Berila sobote po tretji postni nedelji nam govorijo o dveh ženah – o pravični ženi in grešnici. To ju razlikuje, skupno pa jima je, da sta bili obe najprej obsojeni, nato pa jima jima je Bog odpustil ter ju rešil – obe pred časno smrtjo, drugo pa tudi pred večno. Na prvi se kaže Božja pravičnost in zvestoba, na drugi pa Božje usmiljenje.
Suzana je starozavezni lik pravične žene, ki nam pokaže, da Bog nikoli ne zapusti tistih, ki so mu zvesti. Previdno usmerja njihova življenja. Tako v težavah kot v preizkušnjah jih reši iz rok nepravičnih preganjalcev. Pogosto se nam zdi, da popolne pravičnosti na tem svetu ni. In prav je tako – res vidimo, da se vse okoli nas dogajajo velike krivice. A sama naša želja po doseganju te pravičnosti nam govori, da se ta pravica mora nekje uresničiti, to pa je mogoče samo pri Bogu. Človekova želja po doseganju pravičnosti je eden od njegovih duhovnih čutov. In tako kot ima vsak od telesnih organov svoj namen, ga imajo tudi duhovni – ne morejo ostati neizpolnjeni, neplodni, ampak morajo imeti svojo izpolnitev, in če se ta namen ne more izpolniti na tem svetu, potem se bo v naslednjem. Bog lahko včasih dopusti, da nas doleti kakšna velika težava, da naša pravičnost še bolj zasije, da dobimo priložnost živeti še bolj krepostno in tako stremeti k popolnosti. Sv. Vincencij Pavelski je bil obtožen tatvine in je moral to krivico prenašati šest let. Ta križ je nosil potrpežljivo in z zaupanjem v Boga, dokler ga ni rešil te težave in je njegova pravičnost še bolj zasvetila.
Evangelijski odlomek nam pripoveduje o grešnici, ujeti pri prešuštvu. Smrtna kazen, ki jo je predpisal Mojzesov zakon, nas opozarja na težo greha, ki vodi v duhovno smrt. Gospod jo osvobodi obeh smrti. Sprejme njeno obžalovanje in jo oprosti krivde. Kesanje je temeljna drža, ki je potrebna, da prejmemo odpuščanje od Gospoda. Je bistvo zakramenta pokore, njegov najpomembnejši del. Kesanje je trdna odločitev, da se več ne greši. To odločitev je sprejela grešnica iz evangelija in zato slišimo Jezusove besede: pojdi in ne greši več. To je bil tudi pogoj za odpuščanje. Jezus ne bi izrekel teh besed, če se grešnica ne bi resnična pokesala. Takšno obžalovanje mora čutiti vsak izmed nas, ko pristopi k zakramentu pokore. Postni čas je namenjen prav temu: vzbuditi v naših srcih pravo pokoro za naše grehe. Ta spokorna drža je dar Božje milosti. Ni nekaj, kar bi lahko pridobili s svojo človeško močjo, ampak samo z Božjo milostjo. Prosimo torej Gospoda za te milosti: da bi s srcem odkupili svoje grehe, da bi dobili zanje odpuščanje, da bi nas rešil smrti in nam podelil svoje večno življenje. Amen.
p. Marko Tilošanec
Maribor, pridiga na soboto po III. postni nedelji, 18. 3. 2023
