Prišli smo do konca Velikega tedna. Na Cvetno nedeljo smo vzeli v roke oljčne veje ter v procesiji pričevali, da je Kristus naš kralj. Na Veliki četrtek zjutraj je škof posvetil sveta olja, zvečer pa smo skupaj s Kristusom obhajali Njegovo prvo mašo. Na Veliki petek smo se spomnili na Kristusovo trpljenje, smrt, ter na naše lastno odrešenje. Vsi ti prazniki, vsi te obredi vodijo k današnjemu večeru, k noči, ki je vrh cerkvenega leta. To noč praznujemo Kristusovo vstajenje, Njegovo zmago nad satanom, grehom in celo smrtjo samo. Nocojšnje obredje se začne z blagoslovom novega ognja. Ta ogenj predstavlja Boga, ki je goreča Ljubezen. Velikonočna sveča se nato prižge s tem ognjem. Velikonočna sveča je izmed vseh stvari v tej liturgiji velikonočne vigilije najpomembnejši simbol, saj predstavlja samega Kristusa. Simbolika velikonočne sveče se začne, ko duhovnik z nožem v roki v vosek vreže znamenje križa. Križa, ki predstavlja Kristusa. Nato duhovnik vreže prvo in zadnjo črko grške abecede, alfa in omega. To kaže na to, da je Kristus Bog. Je Prvo in Zadnje, Začetek in Konec. Da bi poudaril to resničnost, duhovnik nato v svečo zareže trenutno letnico, s čimer pokaže, da Kristus ne bo kralj zgolj ob koncu sveta, ampak je kralj tudi danes, nocoj. Ko je vse vrezano v svečo, duhovnik v njo vtisne 5 velikih zrn kadila. Vsako izmed njih predstavlja eno od Kristusovih svetih ran, vsa skupaj pa predstavljajo Kristusovo trpljenje in smrt. Po vrezovanju in vtisnjenju kadila se sveča prižge in blagoslovi, kar predstavlja vstalega Kristusa. Naš Gospod Jezus Kristus je rekel: “Jaz sem Luč sveta.” On preganja temo iz naših src in umov. S tem velikonočna sveča postane močan zakramental. Zakramental, ki posreduje Kristusovo moč in s svojo lučjo odganja hudiča. Po tem, ko na simbolen način prikaže Kristusovo smrt in vstajenje z velikonočno svečo jo liturgija uporabi za to, da nam prikaže naše lastno odrešenje ter vstajenje naših duš. Ko je velikonočna sveča prižgana, jo diakon dvigne ter nas v procesiji pelje skozi temo v cerkev. To je resnična katoliška Pasha. Beseda “Pasha” ali “prehod”, je svojo pomembnost dobila v stari zavezi, ko je Hebrejce iz egiptovske dežele vodil Bog, ki se je prikazal kot goreč ognjen steber. In Bog jih je vodil v Obljubljeno deželo Kristus nas iz suženjstva satanu vodi v našo Obljubljeno deželo, v Nebesa. In ko vstopimo v cerkev, velikonočna sveča svojo svetlobo deli z vsemi navzočimi. Vsi vzamemo svoje svečke, ter jih prižgemo s plamenom velikonočne sveče. To ponazarja Kristusa, ki je izvir vseh milosti. In vse te milosti nam je lahko dal zaradi svojega trpljenja, smrti in vstajenje. Milost v naših dušah prihaja od Kristusa, a Kristus uporablja močna orodja, s katerimi nam posreduje to milost. Zato se po petju velikonočne hvalnice in beril velikonočna sveča uporabi za blagoslov krstne vode. Duhovnik velikonočno svečo pomoči v vodo ter tako naredi krstno vodo. Na ta način smo odrešeni: pri krstu smo očiščeni izvirnega greha in prejmemo moč, da postanemo Božji otroci, otroci Luči. Po luči milosti, po luči vere lahko resnično vidimo, kaj sv. mašna žrtev zares je. Je žrtev Kristusa na Kalvariji žrtev, ki nas je odrešila. In v luči tako čudovite žrtve je edina beseda, s katero lahko opišemo ta radostni velikonočni čas – Aleluja.
