“Sveta mati Cerkev veruje in uči: Boga, počelo in cilj vseh stvari, je mogoče z naravno lučjo človeškega razuma iz stvarstva z gotovostjo spoznati.” Brez te svoje zmožnosti bi človek ne mogel sprejeti Božjega razodetja. Človek ima to zmožnost, ker je ustvarjen po Božji podobi.
Katekizem Katoliške Cerkve
Da lahko ateisti sebe in druge prepričajo, da obstaja zgolj materialni svet in da Boga ni, morajo trditi, da je vsa kompleksnost, ki jo doživljamo v življenju in ki kaže na obstoj višje sile, pravzaprav le iluzija. Richard Dawkins je dejal: “Biologija je preučevanje zapletenih stvari, ki izgledajo kot, da bi bile ustvarjene z določenim namenom.”
Da bi ateisti lahko zanesljivo trdili, da “narava razlaga samo sebe”, bi morali pojasniti:
- kako lahko iz neživega nastane življenje,
- kako iz nižje razvitih organizmov nastajajo višje razviti organizmi
- kako iz višjih oblik življenja nastanejo samozavedujoči se ljudje
Treba se je zavedati, da bi, tudi če bi lahko za vse to navedli naravne vzroke, še vedno potrebovali Boga kot vir obstoja. A ker ateisti ne sprejemajo metafizičnih argumentov, se jim moramo včasih zoperstaviti na “njihovem ozemlju” – znanosti.
Nastanek živega iz neživega
Michael Denton opozarja na prepad med živim in neživim:
Zdaj ne vemo le za obstoj preloma med živim in neživim svetom, ampak tudi, da ta predstavlja najbolj dramatično in temeljno od vseh diskontinuitet v naravi. Med živo celico in najbolj urejenim nebiološkim sistemom, kot sta kristal ali snežinka, je tako velik in absoluten razkorak, kot si ga je mogoče zamisliti.
Danes vemo, da je osnoven gradnik vseh živih bitij celica. Darwin in njegovi sodobniki so mislili, da je celica zgolj nekakšna sluzasta kapljica. Danes vemo, da je tudi najbolj preprosta celica veliko bolj zapletena od najnaprednejše tehnologije, ki jo je človek kadarkoli ustvaril. Človek zagotovo še ni prišel niti blizu temu, da bi umetno ustvaril nekaj tako “preprostega”, kot je npr. bakterija.
Celica je samoreprodukcijska tovarna, polna mikroskopskih molekularnih strojev, ki izvajajo procese, ki so med seboj skrbno usklajeni in učinkoviti. Da bi pokazali, kako je nemogoče, da bi red v celici nastal zgolj po naključju, si oglejmo osnovne gradnike celic – beljakovine in podatkovno bazo celice – DNK.
Beljakovine
Obstaja na tisoče vrst beljakovin, ki v celici opravljajo nešteto nalog, kot je izgradnja celičnih organelov, prenos celičnega materiala, kataliziranje celičnih reakcij in obdelava genskih informacij.
Osnovni gradniki beljakovin so aminokisline, ki se med seboj povezujejo s peptidno vezjo v polimerne verige in tako tvorijo polipeptide oz. v primeru daljših verig (dolgih okoli 150 aminokislin) beljakovine. Obstaja 20 vrst aminokislin in vsaka je izmed njih je lahko desnosučna ali levosučna. Posamezne beljakovine lahko nastanejo le iz levosučnih aminokislin in le, če je vseh 150 aminokislin v verigi prave vrste in v pravem zaporedju. Najpreprostejša znana celica potrebuje 482 različnih beljakovin, ki so sestavljene iz teh specifičnih zaporedij levosučnih aminokislin.
Ali beljakovine “v naravi” nastajajo same od sebe, neodvisno od celičnih procesov? Ne.
Čeprav se 482 beljakovin, ki tvorijo najbolj preprosto celico, ne zdi tako zelo veliko, je verjetnost, da bi sama od sebe nastala zgolj ena beljakovina, enaka praktično nič:
Tudi če bi imeli v luži na tone aminokislin in bi jo začeli mešati ter vanjo udarjati s strelami, bi bila verjetnost, da bomo dobili funkcionalen protein, 1 proti 10164. Ta številka predstavlja delež funkcionalnih, vezanih aminokislinskih verig – tistih, ki se spremenijo v proteine – izmed vseh možnih aminokislinskih verig. V kratkem času bi morali ta “jackpot” zadeti 482-krat, da bi dobili nekaj surovin za najpreprostejšo celico na Zemlji.
DNK
Aminokisline preprosto niso nagnjene k temu, da bi same od sebe tvorile beljakovine. Beljakovine je treba sestaviti po nekem naravnem procesu. Kako poteka ta proces? S pomočjo kode v DNK.
DNK (deoksiribozna nukleinska kislina) je genetski kod življenjskih oblik, ki vsebuje navodila za dejavnosti celice, med katerimi je tudi sestavljanje beljakovin, kar se imenuje “sinteza beljakovin”. Ta proces poteka v dveh korakih:
- Transkripcija – postopek kopiranja informacij iz DNK na verigo RNK (ribonukleinske kisline). V DNK so štiri vrste baz (A, C, G, T), ki so na dvojni vijačnici DNK razporejene v točno določenem vrstnem redu; ta razporeditev predstavlja genetski kod nekega organizma. Za ta postopek je potrebnih 12 beljakovin.
- Translacija – postopek sinteze beljakovin v celicah. Med translacijo se genetska koda v RNK (ki jo RNK polimeraza prekopira iz DNK) prevede v aminokisline, ki sestavljajo polipeptidno verigo (beljakovino). Koda se prebere tako, da se pregledajo tri baze DNK naenkrat (primeri trojčkov DNK so zaporedja, kot so TCT, AGA, CGT in tako naprej). Posamezne aminokisline se pridobivajo zgolj na podlagi vrstnega reda trojčkov in ne na podlagi kemične reakcije. Za ta proces je potrebnih 106 beljakovin. Najpreprostejša znana celica potrebuje 562000 baz DNK, da sestavi beljakovine.
Medsebojne odvisnosti
Kompleksnost beljakovin in DNK je že sama po sebi zelo velika, vendar se njun izziv za naturaliste še tisočkrat poveča, če upoštevamo, da proces nastajanja beljakovin pravzaprav tudi vključuje beljakovine! Po Meyerjevih besedah to predstavlja dilemo “kokoši in jajca”: celica potrebuje beljakovine za obdelavo in interpretiranje informacij v DNK, da lahko zgradi beljakovine. Vendar so pa so za gradnjo molekul DNK prav tako potrebne beljakovine! Kaj je bilo torej prej, kokoš (DNK) ali jajce (beljakovine)?
Odkritje DNK je vero v abiogenezo (nastanek živega iz neživega) naredilo smešno. Vsa živa bitja imajo DNK, ki ga celica interpretira tako, kot računalniški program interpretira računalniški program, ki ga je sprogramiral inteligentni um. Tako lahko tudi za DNK stoji le inteligentni um.
Teorija evolucije
Darwinova teorija evolucije poskuša odpraviti namen in formo v biološkem svetu. Z drugimi besedami, nastanek življenjskih oblik skuša zreducirati na naključje, razlike med živimi bitji pa zgolj na slučajne spremembe.
Jasno je, da je darvinistična evolucija priljubljeno orodje ateistov za trditev, da ne potrebujemo Boga, da bi razložili karkoli. “Čeprav je bil ateizem pred Darwinom logično vzdržen,” piše Richard Dawkins, “je Darwin omogočil, da smo kot ateisti lahko intelektualno izpolnjeni.”
Toda ali Darwinova teorija sploh lahko veliko pojasni?
Evolucijski mehanizem
Darwin je opazil, da lahko ljudje s skrbnim vzrejanjem ustvarijo različne živali. To storijo tako, da izberejo neko populacijo živali npr. psov, in za vzrejo izberejo le pse z določenimi lastnostmi, kot so velika, plapolajoča ušesa. Sčasoma lahko razvijejo določeno novo pasmo psov. Ta postopek se imenuje umetna selekcija.
Darwin je menil, da bi lahko narava sama počela nekaj podobnega, tj. da bi lahko v naravnih zakonitostih obstajala določena samodejna selekcija, s katero bi narava “izbrala” boljše živali in izločila slabše živali. Če bi ta proces obstajal, bi se imenoval naravni izbor.
Darwin je svoje ideje o tem, kako lahko narava izbira, dobil od anglikanskega duhovnika T. R. Malthusa:
Malthus je menil, da človeško prebivalstvo nenehno narašča, dokler ne doseže določenega praga, ki se ujema z razpoložljivo količinno hrane. Takrat se med ljudmi začne tekmovanje, pri čemer nekateri dobijo hrano in preživijo, drugi pa ne dobijo hrane in poginejo.
Darwin je prevzel Malthusovo zamisel o človeških populacijah in jo apliciral za vso naravo. Na tem planetu je rastlinam in živalim na voljo le omejena količina hrane, ki pa je ni mogoče deliti. Zato je med oblikami življenja nenehno tekmovanje za ohranjanje in širjenje življenja. V takšnem tekmovanju zmagajo in preživijo močnejši in vzdržljivejši. Tiste, ki ostanejo, je “izbrala” narava, saj je po naključni ureditvi življenjskih pogojev izločila življenjske oblike, ki v teh pogojih niso mogle preživeti, in ohranila tiste, ki so lahko preživele.
Realist Guide, str. 438
Narava torej “izbira” tako, da zagotavlja pogoje, v katerih nekatere živali preživijo, druge pa ne. Darwin je domneval, da:
- so tisti, ki preživijo, boljši
- sčasoma se živali postopoma razvijajo, ker preživijo boljši
Racionalisti Darwinovega časa so bili nad njegovo teorijo zelo navdušeni. Mnogi so menili, da za nastanek življenjskih oblik biološkega sveta verjetno obstaja naturalistična razlaga. Vprašanje je bilo le, kako to razlago najti. Mnogi so menili, da jo je podal Darwin, vendar pa je bila biologija v njegovem času primitivna. Tukaj je komentar dr. Michaela Beheja na to temo:
Darwin ni pokazal, da je očitno namenske sisteme mogoče zgraditi z naravnim izborom, ki deluje preko naključnih mutacij. Namesto tega je le zgolj predlagal, da bi lahko bilo mogoče. Njegova teorija še ni bila preizkušena v globinah življenja. Pravzaprav se takrat nihče ni niti zavedal, da ima življenje takšne globine. Darwin je svojo teorijo utemeljeval z najboljšo znanostjo, ki je bila na voljo v devetnajstem stoletju. Dokazi za nekaj vidikov njegove teorije so bili precej verjetni, vključno z izvorom sodobnih organizmov iz prejšnjih. Dokazi za njegov predlagani evolucijski mehanizem pa so bili izredno šibki. Glavni razlog za njegovo šibkost je, da znanost v Darwinovem času ni razumela molekularnih osnov življenja.
Darwin Devolves, str. 255-256
Na podlagi znanstvenih dokazov bomo preverili, kakšno razlagalno moč ima Darwinova teorija na teh dveh področjih:
- Skupni izvor – ali obstajajo dokazi, da višje oblike življenja izvirajo iz nižjih oblik življenja?
- Naključne mutacije in naravni izbor – ali obstajajo dokazi, da je Darwinov mehanizem sposoben pojasniti raznolikost oblik življenja, ki jih vidimo okoli sebe?
Skupni izvor
Obstajajo določeni dokazi za skupni izvor vrst, kar na prvi pogled izgleda kot plus za Darwinovo teorijo:
- Morfologija – vsi sesalci imajo podoben osnovni tip telesa, npr. imajo sedem vratnih vretenc.
- Fosili – kažejo napredovanje od manj zapletenih organizmov k bolj zapletenim. Na začetku so samo rastline, nato se pojavijo preproste živali, ki jim sledijo bolj zapletene živali, dokler se človek ne pojavi zadnji.
- Analiza DNK – vsa živa bitja – rastline in živali – imajo v sebi zakodirano DNK, kodiranje pa je bolj podobno glede na bližino rastlin in živali v hierarhiji kompleksnosti.
Ali ti dokazi za skupni izvor pomenijo, da je darvinistična evolucija resnična?
Ni nujno. Če so si dejansko vsa živa bitja sorodna in višje razvite življenjske oblike izhajajo iz nižjih, to še ne pomeni, da so višje oblike nastale iz nižjih z naključnimi mutacijami in naravnim izborom. Z drugimi besedami: podobnosti, ki jih opažamo v živalskem kraljestvu, niso nujno odraz skupnega izvora v primitivnih življenjskih oblikah, ampak bi lahko bile dokaz skupne zasnove vseh živih bitij s strani inteligentnega bitja – Boga.
Da bi ugotovili, ali lahko darvinistična evolucija pojasni podobnost med živalmi, moramo preveriti, ali mehanizem, ki ga predlaga Darwin – naključne mutacije in naravni izbor – zadostuje, da iz preprostejših oblik življenja nastanejo kompleksnejše.
Naključne mutacije in naravni izbor
Teoretično bi naključne mutacije in naravni izbor lahko pojasnila vse razlike med mikrobi in človekom. V praksi pa vidimo, da lahko darvinistični mehanizem pojasni le zelo majhne, naključne spremembe v živih bitjih. Darwin se je zavedal, da je treba sprejeti veliko predpostavk o naravi, da bi imel njegov mehanizem razlagalno moč, ki je potrebna za pojasnitev velike raznolikosti v naravi. V času, ko je postavil te predpostavke, jih znanost še ni preverila, zato je bila njegova teorija vsaj verjetna. Danes pa imamo več kot dovolj dokazov s katerimi lahko ugotovimo, da so bile vsaj nekatere njegove glavne predpostavke popolnoma napačne. Preučimo te predpostavke:
Predpostavka 1: Postopnost
Predpostavka: Biološki svet je kontinuum, v katerem posamezne oblike življenja med seboj ločujejo le majhne razlike. Šele ko so populacije izolirane, lahko kopičijo razlike, ki jih ločijo od preostalega biološkega sveta in tako nastanejo nove vrste, rodovi itd.
Preverjanje: Če je zgornja predpostavka resnična, bi pričakovali:
- Da bodo življenjske oblike zelo spremenljive. To pomeni, da bi jih bilo možno enostavno spreminjati z uvajanjem majhnih sprememb, ki bi prinesle nove lastnosti, in s kopičenjem teh majhnih sprememb doseči, da se obstoječe življenjske oblike na koncu razvijejo v nove, bolj raznolike življenjske oblike.
- Da bodo življenjske oblike sestavljene iz zamenljivih delov. To pomeni, da tako da rastlina ali žival še vedno deluje, če katerega od njenih delov zamenjamo z drugim.
- Da bodo fosilni zapis zvezen in da se bo v zgodovini življenja vse življenje spreminjalo postopoma in nemoteno.
Dokaz 1: Ireduktibilna kompleksnost
V biološkem svetu ne najdemo velike spremenljivosti, temveč veliko togost, kar pomeni, da so organizmi precej občtuljivi na spremembe. Pojem ireduktibilne kompleksnosti poudarja to dejstvo. Primer: kadar ima nek organ ali lastnost rastline ali živali več medsebojno delujočih delov in odstranitev katerega koli od teh delov povzroči, da celoten sistem dejansko preneha delovati je tak organizem ireduktibilno kompleksen.
Primer: Recimo, da imamo popolnoma delujoč avtomobil, za katerega pa bi želeli, da bi bil hitrejši. Zato avtomobil odpeljemo k avtomehaniku, ki pa izbere nenavaden pristop k problemu pohitritve starega avtomobila: odločil se je, da bo iz avtomobila jemal naključne dele, nato pa se bo z avtom zapeljal na cesto in preverjal, ali se je najvišja hitrost kaj izboljšala. Ker je avto do neke mere ireduktibilno kompleksen – avtomehanik na ta način avtomobila ne bo nikoli izboljšal.
Če bi bila narava takšna, kot naš mehanik, bi vsaka mutacija neke življenjske oblike prinesla določeno novo lastnost. Ugotovili pa smo, da narava ni takšna. Nasprotno, v veliki večini mutacij se lastnosti organizma bistveno ne spremenijo, pri nekaterih mutacijah ali pa organizem celo odmre. Organizem se izboljša v zelo redkih primerih. Ne pozabimo tudi, da je ena sama celica mnogo bolj kompleksna, kot najhitrejši avtomobil.
Dokaz 2: Fosilni zapis
Čeprav fosili kažejo na napredovanje od manj zapletenih k bolj zapletenim organizmom, kažejo tudi, da je to napredovanje potekalo nenadoma in ne postopoma. Poleg tega so v fosilnem zapisu med posameznimi plastmi velike vrzeli kompleksnosti.
Primer: kambrijska eksplozija. Najbolj znan primer tega je tako imenovana kambrijska eksplozija. V prvih nekaj geoloških plasteh je v fosilnem zapisu moč najti le zelo osnovne morske spužve, nato pa se na začetku obdobja, ki ga znanstveniki označujejo kot kambrij, nenadoma pojavi ogromno kompleksnih živali s povsem novo morfologijo. Pojav je tako nenaden, da se geologom zdi kot impulz, kot nenaden vnos življenja. Takrat se v fosilnem zapisu pojavijo skoraj vse živalske vrste, ki jih poznamo danes.
Dokaz 3: Fiksacija vrst
Rastline in živali se ne morejo v nedogled spreminjati. Tukaj je dokaz, ki ga navajata Augros in Stanciu1:
Med letoma 1800 in 1878 so s križanjem uspeli povečati vsebnost sladkorja v sladkorni pesi s 6 na 17 odstotkov. Vendar pa po 50 letih nadaljnih eksperimentov ni bilo mogoče zaznati nobenega povečanja vsebnosti sladkorja. Vsi izkušeni rejci se zavedajo omejitev. Luther Burbank: “Iz izkušenj vem, da lahko vzredim slivo, dolgo pol palca ali dva palca in pol, ter vse možne dolžine vmes, vendar sem pripravljen priznati, da je brezupno poskušati dobiti slivo, ki bi bila velika kot majhen grah, ali slivo, ki bi bila tako velika kot grenivka.“
Saturacijska mutageneza: to je metoda eksperimentiranja, s katero poskušamo raziskati meje, do katere se lahko posamezne vrste spreminjajo. Ti poskusi kažejo, da živali preprosto ne morejo prenesti večjih sprememb, kar meče senco dvoma na možnost makroevolucije pri vrstah, kot jih poznamo:
Dva nemška genetika sta od leta 1979 izvajala poskuse “saturacijske mutageneze” na sadnih mušicah. To pomeni, da sta izolirala “majhno podskupino genov, ki specifično uravnavajo razvoj zarodka”2, in mutirala enega ali več teh genov v različnih zarodkih sadnih mušic, dokler nista mutirala vseh. Večina mutantov je “poginila kot deformirane ličinke, še preden so dosegli reproduktivno starost”. Druge so preživele in imele večje spremembe, vendar so bile vse te spremembe škodljive – nekatere sadne mušice niso imele oči, drugim so iz glave rasle noge, tretjim pa so se krila deformirala tako, da niso mogle leteti. Nobena od njih se ni spremenila v novo vrsto z večjo funkcionalnostjo.
Toda, kot poudarja Meyer, ne smemo pričakovati, da se bodo z vnašanjem naključnih mutacij v razvoj zarodka razvile nove in boljše živali. Razlog za to je, da je proces razvoja od jajčeca do zarodka občutljiv in zapleten, pri čemer mora biti vsak del na svojem mestu ob pravem času in opravljati svojo funkcijo, da bi bil rezultat pravilen. Če na eni od teh stopenj uvedete spremembe in teh sprememb ne upoštevate pri drugih stopnjah, uničite celoten proces. Edini način za izvedbo koristne spremembe je, da to spremembo spremljajo ustrezne spremembe na vseh stopnjah. Vendar evolucija tega ne more storiti, saj deluje s postopnimi spremembami, kar je enako, kot če bi rekli, da deluje s posameznimi spremembami.
To privede do “velikega Darwinovega paradoksa”: živali niso sposobne mutacij na začetku svojega razvoja, vendar je to edini čas, ko bi se še lahko bistveno spremenile. Mutacije so sicer mogoče tudi kasneje, vendar lahko te povzročijo le manjše spremembe. Empirični dokazi torej jasno kažejo, da makroevolucija v velikem obsegu ni mogoča.
Predpostavka 2: Tekmovalnost
Predpostavka: Rastline in živali neusmiljeno tekmujejo za hrano, vodo in življenjski prostor. Ta konkurenca sili močnejše organizme k razvoju strategij preživetja, zaradi katerih se razvijajo, medtem ko šibkejše oblike življenja izumirajo.
Preverjanje: to predpostavko lahko analiziramo tako, da opazujemo vse živali in rastline na določenem območju in preučimo, kako uporabljajo vire prostora, zraka, vode, hrane, sončne svetlobe itd. V Darwinovem času se te terenske študije niso izvajale, saj je le delal na predpostavkah, ki jih je Malthus postavil o človeških populacijah, in te predpostavke uporabil za živalske populacije.
Dokaz: narava ni v stanju neusmiljene tekmovalnosti, saj namesto tega prevladuje sodelovanje – polna je harmoničnega sobivanja. Če tekmovalnost opredelimo kot “kadar si dva ali več posameznikov ali skupin skupaj prizadeva za nekaj, česar primanjkuje”3, ugotovimo, da v naravi najdemo številne strategije za preprečevanje konkurence:
- vrste, ki bi se lahko medsebojno izničile, so pogosto geografsko ločene ena od druge
- življenjske oblike, ki si delijo isti habitatu, se delijo na različne ekološke niše glede na prebrano, različna obdobja aktivnosti, različne spremembe v okolju itd: “med najbolj temeljito dokumentiranimi načeli v znanosti o ekologiji je izrek, da dve vrsti nikoli ne zasedata iste niše”
- organizmi si vire – prostor, svetolobo, vodo, hrano – delijo tako, da jih čimveč preživi, ne pa da se med seboj izničijo. Plenilci npr. nikoli ne polovijo vseh pripadnikov vrste, s katero se prehranjujejo, saj bi na ta način sami izumrli. Na ta način se ohranja dinamično ravnovesje.
- mnoge živalske vrste so v simbiotičnih odnosih z drugimi vrstami: ta soodvisnost obstaja celo med celotnim rastlinskim kraljestvom, ki proizvaja kisik, ki ga potrebujejo živali, in živalskim kraljestvom, ki proizvaja ogljikov dioksid, ki ga potrebujejo rastline.
Predpostavka 3: Evolucija
Predpostavka: Naključne mutacije, ki se pojavljajo v genskem zapisu in se nato ohranijo z naravnim izborom, so za organizme ugodne.
Preverjanje: za oceno te predpostavke je potrebno raziskati konkretne primere, pri katerih vemo, da je prišlo do sprememb v genskem zapisu določene vrste, da lahko te naključne mutacije opredelimo do aminokislin, ki so bile spremenjene natančno, in da lahko ocenimo splošni vpliv teh sprememb na funkcionalnost živali.
Dokaz: Darwin je domneval, da lahko nekatere naključne mutacije zagotovijo rastlinam in živalim prednost pri preživetju ter da je ta prednost posledica izboljšanih lastnosti rastlin in živali. Sodobne znanstvene študije so pokazale, da je bila prva predpostavka pravilna, druga pa napačna. Nekatere naključne mutacije res zagotavljajo prednost pri preživetju. Vendar to storijo tako, da porušijo neko lastnost v genomu, in ne tako, da dodajajo nove lastnosti. Z drugimi besedami, skoraj vse naključne mutacije, ki zagotavljajo prednost pri preživetju, so posledica devolucije in ne evolucije.
Presenetljivo, a v retrospektivi ne nepričakovano dejstvo, ki so ga z vestnim delom desetletja ugotavljali številni raziskovalci laboratorijske evolucije, je, da velika večina celo koristnih pozitivno izbranih mutacij poškoduje gensko informacijo organizma – razgradi ali popolnoma uniči funkcionalne kodirane elemente.
Darwin Devolves, str. 183
Z drugimi besedami, kadar naključna mutacija prinese koristi rastlini ali živali, skoraj vedno poškoduje njen genski material. Podobno kot lahko metanje tovora čez krov v primeru ladje, ki se potapljam pripomore k preživetju posadke, tudi v naravi uničenje določenih funkcij organizmom včasih prinese prednost pri preživetju. Ko se enkrat zgodi devolucija, “dobrih” genov ni več mogoče dobiti nazaj. Tovor vržemo čez krov, da bi upočasnili potapljanje, vendar moramo trpeti dolgoročne posledice: tovora ni mogoče dobiti nazaj. Naravna selekcija ohranja degradacijo in ne more rekonstruirati manjkajočih lastnosti. Razlog za to je, da je naravna selekcija slepa.
Kot smo že omenili, je naravna “selekcija” zgolj prispodoba; dejanska selekcija ne poteka. Če bi, bi tisti, ki izbira, lahko ugotovil, ali imajo živali s poškodovanimi geni morda le začasno prednost pri preživetju, saj njihova ohranitev v populaciji dolgoročno ne bi bila dobra.
Znanstveniki so torej s podrobnejšim poznavanjem molekularnih osnov življenja ugotovili, da tisti del raznolikosti v naravi, za katero sklepajo, da je posledica naključnih mutacij in naravne selekcije – pojav novih vrst in rodov – pravzaprav posledica izgub lastnosti oz. devolucije.
Primer: severni medved:
[Severni medved je] vrsta rjavega medveda, ki se je “razvil” za preživetje v arktičnem mrazu (dejansko se lahko pari z aljaškim rjavim medvedom). Kako mu je to uspelo? Behe je pokazal, da so se njegovi geni za uravnavanje maščob in za presnovo holesterola pokvarili ali otopili, kar je imelo stranski učinek: medvedi so se v hladnem podnebju ogrevali, spremenili barvo kožuha, hkrati pa so lahko preživeli na mastni prehrani tjulnjev. Darwinov mehanizem ni ustvaril ničesar novega, temveč je stvari porušil, vendar pa je to v primeru severnega medveda prineslo prednost5.
The Realist Guide, str. 467
Zaključek
Ko spoznamo, da vsa živa bitja delujejo na podlagi kodiranega jezika in da so polna ireduktibilno kompleksnih lastnosti, razumemo, da njihove diverzifikacije ne more pojasniti noben postopen proces.
Da bi dobili nove rastline in živali, bi morali na novo napisati kodo DNK (program) za nek organizem. Lahko bi uporabili nekatere module in kodo, ki že obstaja, vendar bi morali vseeno celoten program napisati na novo, da bi služil zahtevam novega organizm. Če bi v obdobju miljon let vsakih pet let spremenili eno naključno vrstico kode v programu, ne bi dobili novega organizma.
Za razlago raznolikosti življenja na tem planetu naključne mutacije v DNK niti približno ne zadostujejo. Potrebujemo ustrezen vzrok. Tak vzrok je izjemno inteligenten dejavnik. V nasprotju s trditvami nekaterih ateistov narava očitno ne razloži sama sebe.
Opomba: o obstoju človeške zavesti, ki je nekaj duhovnega in presega zgolj materialno, sploh še nismo govorili. Darwinova teorija nikakor ne more pojasniti obstoja duhovne resničnosti.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 The New Biology: Discovering the Wisdom of Nature (Boston and London: New Science Library, 1987), str. 159
2 Ta in naslednji citati znotraj citata so vzeti iz Stephen Meyer, Darwin’s Doubt (New York: HarperOne, 2013), str. 256-262
3 The New Biology, str. 91, 93
4 Darwin Devolves, str. 201
5 https://evolutionnews.org/2019/07/behe-vindicated-again-goldfish-are-broken-carp/
