Uvod v apologetiko
Apologetika (gr. apologia = zagovor, obramba) je razumski zagovor verskih resnic, s pomočjo katerega podamo razumsko razlago naše vere. Katolištvo je v tem zelo dobro, saj je katoliška vera najbolj intelektualna vera v smislu, da zagotavlja najboljši most med razumom in vero. Seveda je to smiselno le, če gre za pravo vero, ki ju je sposobna na najboljši način povezati.
Naša vera ni iracionalna, saj med razumom in vero ni nasprotij. Bog je ustvaril naravni in nadnaravni svet, teologija pa je tista, ki s pomočjo razuma med njima gradi most.
Vere namreč ne moremo dokazati, saj v nasprotnem primeru to ni vera, temveč matematika. Kar pa lahko naredimo je, da za nadnaravne stvari (stvari, ki naš razum presegajo), v katere verujemo, podamo t.i. motive verodostojnosti (npr. Vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov, izpolnitev prerokb, širjenje in svetost Cerkve, itd). To so razumski argumenti, ki kažejo na nadnaravno resničnost oz. resničnost vere onkraj razumnega dvoma.
Ni težko ugotoviti, katera je prava religija, če jo le iščemo z iskrenim in nepristranskim umom, saj je dokazov veliko in so presenetljivi. Imamo na primer izpolnitev prerokb, čudeže v velikem številu, hitro širjenje vere sredi sovražnikov in ob nepremagljivih ovirah, pričevanje mučencev in podobno. Iz vsega tega je razvidno, da je edina prava vera tista, ki jo je ustanovil Jezus Kristus sam in jo je zaupal svoji Cerkvi, da jo varuje in širi.
Immortale Dei, 1885
Verske preambule
Začnimo s t.i. verskimi preambulami. Gre za stvari, za katere ne potrebujemo vere, da bi vanje verjeli, saj jih je mogoče dokazati na podlagi razuma. Gre torej za tisto, kar lahko dokažemo o Bogu na podlagi razuma. Četudi ne potrebujemo vere, da bi vanje verjeli, pa smo vanje kot katoličani dolžni verjeti. Prva med njimi je resnica o obstoju Boga.
Dokazovanje obstoja Boga
Uporabili bomo metafizični dokaz, ki je eden boljših načinov za dokazovanje obstoja Boga.
Metafizika je preučevanje “biti”, to je, kaj pomeni obstajati, kaj velja za vse stvari, ki obstajajo, že samo zaradi dejstva, da obstajajo. Z oblikovanjem predstave o obstoju in o tem, kaj je za obstoj potrebno, lahko dokažemo obstoj prvega vzroka vseh obstoječih stvari.
Opomba: prisega proti modernizmu svetega Pija X. se začne s tem, da mora oseba izpovedati svoje prepričanje, da je obstoj Boga mogoče dokazati z razumom!
Prvič: Priznavam, da je Boga, začetek in cilj vseh stvari, mogoče z gotovostjo spoznati in torej tudi dokazati [demonstrari] z lučjo naravnega razuma iz tega, kar je ustvarjeno (prim. Rimlj 1,20), to se pravi iz vidnih del stvarstva, kot vzrok iz učinkov.
Predhodna analiza
To bomo storili tako, da bomo podali Tomažev tretji dokaz za Božji obstoj, ki temelji na možnosti in nujnosti. Kje bomo začeli? S predpostavkami. Ljudje smo del stvarnosti, zato moramo domnevati, da so določena načela resnična.
O najosnovnejših načelih je treba sprejeti predpostavke, saj najosnovnejših načel ni mogoče dokazati. Kaj pa, če teh predpostavk nismo pripravljeni sprejeti? Potem ne moremo vedeti ali dokazati ničesar o resničnosti, saj so ta načela podlaga za dokazovanje o vsem drugem
Tukaj je nekaj stvari, ki jih bomo morali predpostaviti:
- Nič ne more nastati iz ničesar (vzrok-učinek). Za vsako stvar mora obstajati vzrok, drugače nimamo podlage, da sprejmemo kakršenkoli sklep o tem, kar se zgodi v vesolju.
- Za obstoj vsega mora obstajati zadosten razlog. Vsaka stvar mora imeti razlog za svoj obstoj. V nasprotnem primeru ne bi obstajalo. Stvari ne obstajajo kar tako brez razloga.
Po vsem tem si lahko postavimo Leibnizovo vprašanje: zakaj obstaja nekaj in ne nič? Iščemo vzrok, zakaj sploh kaj obstaja
Jasno je, da stvari ne obstajajo samo zato, ker o njih lahko razmišljamo. Če ozremo na stvari, ki obstajajo okoli nas, se lahko vprašamo: ali obstajajo same po sebi? Ali obstaja nekaj, kar lahko v njih zaznamo in kar zahteva njihov obstoj? Tako, da če si ti ta stvar, morate obstajati?
Odgovor je “ne”. Okoli nas ni ničesar, kar bi moralo obstajati. Oglejte si samo vse samostalnike v slovarju in preverite, ali lahko v njihovi definiciji najdete ‘obstoj’. Ne obstaja. Obstoja ne vključimo v definicijo ničesar, saj okoli nas ni ničesar, kar:
- se predstavlja kot samoobstoječe
- ne predstavlja zadostnega razloga za svoj obstoj
V filozofskem jeziku takšne stvari imenujemo kontingentne, tj. stvari, ki obstajajo, ampak jim ni treba obstajati ter katerih obstoj mora biti nujno odvisen od nečesa zunaj njih.
Tabela iz knjige The Realist Guide: obstajajo nekatere stvari, ki ne bi mogle nikoli obstajati, obstajajo nekatere stvari, ki ne obstajajo, vendar bi lahko obstajale; in obstajajo nekatere stvari, ki obstajajo.
| Nemogoče stvari | Mogoče, neobstoječe stvari | Obstoječe stvari |
| Kvadratni krog Skala, ki je težja, kot jo lahko dvigne Bog Potovanje skozi čas Neskončno število | Bilbo Baggins Krilati konj Vilini Leteča špagetna pošast | Planet Saturn Celina Avstralija Tvoj um Kakaduji |
Citat iz knjige The Realist Guide:
Ko pridemo do tretjega stolpca, stolpca o stvareh, ki so resnične, vidimo, da mora obstajati nek razlog, zakaj so takšne; torej zakaj so nekaj in ne nič, kot pravi Leibniz. Če za prehod iz stolpca 2 v stolpec 3 ne bi potrebovali dodatnega vzroka, potem bi lahko trdili, da ni razlike med obstoječim in neobstoječim, kar pa gotovo ni res! Tisti v stolpcu 2 imajo bistvo (esenco) brez obstoja, medtem ko imajo tisti v stolpcu 3 oboje. In tako je vzrok, ki premosti strašno vrzel med obema, tisti, ki pojasnjuje obstoj, to je samo strukturo stvarnosti kot take. Ta vzrok običajno imenujemo Bog.
Če torej povzamemo argument:
Argument 1: Vse kontingentno obstoječe stvari potrebujejo vzrok za svoj obstoj
Argument 2: Vse stvari, ki jih poznamo v vesolju, so kontingentne (ne izhajajo iz sebe, odvisne so od drugih stvari)
Sklep: Vse stvari, ki jih poznamo v vesolju, potrebujejo za svoj obstoj vzrok.
Obstajati mora neko bitje, ki je nujno samo po sebi in ni pogojeno z ničemer, pogojuje pa vse drugo; in temu bitju pravimo Bog.
Vrsta vzroka
Prišli smo do zaključka, da mora obstajati vzrok, ki je odgovoren za obstoj kontingentnih bitij, torej nek dajalec obstoja. In ne govorimo samo o vzroku, ki je vzrok za obstoj vseh kontingentih bitjih, marveč tudi o vzroku, ki deluje vsak trenutek.
To lahko ponazorimo s tema primeroma:
- V steno zabijam žebelj. Ko končam, žebelj ostane tam in dejavnost moje vzročnosti je končana. Ni potrebe, da bi kot vzrok še naprej deloval na učinek, da bi učinek ostal.
- Obešam sliko na žebelj. Da slika ostane obešena, mora žebelj ves čas ostati na steni in v vsakem trenutku zagotavljati oporo. Z drugimi besedami, žebelj mora v vsakem trenutku izvajati svojo vzročnost na sliko, da učinek obešanja ostane.
Bog tako stalno deluje in daje obstoj vsem kontingentnim bitjem, ki so od Boga odvisne vsak trenutek. Če povemo preprosto: če nimate lastnega obstoja, potem vam mora tisti, ki vam je obstoj dal, vsak trenutek zagotavljati obstoj, da lahko še naprej obstajate. V nasprotnem primeru bi v trenutku izginili iz stvarnosti.
Zato bodimo tu zelo jasni, saj mnogi, ki govorijo o Tomaževih argumentih za Boga, to napačno razumejo: ne vračamo se v preteklost (prim. Kalamov kozmološki argument), da bi našli prvi vzrok obstoja! Iščemo vzrok za obstoj kontingentnih bitij v vsakem trenutku.
Lastnosti metafizičnega Boga
Lahko se vprašamo: kakšna je povezava med tem Bogom, ki ga je mogoče spoznati z naravnim razumom, in Bogom, ki ga častimo katoličani? Ali obstajajo kakšne podobnosti med tem, kar nam govori razum, in tem, kar nam govori razodetje? Ali obstajajo kakšna nasprotja?
No, izkaže se, da lahko o Bogu marsikaj izvemo na podlagi dejstva, da je On prvi vzrok za obstoj kontingentnih bitij. Bog je torej:
- Preprost – Bog mora biti tisto bitje, ki obstaja po definiciji. To, da obstaja, mora biti del njegovega bistva ali narave. Kot tak ni ustvarjen, temveč je sam po sebi obstoječ. Njegova bit ni sestavljena iz različnih delov (esenca in eksistenca), ampak je popolnoma preprosta.
- Edinstven – obstaja lahko samo eno bitje, za katerega sta eksistenca in esenca eno in isto. Recimo, da obstaja drugo takšno bitje. Kaj bi ga razlikovalo od drugega bitja, ko pa sta obe le čisti dejanji obstoja? Nič. Obstaja lahko samo eno absolutno preprosto bitje.
- Vsemogočen – če ima Bog moč, da da drugim stvarem obstoj, potem ima Bog moč ustvari karkoli. Ni omejen.
- Nespremenljiv – sprememba je mogoča le, če imamo nekaj, v kar se lahko spremenimo, in bitje, ki po svoji naravi obstaja, se lahko spremeni le v neobstoj. On pa se ne more spremeniti v neobstoj, ker obstaja po svoji naravi. Dejstvo, da je nespremenljiv, pa ne pomeni, da je neaktiven! Nasprotno, v vsakem trenutku ohranja vse, kar obstaja in je v svojem delovanju nespremenjen.
- Večen – vse, kar je v času, je podvrženo spreminjanju in se tako spreminja. Bog pa času ni podvržen, temveč je izven njega.
- Nematerialen – vse, kar je materialno, je sestavljeno iz delov, obstaja v času in se spreminja.
- Popoln – stvari, ki niso popolne so pomanjkljive. Da je bitje nepopolno pomeni, da je na nek način zmožno dokončanja. Bog pa je popolna eksistenca, nič mu ne manjka
- Popolna dobrota – Filozofska definicija dobrote je, da dosegamo svoj namen. Pomanjkanje dobrote pa pomeni, da ne dosegamo tistega, kar smo, tistega, kar naj bi bili. Bog pa, ki je neskončno popoln in dosega svoj namen, je vedno na vrhuncu sposobnosti.
- Vseveden – Stvarnik vseh stvari mora poznati stvari, ki jih vzdržuje v obstoju, da bi to lahko počel. Za Boga je to vse.
- Vseljubeč – ljubiti pomeni hoteti dobro drugega. Bog pa daje vsem stvarem njihovo največje dobro, njihovo resničnost in njihovo urejenost k cilju, ne da bi lahko od njih kaj prejel.
To je deset lastnosti Boga, ki jih lahko ugotovimo na podlagi razuma in se popolnoma ujemajo z Bogom, ki ga poznamo iz razodetih resnic katoliške vere!
Povzeto po: sspxpodcast.com
