Blažene Device Marije, ki jo častimo v mesecu oktobru po molitvi rožnega venca – po njej bomo lahko izprosili vse milosti, ki jih potrebujemo da delujemo za zveličanje duš. Amen.

(p. Marko Tilošanec, pridiga od 23. 10. 2021., Maribor)