Kardinal Alfredo Ottaviani, predhodnik kardinala Ratzingerja pri Svetem oficiju oz. Kongregaciji za nauk vere, je dobro poznan kot idejni oče »Ottavianijevega posredovanja«, (1969) pisma, naslovljenega na papeža Pavla VI., v katerem govori o nelegitimnosti nove maše. Manj znano pa je njegovo predhodno »posredovanje« podano že leta 1951. Sam je celo že v tem času začel opažati naraščanje lažnega misticizma, ki je dosegel višek v Drugem vatikanskem koncilu, ki so ga imeli za posledico namišljenega »glasu Svetega Duha«, ki naj bi šepetal na uho papežu Janezu XXIII. Lahko se vprašamo, ali bi si dobri kardinal Ottaviani sploh lahko predstavljal to, kar je sledilo: napad od znotraj na avtoriteto Katoliške Cerkve, pojavljanje in rast katoliških binkoštnikov in trditve o prikazovanjih Božje Matere za vsakim vogalom. Kakorkoli, njegov članek iz časopisa L’Osservatore Romano se zdi preroški.
Celo za časa kardinala Ottavianija so v novonastali blaginji povojnega obdobja turisti zapravljali velike vsote denarja, da bi lahko obiskali oddaljene dele po Evropi, kjer se je trdilo, da se prikazuje Blažena Devica. Mnogo izmed taistih ljudi si nebi nikoli predstavljalo, da bi se zjutraj dovolj zgodaj zvalili iz postelj in odšli k vsakodnevni maši, kjer smo popolnoma prepričani, da je Jezus Kristus resnično navzoč.
Znamenja in čudesa – opozorilo
L’Osservatore Romano, 14. februar 1951
Ni ga katoličana, ki se ne bi spraševal o možnosti čudežev ali dvomil, ali se ti lahko zares zgodijo. Kristusovo poslanstvo in Njegova Božja narava sta bila dokazani po mnogih velikih čudežih, ki jih je storil tu na zemlji. Prav zaradi Svetega Duha je zgodnja Cerkev prestala začetne težave in preganjanja, kajti Sveti Duh je nudil posebno pomoč, ki se je vidno kazala v darovih, ki so jih prejeli apostoli in tudi v velikem številu izvoljenih med prvimi kristjani. Ko se je Cerkev utrdila, posebni darovi Svetega Duha niso bili več tako številni, kar je razumljivo, vendar pa niso izginili. Pomoč Svetega Duha in prisotnost Kristusa v Njegovi Cerkvi bosta trajala do konca časov. Sveti Duh sam se kaže po nadnaravnih znamenjih in čudežih.
Na primer, dovolj je, da smo pozorni na čudeže, ki se preiskujejo med postopkom razglasitve neke osebe za Božjega služabnika ali za svetnika (kanonizacija). Taki čudeži so neizprosno natančno in strogo pregledani tako znanstveno kot teološko. Nekdo bi lahko dodal, da strogost, s katero so bile pregledane čudežne ozdravitve v Lurdu, spada v splošno znanje.
Zatorej, da bi nas nihče ne imenoval sovražnike nadnaravnega, se postavimo v položaj, kjer imamo nalogo, da opozorimo verne pred izjavami, ki niso podvržene presoji in se tičejo določenih domnevnih nadnaravnih dogodkov, da opozorimo pred izjavami, ki so v sedanjem času dokaj razširjene in bi lahko ogrozile prepoznavo resničnih čudežev in jih spravile na slab glas.
Naš Gospod sam nas je postavil za stražarje pred »lažnimi preroki«, ki bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče. (Mt 24, 24: Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče.) Taka čudesa so se dogajala od najbolj zgodnjih časov Cerkve. (glej Apd 8, 9: V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvom Samarije; govoril je, da je nekaj posebnega.) Prav iz tega razloga ima Cerkev pravico in dolžnost, da presoja resničnost in naravo dejstev in razodetij, za katere se trdi, da so prišla po posebnem posegu Boga. In zatorej je dolžnost vsakega dobrega otroka Cerkve, da se pokori njeni sodbi.
Cerkev kot Mati mora nositi breme materinih težkih in bridkih dolžnosti in, kot vse matere, mora včasih zaradi te dolžnosti ne samo vzeti stvari v svoje roke ampak tudi trpeti, ostajati tiho in čakati. Kdo bi si pred 50 leti mislil, da bo današnja Cerkev v položaju, ko bo morala opozarjati svoje otroke, celo svoje duhovnike, da naj bodo na preži pred tako imenovanimi čudeži, pred vsemi dogodki, ki se jih hvali kot nadnaravne, ki podžigajo zanimanje množic zdaj tu zdaj tam, skoraj po vseh kontinentih in državah? Pred 50 leti, ko je bilo »znanstveno« in naklonjeno razpoloženje razširjeno, bi se ljudje posmehovali vsem, ki so na kakršenkoli način kazali naklonjenost ali verjeli temu, kar se imenuje srednjeveško vraževerje. Pred 50 leti so ljudje sramotili Cerkev, ker je kot edina vztrajala v zagotavljanju, da čudeži obstajajo, pri njihovi duhovni vrednosti, dobri ali slabi, in njihovi lepoti ali grdoti. Eden izmed najbolj pogostih in resnih predmetov na področju apologetike (zagovor stališč, zagovor vere ali prepričanja) v tistem času, je bilo področje čudežev. Danes pa mora Cerkev po ustih škofov svoje otroke svariti – ponavljajoč besede Božjega Učitelja (Matej 24, 24: zgoraj), – naj ne nasedajo zlahka takim dogajanjem in naj vanje ne verjamejo, naj imajo oči široko odprte in počakajo na cerkvene oblasti, da opravijo preiskave in podajo poročila.
Že nekaj let smo priča, kako med ljudmi narašča želja po čudesih; celo na področju duhovnega. V velikem številu zvestih se na mestih videnj in čudes dogajajo velike spremembe, a hkrati zavržejo Cerkev, zakramente, poučevanje in napotke. Ljudje, ki ne upoštevajo prvih besed veroizpovedi, se postavijo v položaj gorečih apostolov verskega prepričanja in početja. Nekateri izmed njih ne oklevajo govoriti o papežu, škofih in duhovščini v smislu hude krivde, a so potem zelo nejevoljni, če se le-ti ne pridružijo množici v vsem navdušenju in pojavih določenih modernih gibanj.
Čeprav to ni prijetno, pa niti ne preseneča. Človekova občutja so naravna, taka so celo verska čustva. Prav tako kot je človek razumno bitje, tako je tudi politična in verska. Z vnašanjem zmede in nereda v naravo človeka in njegova čutenja, bi lahko rekli, da je izvirni greh napadel verska občutja. To razloži zablode, napake in sprevračanje resnice v zgodovini človeške vrste. In vendar je dejstvo, da so take zmote mnogo bolj zaskrbljujoče takrat, ko se tičejo vere. Ko sta razodetje in milost prišla, da bi človeka rešila iz teme in pomanjkanja, sta obnovila njegovo resnično naravo, posebno še v zadevah vere. Ko je milost enkrat ozdravila človekove rane in njegovo trpečo naravo, jo preplavi z močjo, da bi jo človek uporabil v službi in ljubezni do Boga. Cerkev, varuhinja in razlagalka resnične vere, je bila rojena iz Besede in Krvi Našega Gospoda.
Misliti, da je vsak sam po sebi veren, karkoli že to pomeni, nikakor ni nujno. Biti resnično veren je tisto, kar je potrebno. Prav tako, kot se lahko druga čustva odmikajo od resnice, se tudi verska čustva lahko, in dejstvo je, da tudi se odmikajo od pravih verskih čutenj. Verska čutenja morajo biti vodena z razumom, hranjena z milostjo in vodena, tako kot je vse naše življenje – celo bolj natančno vodena – po Cerkvi. Zato imamo verska navodila, versko vzgojo in versko usposabljanje. Tisti, ki so sebe tako lahkotno postavili proti oblasti Cerkve in verskemu čutu, se danes soočajo z vsiljivimi izbruhi nagonskih verskih čustev, ki jim v polnosti manjka luči razuma in zavedanja milosti – torej so neka verska čustva, ki nimajo ne preverjanja ne nadzora.
Temu sledi obžalovanja vredno dejanje neposlušnosti cerkveni oblasti, v trenutku, ko hoče zajeziti dogajanje. To se je zgodilo v Italiji po t. i. videnjih v Voltagu, v Franciji v Espisu in Bouxierresu, videnja, ki so bila sorodna tistim v Hamsur-Sambreu v Belgiji, nato v Nemčiji v Haroldsbacku, in v Združenih državah Amerike v primeru prikazovanj v Necedah. Nekdo bi lahko naštel še primere v drugih državah blizu in daleč. (Če bi kardinal tole pisal danes, bi zagotovo vključil tudi Medjugorje.)
Sedanji čas stoji med dvema skrajnostma: med odkrito nečloveško brezvernostjo in nebrzdano slepo versko blaznostjo. Cerkev, preganjana po podpornikih prve in ogrožena po tistih, ki zagovarjajo drugo, enostavno ponavlja materinsko opominjanje. Toda opominjanja sredi zanikanja na eni strani in vzhičenosti na drugi, nihče ne sliši
Tu ni nobenega dvoma, da Cerkev ne želi vreči sence na čudeže, ki jih je storil Bog. Kar si želi, je preprosto to, da ohranja verne pozorne na to, kaj prihaja od Boga in kaj ne prihaja od Boga, in lahko namesto od Boga, prihaja od Njegovega in našega nasprotnika. Cerkev je sovražnica lažnih čudežev.
Dober katolik ve iz svojega katekizma, da resnična pobožnost počiva na resnični Veri, na Razodetju, ki se je končalo s smrtjo zadnjega apostola in je bilo zaupano Cerkvi, njeni razlagalki in varuhinji. Nič nujnega za naše rešenje nam ne more biti več razodeto. Ničesar več ni, kar bi morali iskati. Imamo vse kar potrebujemo, če le želimo uporabiti. Celo najbolj potrjena videnja nas v resnici lahko opremijo z novim zagonom za gorečnost, vendarle ne z novimi prvinami življenja ali doktrine. Resnična vera, poleg svojega mesta v človekovi vesti, v osnovi vztraja v ljubezni do Boga in v tem, kar izvira iz nje, namreč v ljubezni do bližnjega. Ljubezen do Boga bolj biva v tem, da izpolnjujemo Božjo voljo in spoštujemo Božje zakone, kot pa v čaščenju in obredju. To je resnična vera. (Jakob 1, 27: Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.)
Vir: rosarychurch.net
