Pred 49 leti je nadškof Marcel Lefebvre objavil svoj slavni razglas, ki se začenja z besedami: “Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima.” Nastala je 21. novembra 1974, na praznik Marijinega darovanja, v Rimu (prioratu v Albanu) in je bila odgovor na kanonsko vizitacijo Ecônskega semenišča nekaj dni pred tem. Koristno je razumeti njen kontekst.
Z letom 1974 se je v množičnih medijih, predvsem v Franciji in v Švici, začela kampanja, ki je bila usmerjena proti mednarodnemu semenišču in njegovi zvestovi Tradiciji. 26. marca 1974 je v Rimu stekel pogovor pod vostvom kardinala Gabriela-Marie Garonnea (1901-1994), v katerem so sodelovali med drugimi tudi škof Pierre Mamie (1920-2008) iz Lausanne, Genfa in Freiburga in škof François-Nestor Adam (1903-1990) iz Sittna, v čigar škofiji je ležalo Econsko semenišče. Sklenilo se je, da se v nadaljevanju zahteva poročilo o Bratovščini, ki ga je nekaj dni kasneje sestavil generalni vikar msgr. Mamieja.
Na praznik Petra in Pavla 1974 je nadškof Lefebvre posvetil enega duhovnika v Ecônu. 1. oktobra je lahko prelat prijateljem in podpornikom Bratovščine potrdil, da imajo 130 prošenj kandidatov za novo študijsko leto. Število, ki je predvsem v francoskem episkopatu povzročilo velike nemire.
V Rimu je bila v vsej naglici postavljena kardinalska komisija, ki je sprožila kanonsko vizitacijo semeniča. Kardinal državni sekretar je bil takrat Francoz Jean Villot (1905-1979), ki je francoskemu episkopatu prepovedal urejati zadevo.
Vizitacija
Ta vizitacija je bila izvedena od 11. do 13. novembra 1974 s strani nadškofa Alberta Descampsa (1916-1980), sekretarja papeške biblične komisije, in msgr. Willya Onclina (1905-1989), podsekretarja papeške komisije za revizijo cerkvenega prava. Prelata sta izprašala nadškofa Marcela Lefebvra, 10 profesorjev in 20 od 104 prisotnih semeniščnikov.
Ko sta tudi onadva izjavila, da »sta o semenišču dobila dober vtis«, sta pa vendarle škandalizirala semeniščnike, “s tem, da sta kot normalno in nujno opisala stanje, kjer so poročeni moški posvečeni v mašnike. Nista priznavala, da obstaja ena nespremenljiva resnica in sta dvomila resničnost Kristusovega fizičnega vstajenja od mrtvih. Nista se odpravila v kapelo in nista msgr. Lefebvru predložila kakršenkoli protokol njune vizitacije v podpis.” 1 Tri dni kasneje, 16. novembra, je nadškof Lefebvre odpotoval v Rim.
Medtem se je odpravil v eno izmed Kongregacij, ki jo je hotel obiskati, kjer se je nenadno obrnil nanj en švicarski gardist, ki je pred tem tam stal povsem neudeležen: “Monsinjor, ali resnično pričakujete še kaj od teh ljudi?”
Ves osupel ni nadškof rekel nobene besede, priklical si je kanonično vizitacijo nazaj v spomin, ugotovil, da nima več kaj pričakovati od kongregacij, in na svojem povratku proti Albanu sestavil v kipenju od ogorčenja, kot je rekel, z enim samim potegom peresa, brez da bi karkoli prečrtal, občudovanja vreden razglas, ki ga je 2. decembra predložil ecônski skupnosti.
Nadškof Lefebvre še ni prebral svoje izjave do konca, “in je med semeniščniki izbruhnil aplavz, saj so se zavedli, da so del pomembnega dogodka . Prelat je – pod prezirom vse človeške previdnosti – celoti pokoncilskih reform z enim pogledom vere odprto napovedal vojno.” 3
Izjava je bila izvirno mišljena zgolj za skupnost.4 Zato je lahko kasneje dodal jasno zasotritev formulacije.5 Gibanje Forts dans la Foi (Močan v veri), ki z nadškofom Lefebvrom ni bilo v vsem enega duha, je decembra objavilo tekst na letaku v višji nakladi. In tako se je preveden razširil po različnih deželah.
Sodišče
Januraja 1975 je bil nadškof Lefebvre povabljen v Rim. 13. februarja in 3. marca sta bila dva sestanka pred kardinalsko komisijo, ki se je pretvarjala, da je nekakšno sodišče.
Maja 1975 je padla giljotina. Kardinalska komisija, ki ga je povabila, je pooblastila škofa Lausanne, Genfa in Freiburga, da razpusti Bratovščino.
V pisanju kardinalov je očitna referenca na nadškofov razglas:
Samoumevno je – in to naj podelimo z vso jasnostjo -, da nadškof Marcel Lefebvre ne sme dodeljevati kakršnekoli podpore, dokler v manifestu iz. 21. novembra 1974 vsebovane misli predstavljajo pravilo njegovega delovanja.
Pri maših pogovorih je bila vedno naša želja, … Vas premakniti k temu, da vzamete nazaj Vaše trditve. Ampak to, tako ste rekli Vi, bi bilo Vam nemogoče: “Če bi opustil besedilo”, tako pravite Vi, “sam napišem vsebinsko istega.” 6
Nadškof Lefebvre se je spomnil v 30. maja 1975 napisanemu prikazu stanja stvari 7 na svojo pojavitev pred kardinali: “Poln ostrine me je kardinal Garrone napadel glede te izjave; pri tem je šel tako daleč, da me je imenoval za norca. Rekel mi je, da sem se igral kot neki ‘Atanazij’, in tako je to šlo 25 minut.”
Kako je to razumel nadškof?
Nadškof Lefebvre je samo en dan kasneje, 31. maja 1975, napisal pismo papežu Pavlu VI., ki poudarja vidnost in edinost Cerkve:
Če bi veljalo, da je edini predmet obtožbe, na katerega se oklepa, moja izjava iz 21. novembra 1974, rotim Vašo Svetost, da se me izroči pristojnim oblastem, sveti Kongregaciji za nauk vere. Kako zelo bi si želel, da bi Vaša Svetost hotela nekega dne izvoliti sprejeti člane Duhovniške bratovščine sv. Pija X., kakor tudi njihove uboge nadrejene. Vaša Svetost bi brez nadaljnega potrdila njihovo predanost in občudovanje za naslednika Petra in njihovo edino željo, služiti Cerkvi pod njegovo pastrisko palico.
Nadaljni dogodki leta 1975 – veliko Credo romanje v Rim, odklonitev regresa na napotek kardinala Villota, pismo Pavla VI., ki je zahtevalo podreditev, posvečenja junija 1975 in posvečenje patra Franza Schmiedbergerja – so zgodovina.
Že 27. novembra 1974 je nadškof Lefebvre zaupal profesorjem v semenišču: “Kakorkoli že bi izgledali kazenski ukrep, ki bodo pograbljeni proti nam, tako se pod temi pogoji ne postavlja več vprašanje pokorščine; veliko več velja, da se obrani vera.” 8
1 Msgr. Bernard Tissier de Mallerais, Marcel Lefebvre. Die Biographie, Stuttgart 2008, str. 508.
2 prav tam, str. 508
3 prav tam, str. 509
4 Damit die Kirche fortbestehe, Stuttgart 1992, str. 75
5 Pismo karidnalu Garroneu iz 3. Marca 1975. cf. Msgr. Bernard Tissier de Mallerais, str. 508
6 Damit die Kirche fortbestehe, str. 82
7 prav tam, str. 100
8 Msgr. Bernard Tissier de Mallerais, str. 509
Razglas nadškofa Marcela Lefebvra, 21. Novembra 1974
Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima, varuha katoliške vere in katoliške Tradicije. Trudimo se storiti vse za ohranitev te vere ob boku večnemu Rimu, učitelju modrosti in resnice.
Nasprotno pa odklanjamo, in smo vedno odklanjali, slediti Rimu neomodernističnih in neoprotestantskih tendenc, ki je jasno prišla do prodora v 2. Vatikanskem koncilu in po koncilu v vseh reformah, ki so izšle izven. Vse te reforme so dejansko prispevale k in delajo dalje v smeri uničenja Cerkve, pogubi od protestantizma, uničenja svete maše in zakramentov, izbrisu verskga življenja, naturalističnemu in teilhardističnemu pouku na univerzah in semeniščih in v katehezi, pouku, ki izvira iz liberalizma in protestantizma in je bil že večkrat svečano obsojen od cerkvenega učiteljstva.
Nobena oblast, niti najvišja avtoriteta v hierarhiji, nas ne more prisiliti, da se odrečemo svoji veri ali da kratimo našo vero, ki jo je cerkveno učiteljstvo devetnajst stoletij oblikovalo in nedvoumno oznanjalo.
Sv. Pavel pravi: “Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!” (Gal 1,8) Ali ni mar to, kar nam danes v spomin prikliče svetega očeta? In če bi se izkazalo gotovo nasprotje med njegovimi besedami in dejanji, tako kot pri aktih dikasterijev, tako mi izbiramo, kar se je vendo učilo, in se postavljamo gluho nasproti uničujočim novostim v Cerkvi. Ne da se izvajati globokosežne spremembe na področju lex orandi (bogoslužja), brez da bi s tem spremenil lex credendi (zakon vere). Novi maši ustreza novi katekizem, novo duhovništvo, nova semenišča, nove univerze, karizmatična binkoštna Cerkev, glasne reči, ki nasprotujejo pravovernosti in učiteljstvu vseh časov.
Ker ta reforma izvira iz liberalizma in modernizma, je popolnoma zastrupljena. Izvira iz herezije in vodi v herezijo, tudi ko to počnejo vsi in niso heretiki! Zato je nemogoče, da bi katerikoli zavedni in verni katoličan sprejel te reforme, kakor tudi, da bi se jim kakorkoli podredil.
Edina drža zvestobe Cerkvi in katoliškemu nauku je kategorično zavračanje reforme zaradi našega zveličanja.
Zato nadaljujemo z delom duhovniške formacije brez zagrenjenosti, brez upora, brez jeze, pod zvezdo učiteljstva vseh časov, prepričani, da ne moremo storiti večje usluge sveti katoliški Cerkvi, papežu in prihodnjim rodovom.
Zato se držimo vsega, kar je Cerkev vseh časov verovala in izvajala v veri pred vplivom modernističnih koncilov: v moralnem redu, liturgiji, katekizmu, v duhovniški formaciji, v cerkvenih ustanovah in vsem, kar je kodificirano in zapisano v knjigah. Tako čakamo, da prava luč Izročila razblini temo, ki temni nebo večnega Rima.
Če bomo delali tako, naj bomo po božji milosti in s pomočjo Blažene Device Marije, svetega Jožefa in svetega papeža Pija X., prepričani, da bomo na ta način ostali zvesti Rimokatoliški Cerkvi, kakor tudi vsem naslednikom sv. Petra in tako bili fideles dispensatores mysteriorum Domini Nostri Jesu Christi in Spiritu Sancto (zvesti oskrbniki skrivnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa v Svetem Duhu). Amen.
Rim, 21. november 1974, na praznik Marijinega prikazanja v templju
+ Marcel Lefebvre
Vir: fsspx.at
