Častitljivi sobratje, častitljivi redovni bratje in sestre, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Ena od naših (avstrijskih) lepih cerkvenih pesmi pravi: “O, pohitite, da jo zagledate, najlepšo med ženami, veselje vsega sveta!” Vsak dan v mesecu maju prihajamo in gledamo edino popolno, od začetka brez greha, Immaculato (Brezmadežno)! In ko gledamo Marijo, vedno pomislimo tudi na Cerkev, ki je in bo v svojem bistvu vedno ena in sveta, katoliška in apostolska, ter tudi rimska in marijanska, četudi nam to včasih ni posvem jasno. Besede iz Visoke pesmi veljajo tudi za današnjo Cerkev: “Nigra sum, sed formosa – Črna sem in lepa.” (Vp 1,5)
Stiska Cerkve v današnjem času
Občasno namreč Cerkev pade v stisko, in to ne v kakršnokoli stisko, ampak v stisko par excellence, ko zaradi vdora zunanjih sil, zaradi bolezni, ki razjeda samo jedro njenega življenja, postane mlačna in neplodna. Tuje sile ali patogeni, ki že desetletja napadajo Katoliško Cerkev in jo slabijo od znotraj, so zli duhovi, o katerih je govoril sveti Pavel. Vendar ne dišijo po žveplu, ampak po kadilu. Nimajo demonskega obraza, ampak si nadevajo obraz človečnosti, se čudovito krasijo z vsemi krepostmi, ne obnašajo se kot sovražniki, ampak kot pomočniki in celo rešitelji, celo kot goreči prenovitelji Cerkve. Toda v resnici so to sovražne sile, ki ubogajo le zakone sveta in hudiča ter ne ustrezajo ne izvoru ne cilju ne svojim smernicam.
Opravka imamo z močmi, ki izvajajo nasilje nad resnično vitalnostjo Cerkve. Samozadostni razum nadomešča vero, utilitaristično mišljenje potlačuje nujnost križa in ljubezni, pohujševalci in osebnosti naklonjenosti izpodrivajo apostole in preroke, uspeh in blišč postajata pomembnejša od pobožnosti in ponižnosti.
Ogromna birokracija, a pravih pastirjev ni več
Nalezljiva, pavšalna posvetnost, horizontalizem v vseh pogledih, velikanska birokracija in tehnokracija namesto pastirskega srca, pritisk večine namesto posredovanja milosti, naivna ideologija napredka namesto tradicionalnega, razodetega dobrega, togo mišljenje in ravnanje namesto skrbi za odrešenje duš ljudi so Cerkev v naši državi in skoraj povsod pripeljali v največjo stisko, bolj kot vsa preganjanja Božjih sovražnikov, saj ta prelivajo kri mučencev, ki je bila vedno seme novih kristjanov, medtem ko infiltracija svetovnega duha oblečena v obrabljena oblačila človeštva povzroča le ohromljenost in zadihanost, le mlačnost in izgubo veselja Božjih otrok.
In ker hudič nima domišljije, sta v zgodovini Cerkve vsesplošno hvaljena prenova in modernizacija vedno in monotono večna poskusa kače iz raja, da bi ljudi zapeljala v željo postati bogovi z lastno močjo in da bi Božje ljudstvo spremenila v zgolj zemeljsko ljudstvo.
Kjer Kristusova resnica ne prevlada, je ljubezen izgnana, prepirljivost in zloba pa se pojavita prav pod krinko skrbi za Cerkev. Tam lahko jasno vidite, da gre za bolezen, kugo, norost, in Cerkev kliče po tolažbi in odrešitvi.
Potrebni, nezaščiteni, potrti spontano kličejo ime Matere, ki tiho in sočutno ponuja toplino neizčrpne ljubezni in neizčrpnega življenja.
In tu se pojavi Marija, consolatio afflictorum, edina tolažnica trpečih, ki od samega začetka, ko se je Cerkev rodila iz stranske rane Križanega, materinsko tolaži usodo te Cerkve za vedno. Vse druge tolažbe se prej ali slej izkažejo za prazne, jalove in celo moteče; samo Magna Mater nas tolaži, ko je Cerkev v stiski.
Ker je znano, da je hudič spreten, vendar, kot sem rekel, brez domišljije, danes na čudežni rog vedno znova trobijo goreči, a lažnivi inovatorji, drugačni zanesenjaki od tistih, ki so trobili med koncilom in po njem, vendar z isto glasbo za vse, v skladu s sodobnimi, zeitgeistovskimi zahtevami. V bistvu so to prav tiste stvari, ki jih je obsodil že sveti Pavel v času rimske dekadence.
Noben strah, noben občutek manjvrednosti pred pločevinastim bluzom inovatorjev nas zdaj ne sme zatirati!
Zaupanje Mariji v viharju sedanjega časa
Zaupajmo nebeški Materi, ne pustimo se odvrniti ali žalostiti zaradi nobene cerkvene situacije v tej državi ali kjerkoli drugje, ampak dvignimo svoje oči in srca k brezmadežnim očem in k brezmadežnemu, čistemu Marijinemu Srcu! In ona nam bo dala samo eno: samega Odrešenika, Odrešenika sveta, božansko, vedno trnjevo kronano in vendar kraljevsko zmagovito Glavo celotnega Telesa, Našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil, je in bo na veke vekov.
“Ave, maris stella!”: Pozdravljamo te, zvezda morja. “Profer, lumen caecis!”: Daj luč slepim! Daj luč slabovidnim, enookim, krivookim, zaslepljenim, zavedenim, tavajočim, spotikajočim se, razkropljenim, obupanim! Prinesite luč, prinesite nam Jezusa, luč sveta, luč iz luči, luč, ki izvira, ki prežene vso temo in meglo v našem življenju!
Morska zvezda, pozdravljamo te vse dni našega življenja, sredi našega utrujajočega potovanja po morju, na katerem nam vedno grozi brodolom. Ti si naše upanje, naš zagon, naše veselje. Pod tvojim zaščitnim plaščem ne bomo mirovali in ne bomo imeli oči obrnjenih v nebo kot apostoli na gori vnebohoda, ampak bomo pogumno hodili po poti svojega življenja.
Hodili bomo po Gospodovi zapovedi, se ne bomo ustavljali, ampak delovali, brez prestanka bomo drveli naprej do tistega dne, ko se bomo tudi mi povzpeli in vstopili domov! Tja, kjer bo sonce končno zasijalo in kjer bomo v občestvu svetnikov lahko izkusili polnost ljubezni brez konca in propada.
Oživitev majskih pobožnosti – družinskega rožnega venca
Mesec maj je tradicionalno Marijin mesec. Majske pobožnosti se že stoletja razvijajo v ljudski pobožnosti. Zaradi posebne spodbude papeža Pija VII. v začetku 19. stoletja so majske pobožnosti postale najbolj priljubljena pobožnost v tem mesecu. Ljudje vsak dan obiščejo cerkev ali kapelo, kjer je postavljen posebej lepo okrašen majski oltar, pridigajo majske pridige, pojejo lavretanske litanije, molijo, zlasti rožni venec, na koncu pa dobijo zakramentalni blagoslov. Oživimo ta lep običaj povsod.
Z veseljem obiskujmo številna marijanska svetišča v naši deželi, romajmo v kraj milosti v majhnem krogu ali tudi v večjem združenju med verniki. Ne vzdržimo se okraševanja podob blažene Matere v naših domovih, čaščenja Marije, in, če ne moremo iti v cerkev k majskim pobožnostim, molimo doma. Predvsem pa molimo rožni venec v družini! Naj Devica Marija še posebej varuje naš okraj, vse duhovnike in vernike, vse prijatelje in dobrotnike ter nam kaže pravo pot.
Z mojim duhovniškim blagoslovom,
p. Johannes Regele
Jaidhof, 1. maja 2023
Vir: fsspx.at
