Današnje stanje cerkvene krize predstavlja izjemen položaj v zgodovini Cerkve, ki si ga mnogi teologi prej niso mogli predstavljati. Malo pred začetkom 2. vatikanskega koncila si je težko kdo predstavljal, da bo v le nekaj letih celoten cerkveni red preobrnjen – da bodo uradno vsiljene znanosti in prakse, ki so v nasprotju z večstoletnim izročilom Cerkve in ki postavljajo našo vero pod vprašaj. To je postavilo v ospredje vidike katoliškega nauka, ki prej niso bili deležni velike pozornosti – da lahko nosilci cerkvene oblasti zlorabljajo svoj položaj in od svojih podanikov zahtevajo sprejemanje stvari, ki bi ogrozile njihovo vero in krščansko življenje. Tako so bili vsi katoličani, ki so želeli ostati zvesti nauku, ki ga je skozi stoletja učilo cerkveno učiteljstvo, postavljeni pred izbiro: ali sprejeti nov, modernistični, nauk in s tem postaviti svojo vero na kocko, ali pa se upreti tem reformam in preklicati poslušnost zahtevam, ki so jih postavili cerkveni pastirji, in ostajati zvesti naukom in verskemu življenju Cerkve vseh časov.
Kot odgovor na ta dvom je Bog obudil pogumnega pričevalca za izročilo Cerkve v današnjem času, nadškofa Marcela Lefebvra. Upoštevajoč znamenja Previdnosti je sprožil boj za prenovo življenja Cerkve, ki se je, ogroženo z modernističnimi reformami, začelo rušiti na vseh ravneh. Tako je nadškof ustanovil Duhovniško bratovščino sv. Pija X., katere poslanstvo je neutrudno delo za obnovo duhovništva, nato pa še vseh drugih segmentov katoliškega življenja: tradicionalni obred sv. maše in zakramenti, tradicionalne katoliške kapele, priorati, samostani, šole, hiše za duhovne vaje. Dobri Gospod ki nikdar ne zapusti svoje Cerkve, je obilno blagoslovil to delo, ki bi moglo prerasti v pravo prenovo cerkvenega življenja v vseh njegovih segmentih in na vseh koncih sveta.
Sem spada tudi Slovenija, kjer je Božja previdnost vzgojila domačega duhovnika, g. Vidka Podržaja, ki je kot prijatelj in sodelavec naše Duhovniške bratovščine v domovini začel z javnim apostolatom za vrnitev sv. maše vseh časov in prave katoliške vere. Svoj apostolat je najprej vodil v majhni domači kapeli v kraju Zaklanec, pred dvema letoma in pol pa se je odprla večja kapela v kraju Verd pri Vrhniki. Zaradi aktualnega dogajanja, povezanega s koronakrizo in preganjanjem tradicionalne maše, se je ta apostolat hitro povečal, tako da je bila lani na istem mestu urejena nova, večja kapela. Pred nekaj leti sta se lahko naša Bratovščina in njeni duhovniki uradno pridružili apostolatu katoliškega izročila v Sloveniji v tradicionalni kapeli, ki je bila ustanovljena v Mariboru. Ta pozitivni razvoj je delo milosti, za katero moramo biti globoko hvaležni Gospodu, z molitvijo in dejavnim delovanjem pa si v prihodnje še bolj prizadevati, da bi čim več duš spoznalo pravo katoliško vero in gradilo svojo pot k odrešenju.
To delo obnove Cerkve vključuje vse sestavne dele katoliškega življenja in cerkvenega reda, kolikor je to mogoče doseči v teh izrednih razmerah. Eden od teh vidikov je tudi pravilno razumevanje pastirske avtoritete ter vloge in položaja laikov v javnem delovanju Cerkve. V tem segmentu si naša Bratovščina prizadeva vzpostaviti red, ki naj bi vladal v Cerkvi in ki je veljal v običajnih razmerah, v katerih je bila Cerkev pred nastopom sedanje krize. To pomeni pravo in resnično pastirsko oblast, ki jo duhovnik prejme od Cerkve, da more po zgledu Kristusa Kralja in Dobrega Pastirja voditi svojo čredo – duše, ki so mu zaupane, da jih vodi k večnemu zveličanju. Ta oblast v teh izrednih razmerah za tradicionalne duhovnike resda ni redna in se ne vrši po vnaprej določenem teritorialnem ali personalnem načelu kot v rednih razmerah, temveč gre za nadomestno pristojnost (CIC 1917, kan. 209; CIC 1983, kan. 144), s katero Cerkev skrbi za dobro tistih duš, ki se v izrednih okoliščinah zaupajo duhovnikom, ki nadaljujejo s posredovanjem prave vere in bogoslužja Cerkve. Ta jurisdikcija enako zajema vse tri segmente posvečenja, poučevanja in pastirske službe, ki so potrebni za posvečevanje in zveličanje duš, in so jih kot take verniki moralno dolžni sprejeti, duhovniki pa zvesto izvrševati. Vse to v skladu z resničnim naukom o avtoriteti in pokorščini, ki zavezuje vse, kar je zakonito in sodi v okvir duhovnikovega pastirskega in učiteljskega poslanstva.
Ta katoliška načela poudarjamo v luči nekaterih aktualnih problematičnih dogodkov, v katerih se pod pretvezo zmotne laiške avtonomije zanemarja pastirska avtoriteta, ki so se ji nekateri verniki zaupali, ter se ustvarjajo spori in nemiri med tradicionalnimi katoliškimi verniki, ki želijo biti zvesti prej navedenim katoliškim načelom. Tu je treba poudariti načelo, da mora imeti vsaka pobuda laiškega apostolata pastirsko vodstvo in usmerjanje in da je popolna avtonomija v tem pogledu v nasprotju z duhom zdrave cerkvenosti, ki se izraža predvsem v zgodovinskem delovanju Katoliške akcije. Na žalost smo se morali soočiti s prav takšnim pojavom v tem primeru, ko so bili predlogi in zahteve pristojnega duhovnika naše Bratovščine kot tudi predstojnika province za rešitev spora zavrnjeni in prezrti; dejanja, ki so poglobila spor med verniki pa so se nadaljevala. Takšno destruktivno ravnanje si zasluži zgolj obsodbo s pozivom, da ne nasedamo zapeljivi retoriki, katere cilj je oviranje razvoja tradicionalnega apostolata v Sloveniji.
Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju.
(1 Kor 1, 10)
Bela nedelja, 16. aprila 2023
p. Johannes Regele, predstojnik Avstrijske province
p. Marko Tilošanec
