V prvem delu serije o apologetiki smo spoznali glavne metafizične argumente za obstoj Boga, sedaj pa si bomo ogledali razne ugovore nanje. S tem bomo videli, kakšna stališča bi moral zavzeti nekdo, da bi postal ateist.
Obstajata dva glavna ugovora proti teizmu (veri) – pravzaprav sta to edina dva, ki imata kakršnokoli težo – ti. “problem zla” in trditev, da “narava razlaga samo sebe”.
Problem zla
Gre za starodaven ugovor. Grški filozof Epikur (342-270 pr. Kr.) pravi:
Bog želi odpraviti zlo, a ga ne more; ali pa ga lahko odpravi, a ga noče; ali pa ga ne želi in ne more; ali pa ga more in hoče. Če hoče in more, je slaboten, kar ni v skladu z Božjim značajem; če more in noče, je zloben, kar je prav tako v neskladju s tem, kar naj bi Bog bil; če noče in ne more, je hkrati zloben in slaboten, torej ni Bog; če hoče in more, kar je edino primerno za Boga, od kje torej izvira zlo? Zakaj ga torej ne odpravi?
Definicija dobrega in zlega
Odgovor sv. Tomaža Akvinskega na zastavljen problem je sledeč: “Bog ne želi, da se zlo zgodi, niti ne želi, da se ne zgodi, ampak želi dopustiti, da se zlo zgodi; in to je dobro.” (Teološka suma q.19, a.9). A ta odgovor je potrebno še dodatno razložiti! Preden lahko Bogu pripišemo lastnost dobrega ali zlega si moramo razjasniti, kaj ta dva pojma sploh pomenita. Nobena stvar ni samo po sebi zlo, ampak je zlo zgolj odsotnost dobrega. Vedno rečemo, da je nekaj slabo, kadar tam ni nečesa, kar bi tam moralo biti. Zlo je torej razkorak med tistim, kar je, in tistim, kar bi moralo biti. “Kar je slabo, ni nič, kar dejansko obstaja. Zlo je sestavljeno je iz tega, česar ni v nečem, kar je.”
Primer:
- Slepota je odsotnost vida
- Prešuštvo opisuje odnos med ljudmi, ki so poročeni, a ne eden z drugim.
Načelo vzročnosti
Bog kot Stvarnik daje stvarem obstoj in jih ohranja v bivanju. Zlo samo po sebi ni bitje, torej ni bilo ustvarjeno in ga kot takega ne moremo pripisati Bogu. Bog ne more ustvariti zla. Edino, kar lahko stori, je, da ustvari bitja, ki imajo možnost, da ne uspejo. Bog ustvarja le dobro, zlo pa obstaja le takrat, ko te dobre stvari do neke mere spodletijo.
Ali naj Bog posreduje, ko stvarem spodleti?
Če Bog ni neposredno odgovoren za zlo, ali ga lahko potem krivimo, da ne posreduje, ko stvari spodletijo? Ali naj pričakujemo, da bo prevladal nad vzročnostjo svojih stvaritev, če je to potrebno za ohranitev dobrega?
Na tej točki je treba razlikovati med različnimi vrstami zla:
- Bolečina in trpljenje, znana tudi kot naravno zlo ali malum naturalis
- Moralno zlo ali malum culpae
Prvo se nanaša na fizično trpljenje, drugo pa na zavestno odločitev posameznika, da stori nekaj, kar je napačno. V obeh primerih se moramo vprašati, ali bi ju Bog moral preprečil in ali obstajajo primeri, v katerih bi ju bilo bolje dopustiti zaradi višjega dobrega.
Razumeti je treba, da biti vsemogočen ni enako kot biti zmožen storiti karkoli. Pomislimo npr. na “kvadratni krog”. Celo Bog ne more narediti takšnega kroga, saj Bog ne more prekršiti lastnih zakonitosti. Ta premislek bo pomemben, ko bomo razmišljali o omejitvah, v katerih mora delovati Bog kot Stvarnik vesolja.
Dejstvo je, da bi moral Bog, če želel odpravil vse zlo, odpraviti tudi nekatere dobrine. Preprosto ni mogoče, da bi obstajale vse možne dobrine in ne bi bilo negativnih stranskih učinkov. Če torej Bog odpravi vse zlo, to pomeni, da odpravi tudi dobro. Zato mora dopustiti nekaj zla, da bodo obstajale nekatere dobrine. To ima v mislih sveti Tomaž, ko pravi: “Bog hoče dopustiti, da se zgodi zlo, in to je dobro.”
Naravno zlo
Kjer sta prisotna bolečina in trpljenje:
- za to, kar se dogaja, obstaja naravno pojasnilo, tj. dogajanje lahko razložimo z načinom delovanja naravnega reda.
- ena stvar v naravnem redu uspeva na račun druge stvari. Stvar, ki uspeva, preprosto deluje na način, ki je v skladu z njeno naravo. Če ne želimo, da neka stvar uspeva na račun druge stvari, ne želimo, da bi obstajala. Uspevanje pa prispeva k splošnemu naravnemu redu stvari.
Primer:
Če se sneg topi in to povzroči plaz, ne gre tu za nič drugega kot naraven proces topljenja snega in delovanje gravitacije. Če se v vasi, ki je na poti plazu, izgubijo življenja, je to preprosto posledica delovanja snega, ki je v skladu z njegovo naravo. Ali bi moral Bog posredovati, da bi ustavil delovanje narave? Ne, saj plaz sam po sebi ni zloben, lahko pa so zlobni učinki njegovega naravnega delovanja.
Bog ima izbiro: ali ustvari svet, ki nima ni plazov, a potem nimamo snega. Lahko pa ustvari svet, ki ima sneg, a s tem pride tudi možnost snežnih plazov. Bog je izbral drugo možnost, iz tega primera pa jasno vidimo, da je Bog moral dopustiti “zlo” snežnih plazov zato, da je lahko ustvaril sneg, kot ga poznamo.
Skratka: v materialnem svetu, v katerem imajo stvari določene naravne lastnosti in medsebojno druga na drugo, bodo vedno obstajale situacije, v katerih bo ena stvar imela koristi na račun druge, že samo zato, ker dela to, kar je v skladu z njeno naravo. “Nekaj zla obstaja kot nujni spremljevalec dobrin različnih vrst.” (Davies, str. 214).
Moralno zlo
Kadar se zgodi moralno zlo, ne gre za to, da bi se nek posameznik okoristil na račun drugega. Ponavadi gre za situacijo, v kateri vsak izgubi nekaj.
Zakaj Bog dopušča moralno zlo, če bi lahko (hipotetično) poskrbel, da bi ljudje delali le tisto, kar je dobro? No, zavedati se moramo, da je situacija enaka kot pri naravnem zlu. Tudi če bi Bog poskrbel, da bi ljudje vedno delali dobro, bodo obstajale dobrine, ki ne bi mogle obstajati brez nekaj zla.
Primer:
Dejanja odpuščanja in usmiljenja niso mogoča, razen če obstajajo ljudje, ki dejansko delajo slabe stvari, za katere jim je mogoče odpustiti, in si zato zaslužijo kazni, ki bi se jih lahko usmiljeno vzdržali. Da bi se ljudje svobodno odločili za odpuščanje ali usmiljenje, je torej mogoče le v svetu, v katerem so se drugi ljudje dejansko odločili, da bodo delali zlo.
Potem obstajajo moralne vrline, ki ne predpostavljajo, da se nekateri ljudje odločajo za zla dejanja, vendar še vedno predpostavljajo obstoj drugih vrst zla. Tako na primer ne moreš imeti poguma, če ne obstaja nevarnost, pred katero si v skušnjavi, da bi se izognil opravljanju svoje dolžnosti, a se vseeno odločiš, da jo boš opravil. Ne morete pokazati sočutja, če ne obstajajo ljudje, ki jih je doletela kakšna nesreča (bolezen, smrt ljubljene osebe, brezposelnost ali kaj drugega) in do katerih lahko ravnate sočutno. Ne morete se odločiti, da boste nekaj žrtvovali bodisi za lastno moralno izboljšanje bodisi za dobro druge osebe, ne da bi s tem izgubili dobroto, ki jo žrtvujete. In tako naprej.
Pet dokazov, str. 296
Težki primeri
Kaj pa trpljenje nedolžnih? Zdi se nepravično, da Bog dopušča spontani splav ali pa smrt dojenčkov, ki izgubijo življenje, še preden bi ga lahko živeli. Ali pa da ljudje v tem življenju trpijo razne prevare, da trpijo zaradi nenadne izgube bližnjih, da je nekdo, ki je nedolžen, zaprt za vse življenje. Ali ne bi moral Bog preprečiti nekatere vrste zla?
Da bi odgovorili na te ugovore, moramo bolj natančno razumeti katoliško dojemanje Boga:
- Bog je ustvaril človeka za posmrtno življenje, ki je njegovo najvišje dobro. Zato konec življenja na tem svetu ni konec vsega.
- Bog je človeka prvotno postavil v Raj, hkrati pa mu je dovolil, da sledi dobremu ali pa se odloči za zlo. Če bi človek ostal v dobrem, ga ne bi čakalo telesno trpljenje. Vendar je izbral zlo in padel iz brezbolečinskega rajskega stanja.
- Trpljenje, ki ga ima človek zdaj, ni ovira, da bi dosegel svoj posmrtni cilj. Nasprotno, pogosto je koristno sredstvo za dosego tega cilja. Še več, Bog človeku pomaga, da trpljenje v svojem življenju uporabi v svoje dobro.
- Tistim, ki so odrezani od življenja, še preden lahko zaživijo to življenje, npr. spontano splavljenim, je v posmrtnem življenju omogočeno življenje v naravni sreči.
- Čeprav se nam zdi, da življenje na Zemlji ni vedno pravično, bo Bog po koncu tega življenja vsem dal, kar zaslužijo. Glede na to, kako smo ravnali, nas čaka nagrada ali pa kazen kazen. Vse zlo, ki smo ga pretrpeli na tem svetu, bo poplačano ali pa kaznovano.
Iz tega je jasno vidimo, da je katoliški Bog popolnoma pravičen!
Poleg tega moramo razumeti, da sploh nima smisla govoriti o dobrem ali zlem, če Boga ni. Da bi lahko obstajala kakršnakoli morala, mora obstajati nekdo, ki opredeli naravo stvari in določi standarde za vse vesolje. Če sta vesolje in mi le dolgoročni rezultat naključnih procesov, potem ni ne dobrega ne zla. Zato bi morali ateisti, preden bi lahko ugovarjali obstoju Boga z “vprašanjem zla”, morali predpostavljati obstoj Boga, saj v nasprotnem primeru ne morejo jasno opredeliti dobrega in zlega.
Narava razlaga samo sebe
Človeku je s pomočjo znanosti v zadnjem stoletju uspelo odkriti neverjetno kompleksnost vesolja. Materialisti običajno trdijo, da vesolje pojasnjuje samo sebe – vse, o nastanku in delovanju vesolja lahko izvemo s preučevanjem njega samega. V tem duhu so začeli vesolju pripisovati lastnosti Boga, kot so:
- neskončna velikost
- nespremenljivost
- večnost
- nepovzročenost
Če bi vesolje zares imelo te lastnosti, bi se nam lahko zdelo, da v celoti pojasnjuje samo sebe. Seveda bi bilo kljub temu še vedno kontingentno bitje. Toda ateisti se ne ukvarjajo z metafizično mislijo in ne sprejemajo metafizičnih argumentov za obstoj Boga. Zaradi tega je potrebno z njimi pogosto polemizirati na znanstveni osnovi.
Sodobna znanost je razkrila številne dokaze o zapleteno zasnovanem vesolju. Jasno je pokazala, da je vesolje:
- končne velikosti
- spreminjajoče se
- imelo začetek
- moralo imeti vzrok – če se je vesolje začelo v času, potem je očitno imelo vzrok:
Vse, kar začne obstajati, potrebuje vzrok za svoj nastanek.
Svet je začel obstajati.
Svet je torej imel vzrok za svoj nastanek.
Danes je bolj kot kadarkoli prej očitno, da obstoj vesolja potrebuje Božanski vzrok. To še toliko bolj drži zaradi tako imenovanega fine-tuninga oz. preučevanja fizikalnih konstant vesolja in zakaj morajo biti njihove vrednosti točno takšne, kot so, da obstajajo atomi, molekule, kemijski elementi, zvezde in galaksije.
Skratka, fizika nam je zelo jasno pokazala, da neživi svet sam po sebi ni ustrezna razlaga za svoj obstoj! Ima izjemno visoko stopnjo urejenosti in odvisnosti.
V naslednjem delu serije o apologetiki bomo pojasnili, kako niti živa narava ne more pojasniti same sebe in zakaj darvinistična evolucija ne more pojasniti izvora življenja na tem svetu.
Povzeto po: sspxpodcast.com
