Bratovščina svetega Pija X. (FSSPX) ima v majhnem mestu Saint Marys v Kansasu veliko šolo, univerzo in priorat. Na tem mestu, ki se nahaja v osrčju Združenih držav Amerike, je bil najprej jezuitski misijon, nato jezuitski kolegij (1869-1931) in nato semenišče (1931-1967). Po 45 letih darovanja tradicionalnih latinskih svetih maš v učilnicah, v preurejeni jedilnici in šolski dvorani ima priorat Bratovščine svetega Pija X. v kraju St. Marys končno tudi svojo lastno cerkev. Številni katoličani, ki živijo v kraju Saint Marys v Kansasu in njegovi okolici, so na ta dan čakali več desetletij.
Zgodovina
Vse od prihoda prvih jezuitov leta 1848 je kraj St. Marys pod Marijinim varstvom in je simbol naše katoliške vere. Nešteto duš – duhovnikov, bratov, redovnic in laikov – je prišlo v St. Marys kot odgovor na klic Našega Gospoda in tu delovalo pod Njegovo nenehno previdnostjo.
1848 – Jezuiti ustanovijo misijon St. Marys. Tu zgradijo prvo cerkev zahodno od reke Missouri in vzhodno od Skalnega gorovja terj jo posvetijo Brezmadežnemu spočetju. Samo mesto St. Marys je bilo ustanovljeno leta 1869.
1906 – Na praznik Brezmadežnega spočetja je p. Shyne predstavi načrt za gradnjo kapele, ki bi služila novemu jezuitskemu semenišču in bila ločena od župnije. 300 alumnov univerze je bilo povabljenih, da vsak izmed njih prispeva 100 dolarjev. Temeljni kamen je bil položen leta 1907. Immaculata, biser gotske arhitekture, je bila posvečena leta 1909.
1948 – Univerza v kraju St. Marys praznuje stoletnico obstoja. Do danes je bilo v Immaculati posvečenih 300 duhovnikov.
1967 – odhod jezuitov. Immaculata in univerza utihneta.
1977 – nadškof Marcel Lefebvre obišče Saint Marys in se odloči, da bo tam ustanovil priorat in šolo. FSSPX postane lastnik Immaculate.
1978 – med obnovo cerkve izbruhne požar, ki uniči streho in notranjost. Nadškof Lefebvre se vrne leta 1979 in pozove k obnovi. Leta 1980 neurje podre stoječe zidove.
2000 – Skupnost v St. Marys preseže 2000 ljudi. Nadaljujejo se prizadevanja za obnovo, ki jih najprej vodi p. Griego, nato pa p. Fullerton. Leta predanih prizadevanj in neomajna roka Previdnosti postavijo temelje za dokončno obnovo.
2019 – Z zbranim denarjem predstojniki Bratovščine odobrijo projekt gradnje velike cerkve v čast Devici Mariji. Cerkev bo služila rastoči skupnosti z več kot 4000 dušami in bo svetilnik upanja za tradicionalno katolištvo po vsem svetu.
Vtisi iz posvetitve
Nova Immaculata je bila posvečena 3. maja A.D. 2023 in je največja katoliška cerkev v ameriški zvezni državi Kansas ter največja cerkev, zgrajena pod vodstvom Bratovščine sv. Pija X. na svetu. Ima dva zvonika, ki se dvigata skoraj 34 m visoko in 12-stransko kupolo, ki predstavlja 12 zvezd, s katerimi je okronana Devica Marija. Na kupoli je pozlačen kip Device Marije, ki se dviga nad krajem St. Marys. Nova cerkev je velika več kot 6000 m2 .
Vzdušje je bilo tako radostno kot spoštljivo. Tako duhovniki kot laiki so z občudovanjem gledali v veličastno cerkev, ki se dviga med kansaškimi hribi. “Vera,” je v pridigi dejal škof Bernard Fellay, “je premaknila to veličastno goro.”
“Kako neizmerno veselje je, da smo danes od Boga prejeli novo cerkev,” je nadaljeval. “In kakšno cerkev!… To veliko znamenje naše vere.”
Škof Fellay je cerkev posvetil pred več kot 120 redovnimi brati, semeniščniki in duhovniki ter več ducat sestrami FSSPX. Slovesnosti posvetitve nove Immaculate se je udeležilo skoraj 3000 ljudi, nekateri so pripotovali iz daljne Anglije in Avstralije. Na tisoče jih je obred spremljalo prek spleta (posnetek celotnega obreda si je mogoče ogledati tukaj). Pomembnosti posvetitve Immaculate niso prepoznali le prebivalci Saint Marys, temveč tudi katoličani po vsem svetu.
Morda se sprašujete, zakaj tako veliko zanimanje za eno samo cerkev sredi Kansasa? Kako si lahko Bratovščina privošči tako veličastno cerkev? “[Takšne cerkve],” je odgovoril škof Fellay, “ne pridejo zaradi denarja. Prihajajo od vernikov, ki imajo vero. To je delo vere. In ljudje so prepričani – prepričani o svoji veri, o tej dolžnosti, da poveličujejo Boga. Ta vera bo premikala gore.”
Škof Fellay je govoril tudi o neizmernem veselju, ki ga morajo imeti prebivalci mesta St. Marys in drugih krajev čutiti ob tej novi cerkvi. Ta je presegla vizijo p. Hectorja Bolduca, prvega rektorja, ki se je sprva odločil za obnovo Immaculate, potem ko je prvotna cerkev pogorela kmalu po tem, ko je FSSPX pridobila posestvo. Današnja posvetitev je potrdila upanje nadškofa Marcela Lefebvra, ki je v St. Marys videl žarek upanja za prihodnost katoliške Cerkve v Ameriki. Žalost, ki smo jo občutili ob izgubi prvotne Immaculate, se je spremenila v veliko radost.
“Toda naša sreča je veliko globlja,” je dejal škof Fellay. “Povezana je z vero. Kaj počnemo prav zdaj? Kaj ta slovesnost uresničuje? Zapeli smo: to ni nič drugega kot nebeška vrata in Božja hiša v dobesednem pomenu besede.” Cerkev, je opazil, prinaša laike v nebesa. To je “odpiranje novega okna ali novih vrat v nebesa”. Na podoben način, je dodal škof Fellay, se prek cerkve “nebesa tukaj dotikajo zemlje”.
Potek posvečenja cerkve
Očiščenje zunanjosti cerkve
Pred začetkom posvetitve je cerkev prazna (razen enega diakona) in njena vrata so zaprta. Tako predstavlja stanje človeškega rodu po padcu, ki je izpraznjen Božje navzočnosti in se ne more vrniti v svojo nekdanjo blaženost. Vzdušje je torej vzdušje kesanja in ponižnega pričakovanja prihoda Odrešenika. Če na cerkev gledamo kot na zemeljski raj (in stanje nedolžnosti), iz katerega sta bila izgnana Adam in Eva, nas diakon, ki varuje cerkev, spominja na kerube in ognjeni meč, ki so stali ob vhodu v rajski vrt (1 Mz 3, 24).
Škof ne vstopi v cerkev takoj; najprej mora očistiti njeno zunanjost. Tu zaprta cerkev predstavlja dušo, ki se zapira pred Kristusom, pokropitev zunanjosti pa predstavlja obilje dejanskih milosti, ki jih Bog izliva na dušo, da bi jo usposobil za spreobrnjenje. Škof gre v smeri urinega kazalca okoli cerkve ter jo poškropi z gregorijansko vodo – posebno mešanico vode, vina, soli in pepela, ki jo blagoslovi škof, in se uporablja za škropljenje cerkva in oltarjev med njuno posvetitvijo.
Vstop v cerkev
Ko je škof enkrat obkrožil cerkev, se ustavi pri vhodu, ter pravi diakonu v notranjosti cerkve: “Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave.” (Ps 23). To je odlomek iz psalma, ki ga je kralj David sestavil, ko je prinesel skrinjo zaveze v Jeruzalem in jo postavil na goro Sion. Škof bo vstopil v cerkev, Jezus Kristus pa bo vstopil v človeško dušo.
Škof nato s svojo škofovsko palico trikrat potrka na cerkvena vrata. Ko se vrata odprejo, škof na pragu cerkve s svojo škofovsko palico naredi znamenje križa, ter pravi “Glejte znamenje križa, naj pobegnejo vsi zli duhovi!”. Nato vstopi v cerkev s starodavnim krščanskim pozdravom “Mir bodi v tej hiši”.
Očiščenje notranjosti cerkve
Takoj po vstopu v cerkev vsi pokleknejo za litanije vseh svetnikov, ki liturgično predstavljajo kesanje. Delo, ki se izvrši med posvetitvijo nove cerkve, zahteva posebno priprošnjo naših nebeških zavetnikov. Po litanijah škof z gregorijansko vodo očisti še notranjost cerkve – najprej stene, nato pa tla. Medtem ko je bilo zunanje kropljenje podobno delovanju dejanske milosti na dušo, ki je v stanju greha, je to notranje kropljenje podobno zakramentu krsta, ki očiščuje in spreminja dušo od znotraj.
Za tem z gregorijansko vodo pokropi še novi oltar. Nato pomoči desni palec v gregorijansko vodo ter naredi znamenje križa na petih križih, vklesanih na površini oltarne menze, od katerih je eden na sredini, drugi štirje pa na vogalih. Teh pet križev seveda predstavlja pet Gospodovih ran. Štiri znamenja križa na vogalih spominja na obred, predpisan za posvečenje Arona za velikega duhovnika, pri katerem je Mojzes očistil žgalni oltar tako, da je pomočil svoj prst v kri teleta in se s tem prstom dotaknil štirih rogov, ki so bili na vogalih oltarja (3 Mz 8, 15).
Prevzem cerkve in njena posvetitev
Med očiščevanjem oltarja kleriki na sredini cerkve razporedijo pepel ali pesek v obliki Andrejevega križa, širokega približno tri metre. Nato se škof odpravi do mesta, kjer je bil raztresen pepel ali pesek, ter s koncem pastirske palice vanj napiše grško in latinsko abecedo.
Tradicionalna razlaga tega obreda je, da Cerkev predstavlja združitev Judov in poganov v eni veri (grške črke, ki jih škof napiše prve, predstavljajo Jude, latinske pa pogane). Obred kaže tudi na to, da cerkev, ki se ravnokar posvečuje, pripada Katolišik Cerkvi, katere liturgija se v glavnem obhaja v latinščini in grščini. Dejstvo, da so črke narisane s pastirsko palico na križu iz pepela, namiguje, da sveti nauk prihaja k nam od tistih, ki imajo cerkveno oblast, in da ga razumejo le ponižni.
Prenos relikvij
Do tega trenutka so relikvije ostale zunaj cerkvenih zidov, kar predstavlja, kako so svetniki živeli kot tujci in romarji na tej zemlji in hrepeneli po vstopu v nebesa. Škof in njegovi asistenti so pri ravnanju z relikvijami zelo spoštljivi. Diakoni vzamejo relikvije in jih slovesno, v spremstvu prižganih bakel in kadila, prinesejo v cerkev.
Vložitev relikvij v oltar
Po vstopu v cerkev se relikvije ponovno pokadijo, nato pa se vstavijo v oltar. Kamen, ki jih obdaja, se zapečati s cementom (ki se zmeša z gregorijansko vodo). O teh mučencih, ki so zdaj pokopani v oltarju, lahko rečemo: “Umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu” (Kol 3,3). V posodi, v kateri so relikvije, so tri kadilna zrna, ki predstavljajo, da so bila življenja mučencev kot kadilo porabljena v ognju božje ljubezni, in so spomin na dišave, s katerimi je bil sam Kristus maziljen za pokop.
Posvečenje cerkve
Nato sledi posvetitev Cerkve s sveto krizmo. Škof namaže dvanajst križev, ki so na stenah cerkve. Če je kropljenje cerkvenih sten predstavljalo sv. krst, njihovo maziljenje seveda predstavlja sv. birmo, ki vključuje maziljenje s sveto krizmo.
Ko je vsak križ maziljen, ga pokadijo in pod njega postavijo gorečo svečo. Križi predstavljajo dvanajst apostolov, sveče pa njihov sveti nauk, ki razsvetljuje Božjo Cerkev. Če se bomo držali zapovedi apostolske Cerkve, bomo otroci luči in luč naših dobrih del bo kot sveča, postavljena na stojalo, ki sveti pred vsemi, ki so v hiši (Mt 5,15).
Posvečenje oltarja
Po posvečenju cerkve škof posveti oltar. S sveto krizmo petkrat naredi znamenje križa: najprej površini menze nato sprednji del oltarja, nazadnje pa v štirih kotih oltarja. To maziljenje spominja na duhovno maziljenje Svetega Duha, s katerim je bil Kristus maziljen za Duhovnika, Preroka in Kralja ob trenutku svojega spočetja. Koncept maziljenja oltarjev z oljem je zelo star: Jakob je z oljem polil oltar, ki ga je postavil v Betelu (1 Mz 28,18), in Mojzes je prav tako mazil oltar za žgalno daritev (3 Mz 8,11).
Ko je oltar posvečen, ga škof pokadi, da bi pričal o njegovi svetosti in spomnil na videnje svetega Janeza v Apokalipsi (Apok 8,3-4), v katerem je apostol videl angela, ki je na zlatem oltarju, ki je pred Božjim prestolom, kot kadilo prinašal molitve vseh svetnikov. Ta zlati oltar je Jezus Kristus, po katerem edinem so naše daritve sprejemljive Bogu in od čigar neskončnih zaslug je odvisna posredovalna moč svetnikov.
Nazadnje škof vzame zrna kadila, blagoslovljena s posebno molitvijo, in oblikuje pet križev iz kadila nad petimi križi na oltarni menzi. Nad vsakega od teh kadilnih križev postavi križ iz dveh tankih sveč, ki se prižgeta, da zagori tudi kadilo. Nato vsi pokleknejo pred oltarjem, zbor pa zapoje Veni Creator Spiritus. Ti goreči križi kadila in dišeči dim, ki se dviga v nebo, predstavljajo daritve vernikov, ki morajo izhajati iz src, razsvetljenih z vero in razvnetih z ljubeznijo. Medtem se prikliče Sveti Duh, ki se v trenutku posvetitve pri maši kot nevidni ogenj spusti na oltar, da bi z božansko močjo spremenil kruh in vino v Kristusovo Telo in Kri.
Pontifikalna sveta maša ob posvečenju nove cerkve
Povzeto po: sspx.org, fsspx.news in anewimmaculata.org
