Celomesečna posvetitev določeni pobožnosti je razmeroma nova oblika ljudske pobožnosti, ki se je splošno uveljavila šele v 18. stoletju.
Tako je mesec svetega Jožefa (marec), ki se je začel v Viterbu, odobril papež Pij IX. 12. junija 1855; mesec rožnega venca (oktober), ki se je začel v Španiji, je odobril papež Pij IX. 28. julija 1868, priporočil pa ga je papež Leon XIII. (1883); mesec Srca Jezusovega (junij), ki se je začel v Samostanu Ptic v Parizu leta 1833 in ga je spodbujal škof de Quelen, je 8. maja 1873 odobril papež Pij IX.
Mesec svetega Jezusovega imena je odobril papež Leon XIII. leta 1902 (januar), mesec Predragocene krvi pa papež Pij IX. leta 1850 (julij); mesec Žalostne Matere Božje je odobril papež Pij IX. leta 1857 (september), mesec duš v vicah pa papež Leon XIII. leta 1888 (november).
Marijin mesec
Že v 13. stoletju ga omenjajo Pesmi na čast sv. Mariji (Cantigas de Santa Maria) kastiljskega kralja Alfonza X., ki je znan kot Modri (1252-1284). Marijino lepoto primerja z lepoto meseca maja. V naslednjem stoletju je imel blaženi dominikanec Henrik Suso v času cvetja navado, da je pletel naglavne vence in jih na prvi majski dan daroval preblaženi Devici.
Leta 1549 je benediktinec V. Seidl izdal knjigo z naslovom Duhovni mesec maj, ko je sveti Filip Neri že spodbujal mlade, naj v mesecu maju izkazujejo posebno pobožnost Mariji – otroke je zbiral okrog oltarja blažene Device, da bi ji s spomladanskimi cvetovi podarili vrline, ki jih je v njihovih mladih dušah razcvetel svetnik.
Za promocijo Marijinega meseca so zelo zaslužni italijanski jezuiti, ki so v začetku 18. stoletja izdali številna dela na to temo. Tako je jezuitski pater Alfonso Muzzarelli leta 1785 v Ferrari (Italija – takrat del Papeške države) izdal knjigo Marijin Mesec ali maj, ki je bila zelo razširjena. V njem je za vsak dan meseca maja ponudil meditacije o Marijinih vrlinah.
Kamilijanci si pripisujejo čast, da so leta 1784 uvedli Marijin mesec v sedanji obliki. Jezuiti so poudarili družinski vidik in priporočili, naj se na predvečer prvega maja v vsaki hiši postavi Marijin oltar, ki naj bo okrašen s cvetjem, pred njim pa naj se družina zbere in vsak dan v mesecu moli v čast Device, nato pa izžreba listek, ki bo označeval krepost, ki jo bodo izvajali naslednji dan.
V sedemdesetih letih 20. stoletja so te prakse odšle v pozabo.
Marijin mesec v Franciji
Po zaslugi jezuitov je “Marijin mesec” na predvečer revolucije dosegel Francijo. Blažena Ludvika Francoska, hči Ludvika XV. in predstojnica karmela v Saint-Denisu, je bila njegova goreča razširjevalka. Ta praksa je dobila splošni značaj šele z ljudskimi misijoni v času restavracije, uradno pa jo je odobril Sveti sedež (21. novembra 1815).
Po janzenistih je tej pobožnosti ostro nasprotovala uradna državna duhovščina in vemo, da je bil msgr. Belmas, konkordatni škof v Cambraiju, prej pa ustavni škof v Audeu, njen odločen nasprotnik. Zaradi odobritve papeža Pija VII. pa je pobožnost zmagala.
Nazadnje se spomnimo, da je bila Francija od 10. februarja 1638 uradno posvečena Devici vsled zaobljubi, ki jo je izrekel kralj Ludvik XIII.
Marijin mesec v Sloveniji
Na območju današnje Slovenije so prve šmarnice imeli leta 1851 v ljubljanskem semenišču na pobudo četrto-letnika Jerneja Lenčka. Za šmarnično branje so imeli molitvenik Mesec Marije, ki ga je iz francoščine leta 1842 prevedel bogoslovec Davorin Trstenjak. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih Božjih poti. Trstenjakov namen je bil navdušiti Slovence za novo pobožnost. Knjižica je bila kmalu razprodana in je bila leta 1856 ponatisnjena.
Slovenci pa so se zbirali ob Mariji že prej, preden je bilo napisano prvo šmarnično branje. Majska ljudska pobožnost je dobila ime po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Marii naši Materi darovane.
Ime pobožnosti izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren. Kasneje so se razvile številne majniške pesmi in seveda vsakokrat majniška premišljevanja, ki so se brala v okviru pobožnosti. Te so ljudje obhajali ob Marijinih kapelicah, oltarjih in po cerkvah – marsikje se je kapelice, oltarje in tudi cerkve na novo zgradilo.
Izkoristimo ta mesec, ki ji je posvečen, in prosimo Odrešenikovo Mater za njeno mogočno varstvo nad nami, našo deželo in našimi družinami ter jo prosimo, naj pospeši zmagoslavje svojega Brezmadežnega Srca.
Povzeto po: fsspx.news in si.aleteia.org
