Pridiga na praznik Sedmih žalosti BDM, 31. 3. 2023

Na današnji praznik obhajamo podobo Žalostne Matere Božje, sedem žalosti Blažene Device Marije. Poleg tega ima ta praznik še dodaten naziv, sotrpeča Gospa, Soodkupiteljica. Zato želimo razmisliti o pomenu tega naslova BDM, ki nas opozarja na njeno sodelovanje pri delu odrešenja. Vloga Marije se ni končala s tem, da je spočela in rodila Jezusa, Božjega Sina, imela je enak pomen zanj v vseh obdobjih Jezusovega življenja, Njegovega delovanja, potem pa tudi v Njegovem odrešenjskem dejanju, ki je vrhunec Njegovega poslanstva. Tako mora tudi Marijina vloga v tistem trenutku doživeti svojo najvišjo uresničitev. Janezov evangelij nam res pove, da je Ona stala pod križem. Tu Blažena Devica Marija izstopa kot osrednja figura ob Jezusu in skupaj z njim. Kot nam pove ime današnjega praznika, trpela je skupaj s Kristusom, z njim združena, na moralni in duhovni način. To nam je ponovno nakazano v prerokbi starca Simeona, ki je napovedal, da bo meč bolečin prebodel Marijino dušo.

Če je meč bolečin prebodel njeno dušo, pomeni, da ni takšne duhovne bolečine, ki bi jo lahko človek doživel, ki bi bila enaka tisti, ki jo je Blažena Devica Marija doživela na križevem potu in pod križem, ko je hodila za svojim Sinom, združena z Njim. To odseva odnos, v katerem je bil prvi človeški par, Adam in Eva. V grehu sta bila moralno enotna – Eva je prva grešila in zapeljala Adama, zato lahko rečemo, da sta grešila skupaj, čeprav je bila Adamova krivda preračunana na celotno človeštvo, je pustila posledice na vseh nas, saj smo preko njega izgubili posvečujočo milost, kajti Adam je bil glava vsega človeškega rodu. Tu se uresničuje isto načelo, vendar v nasprotni smeri – tako kot je Eva pomagala Adamu grešiti, tako je zdaj druga Eva, Marija, pomočnica pri odrešitvenem delu, ki ga izvaja Kristus kot drugi Adam in kot Božji Sin, Bogočlovek, Marija pa je z njim duhovno združena, sodeluje pri dejanju Kristusovega trpljenja v smrti na križu v moralnem smislu, tako da oba tvorita moralno enost, enost volje in vsega, kar Kristus stori, vse, kar nam je zaslužil s svojim trpljenjem in smrtjo, v Mariji, Žalostni Gospe, tudi pri tem dejanju sodeluje, čeprav ne na enak način, enako zaslužno. Kristus je za nas telesno trpel, prenašal je muke v svojem telesu in nam prislužil sadove milosti v strogem pomenu, po pravičnosti – njegova žrtev je imela pred Bogom moč zasluge, da jo je moral nebeški Oče sprejeti, ker je bila Božja žrtev, ki je imela neizmerno vrednost. In Marija v tem odrešenjskem dejanju, v katerem je bila združena s Kristusom, ni trpela telesno, ampak duhovno, vendar je v svojem bistvu prestala isto muko in nam skupaj s Kristusom prislužila sadove milosti, vendar ne v strogem smislu, ampak le po primernosti, ker je Bog hotel prejeti njeno duhovno žrtev, ki je bila popolna, čeprav ni bila Božja in neizmerna kot Kristusova.

Zato častimo Blaženo Devico Marijo kot Kraljico mučencev, kot nam pripoveduje sv. Bernard, da njeno duhovno trpljenje presega tisto, kar so morali pretrpeti mučenci. Tako kot je Kristus umrl telesno, je BDM skupaj z njim prestala duhovno mučeništvo, ko je, kot je prerokoval starec Simeon, meč prebodel njeno dušo. V zemeljskem življenju se je morala ločiti od svojega Božjega Sina, da bi postala mati vseh nas. To je pretresljiv prizor, o katerem nam govori današnji evangelij, ko Gospod na križu svojega ljubljenega učenca sv. Janeza, izroči svoji Materi. Sv. Janez predstavlja vsakega od nas kot Jezusovega učenca in tako na duhovni način, v redu milosti, vsak od nas sprejme Marijo kot svojo Mater. To se zgodi prav zaradi njenega sodelovanja pri odrešenjskem delu njenega Sina, kjer nam je skupaj, združena z njim, prislužila vse milosti, ki jih lahko prejmemo, ter tako postala naša duhovna Mati.

Zato ima Marija posebno mesto pri delitvi teh milosti. Kakor nam je Kristus prislužil vse milostne darove v pravem pomenu besede, Marija pa je pri tem dejanju sodelovala, ne na enak način, ampak zgolj z močjo svoje človeške narave, tako je tudi tukaj Kristus tisti, ki je v prvi vrsti deli te milostne darove, Marija pa sodeluje pri tem razdeljevanju Božjih milosti. Kakor je bila udeležena pri pridobivanju milosti, tako je zdaj tudi pri njihovem razdeljevanju. Ona stoji v najtesnejši moralni enosti s svojim Sinom, tako da vse milosti, ki jih deli Kristus, deli tudi Marija z njim. Kristus to dela po Mariji in skupaj z njo. Zato se upravičeno in neposredno obračamo na Blaženo Devico, jo prosimo za določene milosti in jo na ta način počastimo, v zavedanju, da to čast in to prošnjo darujemo Jezusu in Mariji skupaj, v njuni edinosti. Zato Gospod od nas zahteva, da častimo Njegovo Mater, ker s tem Njemu samemu izkazujemo dodatno in še večjo čast. Zato je Gospod sestri Luciji iz Fatime razodel, zakaj je češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca posebno sredstvo usmiljenja, ki nam ga Bog podarja v teh težkih časih, v katerih živimo. To je zato, ker Kristus ne želi le, da ves svet časti njegovo Presveto Srce, ampak tudi Brezmadežno Srce Njegove Matere. Kakor je Božji Sin prišel na ta svet po Mariji, ko je vzel telo v njenem naročju, tako zdaj želi, da se Njegovo Kraljestvo vzpostavi po Brezmadežnem Srcu Njegove Matere.

To je pot, po kateri hočemo in moramo hoditi kot Marijini duhovni otroci, potem pa tudi kot njeni vitezi, če se ji posvetimo na poseben način, kot to lahko storimo v okviru apostolata Vojske Brezmadežne, ki jo je ustanovil sv. Maksimilijan Kolbe. Kakšno orožje naj vzamemo na to pot? To so sveti rožni venec in čudežne svetinjice. Naše poslanstvo je duhovno, boriti se proti silam tega sveta, silam zla, hudičevi moči, mu ugrabiti duše in jih pripeljati k Božji luči in resnici, da bi se Jezusova in Marijina vojska kolikor je mogoče povečala, da bi kraljevala že na tem svetu, tako da bi bilo res, Njihovo kraljestvo vzpostavljeno povsod. Mi pa, kot vojaki, vitezi, tukaj služimo naši nebeški Kraljici, Gospodarici vseh nebeških čet, ki je mogočna in ki bo, če se ji resnično predamo in posvetimo, naredila velike stvari.

To se je še posebej pokazalo v času po drugi svetovni vojni, ko se je v Avstriji začela križarska vojna svetega rožnega venca na pobudo frančiškanskega duhovnika patra Petrusa Pavlička, kjer se je zbralo 500 do 600 tisoč vernikov, ki so obljubili dnevno molitev svetega rožnega venca za svobodo svoje domovine, ki jo je ogrožal komunizem. En del Avstrije je bil pod sovjetsko okupacijo in zelo lahko bi se zgodilo, da bi zavladal komunistični režim, kot je bilo v Vzhodni Nemčiji, nato Češkoslovaški, Poljski in Madžarski. Vendar se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega, celo čudežnega. Leta 1955 se je celotna sovjetska vojska umaknila brez ene izstreljene krogle. Moč molitve je dosegla tisto, česar nobena človeška moč ni mogla. Preprečila in odpravila je veliko nevarnost, ki je grozila vsemu narodu.

Danes živimo v zahtevnih, negotovih časih in ravno danes potrebujemo trdno zaupanje v priprošnjo Matere Božje, naše nebeške Gospodarice. Zato gojimo pobožnost do Brezmadežnega Srca, saj je to sredstvo, ki nam ga na srce polaga in priporoča naša nebeška Mati, po katerem bomo lahko pridobili številne milosti. To bi morali storiti na poseben način tako, da bi naše molitve, naše duhovne daritve dali v zadoščenje za grehe, ki žalijo Jezusovo in Marijino Presveto Srce. Naj bo naša odločitev, ki jo želimo na ta veliki praznik obnoviti kot Marijini otroci, kot njeni vitezi, ji zvesto služiti, ji ostali zvesti do konca. Odločitev, ki jo obnovimo s trdnim zaupanjem, da nam bo naša Brezmadežna nebeška Mati izprosila in podelila vse milosti, ki jih potrebujemo za naše osebno posvečenje in odrešenje. Amen.

p. Marko Tilošanec

Maribor, pridiga na praznik Sedem žalosti BDM, 31. 3. 2023