V prejšnih delih serije o apologetiki smo spregovorili o obstoju Boga in stvarstvu, sedaj pa bomo prešli k vprašanjem, ki zadevajo človeka. Kaj je človek? Kaj je mišljeno s pojmom »človek« in kako se le-ta umešča v veliko sliko?
Klasična opredelitev človeka
Klasična definicija človeka je sledeča: človek je razumsko bitje. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je človek opredeljen tudi kot bitje, ki je sposobno misliti in govoriti.
To je popolna definicija, saj podaja rod, to je splošni razred, v katerega spada človek, in sicer: bitje. Nato podaja tisto, po čemer se človek razlikuje od drugih stvari, ki spadajo v ta razred tj. dejstvo, da je razumen, torej ima razum, ki ga druga živa bitja nimajo.
Začnimo torej s pojmom bitje. Z njim mislimo telo, tj. materialno stvar (oz. stvaritev), ki je živa, a ne samo živa (saj so tudi rastline žive), ampak živa tako, da zaznava stvari okoli sebe. Res je, da sicer obstajajo nekatere rastline, za katere se zdi, da imajo določen čut za stvari okoli sebe (npr. rastline, ki začutijo žuželko v svoji bližini in jo zgrabijo ter pojedo), vendar so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Te rastline so na meji in zgolj dokazujejo, da ločnica res obstaja.
Človekovo senzibilno življenje
Človek torej spada v to splošno kategorijo bitij, saj ki ima senzibilno življenje. To pomeni, da ima določene čute. Če torej hočemo vedeti, kaj je človek, kaj smo mi, čutov ne moremo prezreti – tako petih zunanjih čutov kot tudi štirih notranjih čutov, ki so nekoliko manj znani.
Zunanji čuti:
- vid
- sluh
- vonj
- okus
- dotik
Notranji čuti:
- »zdrava pamet« – ne pomeni tega, kar pomeni v običajnem jeziku, ampak gre za sposobnost, s katero se zavedamo, kaj nam sporočajo naša zunanja čutila (npr. zavedamo se tega, da vidimo, slišimo, itd.)
- čut za domišljijo – sposobnost shranjevanja podob o stvareh, ki smo jih doživeli z zunanjimi čuti
- spomin – sposobnost, ki nam prikliče v zavest stvari, ki so se vtisnile v naša čutila
- »instinkt« – nekakšna intuitivna sposobnost, s katero bitje “čuti” stvari, ki nenavadno niso predmet nobenega od zunanjih čutov (npr. jagnje “instinktivno” začuti, kot pravimo, da mora bežati pred volkom, čeprav ga ne voha oziroma se ga ne zaveda)
Človekov razumski značaj
Človek se od živali razlikuje po tem, da ima razum, one pa ga nimajo. Zdi se, da so nekatere živali na meji razuma (npr. opice in, kot pravijo nekateri, v nekaterih pogledih delfini itd.), vendar so to le izjeme, ki potrjujejo pravilo – živali nimajo razuma. Tudi te izjeme, ki pravzaprav sploh niso izjeme, so zelo maloštevilne. Te živali v resnici nimajo razuma in neposreden dokaz za to je dejstvo, da ne govorijo (čeprav se na nek način sporazumevajo, kar pa sploh ni isto). Govoriti pomeni označevati pojme s poljubnimi simboli, ki jih predstavljajo: če torej ne razmišljate, v resnici ne morete govoriti iz preprostega razloga – nimate kaj povedati.
Vloga jezika in splošne ideje
To majhno dejstvo nas bo pripeljalo daleč, če ga bomo še naprej raziskovali. Stvari označevati s pojmi namreč pomeni, da imamo o njih splošno predstavo, ki jo izraža pojem sam. Besedo, ki predstavlja pojem, uporabimo za izražanje pojma, ki ga želimo sporočiti.
Na primer, beseda »človek« ni le neki zvok, ki ga slišimo, kot je to npr. gruljenje opic ali piskanje delfinov. Dejansko nekaj pomeni, torej predstavlja nek splošni pojem. Ko imamo ta pojem, ga lahko združimo z drugimi podobnimi pojmi v stavek in dejansko nekaj povemo (združimo osebek in povedek). Tudi če je to, kar povemo, le določeno dejstvo npr.: »Ta človek je debel«, še vedno vključuje splošne oz. univerzalne predstave.
“Ta človek je debel” – Ta stvar, na katero kažem, potrjujem, da pripada razredu stvari, ki se imenuje »moški«, in potrjujem tudi, da ima posebno lastnost – da je »debel«.
Nematerialnost človekovega razuma
Samo dejstvo, da imamo te splošne ideje, ki so ločene od posameznih, materialnih stvari, nujno pomeni, da je bitje, ki ima tovrstne ideje – vsaj kar zadeva sposobnost, ki mu to omogoča – tudi samo nematerialno.
V filozofiji je to lepo izraženo s tremi latinskimi besedami: »Agere sequitur esse«: dejanje sledi biti. Z drugimi besedami: to, kar počneš, je odvisno od tega, kar si. To je preprosto zdravorazumsko. Kaj lahko nekaj naredi, je odvisno od njegove narave – od tega, kaj je. Krave ne morejo leteti, ker nimajo kril; niti nimajo inteligence, ki bi jim omogočila, da bi letele, kot to počnejo ljudje.
Ker torej človek lahko počne nekaj nematerialnega, namreč spoznava univerzalne, nematerialne ideje, mora biti nekaj v njem nematerialnega, nekaj kar presega materijo.
Če je namreč človek, vsaj kar zadeva njegov razum, nematerialen, potem je tudi nesmrten (ne nujno v materialnem oz. telesnem smislu). Tvar namreč omogoča načelo minevanja v vseh stvareh (nasprotje minevanja je nastajanje). Aristotel pokaže, da mora to načelo mora obstajati v stvareh, da pojasni dejstvo, da tisto, kar je bilo eno, nenadoma postane nekaj drugega.
Primer: les, ki se po gorenju spremeni v kup pepela
Za Grke je bilo dejstvo »bistvenih sprememb«, torej, da se neka stvar, lahko spremeni in postane nekaj drugega, velika skrivnost. Ta les namreč ni več les, temveč pepel, ki je nekaj povsem drugega. Kako je to mogoče? Les je les in pepel je pepel: kako lahko ta ista stvar, ki je bila les, zdaj postala kup pepela? Aristotel pravi, da mora biti nekaj, kar je skupno lesu lesom, ki je zdaj postal pepel. To je tisto, kar imenujemo “tvar” – načelo, ki ga je odkril Aristotel in pojasnjuje spremembe bistva. Če torej tvari ni, ne more priti do bistvenih sprememb: zato so vse nematerialne oblike nesmrtne.
Nekaj, kar ima tvar, ima torej potencial, da postane nekaj drugega. Če pa nekaj nima tvari, ne more postati nekaj drugega, ampak ostane to, kar je, tj. oblika (forma).
Namen in sreča človeka
Vidimo torej, da je intelektualni oziroma razumski značaj človeka izredno pomemben z vseh vidikov, saj ga ravno ta ločuje od živali in ga dela nesmrtnega.
Vse to nas vodi k vprašanju namena. Namen neke stvari je namreč dejavnost, v kateri njena narava doseže svojo popolnost. Ura je na primer narejena zato, da meri čas, in prav v kolikor meri čas, doseže svojo popolnost in tako rekoč srečo.
Popolnost in sreča človeka pa sta odvisni od dejstva, da je njegova narava razumska. S svojim razumom spoznava resnico, zato ne more biti srečen, če ne doseže te popolnosti spoznavanja resnice. Ponovno velja: “agere sequitur esse”: človek je zaradi svojega razuma na višji ravni bivanja (esse) kot živali, zato bo le z dejavnostjo (agere) tega razuma postal to, kar naj bi bil. Tako bo tudi dosegel svojo popolnost in srečo.
Sveti Tomaž o blaženosti
Človek torej doseže srečo in blaženost tako, da izpolnjuje to, za kar je namenjen. Vse to razlaga tudi sveti Tomaž v svoji Teološki sumi, kjer na začetku drugega dela nameni svojo pozornost morali; človekovih dejanjih, obravnavanih v odnosu do njegovega poslednjega cilja, tj. njegovega končnega dobra ali popolnosti. Poslednji cilj pa ne pomeni konca, ampak nasprotno – končni cilj pomeni cilj vsega, ki je popolna blaženost (v Nebesih).
Stvari, katere človeka ne vodijo k blaženosti
Kot pravi sveti Maksimilijan Kolbe:
Vsi ljudje iščejo srečo in upajo, da jo bodo dosegli, a le redki so tisti, ki jo najdejo, ker jo iščejo tam, kjer je ni mogoče najti.
SK 994-995
Tako sveti Tomaž preleti cel seznam različnih posebnih dobrin, ki jih imajo nekateri ljudje za svoj zadnji cilj, in pokaže, da nobena od njih ne vodi k blaženosti.
Bogastvo
Blaženost ni v bogastvu, saj je bogastvo le sredstvo za pridobivanje naravnih dobrin, kot so hrana, pijača, bivališča, prevozna sredstva itd., in človekova blaženost ni v njih.
“Kajti”, pravi sveti Tomaž, “vse te stvari so iskane zaradi nečesa drugega, namreč zato, da bi vzdrževale človekovo naravo, in zato ne morejo biti zadnji cilj človeka, ampak so človeku naročene kot njegov cilj”, kot je rečeno v Psalmu: “Vse si položil pod njegove noge” (Ps VIII).
Čast
Blaženost ni sestavljena iz časti, ker je čast tisto, kar se daje odličnosti, in zato predpostavlja odličnost. Blaženost pa je tisto, kar naredi človeka popolnega in odličnega, zato ni sestavljena iz časti, temveč je čast njena.
Na tem mestu predstavi sv. Tomaž zanimiv ugovor, da mora biti blaženost sestavljena iz časti, ker je čast po Aristotelu nagrada za krepost, kot tudi blaženost. Odgovor na to je, da čast ni nagrada kreposti v smislu, da je nekdo kreposten, da bi prejel čast (to ne bi bila krepost, ampak le ambicija). Čast je prej preprosta posledica posedovanja kreposti in ne obstaja v krepostni osebi sami, temveč v drugih ljudeh, ki jo spoštujejo. Nasprotno pa je blaženost v krepostni osebi sami in je namen njene kreposti, ne le posledica kreposti. Zato blaženost ne more biti sestavljena iz časti, temveč je čast posledica blaženosti (tako na primer častimo svetnike, “blažene”).
Slava
Iz istega razloga tudi blaženost ni sestavljena iz slave, ki je spoznanje nečesa, kar spremlja hvalo. Košarkar ima na primer veliko slave, ko s svojo odlično igro navduši mnoge gledalce ter prejme s tem z njihove strani veliko hvale. Ta slava pa ni vzrok za blaženost tega igralca, ki je prej sestavljena iz njegove odlične igre: hvala ali slava je le posledica njegove blaženosti.
Sveti Tomaž dodaja tudi, da je naša blaženost na neki način odvisna od naše slave pred Bogom, to je od Božjega spoznanja naše odličnosti. Božje spoznanje je namreč vzrok naše odličnosti. Bog ne hvali stvari zato, ker so dobre, ampak so dobre zato, ker jih Bog naredi za hvale vredne. Njegova »hvala« je vzrok dobrega in ni njegova posledica, saj bi v nasprotju to pomenilo, da je Bog v odnosu do svojih stvaritev pasiven , kar pa ni nemogoče.
Moč
Prav tako človekova blaženost ni v moči, torej v tem, da ima oblast nad drugimi, “ampak v dobri uporabi moči, ki je posledica kreposti, in ne v moči sami”, pravi sveti Tomaž.
Telesne dobrine
Prav tako ni sestavljena iz kakršnih koli telesnih dobrin (moč, lepota itd.), saj so te dobrine same po sebi namenjene dobrobiti duše. To dokazuje preprosto dejstvo, da medtem ko telo ne more obstajati brez duše, lahko duša obstaja brez telesa, kot smo videli prej. Telo torej obstaja zaradi duše in ne obratno, zato dobro telesa ne more biti naša blaženost, tj. naše najvišje dobro, ker je naročeno nečemu drugemu.
Užitek
Prav tako blaženost ni sestavljena iz užitka, saj nobena telesna dobrina ne more biti človekov cilj. Blaženost ni sestavljena iz kakršnegakoli užitka, tudi duhovnega, saj je užitek ali slast preprosto zgolj posledica posedovanja dobrega. Užitek sicer doživimo, ko posedujemo svoje dobro, vendar to ni to dobro samo po sebi, temveč mu le sledi.
Sklep
Nazadnje sveti Tomaž sklene z argumentom, da je človekova blaženost lahko le v Bogu samem. Človekova blaženost mora namreč popolnoma zadovoljiti njegovo željo, zato mora biti sestavljena iz doseganja samega predmeta njegove volje in tako izpolniti njegovo željo. Toda predmet človekove volje ni le neko posebno dobro, temveč univerzalno dobro. Tako je človekova blaženost lahko le v Bogu, saj je samo Bog univerzalno dobro, dobro samo po sebi.
Dominikanski komentator Kajetan razloži ključno predpostavko tega argumenta, ki je vzporednica med univerzalnim predmetom razuma in univerzalnim predmetom volje. Spomni na razlikoma med predmetom razuma (resnica) in predmetom volje (dobro). Resnica je v razumu, ker je sestavljena iz ujemanja med razumom in stvarnostjo. Ko tvoj razum razume in trdi, da je nekaj tako in tako, in se stvar res izkaže za tako, potem obstaja resnica, ki je prav to ujemanje. Po definiciji je resnica korespondenca med intelektom in stvarjo. Če to ujemanje obstaja, obstaja resnica. To ujemanje pa je v intelektu, kolikor ustreza spoznani stvari.
Dobro, ki je predmet volje, pa je v stvareh samih. Ni sestavljeno iz ujemanja med voljo, ki ljubi, in stvarjo, ki jo ljubi. Resnica, na drugi strani, je sestavljena iz ujemanja med razumom, ki ve, in tem, kar ve. Dobrota je torej v ljubljenem predmetu in povzroča to ljubezen, zato ni v volji, temveč v stvari, ki je dobra in ki je ljubljena, ker je dobra. Univerzalno, absolutno dobro, predmet volje, je torej nekaj resničnega in to univerzalno absolutno dobro potemtakem ne more biti nič drugega kot Bog sam. Zato lahko samo Bog človeku podari blaženost, ki jo išče, kajti, kot je rekel Naš Gospod sam mlademu bogatašu, ki ga je imenoval dober: “Samo Bog je dober”. Se pravi, samo Bog je univerzalno, absolutno dobro, ki edino lahko zadovolji človekovo željo. Kot je dejal sveti Avguštin: “Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v tebi”.
Zaključek
Ne bogastvo, ne časti, ne slava, ne oblast, ne užitki ne naredijo človeka srečnega, ker ne zadovoljijo njegove prirojene želje po neskončnem dobrem. Ta želja se v človeku pojavi prav zaradi njegovega razuma, ki, kot pravimo, doseže univerzalno naravo stvari. Tako nobeno posamezno dobro ne more zadovoljiti človeka, ker ima pojem univerzalnega dobrega, to je Dobrega po sebi, in ker to ve, si ne more kaj, da si ga ne bi želel. Svobodna volja, o kateri sodobni človek toliko govori, pravzaprav temelji prav na tem dejstvu: nobeno posamezno dobro ne more človeka popolnoma zadovoljiti, ker ne more izpolniti njegove želje po univerzalnem, neskončnem dobrem. To željo lahko izpolni samo Bog, zato je “samo Bog dober” (Mt 19,17).
Povzeto po: sspxpodcast.com
