V prejšnjih delih serije o apologetiki smo obdelali vprašanja, ki zadevajo obstoj Boga, stvarstvo in človeka. Sedaj pa preidimo k vprašanjem, ki nam bodo služila kot pomembna iztočnica za naprej: Ali smo dolžni Boga častiti? Ali potrebujemo religijo, ali pa je dovolj, če smo samo “verni”? Mnogi ljudje namreč pravijo: “jaz sem dober človek, sem veren, vendar sem veren na svoj način. Nisem ‘religiozen’. Ni mi treba moliti ali častiti Boga”.
Glavni vprašanji, na kateri bomo torej odgovorili v tem članku, sta: Ali moramo častiti Boga? in Ali moramo biti del organizirane religije?
Dolžnost hvaležnosti in spoštovanja
Našo pot do odgovora začnimo s krajšo zgodbo:
Vzemimo za primer človeka in mu dajmo ime Janez. Janez je imel odlične starše, res so se trudili zanj, se žrtvovali zanj, ga oblačili in hranili, ga izobraževali, poslušali, ljubili, mu dali trdne temelje za njegovo prihodnost. Je izredno prijazen do tujcev, discipliniran v osebnem življenju, poklicno uspešen, a svoje starše preprosto odreže in z njimi noče govoriti (Opomba: obstajajo lahko skrajni primeri, ko so družinske razmere tako škodljive ali uničujoče, da bi bilo pomanjkanje stikov razumno sredstvo samozaščite – vendar o tem tukaj ne govorimo). Janez se tako ne zanima za svoje starše; ne pokliče jih niti za njihov rojstni dan ali ob družinskih praznikih, ne naredi ničesar za materinski ali očetovski dan, umrejo in on ne gre na njihov pogreb.
Bi rekli, da je Janez dober človek? Kvečjemu bi rekli, da ima veliko dobrih lastnosti, vendar mu zagotovo nekaj manjka. A kaj je tisto, kar mu manjka?
Manjka mu hvaležnosti in spoštovanja do staršev, prav tako pa se ob vsem, kar so njegovi starši storili zanj, ni potrudil, da bi se jim vsaj malo zahvalil ali celo priznal njihove žrtve in koristi, ki jih je od njih prejel. Seveda ni potrebno zanikati vsega dobrega, ki ga takšna oseba stori ali njene odkritosrčnosti, vendar pa bi ‘večna filozofija’ trdila, da bi morala oseba, če želi biti dobra z vseh vidikov, izpolnjevati vse svoje obveznosti. Ne le, da bi svoje življenje urejala po pameti, temveč da bi bila pravična in poštena v odnosih z drugimi – vsakomur bi morala dati, kar mu pripada. Filozofi, ki sledijo tej tradiciji (vključno s katoličani) trdijo, da z versko prakso dajemo Bogu tisto, kar smo mu dolžni, zato ne moremo izpustiti čaščenja Boga, ne da bi pri tem opustili pomembno dolžnost.
Toda če je v tej nehvaležnosti do staršev nekaj nečloveškega in hladnega, kaj lahko rečemo o zanemarjanju Boga, ki nam je dal vse dobro na tem svetu in nenazadnje tudi starše? Vse to nas vodi k ključnemu vprašanju: Kako torej odplačati ta dolg hvaležnosti in časti do Boga, ki nam daje obstoj vsak trenutek? Z verskimi/religioznimi dejanji.
Kaj je religija?
Za začetek se vprašajmo, kaj sploh je religija in kakšen pomen ima za človeka. Religija (lat. religare = vezati, zvezati) je seštevek vseh teoretičnih in praktičnih resnic o Bogu in našem odnosu z njim. Gre za odnos, s katerim razumno bitje, ki se zaveda svoje odvisnosti od Boga in dolžnosti, ki izhajajo iz te odvisnosti, časti Boga tako v teoriji kot v praksi. Sama beseda religija pomeni, da se nekdo »združi« ali »poveže« z Bogom.
Ker čast, ki jo spremlja pokorščina, imenujemo čaščenje, lahko religijo opredelimo kot krepost, s katero Bogu izkazujemo čast, ki mu pripada (opomba: to ni zgolj stvar razuma, volje ali čustev, ampak zajema vse troje).
Ta seštevek dolžnosti je natančno in jedrnato povzet v formuli: vera, kult (= gojenje, čaščenje), kodeks.
Opisuje izpolnjevanje naših dolžnosti do Boga:
- kaj mislimo o Bogu
- kaj počnemo, da bi ga častili
- kako živimo svoje moralno življenje.
Pravičnost
Po svetem Tomažu je religija vrsta pravičnosti. Pravičnost pomeni dati osebi, kar ji pripada ali kar ji je dolžna (npr. posodil si mi 50€, dolgujem ti 50€ ali pa: še vedno imam tvoje kolo, dolžan sem ti vrniti tvoje kolo). Vidimo pa, da je v odnosih, ki so temeljnega pomena za človeški obstoj, prisotna neenakost. Včasih pa žal ne moremo vrniti vsega, kar nam je bilo dano, ker nam je bilo dano preveč (npr. staršem, ki so nam dali dar življenja). Vsega kar smo prejeli ne bomo mogli nikoli poponoma vrniti. Koliko moramo po vsem kar smo prejeli šele vrniti Bogu? Od Boga smo prejeli tudi same starše, naš dom, vse dobrine, ki smo jih kdaj imeli, vse lepote, ki jih ponuja ta svet (npr. umetnost, narava, ljubezen, nasmeh prijatelja, smeh otroka), vse dobro na tem svetu. Tako vse, kar človek vrne Bogu, Bogu pripada, vendar mu ne more vrniti toliko, kolikor mu je dolžan.
Pri vsem tem vidimo, da nikoli ne moremo plačati dolga tako, da bi staršem ali Bogu rekli, da smo sedaj vse poravnali, kakor da ne bi imeli nobene dodatne dolžnosti zahvale, hvaležnosti, ljubezni itd.
Objektivna dolžnost
To nas vodi k sklepu, da imamo objektivno dolžnost verske prakse v našem življenju. Ločimo med objektivno (ima neodvisno in realno podlago zunaj človeškega uma / zaznavanja / srca) ter subjektivno podlago (ima podlago le v človeškem umu / zaznavanju / srcu). Religija ima objektivno podlago, namreč objektivno resnično spoznanje o obstoječem in vladajočem Bogu, ki je mogoče tako z metafizičnimi kot tudi z naravnoznanstvenimi argumenti, kakor smo pokazali v prvih treh delih serije o apologetiki. Celo naravno pravo nas zavezuje k prakticiranju vere, kot bomo videli kasneje v tem članku.
Naravna religija
Če se tako opremo na to kar je moč spoznati s pomočjo naravnega razuma, govorimo o t.i. “naravni religiji”, ki je vsota vseh teoretičnih (filozofija) in praktičnih (naravno pravo) resnic o Bogu in našem odnosu z njim. Te resnice lahko povzamemo v treh dejstvih:
- Bog je sam po sebi bitje neskončne popolnost in vrednosti. Človek mu dolguje posebno spoštovanje.
- Bog je prvi vzrok človeka, ki mu je dal bitje in vse, kar ima. Človek mu dolguje posebno hvaležnost.
- Bog je človekov Poslednji cilj in Najvišje dobro, v katerem edino lahko najde srečo. Človek mu dolguje posebno ljubezen.
O nadnaravni religiji, ki zajema prepričanja, prakse in nauke, ki presegajo naravne razlage in meje človeškega razuma ter temeljiji na Božjem razodetju, bomo bolj natančno govorili v naslednjih delih serije o apologetiki.
Vidimo torej kako se religija povezuje s pravičnostjo. Pravičnost je vrlina, ki nas spodbuja, da vsakemu damo, kar mu pripada, vera pa nas spodbuja, da Bogu damo, kar mu pripada.
Predmet religije je Bog, njen motiv je človekova popolna odvisnost od Boga in zavezanost pri njem, njeno dejanje pa je čaščenje oziroma bogoslužje. S čaščenjem človek Bogu izkazuje spoštovanje, služenje in ljubezen, ki mu pripada; tako je bogoslužje dolžnost, ki jo človek dolguje Bogu.
Čaščenje
Čaščenje je način, s katerim izražamo občudovanje, spoštovanje, hvaležnost, ljubezen in hvalo Bogu. Bog je sam po sebi bitje neskončne popolnosti in vrednosti. Normalno in razumno je spoštovati in ceniti odličnost v osebi ali celo občudovati dobro in lepo stvar!
C. S. Lewisu je v mladih letih veliko preglavic povzročalo vprašanje: »Zakaj Bog zahteva, da se ga časti?«. O tem je veliko premleval ter se spraševal, kaj imamo v mislih, ko rečemo, da je neka stvar “občudovanja vredna”? Prišel je do sledečih misli, ki so shranjene v njegovem delu Reflections on the Psalms (92. psalm)
Mislimo več kot to, da ga drugi občudujejo; slaba dela so pogosto občudovana, dobra pa prezrta, tako da je nekaj lahko občudovano, ne da bi bilo resnično občudovanja vredno.
Občudovanja vreden predmet si prej zasluži ali zahteva občudovanje v smislu, da je “občudovanje pravilen, ustrezen, primeren odziv nanj”, in nasprotno, če ga ne občudujemo, smo “neumni, brezčutni in veliki poraženci”, ker “bomo nekaj zamudili”.
Prišel je do sklepa, da isto velja za Boga, ki je »tisti Predmet, ki ga občudovati (ali, če hočete, ceniti) pomeni preprosto biti buden, vstopiti v resnični svet; ne ceniti ga pomeni izgubiti največjo izkušnjo in na koncu izgubiti vse.«
C. S. Lewis osmišlja potrebo po čaščenju Boga preprosto z opazovanjem, da se »vsako veselje spontano prelije v hvalnico.« Pravi, da se hvalnica sliši vsepovsod po svetu – bralci hvalijo svojega najljubšega pesnika, sprehajalci hvalijo pokrajino, igralci hvalijo svojo najljubšo igro, hvalijo se tudi vreme, vina, jedi, igralce, motorje, konje, včasih celo politike ali znanstvenike itd.
Velikokrat instinktivno spodbujamo druge, da se pridružijo naši hvali, ko zagledamo oziroma opazujemo kaj čudovitega in veličastnega (npr. sončni zahod, zvezde na nebu, itd.). Po Lewisu hvalnica “dopolnjuje uživanje; je njegov predvideni zaključek.” Veselje je nepopolno, dokler ga ne izrazimo. Razočaranje pa je, če odkriješ na primer novega avtorja in ne moreš nikomur povedati, kako dober je ali če na cesti nenadoma naletiš na če slišiš dobro šalo in ne najdeš nikogar, s katerim bi jo delil. Hvaljenje je torej naraven odziv na to, da je Bog dober, da je Bog lep .
To vse lahko vidimo v Božji veličastnosti: v zrcalu umetnosti, narave, intelektualnih dobrin, človeških dobrin in plemenitih oziroma lepih dejanjih
Katoliški pisatelj in teolog Frank Sheed je v svojem znanem delu Theology and Sanity, zapisal:
Um, ki se resnično zaveda veličastnosti stvarstva, ne more ne občutiti, kako odlično mora biti neskončno Bitje, če lahko iz ničesar ustvari to občudovanja vredno stvar. Ni kompliment Božji vsemogočnosti, če to, kar je naredil iz nič, obravnavamo, kot da je malo boljše od nič. Ni kompliment pesniku, če ga vedno iščemo in odločno zavračamo branje njegove poezije. Bog z nami komunicira, nam nekaj sporoča prek svojega vesolja.
Hvaležnost
Hvaležnost prihaja iz dejstva, da smo vse prejeli od Boga. Vso hvaležnost in ljubezen, ki ju je treba izražati, pa izražamo Bogu z molitvijo (podobno, ko osebi izrazimo hvaležnost in ljubezen tako, da jo na primer nagovorimo).
K hvaležnosti nas lahko spodbudi že samo dejstvo, da nas je Bog ustvaril. Teolog Frank Sheed je veliko premišljeval o skrivnosti stvarjenja, dejstvo, da je Bog vse ustvaril iz nič. V svojem delu z naslovom Theology and Sanity pravi:
Če mizar naredi stol, ga lahko zapusti in stol ne bo prenehal obstajati. Material, ki ga je uporabil pri izdelavi, ima namreč lastnost, imenovano togost, zaradi katere bo ohranil svojo naravo stola. Čeprav je stol zapustil, bo stol še vedno obstajal na podlagi materiala, ki ga je uporabil, na lesu. Podobno če bi stvarnik vesolja vesolje zapustil, bi se moralo za nadaljevanje obstoja zanašati na snov, ki jo je uporabil – na nič. Bog nas namreč tako še naprej ohranja v obstoju in da bi, če tega ne bi storil, preprosto prenehali obstojati. Nad površino našega izvornega niča nas drži izključno Božja volja, da nas tako ohranja tudi v prihodnje. Bog je namreč vsepovsod in vzdružuje vse stvari vesolju. Kaj bomo storili glede tega, je lahko svetost, toda že samo gledanje je zdrava pamet. Bog ni le versko dejstvo, ampak dejstvo. Podobno kot bi voznika v avtu, ki drvi proti drevesu opozorili na drevo in bi vam zaklical, da je šofer in ne botanik. Drevo ni le dejstvo botanike, je dejstvo.
Pomen religije in napačne predstave o njej
Žal pa je ljudem v 21. stoletju stvari, ki smo si jih ogledali do zdaj, težko razumeti. Častitljivi Fulton Sheen je nekoč dejal, da živimo v svetu, kjer človeka bolj navdušuje nered v njem kot red zunaj njega. Oglejmo si nekaj pogostih ugovorov proti organizirani religiji ter odgovore na njih.
Ugovor 1:
Pogosto je od nasprotnikov vere mogoče slišati eno od naslednjih trditev:
- Bog je le neosebna “višja sila”. Videti ga kot osebnega (vedočega, voljnega) je tako, kot da bi videli belo brado na nebu – (antropormofizem)”
- “Bogu je pravzaprav vseeno, ali ga častimo ali ne” = popolna brezbrižnost v verskih zadevah.
Res je, da Bog naše časti ne potrebuje, vendar je to nepomembno. Prvič, dolg obstaja, tudi če upnik nima potrebe, da bi ga prejel. Kdo bi rekel, da je berač oproščen dolžne hvaležnosti samo zato, ker bi ta hvaležnost mogočnemu dobrotniku prinesla komaj kakšno korist? Bog je vzpostavil ta red in si gotovo želi, da ravnamo v skladu z njim, saj si ne more nasprotovati. Tudi če religija Bogu ne doda ničesar, človeku koristi, ker je Bog njegov poslednji cilj. Stvari so namreč ustvarjene z namenom.
Ugovor 2:
Gotovo poznate nekoga, ki je samooklican vernik, a vseeno pravi: “Od religije nimam ničesar”.
Ta argument predpostavlja lažno predstavo o religiji – verski sentimentalizem. Videli smo pravilno pojmovanje religije – religija je stvar pravičnosti. To pomeni, da se ukvarja s tem, kar je prav, in ne le s tem, kar je prijetno, koristno, modno ali tolažilno. Danes vidimo nasprotno stališče, ki je pogosto razširjeno in po katerem bi bila religija zgolj stvar čustev ali tolažbe (tj. čustvenega/estetskega užitka). To napako vidimo v življenju katoličanov, ki se ob nedeljah ne udeležujejo maše, ker “od nje nimajo ničesar”.
Teh ljudi ne zanima izpolnjevanje dolžnosti do Boga; hočejo, da bi on služil njim. Za njih je središče njihovega vesolja jaz in ne Bog. Nekoliko podobni so ljudje, katerih edina skrb v zvezi z religijo je, da bi bila koristna zanje. Ko gre kaj narobe, se obrnejo k Bogu; ko je vse v redu, ga ignorirajo. To je zloraba religije, podobna zlorabi, ki jo izvajajo tisti, ki iščejo le tisto, kar lahko zaslužijo od religije, tako da jo komercializirajo in spremenijo v posel. Popolnoma res je, da je religija pogosto vir tolažbe in sreče, vendar je to njena posledica in ne razlog za njeno prakticiranje! Razlog za prakticiranje religije mora biti preprosto želja po pravičnosti” – tj. da bi Bogu vrnili, kar mu pripada.
Rev. Canon Francis Ripley, This is the Faith, str. 20
Religija in naravno pravo
Naravno pravo na svoji najosnovnejši ravni pravi: “delaj dobro in se izogibaj zlu”. Po svetem Tomažu naravno pravo ni “nič drugega kot udeležba razumnega bitja pri večnem zakonu” (I-II.91.2). Večni zakon je Božja modrost, saj je usmerjevalna norma vsega gibanja in delovanja. Ko je Bog hotel dati bitjem obstoj, jim je hotel dati cilj ter jih k njem usmeriti. Kot smo pokazali že v prejšnjem delu serije o apolotegiki, nobeno posamezno dobro (tako materialno kot telesno) ne more človeka popolnoma zadovoljiti, ker ne more izpolniti njegove želje po univerzalnem, neskončnem dobrem. To željo lahko izpolni samo Bog.
Naslednje trditve obravnavajo povezavo religije z naravnim pravom. Z njimi lahko pokažemo, da religija ne more biti le osebna, temveč tudi družbena in moralna dolžnost, ki ima korenine v naravnem pravu.
Trditev 1: Naravno pravo zavezuje človeka k prakticiranju zunanje (in notranje) religije
| notranja religija | čaščenje, ki se izvaja v duši posameznika s povsem duhovnimi dejanji (npr. meditacija, kontemplacija itd.) in je najbolj bistvena – brez nje ni pravega čaščenja |
| zunanja religija | čaščenje, ki je vidno čutom in ga izvaja tako telo kot duša (npr. glasne molitve, obredi, pesmi, itd.) |
Ker je Bog človeku dal dušo in telo, je Boga primerno častiti z vso našo naravo – tako z dušo kot s telesom. Človek je po naravnem zakonu dolžan opravljati zunanje čaščenje, saj telo drugače ne more sodelovati v čaščenju, zunanje čaščenje pa je potrebno tudi za vzdrževanje notranjega čaščenja. Prav tako pa po naši naravi notranja dejanja spodbujajo in krepijo zunanja dejanja.
Trditev 2: Naravno pravo zavezuje k prakticiranju javne religije
| zasebna religija | čaščenje, ki ga vsak človek kot posameznik izkazuje Bogu na lastno pobudo |
| javna religija | čaščenje, s katerim družba časti Boga v obliki, ki jo predpiše neka oblast |
Dokaz, zakaj po naravnem pravu ni nujno zgolj notranje in zunanje čaščenje na individualni ravni, ampak na javni oz. družbeni ravni, bo potekal takole:
- Človek mora častiti Boga z vso svojo naravo.
- Človek je po naravi tako individualen kot socialen.
- Iz tega sledi, da mora človek v skladu s svojo naravo Boga častiti tako individualno (zasebno) kot socialno oz. družbeno (javno).
Prvo točko smo v resnici že dokazali že v prejšnji trditvi, zato se bomo osredotočili na drugo.
Človek je individualno bitje
Človek je individualno bitje, saj ima vsaka oseba edinstveno identiteto, dostojanstvo in neskončno vrednost. Ima svobodno voljo in moralno odgovornost, sposoben je sprejemati odločitve in nositi posledice svojih dejanj, kar odraža njegovo individualnost in vrednost, ki mu jo je pripisal njen Stvarnik. Več o tem smo povedali v prejšnjem delu serije o apologetiki.
Človek je socialno bitje
Za začetek definirajmo pojem družbe. Družba je po definiciji trajna in stabilna skupnost posameznikov, ki sodelujejo pod skupno oblastjo, da bi zasledovali nek skupni cilj.
Za človeka je namreč naravno, da živi v družbi, ki je potrebna za ohranitev in pol razvoj človeškega življenja (družbo potrebujemo za razvoj družbenih vrlin). Človek potrebuje družbo, da bi ohranil življenje, saj je že z rojstvom radikalno nemočen in bi brez staršev umrl. Dojenček se ne more sam nahraniti, obleči, ogreti, zaščititi pred plenilci. Družbo drugih ljudi pa potrebujemo samo zato, da bi ohranili življenje. Človek bi namreč težko preživel brez drugih; nima naravne preskrbe s hrano (instinkt, ki bi povedal, kaj je dobro jesti in kaj jestrupeno), naravne oskrbe z oblačili, nima naravne obrambe (npr. nima krempljev) itd. Ima sicer razum, vendar se tudi ta brez jezika ne more razviti.
Družba je tako v bistvu potrebna za človekovo telesno in moralno popolnost. Brez družbe človek ne more spoznati in ljubiti Boga, ali živeti razumno in krepostno. Za to človek potrebuje pouk, vzgojo, opozorilo, popravek, zgled in spodbudo. To je mogoče le, če človek živi v družbi z drugimi. Živali sicer lahko kažejo določeno socialno nagnjenost kot npr. čebele, vendar so samo ljudje družabni v smislu, da z govorjenjem sodelujejo pri uresničevanju skupnega cilja ali dobrega.
Prva in najnujnejša od vseh družb je družina, ki posamezniku zagotavlja prvo nujno podporo za njegovo ohranitev in blaginjo. Toda družina tudi ni samozadostna – ne zadostuje niti za vse materialne dobrine niti za vse intelektualne in moralne dobrine, ki so plod dolgega študija in se prenašajo s tradicijo. Družine tako vodi nujnost, ki jo nalaga narava (torej Bog, avtor narave), da se združijo v popolnejšo družbo – mesto ali polis -, da bi nadomestile pomanjkljivosti domače družbe ter zagotovile njeno ohranitev in blaginjo v javnem redu. Aristotelova filozofija in nauk Katoliške cerkve se strinjata, da družba temelji na človeški naravi in ima torej navsezadnje svoj izvor v Bogu, avtorju človeške narave.
Učenje Cerkve je dobro izraženo v encikliki papeža Leona XIII. Diuturnum Illud z dne 29. junija 1881:
To se jasno kaže tako v sposobnosti jezika, ki je največje sredstvo za sporazumevanje, kot v številnih prirojenih željah uma in številnih potrebnih in zelo pomembnih stvareh, ki si jih ljudje sami ne morejo priskrbeti, lahko pa si jih priskrbijo, če se povežejo in združijo z drugimi.
Na kakšen način pa lahko javno religijo najbolje prakticiramo?
Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo zgornji dokaz izraziti na malce drugačen način:
- Vsa bitja so dolžna častiti Boga v skladu s svojo naravo.
- Človeške družbe so bitja.
- Iz tega sledi, da morajo človeške družbe Boga častiti kot družbe.
Posledica tega sklepa je javno bogoslužje (tj. liturgija), ki je nujno in ga zahteva naravno pravo. Liturgija je namreč uradno, formalno ritualizirano javno bogoslužje, za katero pa je potrebno duhovništvo, ki v imenu družbe opravlja bogoslužje, zlasti žrtvovanje.
Trditev 3: Religija (naravna ali nadnaravna) je najpomembnejša od vseh dolžnosti
Če smo sočloveku dolžni dati nekaj, kar mu pripada, smo staršem še toliko bolj dolžni, saj smo od njih veliko prejeli. Toda od Boga smo prejeli vse, zato se mu moramo toliko bolj zahvaljevati, ga spoštovati in z njim komunicirati. Če družba ne priznava Boga, je celotna morala postavljena na dvomljive temelje. Če Boga ni, vesolje nima notranjega smisla. Potem je tudi človek zreduciran na le še skupek atomov brez namena in ki ni obvezan karkoli storiti. Najključen skupek atomov, ki obstaja v brezsmiselnem vesolju posledično ni dolžen ravnati tako ali drugače. V takšnem vesolju je namreč potem težko najti prepričljiv odgovor.
Trditev 4: Človek je dolžan raziskovati pravo religijo, ki se z videzom resnice predstavlja kot od Boga razodeta in je zanj predpisana.
Bog lahko zanesljivo pokaže, da želi določeno vrsto čaščenja ali pa bi nas lahko naučil resnice o sebi, ki jih navadna filozofija ne more. Ne verjeti v to, kar mi je rekel Bog, pa bi pomenilo, da z ne verovanjem nočem priznati Božjega znanja in resničnosti; ne storiti, kar me je prosil, bi pomenilo zavrniti, da sem odvisen od njega in da ima oblast nad menoj. To nas vodi k čisti neodvisnosti, upravičenosti in duhu popolnega upora.
Predstavljajte si za primer otroka, ki na materinski dan – brez utemeljenega razloga – ne bi prišel iz svoje sobe na kosilo, ker bi raje igral videoigrice, kljub temu da je bila to razumna zahteva in je vedel, da ga mama prosi. Imeti občutek, da je smiselno misliti, da je Bog razodel pravo vero, in tega nočemo preučiti, je podobno kot otrok, ki sliši, da ga mama kliče, sumi, da mu pravi “pridi na kosilo”, in zato ugasne glasbo, da je ne sliši, ter še naprej igra videoigre, ker “ni vedel, da ga nekaj prosi”.
Zaključek
Videli smo torej, da je čaščenje Boga je objektivna dolžnost, ki izhaja iz naše hvaležnosti in spoštovanja do Njega ter pravičnosti, ki pomeni, da damo vsakemu, kar mu pripada. Videli smo tudi, da smo Boga dolžni častit tako zasebno, kot javno (v obliki bogoslužja), saj je to v skladu z našo naravo. V naslednjem delu bomo bolj natančneje govorili o tem, kaj je prava (nadnaravna) religija, ali je lahko več religij hkrati pravih in kaj je razodetje.
Povzeto po: sspxpodcast.com
