V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Moji dragi prijatelji, dragi sobratje, ki ste prišli iz številnih dežel in obzorij. V veselje nam je, da vas moremo dobrodošlo sprejeti ter čutiti vašo navzočnost tako blizu nas v tem trenutku, ki je tako pomemben tako za našo Bratovščino, kot tudi za vso Cerkev. Mislim, da če so se romarji tako žrtvovali in potovali noč in dan od daleč, je to zato, ker so prepričani, da bo ta obred napolnil njihova srca z veseljem, saj se bodo vrnili domov prepričani, da se Katoliška Cerkev nadaljuje.
Ah, vem, da so številne težave pri vsem tem, ker pravijo, da je nesmiselno. Pravijo, da smo v slepi ulici. Zakaj? Kajti iz Rima so prišli, zlasti v zadnjih treh mesecih, posebno od 19. marca, praznika sv. Jožefa, ukazi, zahteve, prošnje in grožnje, s katerimi nas obveščajo, naj prenehamo z našo dejavnostjo, da ne smemo opraviti te posvetitve duhovnikov. Te dni so pritiskali na nas s tem. Še posebno v zadnjih dvanajstih dnevih smo kar naprej prejemali sporočila in odposlance iz Rima, ki so nam govorili, naj ne opravimo teh posvetitev.
Toda, če v vsej objektivnosti iščemo pravi nagib, ki navdihuje tiste, ki nam pravijo, da naj ne opravimo teh posvečenj, in če poiščemo skriti nagib, potem bomo videli, da teh posvečenj ne želijo zato, ker posvečujemo te duhovnike da bodo maševali mašo vseh časov. Zato, ker vedo, da bodo ti duhovniki zvesti maši Cerkve, maši tradicije, maši vseh časov, zato nas rotijo, naj jih ne posvetimo.
V dokaz za to premislite, da so nas šestkrat v zadnjih treh tednih – šestkrat – pozivali, naj obnovimo normalne odnose z Rimom, ter v dokaz za to sprejmemo novi obred maše. Rekli so mi, naj jo tudi sam mašujem. Šli so celo tako daleč, da so mi nekoga poslali, da bo z mano somaševal po novem obredu, da bom tako pokazal, da prostovoljno sprejemam to novo liturgijo. Pravijo, da bo na ta način vse urejeno med nami in Rimom. Novi misal so mi dali v roke rekoč: “To je maša, ki jo morate maševati, in ki jo boste odslej maševali v vseh vaših hišah.” Rekli so mi tudi da, če bom pred vsemi vami zbranimi danes, 29. junija, maševal mašo po novem obredu, bo med nami in Rimom odslej vse v najlepšem redu. Tako jasno in očitno je, da vsa drama med Ecônom in Rimom temelji na problemu maše.
Ali se motimo, ker hočemo obdržati mašo vseh časov? Seveda smo molili, se posvetovali, premišljevali in razglabljali, da bi odkrili, če nismo v resnici mi tisti, ki se motimo, ali če morda nimamo dovolj velikega razloga, da se ne podredimo novemu obredu. In samo dejstvo, kako tisti, ki jih pošiljajo iz Rima, vztrajajo, je nekaj, čemur se čudimo.
Prišli smo do natačnega prepričanja, da ta novi obred maše izraža novo vero, vero, ki ni naša, vero, ki ni katoliška vera. Ta nova maša je simbol, je izraz, je podoba nove vere, modernistične vere. Kajti, če je najsvetejša Cerkev hotela varovati skozi stoletja ta dragoceni zaklad, ki nam ga je dala v obredu svete maše, in ki je bil kanoniziran s sv. Pijem V., to ni bilo brez razloga. To je zato, ker ta maša vsebuje vso našo vero, vso katoliško vero: vero v Presveto Trojico, vero v Božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, vero v odrešenje po našem Gospodu Jezusu Kristusu, vero v Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je tekla za odrešenje od naših grehov, vero v nadnaravno milost, ki prihaja k nam po sveti mašni žrtvi, ki prihaja k nam po križu in po vseh zakramentih. To verujemo. To verujemo, ko mašujemo sv. mašno žrtev vseh časov. Le-ta je pouk o veri ter hkrati vir naše vere, za nas nenadomestljive v tem času, ko je naša vera napadana z vseh strani. Mi potrebujemo to pravo mašo, to mašo vseh časov, to žrtev našega Gospoda Jezusa Kristusa, da napolnjuje naše duše s Svetim Duhom in z močjo našega Gospoda Jezusa Kristusa. A jasno je, da ta novi obred, če smem tako reči, predpostavlja drugačno zamisel Katoliške vere… drugačno vero. Ni več duhovnik, ki daruje sv. mašno žrtev, temveč je to skupnost. In to je celoten načrt… celoten načrt. Od sedaj naprej skupnost tudi nadomešča avtoriteto v Cerkvi. Skupnost škofov nadomešča oblast posameznih škofov. Duhovniški svet nadomešča oblast škofa v škofiji. Od zdaj naprej odločajo v Katoliški Cerkvi le številke. To je pri maši izraženo natanko zato, saj skupnost nadomešča duhovnika do tolikšne mere, da sedaj mnogi duhovniki nočejo maševati, če pri maši ni vernikov. Počasi, a zagotovo, je bilo vpeljano v sveto Cerkev protestantsko pojmovanje maše.
To je skladno z razmišljanjem modernega človeka, modernističnega človeka…absolutno skladno. Kajti demokratični ideal je temeljna ideja sodobnega človeka, to pomeni, da oblast izhaja iz skupnosti, da je avtoriteta v ljudeh, v množicah in ne v Bogu. In to je najbolj narobe. Kajti mi verujemo, da je Bog vsemogočen, verujemo, da ima Bog avtoriteto, verujemo, da vsa oblast prihaja od Boga. Omnis potestas a Deo. Vsa oblast prihaja od Boga. Ne verujemo, da avtoriteta prihaja od ljudi, da avtoriteta prihaja od spodaj. Ne, to je mentaliteta modernega človeka.
In nova maša ni nič manj kot izraz te ideje, da je oblast prihaja od spodaj in nič več od Boga. Ta nova maša ni več hierarhična maša, to je demokratična maša. In to je najbolj narobe. Nova maša je izraz vse te nove ideologije. V naše najsvetejše obrede je bila vnešena ideologija modernega človeka.
In to je tisto, kar trenutno kvari celotno Cerkev. Kajti s to idejo laične oblasti pri sveti maši so uničili duhovništvo! S tem uničujejo duhovništvo, kajti, kaj je duhovnik, če duhovnik nima nič več osebne oblasti, oblasti, ki mu je dana s posvečenjem, kot jo bodo tile bodoči duhovniki čez nekaj časa prejeli? Prejeli bodo vtisnjeno znamenje, ki jih bo postavilo nad Božje ljudstvo! Nikoli več ne bodo mogli reči po obredu [mašniškega posvečenja] , ki ga bomo sedaj izvršili, nikoli več ne bodo mogli reči: “Mi smo ljudje, kot vsi drugi ljudje.” To ni res. Nič več ne bodo takšni, kot drugi ljudje! To bodo možje, moram reči, ki so skoraj deležni Božanstva našega Gospoda Jezusa Kristusa po Njegovem duhovniškem znamenju. Kajti naš Gospod Jezus Kristus je Duhovnik na veke, duhovnik po redu Melkizedekovem, kajti On je Jezus Kristus. Kajti Božanstvo Božje Besede je bilo vlito v človeškost, ki si jo je privzel. In v tistem trenutku, ko si je privzel človeškost v telesu najbolj blagoslovljene Device Marije, je Jezus postal Duhovnik.
Milost, katere bodo mladi duhovniki postali deležni, ni posvečujoča milost, katero nam daje naš Gospod Jezus Kristus in smo je deležni po milosti krsta.To je milost združitve, milost združitve – edinstvena milost našega Gospoda Jezusa Kristusa. Te milosti bodo postali deležni, kajti po milosti združitve z Božanstvom Boga, z Božanstvom Besede, je naš Gospod Jezus Kristus postal Duhovnik, je naš Gospod Jezus Kristus kralj, je naš gospod Jezus Kristus sodnik. Zaradi te milosti združitve morajo našega Gospoda Jezusa Kristusa častiti vsi ljudje, zaradi te vzvišene milosti! To je milost, ki je nobeno bitje tu doli ne bi moglo prejeti – milost Božanstva samega, ki se spusti v človeškost, ki je naš Gospod Jezus Kristus, tako da ga mazili, kot to naredi olje, ki teče po glavi in posvečuje njega, ki prejema to olje. Človeškost našega Gospoda Jezusa Kristusa je bila prežeta z Božanstvom Božje Besede in tako je postal Duhovnik. Postal je Srednik med Bogom in ljudmi.
To je tista milost, ki bo te duhovnike postavila nad Božje ljudstvo – te milosti bodo ti duhovniki postali deležni. Tudi oni bodo posredniki med Bogom in Božjim ljudstvom. Ne bodo samo predstavniki Božjega ljudstva, ne bodo uradniki Božjega ljudstva, oni ne bodo “predsedniki skupnosti”. Oni so duhovniki za vso večnost, zaznamovani s tem znamenjem za večnost, in nihče nima pravice jih ne spoštovati. Tudi če oni sami ne bi spoštovali tega znamenja, ga bodo za vedno imeli v sebi.
To je, kar verujemo, to je naša vera, in to je, kar določa našo sveto mašno žrtev. Duhovnik je tisti, ki daruje sveto mašno žrtev in verniki se udeležujejo tega darovanja z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo. A niso oni tisti, ki bi darovali sveto mašno žrtev. Kot dokaz za to pomislite, da duhovnik, ko je sam, daruje sveto mašno žrtev na enak način in z isto vrednostjo, kot če bi bilo okrog njega tisoč ljudi. Njegova žrtev ima neskončno vrednost. Žrtev našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki jo daruje duhovnik, ima neskončno vrednost.
To je, kar verujemo. Zato smo prepričani, da ne moremo sprejeti novega obreda, ki je delo drugačne ideologije, nove ideologije. Oni mislijo, da bodo pritegnili svet s sprejemanjem idej tega sveta. Mislijo, da bodo v Cerkev pritegnili tiste, ki ne verujejo, s tem, da bodo sprejemali ideje teh ljudi, ki ne verujejo, s sprejemanjem idej modernega človeka – tega modernega človeka, ki je liberalec, ki je modernist, ki je človek, ki sprejema enakovrednost ver, ki nič več ne sprejema kraljevanja našega Gospoda Jezusa Kristusa v družbi.
To sem slišal dvakrat od odposlancev Svetega sedeža, ki so mi rekli, da kraljevanje našega Gospoda Jezusa Kristusa v našem času v družbi ni več mogoče, da moramo nepreklicno sprejeti enakopravnost vseh ver. To so mi rekli. Da enciklike Quas Primas, ki je tako čudovita, o kraljevi oblasti našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki jo je napisal papež Pij XI., papež danes ne bi več napisal. To so mi rekli uradni odposlanci Svetega sedeža!
No, mi nismo od te nove vere! Mi ne sprejemamo te nove vere! Mi smo od vere vseh časov, mi smo od Katoliške vere! Mi nismo od te “univerzalne vere”, kot ji danes pravijo – to ni več katoliška vera. Mi nismo od te liberalne, modernistične vere, ki ima svoje lastno češčenje, svoje lastne duhovnike, svojo lastno vero, katekizme, Biblijo, “ekumensko Biblijo”. Ne obstaja “ekumenska” Biblija. Obstaja samo Božja Biblija, Biblija Svetega Duha, napisana po navdihu Svetega Duha. To je Božja Beseda. Nimamo je pravice mešati z besedami ljudmi. Zato ne more obstajati “ekumenska Biblija”. Obstaja samo ena Beseda, Beseda Svetega Duha. Ne sprejemamo Katekizmov, ki nič več ne ohranjajo naše vere, in tako naprej in tako naprej.
Mi ne moremo sprejeti teh reči. So nasprotne naši veri. Brezmejno nam je žal, za nas je velikanska, velikanska bolečina zavedati se, da smo v sporu z Rimom zaradi naše vere! Kako je to mogoče? To je nekaj, kar presega domišljijo, česar si nikoli ne bi mogli predstavljati, česar nikoli ne bi mogli verjeti, sploh v našem otroštvu – takrat je bilo vse poenoteno, ko je vsa Cerkev verovala v njeno univerzalno edinost, ter ohranjala enako vero, enake zakramente, enako sveto mašno žrtev, enak Katekizem. In poglejte, nenadoma je vse v razdeljenosti, v kaosu.
Enako sem povedal tudi tistim, ki so prišli iz Rima. Rekel sem jim: “Kristjani so razprti v svojih družinah, v svojih domovih, med svojimi otroki. Raztrgani so v svojih srcih zaradi te razprtije v Cerkvi, zaradi te nove vere, ki jo sedaj poučujejo in udejanjajo. Duhovniki umirajo prezgodaj raztrgani v svojih srcih in v svojih dušah ob misli, da nič več ne vedo, kaj narediti: Ali se podrediti v pokorščini in na ta način izgubiti vero svojega otroštva in svoje mladosti ter zanikati obljube, ki so jih naredili v časi njihovega posvečenja, ko so dali antimodernistično prisego. Ali pa imeti vtis, da so se ločili od njega, ki je naš oče, od papeža, od njega, ki je predstavnik sv. Petra. Kakšna agonija za te duhovnike! Mnogi duhovniki so prezgodaj umrli od teh bridkosti. Zdaj duhovnike izganjajo iz njihovih cerkva in preganjajo, ker mašujejo mašo vseh časov.”
Zares živimo v resnično dramatični situaciji. Moramo izbirati med neko navidezno, moram reči, neposlušnostjo – kajti Sveti oče ne more zahtevati od nas, da zavržemo našo vero, to ni mogoče, ni mogoče – to zavrženje naše vere! Mi smo izbrali, da se ne bomo odpovedali naši veri, kajti v tem ne moremo pogrešiti. To je absolutno nemogoče. Zato se oklepamo te tradicije, ki je izražena na tako čudovit in dokončen način, kakor je papež sv. Pij V. lepo povedal, na nedvoumen in dokončen način v sveti mašni žrtvi.
Jutri se bo morda v časopisih pojavila naša obsodba. To je prav mogoče zaradi današnjega posvečenja. Jaz sam bom morda kaznovan s suspenzom. Ti mladi duhovniki bodo kaznovani z neregularnostjo, kar bi jim teoretično preprečevalo, da bi maševali sveto mašo. To je mogoče. A jaz se sklicujem na svetega Pija V., ki je v svoji buli Quo Primum zapisal, da za trajno noben duhovnik ne more biti kaznovan z nobeno kaznijo, kakršnakoli bi že bila, za trajno, zaradi maševanja te maše. To pomeni, da bo ta kazen, ta ekskomunikacija, če bo kakšna, da bodo te kazni, če bodo kakšne, absolutno neveljavne, saj bodo v nasprotju s tem, kar je sv. Pij V. za trajno določil v svoji buli: da nikoli, v nobeni dobi, ne more nekdo kaznovati duhovnika, ki mašuje to sveto mašo.
Zakaj? Zato, ker je ta maša kanonizirana. On jo je kanoniziral dokončno, to je nepreklicno. Papež pa ne more poničiti kanonizacije. Papež lahko naredi novi obred, toda ne more odpraviti kanonizacije, ne more prepovedati maše, ki je kanonizirana. Recimo, če je kanoniziral svetnika, naslednji papež ne more priti in reči, da ta svetnik ni več kanoniziran. To je nemogoče! In to sveto mašo je kanoniziral papež sv. Pij V. In zato moremo to mašo maševati v vsej mirnosti in z vso gotovostjo, ter moremo biti tudi prepričani, da s tem, ko mašujemo to mašo, izpovedujemo našo vero, ohranjamo našo vero ter ohranjamo vero katoliškega ljudstva. To je dejansko najboljši način, da jo ohranjamo. Zato bomo čez nekaj trenutkov nadaljevali s posvečenjem. Seveda si moramo želeti, da bi prejeli blagoslov, kot ga je v preteklosti podeljeval Sveti sedež – iz Rima je za novoposvečene prišel blagoslov. Toda mi verujemo, da je Bog tu navzoč, da vidi vse, in da On prav tako blagoslavlja ta obred, ki ga izvršujemo. In da bo On nekega dne od njega zagotovo dobil sadove, ki jih želi, in nam bo v vsakem primeru pomagal ohraniti našo vero ter služiti Cerkvi.
Za to posebno prosimo Najsvetejšo Devico Marijo in svetega Petra in Pavla danes. Prosimo Najsvetejšo Devico, ki je Mati duhovništva, naj da tem mladim možem pravo milost duhovništva, naj jim da Svetega Duha, za čigar podeljevanje je Ona posrednica od Binkošti naprej. Prosimo sv. Petra in sv. Pavla, da nas bosta ohranila v tej veri v Petra. Ah seveda, mi verujemo v Petra, mi verujemo v Petrovega naslednika. A kot papež Pij IX. dobro pravi v svoji dogmatični konstituciji, papež ne prejme Svetega Duha zato, da ustvarja nove resnice, temveč, da nas ohranja v veri vseh časov. To je definicija papeža, ki jo je v času prvega Vatikanskega koncila napravil papež Pij IX. In zato smo prepričani, da z ohranjanjem teh tradicij izražamo našo ljubezen, učljivost, našo pokorščino do Petrovega naslednika.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Mediji so v tistem času veliko pisali o primeru nadškofa Lefebvra. Zdi se, da so si prizadevali za njegovo izobčenje, vendar mu je bil takrat izrečen le suspenz. To samo po sebi ovrže tiste, ki nadškofa Lefebvra obtožujejo, da je bil takrat naprej razkolnik: če bi bilo to res, bi bila takrat izrečena kazen nesmiselna. O tej kazni je nadškof Lefebvre dejal:
…V čem je ta suspenz a divinis? Odvzema mi pravice, ki pripadajo duhovniku in a fortiori škofu, da mašuje sv. mašo ter podeljuje zakramente, in da pridiga na posvečenih krajih: to pomeni, da mi je prepovedano maševati novo mašo, podeljevati nove zakramente, in pridigati novi nauk!
Kazni ni upošteval, ker je predpostavljala ukinitev FSSPX, ki je bila neveljavna zaradi pomanjkljive forme, prav tako pa ni bilo osnovne naravne pravičnosti: ni bilo sodišča, ni bilo natančnih obtožb, ni bilo pravice do obrambe, škodovalo je dobrobiti tretjih oseb itd. Toda v osnovi, na nadnaravni ravni, so bili ukrepi, sprejeti proti Bratovščini svetega Pija X., motivirani z njeno navezanostjo na doktrinarno in liturgično Izročilo Cerkve ter zavračanjem novosti, ki jim nasprotujejo: zato so bili ti ukrepi v samem temelju okrnjeni in zato nični.
