Začnemo lahko s prvim človeškim parom, Adamom in Evo. Že tukaj je Bog po njihovem grehu oznanil, da bo poslal na ta svet potomca, ki bo plod ženske, ki bo zatrla Satanovo moč. To bo nov človeški par, ki bo naredil nasprotno od tistega, kar sta storila Adam in Eva. Oni so bili nepokorni Bogu, grešili, izgubili so Božjo milost in njihov antitip, tisti obljubljeni, drugi človeški par bo premagal greh, prinesel odrešitev človeku. Ta par sta seveda Jezus in Marija, kot novi Adam in nova Eva. Kot nam pove sv. Pavel v Poslanici Rimljanom: po prvem Adamu je na svet vstopila smrt, po drugem pa nam je bilo povrnjeno življenje, ki ga je človek izgubil s prvim grehom. Drugi Adam je Kristus, popolni človek, pravi Božji Sin, rojen iz Blažene Device Marije, ki je druga Eva, ki je s svojo pokorščino Božji besedi, angelskem oznanjenju, vrnila življenje v svet, prinesla odrešenje, spočela Božjega Sina. Evo je zapeljal zlobni angel in tako pripeljal do Adamovega greha, Marija pa je poslušna dobremu angelu, ki ji ga pošilja Bog in tako ona prinaša blagoslov vsemu človeštvu. Prvi človeški par je vzel sadež z prepovedanega drevesa in tako zgrešil, Kristus pa bo človeštvu prinesel odrešitev z umiranjem na drevesu križa, pod katerim je stala Blažena Devica Marija in je bila z njim duhovno združena.
Bog nato povabi Abrahama, da gre v tujo deželo in mu da blagoslov, on prejme potomce, iz katerih bo prišlo izbrano ljudstvo, in v njem se bo rodil obljubljeni Odrešenik. In Abraham je brez obotavljanja ubogal in storil vse, kar mu je Bog zapovedal. Ta poslušnost Božjemu klicu, njegovi volji je pogoj, da prejmemo blagoslov, če v trdni veri opravljamo vse, kar Bog zahteva od nas. Abraham sreča Melkizedeka, skrivnostnega kralja, duhovnika, ki bo Bogu podaril kruh in vino in ki bo blagoslovil Abrahama. V poslanici Hebrejcem nam sveti Pavel razlaga, da ta skrivnostna figura pomeni Kristusa, velikega duhovnika, ki bo prišel iz nebes, da nas spravi z Bogom, ki bo vzpostavil žrtev, ki jo bo daroval nebeškemu Očetu v obliki kruha in vina – Najsvetejši oltarski zakrament. Nato Abraham pri hrastu Mamre sreča tri moške, pravzaprav angele. Cerkveni očetje to vidijo kot znamenje treh božanskih oseb, ki jih častimo v Presveti Trojici. Končno Bog zahteva naj Abrahama žrtvuje svojega sina Izaka. To pomeni žrtev Kristusa, Božjega Sina, ki ga bo Oče poslal v svet, da umre za nas na križu in nas tako reši pred večno smrtjo.
Izraelci so v Egiptu živeli približno štiri stoletja in so jih Egipčani sčasoma zasužnjili. In Bog se je odločil, da jih reši iz suženjstva, zato je poklical Mojzesa, naj osvobodi ljudi. Prihod iz dežele suženjstva v svobodo je bil fizičen in Kristus nam bo dal duhovno svobodo, nas rešil iz suženjstva greha. Ljudje so prišli iz Egipta skozi Rdeče morje, ki kaže na vodo krsta, s katero se prerojevamo v novo, duhovno, božansko življenje. Nato je Bog dal Mojzesu začetek desetih zapovedi na gori Sinaj. Naznanil mu je svoj zakon. In Kristus nam bo v svojem govoru na gori razodel blaženosti, evangeljsko postavo Nove zaveze kot najvišji Božji zakonodajalec, kot živa Božja beseda. Bog je Mojzesu razodel tudi, kako naj vzpostavi bogoslužje, duhovništvo, in je za velikega duhovnika imenoval svojega brata Arona. Tako bo Kristus ustanovil novozavezno duhovništvo, kjer ne bodo več prikazane žrtve živali ali sadežev zemlje, temveč bo sam Kristus veliki duhovnik in bo svoje služabnike posvetil, da bodo delovali v njegovem imenu, v njegovi osebi in bodo na oltarjih darovali žrtev samega Kristusa v sveti maši. Mojzes bo vodil Izraelce skozi puščavo, vendar jih bo v obljubljeno deželo pripeljal Jozue, čigar ime je identično imenu Jezusa, kar pomeni, da je Bog Odrešenik. In tako nas bo Kristus popeljal v obljubljeno deželo, vendar ne tukaj na zemlji, ampak v nebesih, v večno blaženost.
In tu se bo naselilo Božje izbrano ljudstvo, v deželi, kjer se bodo srečali z drugimi narodi, s katerimi se bodo morali boriti. In zmago nad sovražniki bo dosegel kralj David, ki bo vzpostavil kraljestvo po vsej obljubljeni deželi, ki jim jo je dal Bog. In Kristus se nam bo razodel kot Kralj vsega stvarstva, ne zemeljski, politični kralj, ampak božanski, čigar kraljestvo ni od tega sveta, ampak mu je vse podrejeno in vsaka oblast na zemlji se mora podrediti njegovi božanski oblasti. Njegovo kraljestvo je veličastno, vzvišeno, kakor je bilo Izraelovo kraljestvo pod kraljem Salomonom, najveličastnejše na zemlji, in nebeško kraljestvo, ki nam ga je oznanil Kristus in h kateremu nas kliče, je neizmerno vzvišenejše, presega ves zemeljski sijaj.
In lahko bi dolgo analizirali vso simboliko stare zaveze, s katero nam je Bog naznanil končno razodetje v svojem Sinu Jezusu Kristusu. In želimo zato razmisliti vzvišenost in globino Božje modrosti, v kateri je Gospod napovedal prihod svojega Sina, njegove osebe. In to nas vodi v čudenje, hvaležnost, veselje za neizmerno milost, ki nam jo je Bog dal, ker je poslal svojega Sina na svet. In to milost želimo z vsem srcem prejeti, živeti po njej, da bi se v nas uresničilo Kristusovo odrešilno delo in da bi bili deležni tega. Amen.
Maribor, 12. 12. 2021., pridiga na Tretjo adventno nedeljo