Prečastiti pater Regele, od začetka februarja boste kot provincialni predstojnik odgovorni za avstrijsko provinco – na kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli za to?
Če sem čisto iskren, je bila moja prva misel: »O Gospod, zakaj mi je bilo naloženo to breme, ali ne bi bilo bolje, če bi to prevzel nekdo drug?« Vse skupaj se je zame dogajalo čisto prehitro. Moje delo v pastorali me zelo veseli, vedno sem si želel biti majhen in preprost duhovnik, ki opravlja svojo službo za Jezusa, za sveto Cerkev, za ljudi. S tesnim sodelovanjem s prejšnjim provincialnim predstojnikom v zadnjih nekaj letih sem dobil globok vpogled v neizmerno paleto nalog, povezanih s to funkcijo. Zato sem dvomil, ali bom kos tej nalogi. Pogovor z našim generalnim predstojnikom me je nato spodbudil in mi dal potrebno zaupanje. Spodbujal me je tudi neki sobrat, ki me dobro pozna, in oba pogovora sta bila zame pomembna pomoč pri odločitvi. Ko sem še nekaj dni zadevo prinašal v molitvi k Bogu, sem privolil. Moja velika tolažba pred to nalogo je in ostaja molitev številnih sobratov, vernikov in prijateljev.
Kakšni so vaši cilji za prihodnja leta, katere poudarke bi radi postavili in kaj je za vas v pastorali še posebej pomembno poleg zahtevnega vsakodnevnega dela predstojnika?
Mladi so prihodnost Cerkve in zato so zame še posebej pomembni. Pomembno je vložiti veliko časa in dela v dobro funkcionalno katoliško delo z mladimi. Danes ne moremo več predpostavljati to, kar so prejšnje generacije odnesle in se naučile doma in v šoli. Tudi tu gre za človeško-socialni pečat. Druga temeljna naloga vsakega predstojnika v Cerkvi je poklicanost, tesno sodelovanje s semeniščem. In ne nazadnje, svojo nalogo vidim v stiku z duhovniki in redovniki v škofijah in samostanih, da jih podpiram. Ta duhovščina noče več sodelovati pri uničevanju Cerkve, pri vsem, kar ni več katoliško, trpi in se pogosto znajde v velikih težavah in konfliktih vesti.
V pastorali moramo še bolje proučevati aktualne probleme časa; pastorala tudi za bolne in trpeče, pa tudi za težave mladih in družin. Poskušal bom promovirati tradicionalne pobožnosti “Pietas Austriaca” (oziroma pobožnosti Bohemica, Hungarica itd. v drugih državah naše province), da bi lahko preko dobre ljudske pobožnosti katoliško življenje ponovno videli in občutili v vsakdanjem življenju, potem ko so ga modernizem in pretresi po II. vatikanskem koncilu skoraj izbrisali. Še posebej mi je pri srcu, da se v družini z vso vnemo spodbuja vsakodnevni obisk maše in molitev rožnega venca. Kot Katoličani moramo še naprej obnavljati svoje rimsko prepričanje kljub vsemu, kar smo preživljali toliko let. Pri tem nam naš ustanovitelj daje čudovit zgled.
Če povzamem, bi rekel: Oznanjati moramo lepoto katoliške vere, lepoto katoliške Cerkve, pravo veličino katoliškega duhovništva. Večne resnice moramo jasno in brez strahu oznanjati na prižnici, pa tudi v osebnem pogovoru, v spovednici, pri usmerjanju duš. Večina ljudi, vključno s številnimi nosilci funkcij v Cerkvi ne ve več, kaj katoliška Cerkev pravzaprav je. Tukaj je spet pomembno pokazati pot do Kristusa, pot do Cerkve. Ravno pred kratkim smo praznovali 400. obletnico smrti sv. Frančiška Saleškega. Ta svetnik tudi laiku tako nazorno pokaže, kako poteka dobro krščansko življenje, kako biti čisto normalen in preprost Katoličan in kako se prebiti do končnega cilja brez kakršnih koli čudnih nagibov v eno ali drugo smer.
Sv. Frančišek Saleški mi je zato velik vzornik v pastorali, prav tako moj najljubši svetnik sv. Filip Neri, tudi sv. Pij X. in seveda naš ljubljeni ustanovitelj naše Bratovščine sv. Pija X. nadškof Marcel Lefebvre. Posebej bi rad omenil velikega marijanskega spoznavalca moje domače škofije v Linzu, častitljivega Božjega služabnika škofa Franza Josepha Rudigierja, pravega in dobrosrčnega dušnega pastirja. Vsi so dobri vzorniki za vsakega duhovnika.
Z minoritsko cerkvijo je tradicija našla dom v središču Dunaja. Za kakšen razvoj tega duhovnega središča si prizadevate v naslednjih nekaj letih?
Minoritska cerkev bi morala biti, če Bog hoče, središče resnične katoliške prenove v vseh državah naše province, predvsem pa seveda v mestu Dunaj. Tradicionalna rimska liturgija, ki se dostojno obhaja, bi morala biti na prvem mestu. Tudi tu smo dali nekaj posebnih poudarkov, na primer s praznovanjem tradicionalne dunajske peterice (ali nemško Wiener Fünfherrenamt). Moja velika želja je, da minoritska cerkev ponovno postane cerkev spovedi in pastorale, čisto v duhu sv. Klemensa Marie Hofbauerja, ki je vrsto let deloval v tej cerkvi. Za vse to nujno potrebujemo več duhovnikov na Dunaju! Priorat petih duhovnikov bi bil drzno povedano idealen in potreben za to čudovito cerkev. Večno smo hvaležni častitljivi italijanski kongregaciji, ki so jo ustanovili jezuiti v 17. stoletju, za zapuščino minoritske cerkve, ki ima bogato zgodovino. Na tem mestu bi se rad izrecno zahvalil prefektu Danielu Panellu za ta pogumni in milostni korak marijanske kongregacije Italijanov na Dunaju. V skladu s tradicijo te cerkve se želimo osredotočiti na pastoralo italijanskih vernikov. Postopati moramo s služenjem Bogu iz ljubezni do Cerkve in do vseh duš.
Kako poteka splošni razvoj Bratovščine sv. Pija X. v Avstriji?
Število vernikov se je močno povečalo zlasti v zadnjih treh letih, ponekod pa se je podvojilo. Provinco trenutno sestavlja 6 držav in približno 38 krajev, kjer delujemo. To nas zelo veseli, vendar imamo veliko premalo duhovnikov! Da bi lahko opravljali svoje delo tako, kot bi si želeli, bi potrebovali – čisto realno gledano – vsaj še šest do sedem duhovnikov in tudi pri tem številu ne moremo niti pomisliti na ustanovitev šole.
V zadnjih petih letih je bilo v duhovnike posvečenih sedem mož iz province, od katerih trije žal ne delujejo v provinci, ampak v drugih državah – kjer jih prav tako nujno potrebujejo. Trenutno je nekaj semeniščnikov, ki prihajajo iz naših držav. Moramo biti hvaležni za čudovit apostolski razvoj, kljub vsemu pa moramo moliti za nadaljnjo poklicanost in tako z zaupanjem, kot tudi veseljem zreti v prihodnost.
Imate zanimivo življenjsko zgodbo: bili ste uspešni v svojem civilnem poklicu kot naravoslovec in bili uspešni v službi. Kako to, da ste začutili klic iz te situacije?
Duhovniško poklicanost sem začutil veliko prej, že kot majhen otrok po prvem obhajilu me je vleklo k oltarju, k duhovništvu. Pri 16 letih sem začel vsak dan hoditi k sveti maši in živeti duhovno življenje. V otroštvu sem še lahko izkusil pristno katoliško življenje, odlične duhovnike, pristno ljudsko pobožnost, dobro katehezo. V gimnaziji sem imel zelo dobre profesorje in nekateri moji sošolci so postali duhovniki. Moj spovednik, jezuit, starejši zelo dober duhovnik, je imel velik vpliv name skupaj z nekaj drugimi zelo dobrimi duhovniki. Ta spovednik, pater Kuno Zerlauth SJ, mi je pred maturo dal jasno vedeti, da je bolje, če ne vstopim v moderno semenišče ali kakšen red, ki je zbolel za modernizmom. Lahko bi se slabo odvijalo. Najprej naj sledim svojim obstoječim nagibom do znanosti, kasneje pa mi bo Bog pokazal konkretno pot do duhovništva. V gimnaziji sem že zgodaj odkril ljubezen in navdušenje nad biokemijo, mikrobiologijo in entomologijo. Tako sem upošteval njegov nasvet, a vsa leta študija želje, da bi postal duhovnik, nikoli nisem opustil.
Po služenju vojaškega roka sem se z 19 leti kot numerarij (celibatski član) pridružil Opus Dei, katerega član sem bil 13 let. Tam sem končal tudi filozofski in teološki študij in bil direktor izobraževalnih centrov in študentskih domov. Naredil sem tudi poklicno kariero v farmaciji, ki mi je v marsičem odprla oči o tem, kaj se v resnici dogaja v družbi. A kmalu sem po božji milosti in dobrih prijateljih duhovnikih spoznal, da se vlak še ni ustavil. Leta 2014 sem prišel v Zaitzkofen. 8. decembra 2015 sem vstopil v Bratovščino in bil 30. junija 2018 posvečen v duhovnika. Dve leti sem opravljal službo kaplana v prioratu sv. Klemensa Marije Hofbauerja na Dunaju, od leta 2020 pa sem prior Katoliškega izobraževalnega centra Jaidhof. Zelo rad opravljam tudi delo skavtskega kurata, dejaven sem pri delu z mladimi in kot predstojnik tretjega reda Bratovščine. Od jeseni 2018 ob koncih tedna skrbim za vernike na Koroškem v moji ljubi tradicionalni župniji sv. Heme v Celovcu.
Kaj si želite za avstrijsko provinco v naslednjih letih?
Najprej in predvsem: Nenehno poglobljenost v skrivnosti svete maše, našega največjega zaklada na zemlji! Vsaka dobra katoliška pastorala se začne pri oltarju in vodi do oltarja. Molimo za duhovniške, redovniške poklice in za dobre katoliške družine. Poskušajmo pa si tudi zares pomagati, si resnično stati ob strani, in tudi v vseh človeških težavah. Časi niso nič lažji, potrebna je trdna povezanost v vseh pogledih, nikogar naj ne pustimo samega! Bodimo tudi bolj hvaležni. Žal na to prepogosto pozabljamo!
V Cerkev že dolgo prodirajo različni tokovi, ki niso združljivi z vero. In pogosto je njena prava naloga razvodenela. Ker v Cerkvi ne gre za levo ali desno, v Cerkvi mora biti za zgoraj in spodaj, za katoliško ali nekatoliško. Gre za Cerkev, gre za resnico, gre za Jezusa Kristusa, za Boga! Želimo služiti katoliški Cerkvi, služiti resnici, kjer je Bog!
Prosim, veliko molite zame! Bog naj vas blagoslavlja!
