Vztrajnost sredi pretresov

Berila brevirja v predpostnem času, ki se začne na Nedeljo sedemdesetnice, se začne z branji Prve Mojzesove knjige, od samega začetka, s poročilom o stvarjenju sveta. Današnja nedelja nam prinaša berila o Noetu – kako ga je Bog poklical, da zgradi barko, v katero bo vstopil on in njegova družina – pravičnik, ki bo rešen splošnega potopa, ki ga bo Bog izvršil kot kazen za grehe. V poročilu iz Prve Mojzesove knjige beremo, kako se je človeštvo po Adamu in Evi tako pokvarilo, da je za Božjo pravičnost postalo nevzdržno, da je bila prekoračena vsaka mera in da je vrhunec tega prišlo v Noetovem času. Zato se Bog odloči kaznovati človeštvo za njegove grehe. Kazen za prekršek je sestavni del pravičnosti. To nam je razumljivo iz naših zemeljskih odnosov – primerno in nujno je, da država kaznuje prestopke, da ohrani javni red, da družba lahko stabilno deluje. Če je tako v naših človeških odnosih, koliko bolj primerno je, da Bog kaznuje prestope zoper svoj, Božji zakon, ker je to največja in popolna pravičnost. To pravico izvršuje včasih na tem, včasih pa na onem svetu. V Noetovih časih je to storil že tukaj na zemlji, ker takrat ni bilo dolgo po padcu človeka. Človeku še ni bilo dano pravo spoznanje nadnaravnih skrivnosti, še vedno je bil na ravni prvotnega razodetja, ki sta ga prejela Adam in Eva in ki je bilo posredovano naprej, človek je še vedno omejen na tisto naravno znanje Boga in ne vidi jasno cilj, h kateremu naj stremi – da bo bodoči Odrešenik odprl vrata nebes. Zato je omejen na svoje telesne čute in zato je bilo primerno, da je Bog tako izvršil kazen. Toda včasih Bog izpolnitev svoje pravičnosti prepusti drugemu svetu. Ko je bil človek po velikem potopu poučen, kakšna je teža njegovih grehov, je Bog sklenil zavezo z Noetom, prisegel je, da ne bo nikoli več kaznoval sveta na tisti strašni način. Danes vidimo, kako Bog pogosto prepusti izvršitev te pravičnosti drugemu svetu. Vidimo, koliko ljudi, ki ne živijo po Božjem, živijo lahko in dolgo. Človek bi se vprašal, ali je to pravično in zakaj Bog ne kaznuje tistih, ki so krivični, ki izkoriščajo druge, da bi si nabrali čim več bogastva, zakaj dopušča, da na tem svetu vlada krivica. Odgovor je, da bi pravica lahko bila zadoščena na onem, drugem  svetu. Nasprotno, človekovo stremljenje po pravičnosti je duhovni čut, ki ga usmerja k dejstvu, da mora obstajati popolna pravičnost, sicer bi bil ta čut brez pomena. Človek ima fizična čutila – oči, ušesa in nesmiselno bi bilo imeti te organe, ne da bi sploh slišali ali videli. Ti organi potem ne bi služili ničemur, bili bi samo nepotreben presežek. Prav tako mora človekovo stremljenje po pravičnosti doživeti svojo izpolnitev in ker je duhovna kategorija, se lahko v polnosti uresniči šele na onem svetu, pri Bogu, ki je popolna pravičnost.

V tej pripovedi o Noetu opazujemo način, kako on izpolni Božji klic, da zgradi barko. Kako se je moral zelo potruditi, da je izpolnil, kar je Bog zahteval od njega, in da to ni bilo prijetno. Naredil je nekaj, kar je bilo njegovim sodobnikom povsem nerazumljivo, nesmiselno. Mnogi so ga spraševali, zakaj to počne, kaj bi mu to koristilo, gotovo so se mu posmehovali, a on je še naprej zvesto izpolnjeval Božji načrt. Ladja, ki jo je zgradil, pomeni človekovo zatočišče, bivališče, kjer bo našel rešitev pred propadom tega sveta, propadom, v katerega vodi greh. Zato najdejo cerkveni očetje v tej ladji podobo Cerkve, v kateri bo človek našel večno odrešenje sredi tega grešnega sveta. Noetov trud in prizadevanje za gradnjo ladje lahko razumemo kot dobra dela, ki jih mora človek storiti, da bi ohranil Božjo milost, da bi dosegel večno življenje. Na vso moč se mora truditi priti na to ladjo in ostati na njej, da ne pade z nje. Kako živa je ta stvarnost še danes, da kdor hoče biti zvest Bogu, hoče izpolniti njegov klic, da tak vernik naleti na posmeh tega sveta. Tisti, ki danes živijo v zemeljskem udobju, stremijo le k telesnim užitkom, odpoved grešnemu pa imajo za neumnost. Zakaj ne bi svobodno uživali v tem življenju, saj živimo samo enkrat in to življenje bi morali izkoristiti za to, da poskusimo vse, da svobodno ugajamo svojemu poželenju, kakor nam paše.

To nerazumevanje in norčevanje pogosto ne prihaja samo iz tega sveta, od nevernikov, ampak danes žal tudi od tistih, za katere velja, da živijo v tisti ladji. Sveti Pavel nam v današnji poslanici govori o lažnih bratih, od katerih je moral pri svojem apostolskem delu trpeti toliko nevšečnosti. Kako so zoper njega snovali lažne obtožbe in klevete, ga hoteli na različne načine nastaviti, ga na vse načine ovirati pri njegovih dejanjih. Danes, ko cerkvena kriza dobiva vse večje razsežnosti, lahko vedno bolj doživljamo to realnost, kako se širijo lažne ideje, zablode slepe pokorščine, v kateri so napadeni tisti, ki želijo preprosto živeti tako, kot katoličani vedno živijo. Zato so ravno tisti, ki hočejo biti brezkompromisno zvesti tradiciji, tarča napadov ne le tega sveta, modernistov, ki so prevzeli duha tistega sveta, ampak najbolj strupenih napadov tistih, ki se predstavljajo kot konservativni, ki sprejemajo zmotne predstave, ki se danes vsiljujejo v Cerkvi, skušajo te novotarije opravičevati na vsak način in potem, namesto da bi razkrili te napačne predstave, jih opravičujejo in napadajo tiste, ki to počnejo. Zato je bil nadškof Lefebvre in delo, ki ga je ustanovil, Duhovniška bratovščina svetega Pija desetega, tarča napadov vseh, najhujši pa so pod krinko domnevne zvestobe izročilu, saj najlažje zavedejo dobronamerne.

Zato se zatekajmo k priprošnji sv. Pavla, ki ga omenja tudi današnja zborna molitev, za dar vztrajnosti sredi tako velikih pretresov, da nas nikoli ne bi premagali napadi, ki prihajajo iz same Cerkve, ampak da bi nam bila tolažba, da je moral tudi on iti skozi enake težave in da smo trdni v svoji zvestobi resnici. Naj bo Noe tudi nam zgled te stanovitnosti in odločenosti, da gremo naravnost naprej po poti, kamor nas Bog kliče, da se ne oziramo ne levo ne desno, da nas ne moti posmeh tega sveta, ker vemo, komu smo verjeli, kot pravi sv. Pavel, da verujemo v Boga, ki je pravičen in ne bo nikoli zapustil svojih zvestih. Amen.

p. Marko Tilošanec

Maribor, 12. 2. 2022, pridiga na Nedeljo šestdesetnice