Slovesnost kronanja novega angleškega kralja je bila v več pogledih izjemna. Prvič je na njej aktivno sodeloval katoliški škof, ki je novega kralja blagoslovil. Vendar ne sam. Enako je storil tudi pravoslavni (razkolniški) škof in ženske “duhovnice”.
Tako so se slovesnosti poleg Justina Welbyja, primasa Anglikanske cerkve1, udeležile tri ženske “škofinje”. Dama Elizabeth Anionwu, Britanka irskega in nigerijskega porekla, je nosila kroglo, baronica Floella Benjamin, ki je karibskega porekla, pa je imela na skrbi eno od žezel.
Moderatorka Svobodnih cerkva Helen Cameron je Karlu podarila dolgo oblačilo cesarskega plašča in se pridružila kolegom anglikancem pri blagoslovu: Stephen Cottrell iz Yorka, tretji v anglikanski hierarhiji, in Justin Welby, anglikanski primas.
Govornika sta bila Nikitas Loulias, grški pravoslavni škof, generalni tajnik Združenih cerkva, in katoliški westminstrski nadškof, kardinal Vincent Nichols.
Dodati moramo še, da so se kronanja udeležili tudi judovski verski voditelji, sunitski in šiitski muslimani, sikhi, budisti, hindujci, džainisti, bahajci in zoroastrijanci. Britanski ministrski predsednik Rishi Sunak, aktivni hindujec, je prebral prvo berilo.
Branitelj vere?
Potem ko je Henrik VIII. objavil knjigo Obramba sedmih zakramentov, ki jo je posvetil papežu Leonu X., je ta oktobra 1521 prejel naziv Defensor fidei, ki je bil po kraljevem odpadu in razkolu s Cerkvijo preklican v tridesetih letih 16. stoletja.
Ta naziv je angleški parlament leta 1544 ponovno pripisal Edvardu VI., vendar v povsem drugačnem pomenu, saj “vera” pomeni “anglikansko vero, katere glava je sam kralj”. Če torej angleški kralj še naprej nosi ta naziv, se je narava naziva torej povsem spremenila.
Kaj misli Karel III.?
Zdi se, da tudi naziv branitelja vere ni imun na nadaljnja izkrivljanja. Že leta 1994 je bodoči kralj izrazil željo, da bi ga raje imeli za “zagovornika vere” kot za “branilca vere”. Druga formula, tradicionalna, pomeni: Zaščitnik vere (mišljena je bila najprej katoliška, nato anglikanska vera). Prvo pa bi raje prevedli kot Zagovornik prepričanj, saj gre za nedoločno vero.
Poleg tega je Karel III. jasno nakazal, da se temu nazivu ni želel odreči, temveč ga je želel usmeriti v smer “zaščitnika prepričanj”. Združeno kraljestvo, je namreč tako večversko, da je stanovalec Downing Streeta (predsednik vlade) hinduist, medtem ko je na Škotskem predsednik vlade musliman.
Zato ne bi smelo biti presenečenje, da je bil obred, ki je potekal v Westminstru, narekovala ta želja, da bi bil za vsako ceno “vključujoč”, v skladu s politično korektnostjo.
Vendar pa je sodelovanje katoliškega škofa pri takšnem obredu boleče. Nič manj kot prisotnost papeževega predstavnika v osebi kardinala Parolina. Kako naj pozabimo, da je bil prehod naroda v anglikanstvo poldrugo stoletje opravljen za ceno katoliške krvi?
In če “verska svoboda” danes dopušča vero Cerkve, ki je žal zreducirana na vero, ki je kot vsaka druga, kako ne bi obžalovali zmede, ki jo je ta večverski obred v glavah mnogih katoličanov le še okrepil?
Ali bo ta nenavadni sinkretizem značilen za novega kralja? Dodati je treba, da sta krizmo, s katero je bil vladar maziljen, skupaj posvetila pravoslavni patriarh Teofil III. in anglikanski nadškof Hosam Naum v Jeruzalemu. Karel III. namreč zaradi grškega (in torej pravoslavnega) porekla svojega očeta Filipa namenja posebno mesto pravoslavju.
Vir: fsspx.news
1 Katoliška Cerkev uči, da anglikanski redovi niso veljavni, kar je dokončno potrdil papež Leon XIII.: “Ker se v tej zadevi strogo držimo odlokov papežev, naših predhodnikov, in jih v celoti potrjujemo ter tako rekoč obnavljamo s svojo avtoriteto, na lastno pobudo in z gotovim znanjem, izjavljamo in razglašamo, da so bila in so posvečenja, opravljena po anglikanskem obredu, popolnoma nična in popolnoma neveljavna.” (Apostolicae Curae, 36) To pomeni, da anglikanski škofje niso pravi škofje in anglikanski duhovniki niso pravi duhovniki.
