Pridiga nadškofa Lefebvrea ob 50. obletnici duhovništva (Pariz, 1979)

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Dragi moji bratje!

Preden začnem, naj vam nanizam nekaj besed o tej čudoviti slovesnosti in se zahvalim vsem, ki so prispevali k veličastnemu dogodku tega praznovanja.

Svoj duhovniški jubilej sem nameraval obhajati v tihem in zasebnem druženju pri oltarju v Ecônu. Spoštovana duhovščina cerkve Saint-Nicolas-du-Chardonnet in dragi duhovniki, ki me obkrožate. S tako vztrajnostjo so me vabili in me prosili, da dovolim vsem, ki se želijo pridružiti moji zahvali in moji molitvi ob tem duhovniškem jubileju.

Nisem mogel zavrniti. Zato smo danes združeni v tako velikem številu. Od vsepovsod, iz Amerike, iz vseh držav svobodne, še svobodne Evrope, so prišli sem za ta duhovniški jubilej.

Kako naj obeležim ta zbor, ta dogodek, ta svečani obred? Počastitev vaše vere v katoliško duhovništvo, v katoliško Sveto Mašo.

Verjamem, da je bil razlog vašega prihoda, da javno pokažete svojo zavezanost katoliški Cerkvi in ​​najvišjemu daru, ki ga je Bog dal ljudem: duhovništvu, daritvenemu duhovništvu, za daritev našega Gospoda, ki se nadaljuje na naših oltarjih.

Zato smo prišli. Zato smo danes obkroženi z vsemi temi dragimi duhovniki, ki so prišli sem od vsepovsod. Prišli bi v večjem številu, če danes ne bi bila nedelja. Zaradi obveznosti službe so ostali v kraju službovanja, kjer darujejo Sveto Mašo. Z nami so v srcu. To nam je bilo izrecno sporočeno.

Če mi dovolite, bi rad predstavil podobo, ki sem jo kot priča doživel v svojem življenju, v pol stoletja. Predvsem pa vam želim razložiti pomen Svete Katoliške Maše v svojem življenju kot duhovnika, kot škofa in v življenju Cerkve.

V francoskem semenišču Santa Chiara v Rimu se je ljubezen do liturgičnih obredov prenesla na nas, mlade bogoslovce. Poleg tega sem imel privilegij biti voditelj slovesnosti. Imenujemo jih »veliki obredniki«. Moja predhodnika v tej službi sta bila škof v miru monsinjor Lebrun iz Autuna in monsinjor Alfred Ancel, ki je še danes pomožni škof v Lyonu. Tako sem bil velik voditelj obredov pod vodstvom dragega in spoštovanega patra Josepha Haegyja, znanega liturgika. Veselili smo se ureditve oltarja in priprave na slovesne obrede. Na predvečer velikega praznika, velike slovesnosti, smo bili praznično razpoloženi. Naša srca so bila polna veselja zaradi lepega obreda, ki bo darovan na naših oltarjih. Tako smo se mladi bogoslovci naučili ljubiti oltar.

“Domine dilexi decorem domus Tuae et gloriam habitationis Tuae,” molimo, umivamo roke na oltarju, “Gospod, ljubim notranjost Tvoje hiše in bivališče Tvoje slave.” Tako so nas učili v francoskem semenišču v Rimu pod splošnim vodstvom dragega in spoštovanega patra Henryja Le Flocha, ljubljenega očeta, očeta, ki nas je učil jasno razumeti dogodke tistega časa, razlagajoč papeške enciklike.

Dne 21. septembra 1929 me je v kapeli Notre Dame du Sacré Coeur na ulici rue Royale v Lillu takratni škof msgr. Achille Liénart posvetil v duhovnika. Dve leti za tem sem šel v misijone k bratu, ki je bil takrat že v Gabonu. Tam sem začel razumeti, kaj je Sveta Maša.

Seveda sem iz našega študija vedel, kaj pomeni ta velika skrivnost naše vere. Vendar še nisem spoznal njene polne vrednosti, njene polne učinkovitosti in njene polne globine. Takrat sem to dan za dnem doživljal v Afriki, predvsem v Gabonu. Tam sem preživel trinajst let svojega misijonskega življenja, najprej v semenišču, kasneje v goščavi, med Afričani, domačini. Tam sem zares videl, kaj zmore milost Svete Maše. To sem videl v svetih dušah nekaterih naših katehetov. Z milostjo krsta, s prihodom k Sveti Maši in s Sveto Evharistijo so se te nekdanje poganske duše spremenile. Te duše so razumele skrivnost Daritve na Križu. Bili so združeni z našim Gospodom Jezusom Kristusom v Trpljenju Njegovega Križa. Darovali so svoje žrtve in svoje trpljenje z našim Gospodom Jezusom Kristusom in živeli kot kristjani. Še vedno lahko omenim nekaj imen: Paul Ossima iz Ndjoléja, Eugène NDong iz Lambarénéja, Marcel Mebalé iz Donguileja. Nadaljeval bom z drugim imenom iz Senegala: gospod Forster, zakladnik Senegala, ki so mu zaradi njegove pravičnosti in poštenosti njegovi sodelavci in celo muslimani zaupali to tako občutljivo in pomembno funkcijo.

To so ljudje, ki jih je Sveta Maša preobrazila, saj so vsak dan hodili k Sveti Maši. Sveto Obhajilo so sprejeli z navdušenjem in postali vzorniki ter svetli zgledi bližnjim. Da ne omenjam mnogih drugih kristjanov, ki jih je milost spremenila.

Videl sem, kako te popolnoma poganske vasi postajajo krščanske. Niso se spremenili samo duhovno in nadnaravno, ampak tudi fizično, socialno, ekonomsko in politično. Tem ljudem, ki so bili pogani, je nenadoma postalo jasno, da je treba kljub preizkušnjam in žrtvam opravljati svoje dolžnosti in se držati svojih obveznosti, zlasti zakonskih.

Pod vplivom milosti Svete Mašne Daritve se je vas postopoma spreminjala. Vse te vasi so želele imeti svojo kapelo. Vse te vasi so želele obisk duhovnika ali misijonarja. Nestrpno so ga čakali, da bi tudi oni sodelovali pri Sveti Maši, da bi se lahko spovedali in potem tudi prejeli Sveto Obhajilo.

Mnogo duš se je posvetilo Bogu. Menihi, redovnice in duhovniki so se predali Bogu. Svoja življenja so posvetili Bogu. To so sadovi Svete Maše. Kako je bilo to mogoče?

Najprej si moramo podrobneje ogledati globlji razlog za to preobrazbo. To je žrtev, koncept daritve, popolnoma krščanski, popolnoma katoliški koncept. Naše življenje se ne more nadaljevati brez žrtev, saj je naš Gospod Jezus Kristus, sam Bog, vzel telo, kot je naše. Pravi nam: »Hodi za menoj, vzemi svoj križ in hodi za menoj, če hočeš biti zveličan.« On, ki nam je dal zgled smrti na križu in ki je prelil svojo kri. Ali bi si drznili, uboga bitja, grešniki kakršni smo, ne slediti našemu Gospodu? Ali mu nočemo slediti v Njegovi daritvi, v Njegovem Križu?

V tem je velika skrivnost, korenina krščanske kulture, katoliške kulture: razumevanje človeka kot žrtve v njegovem vsakdanjem življenju.

Razumeti krščansko trpljenje, gledati na trpljenje ne kot na večje od zla, neznosne bolečine, ampak deliti svoje trpljenje in svoje bolezni z Gospodom Jezusom Kristusom, gledati na križ, sodelovati pri Sveti Maši, ki je podaljšek Gospodovega trpljenja na Kalvariji. Če se to trpljenje razume, potem postane veselje, kajti trpljenje postane zaklad. To trpljenje, če je združeno z našim Gospodom, združeno s trpljenjem vseh mučencev, vseh svetnikov, vseh katoličanov, vseh vernikov sveta, ki trpijo, združeno s Križem našega Gospoda, postane neizrekljiv in velik zaklad. Trpljenje vsebuje izredno učinkovitost za spreobrnjenje duš in za odrešenje naših lastnih duš.

Mnoge svete krščanske duše so celo iskale trpljenje. Želeli so trpljenje, da bi bili bolj združeni s Križem našega Gospoda Jezusa Kristusa. To je krščanska kultura.

Blagor tistim, ki trpijo zaradi svetosti,

Blagor ubogim v duhu,

Blagor krotkim,

Blagor usmiljenim,

Blagor miroljubnim.

Tako nas uči križ, tako nas uči naš Gospod Jezus Kristus na Svojem Križu.

Ta krščanska kultura je prežemala dežele, ki so bile do nedavnega poganske. Spremenila jih je in spodbudila, da so želeli postaviti katoliškega voditelja države, katoliškega voditelja. Imel sem priložnost delati z državnimi voditelji, katoliškimi upravitelji teh katoliških držav in jih dobro spoznati. Tudi vi jih poznate.

Še danes so taki ljudje: gospod Senghor, predsednik Senegala, gospod Houphouet-Boigny, predsednik Slonokoščene obale, nekoč gospod de Sirane, predsednik Madagaskarja. Morda mi boste povedali, da so bili celo duhovniki, ki so bili predsedniki svojih držav: prečasni Bogandi v Bangiju, prečasni Jolou v Brazzavillu.

Zagotovo to ni bila njihova prava naloga. A vseeno kaže, da katoliški narodi želijo katoliške upravitelje, tako da so njihova vlada in vsi zakoni dežele podvrženi zakonu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Dekalogu.

Če bi tako rekoč katoliška Francija nekoč izpolnila svojo dolžnost kot kolonialna sila, bi se te države vzdržale vere. Če bi Francija ohranila te države v veri, potem teh držav danes ne bi ogrožal komunizem. Afrika ne bi bila to, kar je danes. Pri tem ne gre toliko za napake samih Afričanov, ampak veliko bolj za napake kolonialnih sil. Niso znali izkoristiti katoliške vere, ki se je ukoreninila v teh afriških narodih, da bi ohranili in okrepili svoj vpliv. Bratski vpliv na te države bi pomagal ohraniti vero in pregnati komunizem.

Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da se je to, kar sem vam pravkar povedal o Afriki, zgodilo v naših državah v prvih stoletjih po Konstantinu. Mi smo se spreobrnili, naši predniki so se spreobrnili in voditelji držav so se spreobrnili. Njihove dežele so bile stoletja podrejene našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Želeli so, da bi bila Marija kraljica države.

O tem obstajajo čudovita pisma svetega Edvarda, angleškega kralja, svetega Ludvika IX., francoskega kralja, svetega nemškega cesarja Heinricha, svete Elizabete Ogrske in vseh svetnikov, ki so bili na čelu katoliških držav in ki so utemeljili krščanstvo. Kakšno vero so imeli nekoč v Sveto Mašo! Sveti Ludvik, francoski kralj, je vsak dan ministriral pri dveh Svetih Mašah. Če je potoval in slišal zvonjenje za Povzdigovanje, je sestopil s svojega konja ali svoje kraljevske kočije, da bi pokleknil in sodeloval pri Povzdigovanju, ki je pravkar potekalo.

To je bila katoliška kultura! Kako daleč smo danes od tega!

Še en dogodek, ki se ga moramo spominjati po teh slikah krščanske kulture, pa naj gre za Afriko, našo zgodovino ali zlasti zgodovino Francije, je dogodek, ki se je zgodil v najnovejši zgodovini Cerkve.

Vmes je izjemen dogodek: drugi vatikanski koncil. Žal moramo ugotoviti, da morda sovražniki bolje od nas vedo, kakšna je vrednost Katoliške Svete Maše.

O tej temi je bila napisana pesem, v kateri so bile besede podane satanu. Te besede pravijo, da trepeta vsakič, ko se daruje Katoliška Sveta Maša, ko se obhaja Katoliška Sveta Maša. Spominja ga na Križ. Točno ve, da gre za Križ, s katerim je bil poražen. Sovražniki Cerkve, ki obhajajo bogokletne maše v znanih sektah, tudi komunisti, dobro poznajo vrednost ene Svete Maše, ene Katoliške Svete Maše. Povedali so mi, da komunistična partija na Poljskem in inšpektorji za verske zadeve nadzorujejo duhovnike, ki obhajajo Staro Tradicionalno Sveto Mašo, tiste, ki obhajajo novo mašo, pa pustijo pri miru.

Preganjajo tiste, ki obhajajo Staro Tradicionalno Mašo, Sveto Mašo vseh časov. To ne velja za tujce. Tujcem je dovoljeno maševati poljubno mašo, da ustvarijo vtis svobode. Vendar so poljski duhovniki, ki se držijo izročila, preganjani.

Pred kratkim sem prebral dokument “Pax”. Kardinal Wyszynski je ta dokument junija 1963 prek nunciature posredoval vsem škofom na svetu. Ta dokument nam pove: “Verjamemo, da imamo svobodo.” Razglašeno je, da jo imamo. Toda te govorice širijo duhovniki, ki so se pridružili ‘Paxu’. Lojalni so komunistični oblasti. Na voljo imajo tisk, celo francoski napredni tisk. To ni res. Nimamo svobode.« Kardinal Wyszynski daje o tem zelo natančne informacije. Pravi, da otroke v komunističnih mladinskih taboriščih ob nedeljah zapirajo za bodečo žico, da ne bi šli k Sveti Maši. Mladinske tabore med počitnicami, ki jih vodijo katoliški duhovniki, spremljajo s helikopterji, ali otroci hodijo k Sveti Maši. Zakaj je treba nadzirati otroke, ki hodijo k Sveti Maši? Ker vedo, da je Sveta Maša protikomunistična v vsem svojem bistvu. Ni mogoče, da ne bi bilo. Komunizem pomeni: vse za partijo in vse za revolucijo! Sveta Maša pomeni: vse za Boga. Ni isto. Vse za Boga je Katoliška Sveta Maša, ki nasprotuje strankarskemu programu, ki je satanski program.

V tem je globok pomen tega, kar je Sveta Maša: daritev! Vi to zelo dobro veste. Vsi imamo preizkušnje in težave v svojem življenju, v svojem obstoju. Vedeti moramo, zakaj trpimo. Vedeti moramo, zakaj moramo prenašati te preizkušnje, bolečine, trpljenje.

Zakaj so bolniki priklenjeni na bolniško posteljo? Zakaj so bolnišnice polne bolnikov? Zakaj? Kristjan odgovarja, da: da bi svoje trpljenje združil s Trpljenjem našega Gospoda Jezusa Kristusa na Svetem Oltarju. Da bi se lahko združil z Njim na Svetem Oltarju, da bi lahko sodeloval pri delu odrešenja po našem Gospodu Jezusu Kristusu in si zaslužil odrešenje v Nebesih, pa tudi zato, da bi pri tem pomagal drugim dušam.

V koncil so se prikradli sovražniki Cerkve. Njihov prvi cilj je bil uničiti Sveto Mašo, to pomeni jo dobesedno uničiti na določen način in v določenem obsegu. To lahko preberete v knjigi Michaela Daviesa, angleškega katolika. Napisal je odlične knjige. Pokaže, kako je liturgična reforma drugega vatikanskega koncila popolnoma podobna reformi, ki je bila izvedena v času Cranmerja na začetku angleškega protestantizma.

Ko beremo o zgodovini liturgične preobrazbe, ki jo je izvedel Luther, prepoznamo isto metodo delovanja: počasi, medtem ko je še vedno ohranjal dober, še vedno katoliški videz, je bilo iz Svete Maše odstranjeno prav tisto, kar izraža njen žrtveni značaj. Značilnost odrešitve od greha s Krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, z daritvenim Jagnjetom, ki je naš Gospod Jezus Kristus. Sveta Maša je postala čisti zbor ljudi, ki mu predseduje duhovnik. To ni Sveta Maša.

Zato ni čudno, da križ ne zmaguje več, ravno zato, ker žrtev ne zmaguje več. Ljudje ne razmišljajo o ničemer drugem, kot o svojem življenjskem standardu, o izboljšanju svojega življenjskega standarda, o zaslužku, o bogastvu, o zabavi, udobju in olajšanju tukaj na zemlji. Izgubijo znanje o žrtvi in ​​občutek za žrtev.

Kaj moramo storiti, moji dragi bratje? Če poglobimo to veliko skrivnost Svete Maše, potem verjamem, da lahko rečem: moramo začeti križarsko vojno! Posredujte za Sveto Mašno Daritev, za Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vstanite za to nepremagljivo Skalo in za ta neizčrpen vir milosti, za Sveto Mašno Daritev, kot jo vidimo vsak dan.

Ste tukaj, ker ljubite Sveto Mašno daritev? Zakaj so ti mladi teologi v semenišču v Ecônu iz Združenih držav Amerike, iz Nemčije? Zakaj so prišli? V naša semenišča prihajajo k Sveti Maši, k Sveti Maši vseh časov. Ta Sveta Maša je vir vseh milosti, vir Svetega Duha, krščanske kulture. Torej je torej tudi duhovnik.

Moramo začeti križarsko vojno. Ta križarska vojna mora predstavljati to večno predstavo o žrtvovanju za oživitev krščanstva in njegovo okrepitev.

Tako, kot si Cerkev želi in kakor je vedno dosegala, z istimi načeli, z isto Sveto Mašno Daritvijo, istimi zakramenti, istim katekizmom in istim Svetim pismom. Ponovno moramo obuditi krščanstvo. Vi, moji dragi bratje, ste sol zemlje. Vi ste luč sveta. Naš Gospod Jezus Kristus vas nagovarja in pravi: »Ne uničujte sadov Moje Krvi! Ne zapuščajte Moje Kalvarije! Ne zapustite Mojega Žrtvovanja. Enako vam sporoča tudi Devica Marija, ki stoji ob vznožju Križa. Njeno Srce je bilo prebodeno. Bila je polna trpljenja in bolečine. Bila pa je tudi polna veselja, da je bila združena z Daritvijo Njenega Božjega Sina. Ona vam pravi: “Bodite kristjani, bodite katoličani!”

Naj nas ne potegnejo vse te predstave o svetu, te usmeritve, ki vladajo svetu in vas ženejo proti grehu in peklu!

Če hočemo priti v Nebesa, moramo slediti našemu Gospodu Jezusu Kristusu, nositi svoj križ. Posnemajmo našega Gospoda Jezusa Kristusa, posnemajmo ga v Njegovem Križu, v Njegovem Trpljenju, v Njegovi Daritvi.

Mlade, ki so tukaj v dvorani, vabim, da prosijo svoje duhovnike, da jim razložijo te lepe, te vzvišene stvari na način, da se odločijo glede na svojo poklicanost, za katero bi se lahko odločili, pa naj bo to duhovnik, menih, redovnica ali za poroko. Prav tako bodo zakonci na podlagi zakramenta svetega zakona s strani svojega duhovnika opozorili zakonce, ki razumejo vzvišenost zakona pod križem in v Krvi Jezusa Kristusa, v milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj pripravijo za to na vreden način s čistostjo, čednostjo, molitvijo in obzirnostjo in ne dovoliti, da bi nas pritegnile strasti, ki pretresajo svet.

To mora biti križarska vojna mladih, ki želijo iskati pravi ideal.

To mora biti tudi križarski pohod krščanskih družin! Tukaj navzoče krščanske družine, posvetite svoje družine Presvetemu Srcu Jezusovemu, Evharističnemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Device Marije! Molite skupaj kot družina!

Vem, da mnogi od vas to že delajo, ampak naj vas bo vedno več. Veliko več bi moralo biti takšnih, ki to počnejo in goreče molijo, da naš Gospod resnično kraljuje v njihovem domu.

Prosim vas, odstranite vse, kar vam preprečuje, da bi imeli otroke! Ljubi Bog, nič ne more biti lepše za vaš dom, kot imeti veliko otrok.

Prizadevajte si, da bodo družine bogate z otroki! Družina, bogata z otroki, je ponos katoliške Cerkve. To je bila ona v Kanadi. To je bilo na Nizozemskem. To je bilo v Švici. To je bilo v Franciji. Družine, bogate z otroki, so bile veselje in rast Cerkve. Po besedah ​​otrok bo več izbranih za Nebesa. Prosim vas ne zavračajte božjih darov. Ne poslušajte gnusnih fraz, ki uničujejo družine, uničujejo zdravje, spodkopavajo zakon in vodijo v ločitev!

V teh težavnih časih, v tem zelo nevarnem ozračju, v katerem živimo v mestih, želim, da se vrnete k naravi! Zdrava zemlja nas uči spoznati Boga. Zemlja te približa Bogu. Ustvarja ravnovesje temperamenta in značaja. Otroke spodbuja k delu.

Svoje otroke boste morali učiti, če bo treba, če jih bodo šole razvadile. Kaj še moraš narediti? Ali želite svoje otroke predati tistim, ki jih razvajajo? Ali želite, da ljudje v šoli učijo otroke najgnusnejše spolne izprijenosti? Tudi v katoliških šolah, ki jih vodijo menihi in nune, se učijo o grehu. Otroci so naučeni, da si res želijo greha! Pokvari se jih v njihovi nežni mladosti! Lahko preneseš to? Nemogoče! Bolje je, da vaši otroci ostanejo revni. Bolje je, da se vaši otroci držijo proč od tega navideznega znanja, ki ga ima svet. Bolje, da ostanejo dobri, krščanski in katoliški otroci, ki ljubijo svojo sveto vero, molitev, delo in naravo, ki jo je ustvaril dragi Bog!

To mora biti križarski pohod družinskega očeta! Ti si glava družine! V svoji državi imate veliko odgovornost! Nimaš pravice leno gledati, kako socializem in komunizem preplavljata tvojo državo! Do tega nimaš pravice ali pa nisi več katoličan. Na volitvah se je treba boriti, da dobiš katoliške župane, katoliške predstavnike, da bo Francija končno spet postala katoliška. Ne gre samo za navadno politiko. Treba je voditi dobro politiko, kot so jo vodili svetniki in papeži, ki so nasprotovali enemu Atili. Sveti Remigij je spreobrnil Klodvika. Ivana Orleanska je Francijo rešila protestantizma. Če Ivana Orleanska ne bi vstala v Franciji, bi bili vsi protestanti! Da bi zaščitil Francijo, je naš Gospod vzgojil Ivano Orleansko, sedemnajstletnega ali osemnajstletnega otroka, ki je pregnala Angleže iz Francije. To je politika. Takšno politiko si želimo. Želimo, da vlada naš Gospod Jezus Kristus. Pravkar ste zapeli tisto: “Christus regnat, Christus vincit, Christus imperat.”

So le besede, fraze, pesmi? Ne, to mora postati resničnost! Družinski očetje, vi ste odgovorni za to. Odgovorni ste za svoje otroke, za prihodnje generacije! Morate se organizirati, združiti, dogovoriti, da bo Francija spet krščanska, katoliška.

Ni nemogoče, sicer bi morali reči, da milost Svete Mašne Daritve ni največja milost, da naš Bog ni največji Bog, da naš Gospod Jezus Kristus ni najvišji Gospod. Treba je zaupati v milost našega Gospoda. Naš Gospod je vsemogočen!

V Afriki sem videl to milost na delu. Nobenega razloga ni za domnevo, da ta milost ne bo delovala tudi tukaj, v tej državi.

In vi, dragi duhovniki, ki me poslušate, ustvarite tesno duhovniško združenje za širitev in spodbujanje tega križarskega pohoda, da bi Jezus vladal, da bi On kot naš Gospod zavladal. Zato morate živeti sveto. Zato si morate prizadevati za svetost. Pokažite to svetost, to milost, ki je učinkovita v vaši duši. To svetost, to milost prejmete po zakramentu Svete Evharistije in po Sveti Mašni Daritvi, ki jo darujete! Samo VI jo lahko darujete!

Preden končam, dragi bratje, bom povedal še nekaj besed o svoji duhovni oporoki. Volja je seveda resna beseda, ker hočem, da je odmev volje-zaveze našega Gospoda: »Novi et aeterni testamenti, novi et aeterni testamenti«!

Duhovnik ob posvetitvi Presvete Krvi izreče te besede: “Hic est calix sanguinis Mei, novi et aeterni testamenti.” Dediščina, ki nam jo je zapustil Jezus Kristus, je Njegova Žrtev! To je Njegova Kri! To je Njegov križ. Je kvas krščanske kulture in tisto, kar naj nas vodi v Nebesa.

Zato ti pravim:

V čast Svete Trojice,

za ljubezen našega Gospoda Jezusa Kristusa,

za pobožnost do blažene Device Marije,

iz ljubezni do Cerkve,

iz ljubezen do papeža,

iz ljubezni do škofov, duhovnikov in vseh vernikov,

za odrešenje sveta,

za odrešenje duš,

drži to oporoko-zavezo našega Gospoda Jezusa Kristusa,

obdrži Sveto Tradicionalno Mašo vseh časov!

Potem boste videli, kako bo krščanska kultura ponovno zacvetela. Ta kultura ni za ta svet a vendar je to kultura, iz katere se rodi katoliška država. Katoliška država obstaja, da pripravi katoliško mesto v Nebesih.

Nima drugega razloga za obstoj. Katoliška država tukaj na zemlji je bila ustvarjena za nič drugega kot za katoliško mesto v Nebesih.

Ohranjanje Krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, Njegove Daritve, te Svete Maše, ki nam je bila zapuščena od naših prednikov in ki nam je bila zapuščena od apostolskih časov do danes, za trenutek bom rekel tiste vzvišene besede nad kelihom mojega duhovniškega posvečenja.

Kako si lahko želiš, da bi nad kelihom posvečenja govoril daljše besede od tistih, ki sem jih izrekel nad tem kelihom pred petdesetimi leti? To bi bilo zame nemogoče. Teh besed ne morem spremeniti.

Še naprej bomo izgovarjali besede posvetitve, ki so nas jih učili naši predhodniki in predniki. Besede bomo izgovarjali tako, kot so nas učili papeži, škofje in duhovniki, ki so bili naši vzgojitelji, ki so nas učili, da naš Gospod Jezus Kristus vlada in da se duše odrešujejo po priprošnji naše dobre Matere v Nebesih.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.