Spoznali smo že, da je religija človekova dolžnost, ki je obenem tudi vrsta pravičnosti, ki pomeni da vsakemu damo, kar mu pripada (v našem primeru Bogu). V naslednjih dveh epizodah pa se bomo podrobneje dotaknili vprašanja razodetja, zlasti ali je mogoče oziroma celo nujno, da bi Bog kot Stvarnik vesolja in najvišji vir vse modrosti in resnice, komuniciral s človeštvom.
Tokrat si bomo v tej epizodi o krščanski apologetiki na kratko pogledali nekaj uvodnih trditev v povezavi z razodetjem, ki nam bodo služila kot dobra iztočnica za nadaljevanje.
Razodetje
Predno pa si pogledamo posamezne trditve, ki zadevajo vprašanje razodetja, pa si najprej poglejmo sam pomen besede razodetje. Izhaja iz latinske besede revelare, kar pomeni odkriti (razkriti nekaj, kar je bilo skritega). Definira se kot božansko dejanje, ki presega naravni red in nam razodeva resnico, ki je bila prej skrita. Človek lahko pride do marsikaterih spoznanj o Bogu zgolj z uporabo razuma, medtem ko so stvari, kot so to npr. nauk o sveti Trojici, deviško rojstvo, vstajenje Jezusa Kristusa, od Boga razodete ter do katerih se človek z uporabo razuma nikoli ne bi mogel dokopati. Imenujemo jih skrivnosti.
Več o razodetju in o sami njegovi možnosti bomo govorili v prihodnjem delu.
Trditev 1: Nadnaravno razodetje ni nujno potrebno.
Glede na Božjo ali človeško naravo, nadnaravno razodetje ni nujno potrebno. Bog je svobodno, intelektualno bitje in mu zato ni treba zagotoviti razodetja, medtem ko človekova narava, na drugi strani, ne more zahtevati nečesa, kar je nad njeno naravo. Človek je namreč sposoben vedeti določene stvari o Bogu brez kakršnega koli razodetja: npr. obstoj Boga, človekova dolžnost da ga časti, nekatere lastnosti o Bogu (npr. Bog je bitje, ki plačuje dobro in kaznuje hudo), itd. Te ideje so razsežnega pomena in so v človeški zgodovini res vsesplošno prisotne, čeprav z odstopanji in pomanjkljivostmi. Podobno velja za temeljna načela naravnega moralnega zakona (ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj itd.).
Trditev 2: Razodetje je moralno potrebno za ustrezno spoznanje naravne religije.
V tej seriji o apologetiki smo že govorili o znanju, ki ga lahko človek doseže o Bogu s pomočjo razuma kot tudi o človekovi dolžnosti do religije. Kljub temu pa, če pogledamo človeško zgodovino, vidimo le redke, ki so do večjega dela te resnice prišli le s pomočjo razuma. Večina človeških bitij in celo veliko število kultur namreč nima filozofije. Celo v tistih krajih, kjer so bili filozofi, je vprašanje, kako vpliven je bil sploh njihov nauk.
Zgodovina ljudstev in religij
Stara Grčija upravičeno velja za vrhunec filozofskega raziskovanja človeškega razuma brez kakršnekoli zunanje pomoči. Največji grški filozofi (npr. Platon, Aristotel) so dosegli precej izredno znanje o Bogu in dolžnostih do njega, vendar so tudi oni so imeli nekaj napak, pomešanih z resnico, ki so jo spoznali. Platon je na primer podpiral, da so žene in otroci v skupni lasti vseh moških, Aristotel pa je zagovarjal škandalozne podobe bogov v templjih itd.
Po Aristotelu se je grška filozofija ponovno potopila v materializem, skepticizem ali panteizem, medtem ko je bila v srednjem veku velika večina filozofov dobro seznanjena z naravnimi resnicami, o katerih smo razpravljali. V sodobnem času pa smo priča novi vrnitvi k materializmu, skupaj z novimi pristopi, kot so idealizem, subjektivizem itd., kar je privedlo do izgube smisla za te naravne resnice.
Izkrivljena spoznanja
Če si pogledamo zgodovino ljudstev in religij, ugotovimo, da nam pokaže isto kot zgodovina filozofije. Med pogani, tudi najbolj civiliziranimi, najdemo množico napak in izkrivljenih spoznanj o Bogu in religiji.
- pojem Boga – animizem, politeizem, malikovanje
- čaščenje – pogosto je imelo razuzdane oblike, vključevalo je človeško žrtvovanje itd.
- pogosto niso upoštevali nesmrtnosti duše
- morala – na splošno so se odobravale vse vrste pokvarjenih praks.
Ravno to je tudi tisto, kar je sveti apostol Pavel v svojem pismu Rimljanom očital poganom. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika in se prepustili vsem možnim razuzdanim stvarem. Na koncu je bila Cerkev tista, ki je nadzorovala nasilje, pohlep in nebrzdano spolno razuzdanost, ki so bili značilni za antični svet. Prav tako je bilo pred krščanstvom ravnanje v skladu z dolžnostmi pravičnosti ali dobrodelnosti redkost.
Katero razodetje pa je torej pravo?
Da bi lahko ocenili, ali je neko razodetje resnično ali ne, pa poznamo t.i. “kriterije razodetja”. Tu poznamo notranje (zadevajo vsebino oziroma sporočilo) in zunanje kriterije (zadevajo glasnika razodetja). V naslednjem delu bomo bolj natančno govorili tudi o tem, zakaj je lahko resnična samo ena religija.
Notranji kriteriji
- Resničnost: Razodetje ne more biti v nasprotju s stvarmi, ki jih je mogoče spoznati v luči naravnega razuma. Primer: ne more biti razodetja, ki bi učilo da se Boga ne sme častiti.
- Moralna dobrota: Ali vodi človeka k moralni popolnosti in ali je v skladu s tem, kar lahko že spoznamo – “kodeks”.
- Veličina: Sporočilo, ki nam ga razodetje posreduje, nas uči nekaj globokega in neznanega.
Zunanji kriteriji
- Svetost glasnika Ali gre za osebo, ki je dobra oz. sveta in kateri bi Bog lahko posredoval sporočilo?
- Učinki nauka Ali je učinek nauka, ki ga ta oseba posreduje dober?
Za popolno gotovost in neizpodbitnost razodetja, Bog podpre sporočilo z zunanjimi znamenji, kot so to čudeži in prerokbe.
Človekova nagnjenost k slabemu
Ena od stvari, ki jih je Bog človeku razodel je izvirni greh, ki pojasnjuje univerzalno težnjo po ravnanju na načine, za katere vemo, da so slabi. Zavestno se celo odločamo za ravnanja, za katera se popolnoma zavedamo, da bodo škodovala naši sreči. Ta nauk, ki ga sodobnemu človeku ni najlažje sprejeti, vsaj ni absurden. Četudi gre za resnico, ki je razodeta na nadnaravni način, je še vedno podvržena razumu, kar pomeni da jo lahko človek razume in jo lahko s pomočjo naravnega razuma tudi dokaže.
Angleški pisatelj in krščanski apologet G.K. Chesterton je nekoč dejal:
Izvirni greh je edini nauk, ki ga je empirično potrdilo 2000 let človeške zgodovine.
Torej, če želimo to res pravilno razumeti, potrebujemo Boga, da nam to sporoči. Četudi imamo razum in lahko pridemo do spoznanj o Bogu, pa se vendar do tega znanja težko dokopljemo. Razlogov za to je več, in sicer:
- naša lastna duševna šibkost in nagnjenost k zmotam
- naporen miselni napor, da bi prišli do tega spoznanja
- pokvarjenost družbe, ki nas obdaja, privlačnost naših lastnih strasti, ukvarjanje z zagotavljanjem življenjskih potrebščin itd.
Vse to nas pripelje do sklepa, da človek nenazadnje težko pride do osnovnega znanja o Bogu, naših dolžnostih do njega in moralnem zakonu, ter da je iz tega razloga razodetje tudi potrebno.
Trditev 3: Če je Bog dal človeku nadnaravni cilj, je razodetje resnic, ki jih sicer ne moremo spoznati (skrivnosti), nujno potrebno.
Človek je usmerjen k cilju in mora za njegovo dosego poznati pot in sredstva. Kakor smo o tem govorili že v četrti epizodi, je človekov poslednji cilj Bog, kakršen je v sebi, in ga je zato mogoče doseči le na nadnaraven način (naravni cilj človeka, če bi obstajal, bi bil spoznati Boga kot prvi vzrok). Razodetje te resnice je torej nujno ker konec ni naraven – ne moremo ga poznati, če nam ga ne pove Bog.
Če torej predpostavimo hipotezo o nadnaravnem cilju človeka, bi nam moral Bog sporočiti:
- obstoj tega cilja – sicer se ne bi mogli usmeriti k njemu
- sredstva za dosego tega cilja – sicer bi bilo njegovo doseganje nemogoče.
Katoliška Cerkev trdi, da ima človek nadnaravni cilj – zato je dokazno breme na njeni strani, da pokaže, da je tak cilj človeku razodel Bog. Človek kot razumno bitje s ciljem, ki je nad njegovo naravo, potrebuje Stvarnika, da mu nekako sporoči, kaj je ta cilj, če naj mu sledi v skladu s svojo naravo. To povzdigovanje človeka v nadnaravni cilj in s tem razodetje sta nadvse primerna. Z Božje strani zato, ker je Bog neskončno dober (glej prvo epizodo) in bi Njegovi dobroti ustrezalo, da bi človeku dal cilj, ki presega človekovo lastno naravo; nekaj boljšega in višjega, kot je človek zmožen doseči s svojimi močmi brez kakršnekoli pomoči. Prav tako pa vidimo, da je v človeku prisotna želja po neskončnem, rekli bi ji lahko tudi želja po božanskem, in ravno zato ni nikoli popolnoma zadovoljen z nobeno od ustvarjenih dobrin.
Zaključek
Prišli smo do sklepa, da je razodetje nujno za človeka, ki ima nadnaravni cilj. Človekova narava je omejena, zato lahko človek le z Božjim razodetjem pravilno usmerja svojo pot k nadnaravnemu cilju. Zgodovina filozofije, religij in človeštva samo nam ponuja primere izkrivljenih spoznanj, napak in moralnega propada, kar potrjuje potrebo po Božjem razodetju. Razodetje nam omogoča doumeti izvirni greh, človekovo nagnjenost k slabemu ter ponuja spoznanje o Bogu, dolžnostih do njega ter moralnem zakonu.
Povzeto po: sspxpodcast.com
