V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
“Confidite, noltie timere, ego vinci mundum…” Naš Gospod je tisti, ki nam je zapustil te besede, preden se je podal na pot svojega trpljenja in smrti: “Zaupajte, ne bojte se, jaz sem premagal svet.” In dejansko je naš Gospod premagal svet, kot ga opisuje sveti Janez: “Kaj je svet,” se sprašuje, “če ne concupiscentia oculorum, concupiscentia carnis, superbia vitae?” Kaj to pomeni? Bogastvo, časti, užitki in slasti mesa, to je to, kar je svet. In naš Gospod je premagal svet!
Dovolj je že, da premišljujemo Našega Gospoda, pribitega na Križ, prekritega s krvjo, okronanega s trnjem, z odprtjo stranjo, da vidimo, da je naš Gospod resnično premagal svet, svet bogastva – je kdo revnejši od Našega Gospoda na križu? Svet časti – ali je kdo bolj ponižen od našega Gospoda, ki je umrl kot obsojenec po splošnem pravu? Končno, požrešnost mesa – ali obstaja boljši zgled žrtve, trpljenja, žalosti in raztrganin telesa, kot je naš Gospod, pokrit s krvjo na svojem križu? Naš Gospod je namreč premagal svet: kar je svet ljubil, je naš Gospod preziral. In zakaj je naš Gospod te stvari preziral? Da bi ljubil! Da bi ljubil svojega Očeta, da bi ljubil Boga, kajti trs ne more služiti dvema gospodarjema: ne more ljubiti sveta in ljubiti Boga. In naš Gospod je na križu umrl iz ljubezni: Umrl je iz ljubezni do svojega Očeta. Umrl je iz ljubezni do Boga, njegove iztegnjene roke in njegovo odprto Srce pa nam razkrivajo, da je umrl tudi iz ljubezni do bližnjega! V zmagi Našega Gospoda nad svetom je torej zelo velik nauk.
In ker je zmagal nad svetom, je moral zmagati tudi nad grehom. Kajti tisto, kar je korenina tega odklona, v katerem se rojevajo naše duše in ki ga imenujemo svet, vse to prihaja k nam iz izvirnega greha, in Naš Gospod je s svojim križem zmagal nad grehom. Do tedaj človek ni mogel doseči nebes; odslej so s Kraljevo potjo križa nebesa odprta, duše lahko zdaj sledijo Našemu Gospodu in se povzpnejo v nebesa, greh je premagan! Greh je bil premagan s krvjo in vodo, ki sta pritekli s strani našega Gospoda in ki sta dobili obliko v vseh zakramentih, ki nam jih je zapustil Naš Gospod in ki nam podeljujejo in dajejo na razpolago Njegovo kri. Še posebej pri krstu: z vsemi dušami, ki bodo odslej po smrti našega Gospoda krščene, dušami, ki bodo osvobojene izvirnega greha in si bodo lahko prizadevale za nebesa, za Našega Gospoda. Naš Gospod pa nas ni osvobodil samo izvirnega greha, ampak nas osvobaja tudi naših osebnih grehov z zakramentom pokore, z zakramentom skrajnega maziljenja in s sveto mašno daritvijo – Naš Gospod nas resnično osvobaja naših grehov!
Ali naj kljub temu mislimo, da lahko, osvobojeni grehov, odslej opustimo boj; da v naših dušah ni več duhovnih vaj, ki bi jih bilo treba uresničiti? Ne. Naš Gospod bi prav tako lahko povzročil, da bi posledice izvirnega greha izginile iz naših duš, in nas posledično odstranil od vseh teh lažnih želja, teh neprimernih želja sveta. Vendar naš Gospod tega ni hotel. Hotel je, kot pravi sveti Tomaž, da naše življenje preživimo v boju, v trpljenju, v preizkušnjah, skušnjavah, težavah. Vsak od nas ima svojo veliko dramo – krizo svojega duhovnega življenja, krizo svojega notranjega življenja. Kje stojimo vis a vis Boga, vis a vis našega Gospoda? Ali so naše duše čiste, ali so polne milosti? Ali ljubijo našega Gospoda in našega bližnjega? Ali izpolnjujemo svoje dolžnosti, državne dolžnosti? Ali smo poslušni Božjim zakonom, ki od nas zahtevajo, da ljubimo Boga in bližnjega? Vsak od nas se mora potruditi, da bo vedel, kje stoji, in se boriti! V boju, ko pride do premirja, se višji častniki posvetujejo med seboj in se sprašujejo, zakaj je prišlo do poraza na takem mestu, ali pa ugotavljajo, kje so šibke točke sovražnika, da bi ob nadaljevanju boja dosegli zmago. In podobno je z nami, v življenju se moramo občasno opomniti, se umakniti, da bi vedeli, kje stojimo, kako se bojevati, kako se spopasti s sovražnikom in tako odnesti zmago z našim Gospodom. Zmaga je kapital, da zmagamo! Bistveno je, da se borimo!
Če je namreč naš Gospod premagal svet, če je premagal greh, je premagal tudi hudiča. Kljub temu smo vsak dan priča slabim vplivom duhov, ki nas obkrožajo, kot pravi sveti Pavel, v samem zraku okoli nas in si prizadevajo za našo pogubo. In zagotovo je naš Gospod resnično premagal hudiča, saj je pred njegovim trpljenjem, pred njegovo smrtjo in vstajenjem hudič vladal nad dušami iz njihove notranjosti. Imel je oblast nad dušami in jo še vedno ima, kadar duše niso krščene, kar dokazuje dejstvo, da moramo izgovarjati eksorcizme, da bi pregnali hudiča iz duš. Odslej pa bo zaradi Gospodovega trpljenja, zaradi njegove zmage – in naš Gospod je to sam potrdil – nunc eiicietur princeps huis mundi – “zdaj bo knez tega sveta izgnan”. Res je, da je izgnan iz duš, ki so krščene, to je res, vendar ima na tem svetu še vedno vpliv. Navzven nas lahko mika, v našem življenju lahko povzroča napetosti z vsemi načini – to dobro veste – z vsemi sredstvi, ki mu jih ta svet daje na razpolago. Kljub temu je njegov poraz zagotovljen. Na nas je, da se borimo, da bedimo, da smo odprti za vse diabolične vplive, ki nas obdajajo, da bi ohranili svoje duše za Našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Končno je Naš Gospod zmagal nad smrtjo, saj je smrt posledica greha. Zato danes praznujemo njegovo vstajenje, ki je posledica zmage Našega Gospoda. Zagotovljeno nam je, da bomo tudi sami nekoč doživeli veselje vstajenja, če bomo sledili Našemu Gospodu, če ga bomo ljubili, kot je to storila Devica Marija, ko je stala ob vznožju križa. Ta stavek, ki vam ga bom navedel, se nahaja v oficiju Marije Sedem žalosti, na dan praznika: Dilectus meus candidus et rubiscundus totus spirat amorem, “moj ljubljeni, čisti in hkrati rose (po krvi, ki teče) v celoti diha ljubezen”, caput inclinatum, “njegova nagnjena glava”, manus expensae, “njegove razširjene roke”, pectus apertum, “njegovo odprto srce”. Da, premišljujmo Našega Gospoda Jezusa Kristusa na njegovem Križu, tako kot je to počela Devica Marija, in prosimo našega Gospoda, naj nam podari to ljubezen. Toda da bi to ljubezen imeli, se moramo žrtvovati, se boriti. Vsak vidik Križa nam to dokazuje. Če se ne bomo borili, če bomo ostali pasivni, če bomo zaspali, potem bo sovražnik vsemogočen in bo ponovno prišel, da bi dobil vstop v naše duše. In žal, dragi bratje, danes je to velika drama Cerkve.
Zmaga, ki jo je dosegel Naš Gospod in ki se kaže danes, na praznik vstajenja, je nujno velikanski boj proti svetu, smrti in grehu. Naš Gospod je zmagal, toda ta boj se nadaljuje in celotna zgodovina Cerkve je le zgodovina tega boja z njegovimi različnimi preobrati. In ali se danes ne nahajamo v uri teme, ko ponovno vlada hudič, ko je duh sveta povsod in povsod prodira? Ali ne gremo v smrt, v večno smrt? In, žal, v sami Cerkvi se ne želijo več boriti, ne smemo več govoriti o boju, ne smemo več govoriti o pokori, ne smemo več govoriti o odpovedi, ne smemo več govoriti o umrljivosti. Takšna je velika drama, ki jo danes doživlja Cerkev – položili so orožje. Tako se hudič znajde vsemogočen, ker se ne borijo več proti njemu. Kmalu bo prišel dan, ko bodo rekli, da hudiča ni več, da svet v resnici ni tako slab, kot bi si kdo želel; da je ta svet poln dobrih namenov! Vendar vemo, da je to hudičevo orodje, s katerim nas sprevrača. Če je svet sovražil Našega Gospoda, kot je rekel sam naš Gospod, bo svet sovražil tudi vas. Če se torej zgodi, da mi sami ljubimo svet, bo svet ljubil nas in posledično se bomo ločili od Našega Gospoda Jezusa Kristusa. A danes se zdi, da je človek poln samozadovoljstva za ta svet – celo kleriki, celo škofje! Včeraj sem bral izjavo nekega kardinala o “pravicah človeka” – od zdaj naprej namreč ne gre več za Dekalog, ki nam govori, naj ljubimo Boga in bližnjega, ne gre več za to, da bi govorili o naših dolžnostih do Boga, Našega Gospoda in bližnjega – ne, gre le še za “pravice človeka”! In na kaj se te “človekove pravice”, ki so domnevno potrebne za človekovo dostojanstvo, zreducirajo? Na delitev dobrin tega sveta! Treba je deliti dobrine tega sveta, tu imate tisto, na kar se reducirajo “človekove pravice”.
Ali je to tisto, kar nam Naš Gospod predstavlja na svojem Križu? Naš Gospod od nas zahteva prav to, da preziramo bogastvo tega sveta, in tu imate to, da tisti, ki bi morali učiti ljudi, naj prezirajo to bogastvo, naj ljubijo duha revščine, četudi so bogati, naj živijo kot ubogi, revni v duhu, ločeni od dobrin tega sveta, glej, tisti, ki bi morali oznanjati te stvari in oznanjati našega Gospoda Jezusa Kristusa, razmišljajo le o delitvi dobrin tega sveta in tako v srcih ljudi znova vzbujajo zavist. Vedno več, vedno več kot naš bližnji! S tem spodbujajo ljubosumje tistih, ki imajo nekaj dobrin, in vnašajo v srca ljudi to delitev, ta razredni boj, kar je prav tisto, kar hoče hudič, da bi uničil svet in uničil duše! In ali ne bo letos v Braziliji srečanje vseh delegatov škofovskih konferenc, na katerem ne bodo govorili o ničemer drugem kot o “pravicah človeka”? Kje je to človeško dostojanstvo? Govorijo o “pravicah človeka za človekovo dostojanstvo”, toda na kaj se to nanaša? Človeško dostojanstvo je sestavljeno iz ljubezni do resnice in ljubezni do dobrega. V kolikor se oddaljimo od resnice, v kolikor se oddaljimo od dobrega, nismo več vredni dostojanstva, nismo več vredni nebes. Ali bi bili hudiči še vedno vredni dostojanstva? Takšne so globoke zmote, ki so dejansko vstopile v duhove celo tistih, ki bi morali oznanjati resnico in ki so odslej preroki zmote.
Zato moramo, dragi bratje, ohranjati Križ Našega Gospoda Jezusa Kristusa, vsak dan premišljevati o Križu Našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga postaviti povsod: v naših sobah, na naših domovih, na križiščih naših ulic. Naj Križ Našega Gospoda Jezusa Kristusa kraljuje in naj bo povsod pred našimi očmi, da bomo imeli nenehno to lekcijo, ki nam jo Naš Gospod Jezus Kristus daje na tako občudovanja vreden način! On, ki je bogat, ker je Stvarnik vsega in mu vse pripada. On je hotel živeti v revščini in umreti v revščini. On, ki bi moral imeti vse časti sveta. On, h čigar nogam bi moralo priti vse človeštvo in se pokoriti, da bi mu izkazalo čast in slavo. Umrl je kot hudobnež! On, ki ima vse in bi si lahko ponudil vse zakonite užitke, ki jih lahko ponudi svet, je hotel umreti, okopan v svoji krvi! To je zgled, ki nam ga daje Naš Gospod Jezus Kristus, če želimo živeti resnično kot kristjani. To je tisto, kar boste, dragi prijatelji, oznanjali v prihodnosti: Križ našega Gospoda Jezusa Kristusa, tako kot je to počel sveti Pavel. Kaj je oznanjal on? Jezusa in križanega Jezusa. Vi boste oznanjali Jezusa križanega za dobro duš. Če tega ne boste počeli, boste zavajali tiste, h katerim ste poslani, in jih ne boste pripeljali v nebesa. In prav zato moramo trdno ohranjati Križ Našega Gospoda Jezusa Kristusa in posledično njegovo sveto mašno daritev. Prav zato, ker Križa Našega Gospoda Jezusa Kristusa ne spoštujemo več zlasti pri sveti daritvi maše, se duše izgubljajo, so zmedene in ne vedo več, kje najti pot v nebesa. Pot v nebesa je v sveti mašni daritvi, v Gospodovi daritvi, v Križu Našega Gospoda, ki vsak dan izliva svojo Kri na naših oltarjih. Po tem Križu bomo šli v nebesa, ni druge poti, ni druge poti odrešenja, razen JezusovegaKkriža, ki je Kraljeva pot v nebesa, Via Regalis Crucis et Caeli! To moramo, dragi bratje, ohraniti za vsako ceno.
Prosimo Blaženo Devico Marijo, naj nas nauči križa. Ona bo to storila, povedala nam bo, kaj je v resnici za nas pot v nebesa, in prav tako nas bo sprejela, ko bo prišla ura naše smrti, če smo sledili Našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Na ta dan prosimo tudi za razsvetljenje duhov, za razsvetljenje misli duhovnikov, tistih, ki morajo oznanjati resnico, s Svetim Duhom, da bi se resnično vrnili k tej predikciji Križa, ki je prestol slave našega Gospoda Jezusa Kristusa.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
