Najnovejše usmeritve pontifikata papeža Frančiška – Intervju, ki ga je opravil FSSPX.Actualités v Menzingenu 5. maja 2023, na praznik svetega Pija V.
Zagovarjajo Cerkev brez nauka, brez dogem, brez vere in v kateri ni več potrebe po avtoriteti, ki bi karkoli učila. Vse je razvodenelo v duhu “ljubezni in služenja”, ne da bi zares vedeli, kaj to pomeni in kam vodi.
Don Davide Pagliarani
FSSPX.Actualités: Pred kratkim je njegova svetost papež Frančišek praznoval deset let svojega pontifikata. Kaj je po vašem mnenju najpomembnejša točka teh zadnjih nekaj let?
Don Davide Pagliarani: Po njegovih dveh osrednjih in inovativnih idejah o usmiljenju, razumljenem kot “splošna amnestija”, in novi morali, ki temelji na spoštovanju zemlje kot “skupnega doma vsega človeštva”, je nesporno, da je zadnja leta zaznamovala ideja sinodalnosti. To ni povsem nova ideja,1 vendar jo je papež Frančišek postavil v središče svojega pontifikata.
Ta ideja je tako vsenavzoča, da so mnogi do neke mere izgubili zanimanje zanjo, čeprav predstavlja kvintesenco zrelega in dovršenega modernizma. Z ekleziološkega vidika naj bi sinodalna revolucija vplivala na Cerkev in jo temeljito preoblikovala v njeni hierarhični strukturi, v njenem delovanju in predvsem v njenem poučevanju vere.
Zakaj so se ljudje naveličali te sinodalnosti?
Morda so jo preveč dojemali kot nemško govoreči problem ali pa – če prav presodimo – da je v bistvu belgijski problem in da se je njena univerzalna razsežnost sčasoma izgubila. Gotovo je, da so Nemci v sinodalnem procesu odigrali posebno vlogo, vendar je problem sam po sebi rimski – in zato univerzalen – in tako zadeva katoliško Cerkev kot celoto.
Kako bi opredelili ta sinodalni proces?
Najprej je ta proces konkretna stvarnost in ne vnaprej določena doktrina. Je zmedena metoda ali bolje rečeno “praksa”, ki se je začela, ne da bi vnaprej poznali vse možne izide. Konkretno gre za odločno željo, da bi Cerkev obrnili na glavo. Učiteljska Cerkev se ne vidi več kot varuhinja razodetja, ki prihaja od Boga in katerega varuhinja je, ampak kot skupina škofov, povezanih s papežem, ki poslušajo vernike, zlasti pa vse periferije, tj. s posebno pozornostjo do vsega, kar bi lahko predlagale najbolj odtujene duše. To je Cerkev, kjer pastirji postanejo ovce in ovce postanejo pastirji.
Temeljna misel je, da se Bog ne razodeva po tradicionalnih kanalih Svetega pisma in Izročila, ki ju varuje hierarhija, ampak po “izkušnji Božjega ljudstva”. Zato se je sinodalni proces začel s posvetovanjem z verniki v vseh škofijah po svetu. Na podlagi teh podatkov so bili na ravni škofovskih konferenc pripravljeni povzetki, ki so pripeljali do prve rimske sinteze, objavljene pred nekaj meseci.
Kakšen pomen ima misel, da se Bog razodeva in da razodeva svojo voljo prek izkušenj Božjega ljudstva?
Ta ideja je temelj celotne modernistične zgradbe. Sv. Pij X. je celotno svojo encikliko Pascendi zgradil na obsodbi te napačne ideje razodetja. Če se vera namesto na Sveto pismo in Izročilo zreducira na izkušnjo – sprva individualno, nato skupno, ko je skupna – je vsebina vere in posledično ustanova Cerkve odprta za vse možne razvojne smeri. Izkušnja je po definiciji povezana s trenutkom ali časovnim obdobjem. Je resničnost, ki se pojavlja v času in zgodovini in je zato po svojem bistvu evolucijska. Na enak način tudi življenje vsakega od nas vsebuje gibanje in se zato razvija.
Sinodalnost je v jedru zrelega in dovršenega modernizma.
Takšna izkušnja vere, ki ji je nujno usojeno, da se razvija v skladu z zavestjo in potrebami različnih zgodovinskih trenutkov, se nenehno “bogati” z novimi vsebinami in hkrati pušča ob strani tisto, kar ni več aktualno. Tako vera postane precej človeška resničnost, ki je tako kot zgodovina človeštva povezana z vedno novimi in spreminjajočimi se nepredvidenimi okoliščinami. Dolgoročno od večnega, transcendentnega ali nespremenljivega ne ostane veliko. Če še vedno govorimo o Bogu in katoliški Cerkvi, ti dve stvarnosti na koncu postaneta projekcija tega, kar lahko izkušnja občuti hic et nunc. Ta dva pojma sta skupaj z vsemi drugimi dogmatičnimi elementi naše vere nepovratno spremenjena v svojem pravem pomenu in obsegu. Postopoma sta ponovno vpeta v zameglitev tistega, kar je zgolj posvetno in spremenljivo. Njihov pomen se razvija s človeštvom in njegovim doživljanjem Boga. Ta zamisel ni nova, vendar sinodalni proces predstavlja nov vrhunec njene širine in globine.
Kaj nam lahko poveste o “rimski sintezi”, ki ste jo omenili?
Ta rimska sinteza je dokument, ki je bil objavljen oktobra 2022 in nosi naslov “Povečajte prostor svojega šotora”. Gre za delovni dokument, pripravljen za razmislek škofov v kontinentalni fazi sinodalne poti, tj. za škofe, ki se skupaj srečujejo na svojih celinah.2 Predstavljen je kot izraz sensus fidei vernikov, škofom pa se priporoča, naj ga berejo v molitvi, “z očmi učenca, ki ga prepoznava kot pričevanje o poti spreobrnjenja k sinodalni Cerkvi, […] Cerkvi, ki se iz poslušanja uči, kako obnoviti svoje evangelizacijsko poslanstvo”. 3 Od škofov se torej pričakuje, da bodo iz tega domnevnega izraza sensus fidei vernikov potegnili posledice in sprejeli končne odločitve.
Prvič, v zvezi z avtoriteto je izrecna želja priznati Cerkev, ki deluje v obratni smeri in v kateri Učiteljska Cerkev nima več česa učiti.
Zdaj pa so vsebina tega besedila in predlogi, ki jih vsebuje, katastrofa od začetka do konca. V njem ni praktično ničesar, kar bi lahko šteli za izraz katoliške vere. Nasprotno, večina predlogov zagovarja razkroj Cerkve v povsem novo stvarnost. Morda je razumljivo, da lahko nekateri verniki (in celo nekateri duhovniki – zlasti danes) izrečejo čudne stvari, vendar je popolnoma nepredstavljivo, da so se takšne izjave ohranile v sintezi, ki jo je pripravilo vatikansko Generalno tajništvo sinode.
Ali so v tej sintezi kakšni odlomki, ki izstopajo kot posebej nevarni?
Žal je večina odlomkov zastrašujočih! Vendar se mi zdi, da sta zlasti dva, ki povzemata namen celotnega dokumenta, zlasti željo po spremembi samega bistva katoliške Cerkve s sinodalnim procesom. Prvič, v zvezi z avtoriteto je izrecna želja priznati Cerkev, ki deluje v obratni smeri in v kateri Učiteljska Cerkev nima več česa učiti: “Pomembno je zgraditi sinodalni institucionalni model kot cerkveno paradigmo dekonstrukcije piramidalne oblasti, ki daje prednost enoosebnemu upravljanju. Edina legitimna oblast v Cerkvi mora biti oblast ljubezni in služenja po Gospodovem zgledu”. 4
Pri tem se sprašujemo, ali gre za krivoverstvo ali preprosto za “nič”, ki ga sploh ni mogoče opisati. Krivoverec namreč še vedno v nekaj “verjame” in ima morda še vedno predstavo o Cerkvi, čeprav je njegova predstava izkrivljena. Vendar pa imamo tu opraviti s predstavo o Cerkvi, ki ni le zamegljena, ampak tudi “tekoča”, če uporabimo sodoben izraz. Tu se zagovarja Cerkev brez nauka, brez dogme, brez vere in v kateri ni več potrebe po avtoriteti, ki bi karkoli učila. Vse je raztopljeno v duhu “ljubezni in služenja”, ne da bi zares vedeli, kaj to pomeni – če sploh kaj pomeni – in kam to vodi.
Omenili ste tudi drugi odlomek, ki vas še posebej skrbi?
Vsekakor. Obstaja ta drugi odlomek, za katerega se mi zdi, da povzema duha celotnega besedila in hkrati pravi občutek teh zadnjih nekaj let pontifikata papeža Frančiška: “Svet potrebuje ‘Cerkev, ki gre naprej’, ki zavrača delitev na vernike in nevernike, ki gleda na človeštvo in mu ponuja več kot le nauk ali strategijo, izkušnjo odrešenja, ‘preobrat daru’, ki odgovarja na krik človeštva in narave.” 5 Prepričan sem, da ta kratek odlomek vsebuje precej globlji smisel in pomen, kot se morda zdi na prvi pogled.
Cerkev se omejuje na podajanje okrnjenega in naturaliziranega “evangelija” […] ponujenega človeštvu, ki ga ni treba več spreobračati.
Zavračanje razlikovanja med verniki in neverniki je vsekakor noro, čeprav v sedanjem kontekstu logično. Če vera ni več avtentično nadnaravna resničnost, potem tudi Cerkev, ki naj bi jo ohranjala in oznanjala, spremeni svoj smisel obstoja in svoje poslanstvo med ljudmi. Če je namreč vera le ena od izkušenj med drugimi, kako jo je mogoče prikazati kot boljšo in zakaj bi jo bilo treba univerzalno širiti? Preprosto, čustvena izkušnja ne more ustrezati absolutni resnici – njena vrednost je vrednost določenega mnenja, ki ne more biti več resnica v tradicionalnem pomenu besede. To logično vodi do zavrnitve razlikovanja med verujočimi in neverujočimi. Ostaja le človeštvo s svojimi pričakovanji, mnenji in kriki, ki kot taki ne zahtevajo ničesar nadnaravnega.
Tako Cerkev človeštvu ponuja nauk, ki ne ustreza več prenosu presežnega razodetja. Cerkev se omejuje na podajanje okrnjenega in naturaliziranega “evangelija”, ki postane preprosta knjiga za razmislek in tolažbo, prilagojena vsem brez razlike. S tega vidika razumemo, kako sta nova teologija in nova ekološka morala, ki ju predlaga Laudato si’, ponujeni človeštvu, ki ga ni treba več spreobračati in v katerem ni več razlik med verniki in neverniki.
V medijih je posebej opazna pozornost, ki jo sinoda namenja istospolnim zvezam. Kako vidite ta problem?
Nesporno je, da svetovni pritisk na tem področju odmeva tudi v sinodalnem procesu. Od Cerkve se zahteva, naj bo bolj gostoljubna in pozorna na čustvene potrebe teh ljudi, zlasti potem, ko jim je vrata odprla apostolska spodbuda Amoris Lætitia. To je ena od tem, v zvezi s katero so pričakovanja največja. Občutek imamo, da po eni strani vidimo cerkveno avtoriteto, ki ponavlja načelo, da takšnih parov ni mogoče blagosloviti – vzemimo na primer odgovor Dikasterija za nauk vere iz marca 2021 -, po drugi strani pa ob več priložnostih takšne pare blagoslovijo – nekateri so prišli v cerkev po blagoslov po civilni poroki na mestni občini.
Pred nekaj meseci so flamsko-belgijski škofje celo objavili uradni obred za blagoslov teh parov. Vatikan se na to novo pobudo še ni odzval. Po besedah antwerpenskega škofa je sveti oče za to vedel, vendar se je odločil, da to preprosto pusti, da se zgodi. Podobno tudi nemški škofje predlagajo velike in odkrito revolucionarne korake naprej na tem področju. Vse to neizogibno sproža odzive nekaterih škofov in nekaterih vernikov. Mnogi drugi pa so zadovoljni s pasivnim opazovanjem dogajanja.
V resnici se tako tradicionalna moralna načela in tudi vera spreminjajo v neobvezna mnenja.
Tako na tem področju, kot tudi na drugih, nastaja dialektična in zmedena situacija, v kateri vsi seveda čakajo, da se izreče pristojni organ… Ta organ lahko zavira, kadar se zdi, da so stvari prenagljene, lahko pa tudi popušča in pusti stvari, da gredo naprej, tako da stvari postopoma postanejo del različnih običajev in navad. Včasih se tradicionalni nauk Cerkve ponovi in se ga celo opredeli kot nespremenljiv, kar pomiri konservativce. Vendar pa se v enaki meri izpostavijo pastoralne potrebe v posameznih primerih, pri čemer se uporabi “čudežno” usmiljenje, ki spravi med seboj nezdružljivo. V resnici se tako tradicionalna moralna načela in tudi vera spreminjajo v neobvezna mnenja. To je značilnost načina izvrševanja oblasti, ki ga ne vodijo več presežna načela, ampak se ga prikaže kot občutljivega za trenutna pričakovanja – in odločnega, da jih izpolni glede na priložnost, ovrednoteno na povsem pragmatičen način.
Vendar pa je treba razumeti, da se vse to ne ustavi v nobenem trenutku. Pri tem načinu izvrševanja oblasti se uporablja isti mehanizem, ki vlada v sodobnih demokracijah: nekaj, česar ni mogoče odobriti danes, bo odobreno jutri, ko bodo z isto dialektiko ter z novimi pritiski in novimi precedensi razmere dovolj zrele in glave dovolj pripravljene. To je kratek opis mehanizma, ki ga sproži sinodalnost, in prav zato smo se znašli pred najbolj dovršeno obliko modernizma.
Pred kratkim je reskript s strani papeža Frančiška spet določil, da mora vsak novi duhovnik, ki želi obhajati tridentinsko mašo, pridobiti izrecno dovoljenje Svetega sedeža. Poleg tega je za dovoljenje tradicionalne maše v župnijski cerkvi potrebno tudi dovoljenje Svetega sedeža. Kako ocenjujete te ukrepe?
Mislim, da ni treba biti zelo izkušen strokovnjak, da vidiš jasno željo po odpravi tradicionalne maše. Tako ta reskript, objavljen februarja 2023, kot apostolsko pismo Desiderio desideravi iz junija 2022 sta namenjena čim večjemu omejevanju uporabe tradicionalnega misala in tudi odvračanju vseh, ki ga želijo uporabljati. V takšnih razmerah si težko predstavljam, da bi kateri od mladih duhovnikov zbral pogum in se obrnil na Sveti sedež, da bi zaprosil za dovoljenje za obhajanje tridentinske maše. Če nam je to všeč ali ne, je ta maša od sprejetja motuproprija Traditionis Custodes v Cerkvi praktično prepovedana. Kot nas je nedavno spomnil kardinal Roche: “s koncilom se je teologija Cerkve spremenila” 6 in posledično je drugačna tudi njena liturgija, saj je liturgija izraz teologije Cerkve.
V tem kontekstu različni člani skupnosti Ecclesia Dei doživljajo trenutek negotovosti in strahu. Slišali smo, da bi se lahko kmalu pojavil nov papeški dokument, ki se nanaša nanje. Kaj nam lahko poveste o tem?
O takšnem dokumentu ne vem ničesar. Mislim pa, da duhovnik ne more izpolnjeno živeti svojega duhovništva, če sprejema Damoklejev meč, ki mu ves čas visi nad glavo. Prav tako ne more živeti mirno, če je nenehno na preži za najmanjšo govorico. Duhovnik mora živeti zedinjen s svojo mašo, ne da bi se mu bilo treba spraševati, ali mu bodo nadrejeni jutri še dovolili, da jo obhaja. Skrbeti mora za to, da z drugimi dušami deli ta velik zaklad, ki ima na razpolago, ne da bi nenehno živel v strahu, da bo sam prikrajšan zanj, ali pa da bo moral živeti z upanjem na čudež, ki mu bo omogočil, da se bo rešil negotovega položaja, v katerem se je znašel. Iskreno mislim, da Božja previdnost ne želi takšnega položaja.
Poleg tega člani teh skupnosti, tako kot mnogi drugi duhovniki, ki želijo obhajati tridentinski obred, žal živijo v takem strahu, da se ob trenutnih dogodkih v življenju Cerkve obsodijo na molk. Žal se dobro zavedajo, da lahko na dan, ko začnejo izražati pomisleke glede tega, kar se danes dogaja v Cerkvi, nanje pade Damoklejev meč – in kardinal Roche jih je pripravljen na to kadarkoli spomniti! To pravim z vso ljubeznijo: te razmere povzročajo trajno dihotomijo med liturgičnim in doktrinarnim področjem, zaradi česar ti duhovniki lahko živijo v stalni prevari, kar jih nepopravljivo ohromi, ko morajo javno izpovedati svojo vero. Zato se danes, zlasti v nekaterih državah, proti norosti sinodalnega gibanja paradoksalno bolj odzivajo krogi, ki niso vezani na uporabo tradicionalnega misala.
Kako vidite prihodnost Bratovščine svetega Pija X.?
Preprosto, vidim jo v popolni kontinuiteti s tem, kar je predstavljala do zdaj. Bratovščina se mora ukvarjati z aktualnimi zadevami v Cerkvi, vendar se ne sme zanimati za govorice niti za to, kar je neki kardinal zaupno povedal nekemu semeniščniku, niti za to, kaj bi se lahko zgodilo v Cerkvi ali celo kaj bi se lahko zgodilo nam… Živeti moramo nad vsem tem.
Danes se moramo bolj kot kdaj koli prej zavedati, da tradicionalna liturgija v Katoliški Cerkvi ustreza tudi morali, katere načel nimamo pravice spreminjati.
Za dobro Katoliške Cerkve mora Bratovščina svojim duhovnikom in vernikom ohraniti in zagotoviti popolno svobodo obhajanja tradicionalne liturgije. Hkrati mora Bratovščina še naprej zagotavljati ohranjanje tradicionalne katoliške teologije, ki spremlja in podpira to isto liturgijo. Katoličan, ki je še vedno razsoden, se ne more odreči temu nauku. Če parafraziram kardinala Rocheja, je sprememba v nauku, ki se je zgodila s koncilom, dejansko tisto, kar je navdihnilo novo mašo! Naša dolžnost je, da ohranjamo tako mašo kot katoliški nauk in pri tem ohranjamo popolno svobodo, da izpodbijamo zmote in tiste, ki jih učijo. Konec koncev, če je liturgija po definiciji javna, je z njo povezana tudi izpoved vere.
Danes se moramo bolj kot kdaj koli prej zavedati, da tradicionalna liturgija v Katoliški Cerkvi ustreza tudi morali, katere načel nimamo pravice spreminjati. Vsemogočni Bog je v središče naše vere posadil križ in resnično žrtev. Nihče ne more biti odrešen brez križa in brez te žrtve. Nihče se ne more rešiti, če v imenu lažne ljubezni in lažnega občutka usmiljenja sprejema vse vrste gnusobe. Obstaja samo ena vrsta ljubezni, ki rešuje – ker obstaja samo ena prava ljubezen, ki očiščuje: to je ljubezen Križa, ljubezen Božjega Odrešenja, ljubezen, ki nam jo je pokazal naš preblaženi Gospod in nam jo posreduje ter jo imenuje “usmiljenje”. Vendar ta ljubezen ne more obstajati brez vere in brez tistih, ki jo učijo.
Vir: fsspx.news
1 Sinodalno gibanje se je začelo takoj po Drugem vatikanskem koncilu, po katerem je bilo organiziranih več kot tisoč škofijskih sinod – s pogosto navzočnostjo laikov, kar predstalja veliko novost. Papež Frančišek je elemente svojega pojmovanja sinodalnosti pojasnil že na začetku svojega pontifikata. Najprej s svojo razlago sensus fidei in ljudske pobožnosti kot vira razodetja (gl. Evangelii gaudium, št. 119-120). Nato z bolj odkrito obravnavo vprašanja sinodalnosti v govoru ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode (17. oktobra 2015). Na podlagi tega je Mednarodna teološka komisija pripravila besedilo, ki je dalo obliko temu pojmu: Sinodalnost v življenju in poslanstvu Cerkve (2018), v katerem je teoretično predstavljen proces, ki ga vidimo danes. Za sinodo o sinodalnosti se zdi, da gre za praktično uporabo pojmov, ki so bili izpostavljeni in teološko raziskani v času tega pontifikata in s katerimi se je na široko eksperimentiralo na ravni celotne Cerkve že od koncila dalje.
2 Obstaja sedem skupin, razdeljenih po celinah. Južna in Severna Amerika imata vsaka svojo skupino, Bližnji vzhod pa ločeno od Azije.
3 Razširi prostor svojega šotora, št. 13.
4 prav tam, št. 57
5 prav tam, št. 42
6 Kardinal Roche je izjavil, da se je “teologija Cerkve spremenila. Prej je duhovnik na daljavo predstavljal vse ljudi. Ti so bili tako rekoč usmerjeni prek te osebe, ki je edina obhajala mašo. [Danes pa] ni samo duhovnik tisti, ki obhaja liturgijo, ampak tudi tisti, ki so z njim krščeni. In to je zelo pomembna izjava” (oddaja BBC Radio 4, 19. marec 2023).
