V prejšnji epizodi smo spoznali, da je razodetje za človeka potrebno. Četudi lahko človek pride s pomočjo razuma do mnogih spoznanj o naravni religiji, pa lahko vidimo, da je človek v večini primerov tekom zgodovine prišel do izkrivljenih spoznanj. Vse to kaže na potrebo po Božjem razodetju, zlasti za dosego človekovega poslednjega cilja.
Preden pa se v tej epizodi poglobimo v samo možnost razodetja, pa najprej odgovorimo vprašanje, ki je z razodetjem tesno povezano: Ali je lahko več različnih religij pravih? Če želimo resnično spoznati Boga, lahko to seveda storimo samo tako, da sledimo razodetju prave religije, ne pa lažne.
Objektivno resnična religija
Na svetu obstaja veliko religij, zato marsikoga v današnjem svetu slišimo reči, da t.i. “pravi” načina verovanja ne obstaja in da so različne religije lahko resnične.
Religija v svojem bistvu temelji na objektivnem temelju. Toda kaj sploh pomeni izraz “objektivno”? Označuje stvari, ki izhajajo iz objekta samega in obstajajo neodvisno od človekove zavesti in mišljenja. Nasprotno, pa izraz “subjektivno” označuje stvari, ki izhajajo iz osebnih čutov, misli in presojanj (v umu spoznavajočega subjekta). Sodobni pogledi pa danes pogosto napačno pripisujejo vir religije subjektivnim človeškim izkušnjam.
Religija je lahko resnična in legitimna le, če posreduje resnico o Bogu (veroizpoved), če vodi posameznike k njihovemu končnemu cilju (kodeks) ter če časti Boga tako, kot on želi, da se ga časti (kult). V prejšnih epizodah smo pokazali, da ima obstoj Boga objektiven temelj tako v filozofiji in metafiziki, ter da lahko Boga spoznamo tudi iz stvarstva (tako nežive kot žive narave). Opredelili smo tudi, kakšen je odnos Boga do ljudi, in kakšen je naš končni cilj. Dotaknili pa smo se tudi človekovega odnosa do Boga in nujnosti čaščenja. Torej lahko že iz prejšnjih epizod vidimo, da ima katoliška vera, katere resničnost skušamo s to serijo argumentirati, lastnosti objektivno resnične religije. Sedaj pa si oglejmo še dve vrsti verskih dolžnosti, ki jih objektivno prava religija ima.
Absolutne verske dolžnosti
Objektivno resnična religija ni omejena zgolj na neko določeno območje, marveč velja za vse človeštvo in presega subjektivne razlage in kulturne razlike. Absolutne verske dolžnosti, ki izhajajo neposredno iz Božje in človeške narave so tako obvezne za vse ljudi v vseh časih. Med absolutne verske dolžnosti spada priznavanje vseh naravno spoznanih resnic o Bogu, notranje in zunanje čaščenje, kot tudi upoštevanje naravnih zakonov.
Hipotetične1 univerzalne verske dolžnosti
Če predpostavimo možnost razodetja, obstaja še druga vrsta verskih dolžnosti, ki jih imenujemo hipotetične univerzalne dolžnosti. Od absolutnih verskih dolžnosti se razlikujejo po tem, da so produkt svobodnega Božjega dejanja (Bog jih uveljavlja s svojo voljo), zaradi česar so tudi obvezne in pomembne za vse ljudi. Pod te pa sodijo na primer:
- prejem krsta – v določenem času postavljen kot zakrament s svobodnim Božjim dejanjem; od tedaj obvezen za vse ljudi v vseh časih
- verovanje v Božje razodetje
- pridružiti se Katoliški Cerkvi
Sklep
To nas pripelje k sklepu, da ne ne moreta obstajati dve nasprotujoči si religiji, ki bi bili obenem obe resnični (četudi govorimo o naravni religiji). Dve pravi religiji ne bi mogli veljati za vse človeštvo, saj je človeštvo samo eno. Torej bi bili bodisi obe napačni, bodisi bi bila zgolj ena od njiju prava. Ker pa smo pokazali, da Bog obstaja, in da lahko nekatere resnice o njem spoznamo tudi na naraven način, mora obstajati vsaj neka religija. Ker more torej obstajati neka religija, in ne moreta obstajati hkrati dve pravi religiji, obstaja samo ena prava. Religija ni stvar subjektivnega doživljanja, marveč je stvar objektivnosti, zunanje resničnosti, ki leži v območju znanega.
Nadnaravna religija
Ugotovili smo, da je lahko samo ena religija prava. Sedaj pa se vprašajmo: Ali je lahko ta prava religija zgolj naravna, ali pa mora biti nadnaravna? Na eni strani imamo naravno religijo, ki temelji na resnicah, do katerih se je mogoče dokopati s pomočjo razuma, na drugi strani pa nadnaravno religijo, ki temelji na razodetih resnicah in katerih človek ne bi mogel doseči zgolj z uporabo razuma. Takšna religija, kot smo že omenili, obvezuje človeka k izpolnjevanju hipotetičnih univerzalnih verskih dolžnosti in zahteva Božje razodetje.
Razodetje
Tokrat bomo uporabili definicijo razodetja, ki jo je v svojem delu na to temo uporabil francoski dominikanski teolog Garrigou-Lagrange:
Dejanje – božansko, svobodno in v svojem bistvu nadnaravno -, s katerim Bog, da bi človeški rod pripeljal do nadnaravnega cilja, ki sestoji iz videnja božjega bistva, govoreč po prerokih in nazadnje po Kristusu, pod določeno nejasnostjo razkriva nadnaravne skrivnosti in naravne resnice vere.
Glede na to, komu je namenjeno, ločimo razodetje na javno (namenjeno vsem; končalo se s smrtjo zadnjega apostola) in zasebno (namenjeno posameznikom ali skupinam). Glede na to, komu je razodeto, pa ga delimo še na neposredno (neposredno nekomu) in posredno. Pri posrednem razodetju govori Bog preko drugega človeka, ki je pooblaščen, da govori v Njegovem imenu. Primeri takšnega razodetja so npr. Kristusova razodetja – za apostole so bila neposredna, z našega vidika pa so posredna.
Razodete resnice, ki človekov razum presegajo imenujemo skrivnosti. Skrivnosti so po načinu razodetja kot tudi po svojem bistvu nadnaravne. Nadnaravno je namreč vse tisto, kar presega zahteve, moči, red in cilj celotne ustvarjene narave. Človek se torej z naravnim umom do njih ne more dokopati, saj presegajo njegovo naravno spoznanje. Če Bog hoče, da te resnice spoznamo, nam jih mora razodeti (obstaja absolutna nujnost). Na drugi strani, pa so nekatere razodete resnice nadnaravne samo po načinu, ne pa tudi po bistvu. V tem primeru gre za pomembne naravne resnice, ki bi jih pa ljudje težko odkrili (npr. en Bog, nesmrtnost duše, naravne resnice, razkrite na nadnaravni način…). Za te obstaja torej nekakšna moralna nujnost, da jih Bog razkrije, o čemer smo govori že v prejšnji epizodi.
Možnost razodetja
Sedaj si pa poglejmo ali je razodetje kot tako sploh mogoče. Sam pojem možnost označuje stvari, ki imajo možnost, da bi obstajale (četudi recimo ne obstajajo kot npr. Bilbo Baggins). Delimo jo na intrinzično oziroma notranjo ali metafizično ter na zunanjo oziroma ekstrinzično možnost. Bog je vsemogočen, edina omejitev Njegove moči pa je protislovje. To pomeni, da Bog ne bi mogel ustvariti nečesa, kar bi bilo v nasprotju z realnostjo (npr. kvadratni krog).
Bog ima fizično zmožnost, da ustvari vse stvari, ki so notranje oziroma metafizično mogoče.Vse, kar je torej treba dokazati, če želimo ugotoviti, ali so razodetja, čudeži ali preroštva metafizično mogoči je, da ne v sebi nimajo nobenega bistvenega protislovja.
Trditev 1: Razodetje (neke vrste) je mogoče.
Da bi ugotovili možnost razodetja, moramo najprej preveriti njegovo kompatibilnost z božansko in človeško naravo.
Bog | Človek |
Bog je bitje, ki pozna naravno spoznavne resnice in jih lahko posreduje. Ima sposobnost, da te resnice sporoča nadnaravno, presegajoč zakone narave, saj nanje kot Stvarnik ni vezan. Poleg tega lahko zagotovi, da se Njegova sporočila nedvomno prepoznajo kot tista, ki prihajajo od Njega. | Če ni za človeka sramotno, da se uči od omejenih, zmotljivih učiteljev, je normalno, da ga poučujejo drugi, še manj pa, da se uči od neskončnega, nezmotljivega Učitelja. Razodetje človeka ne zreducira na popolno pasivnost (kot to nekateri trdijo). Um je še vedno dejaven pri dojemanju, premišljevanju, sistematiziranju, izpeljevanju zaključkov, posredovanju in obrambi razodetja |
Razodetje naravnih resnic ni samo mogoče, ampak tudi primerno. Takšno razodetje krepi človekovo razumevanje naravnega zakona, povečuje njegovo težo in pomen. Na tak način se tudi izkazuje Božja dobrota na nov in poglobljen način. Pomembno je poudariti, da takšno razodetje ne pomeni nobene pomanjkljivosti v Božjem stvarstvu, temveč poudarja človekovo zmožnost za večjo popolnost.
Trditev 2: Razodetje, ki vsebuje skrivnosti, je mogoče.
Pojem skrivnosti v razodetju lahko obravnavamo z dveh vidikov: v širšem pomenu (skrivnosti drugega razreda) in v ožjem pomenu (skrivnosti prvega razreda). V širšem pomenu se skrivnosti nanašajo na svobodne Božje odredbe, ki bi brez razodetja ostale neznane. V ožjem smislu pa skrivnosti v celoti presegajo meje naravnega znanja. Čeprav se razum lahko trudi razumeti njihovo naravo, ne more ovreči njihove možnosti. Da bi to storil, bi moral dokazati, da v neskončnem Bogu ni ničesar, kar bi presegalo moči končnega razuma.
Obstoj razodetja, ki vsebuje obe vrsti skrivnosti, lahko dokažemo z zunanjimi dokazi, kot sta zgodovinska gotovost in izjemno zanesljivo pričevanje božjega razodetja.
Sedaj pa si oglejmo nekaj ugovorov, ki bi jih privrženci naravnih religij (razni agnostiki) lahko imeli proti Božjemu razodetju.
Ugovor 1: Razodetje uničuje neodvisnost razuma.
Zmotno je razmišljanje, da razodetje na kakršnekoli način odpravlja neodvisnost razuma. Predmet razuma je resnica, med resnico in razumom pa obstaja transcendentalni odnos. Z razumom ne moremo ustvarjati svoje resnice, tako kot oko nima svobode, da bi vidi kaj drugega kot barvo (ne more npr. videti vonjev). Zato ne glede na to, kako spoznamo resnico, ostaja pravi predmet razuma.
Ugovor 2: Obstoj skrivnosti je v nasprotju z zmožnostjo intelekta, da bi razumel resnico.
Če je predmet razuma resnica, potem nič ne bi moglo ležati onkraj razumevanja razuma. Zato je obstoj stvari, ki bi bile skrivnostne, absurden.
Znanje je odnos med spoznavajočim in spoznanim. Med njima mora obstajati razmerje, pri čemer so samo bistva materialnih stvari naravno sorazmerna človeškemu intelektu. Vendar pa lahko prideobimo znanje o stvareh nad materialnim svetom preko analogij. To storimo s tem, da za razlago neznanega uporabimo, kar nam je znano, lahko v neznano pridobimo vpogled in razumevanje. Če torej za skrivnosti obstaja razlaga, tudi s pomočjo analogij, ne morejo biti v nasprotju z razumom.
Ugovor 3: Razodetje skrivnosti je protislovje (tudi po razkritju skrivnosti ostane skrivnost človeškemu razumu še vedno “skrita”)
Čeprav se morda zdi protislovno, da je skrivnost razodeta, a hkrati ostaja skrita, ta ugovor ne priznava namena in narave razodetja. Nadnaravne skrivnosti človek, ki ima naravni um, v polnosti pač ne more doumeti. Pri razodetju skrivnosti je tančica dovolj dvignjena, da nam ta resničnost postane znana, vendar ne razkrije njene notranje možnosti v celoti, saj določenih nadnaravnih stvari ne moremo do potaknosti razložiti z naravnimi pojmi, lahko pa jih razlagamo preko analogij, kot smo že omenili. Tako razodetje omogoča spoznanje, ki bi bilo sicer nedostopno.
Ugovor 4: Priznavanje skrivnosti pomeni odpoved razumu.
Ta ugovor napačno razume vlogo razuma in veljavnost sprejemanja resnic, ki temeljijo na zanesljivih pričevanjih. Česar ni mogoče dokazati z notranjimi argumenti, je mogoče utemeljiti z zunanjimi dokazi, kot so zgodovinsko zanesljiva in zanesljiva pričevanja. Sprejemanje nejasnih resnic na podlagi zanesljivih pričevanj ni odpoved razumu, ampak utemeljeno sprejemanje božjega razodetja. Podobno se pravni sistemi pri ugotavljanju dejstev opirajo na pričevanja.
O tem piše tudi sv. Tomaž v svoji Suma proti poganom:
Kakor bi bil namreč navaden človek zelo neumen, če bi trdil, da so dejstva, ki mu jih je ponudil filozof, neresnična samo zato, ker jih osebno ne more dojeti, tako bi bil še bolj neumen tisti, ki bi domneval, da so resnice, ki jih je razodel Bog, neresnične samo zato, ker jih ni mogoče preveriti z razumom.
Ugovor 5: Razodete resnice, ki jih um ne more dojeti, so nesmiselne.
Čeprav je res, da izražanje skrivnosti z besedami ne more zajeti njihove celovitosti, to ne pomeni, da so brez pomena. Analogni pojmi so sredstvo za natančno izražanje skrivnosti, saj poudarjajo bistvene podobnosti, hkrati pa priznavajo odsotnost popolne ekvivalence. Te analogije nam omogočajo, da razlikujemo resnične trditve v zvezi s skrivnostmi od napačnih, kar zagotavlja smiselno razumevanje. S priznanjem omejenosti našega jezika in uporabo analogij lahko dostopamo do znanja, ki bi nam sicer ostalo nedosegljivo.
Trditev 3: Posredno razodetje je mogoče.
Kolikor smo o tem že govorili, je razodetje glede na to, komu je namenjeno, lahko tudi posredno, kar pa ne pomeni nobenega protislovja ne s strani Boga ne s strani človeka.
Bog | Človek |
ima pravico, da imenuje ljudi za glasnike ima moč, da ohrani svoje sporočilo neokrnjeno skozi stoletja ima moč, da svoje sporočilo zagotovi z nedvomnimi znaki božanskega izvora | zmožni so biti glasniki, tudi za skrivnosti običajno so dovolj poslušni, da sprejemajo navodila drugih ljudi, tudi v verskih zadevah |
Nobenega protislovja ni v tem, da človek sprejema nauk od ljudi in hkrati veruje v Boga (motiv za verovanje je še vedno Božja beseda. Naloga človeka je, da opozarja na to, za kar jamči Božja beseda). Tu pa naletimo tudi na ugovor s strani francoskega filozofa Rousseauja, ki ga je zapisal v svojem delu Emil ali o Vzgoji:
Raje bi slišal Boga samega; to zanj ne bi bilo nič težje in bil bi obenem obvarovan pred zavajanjem. Zakaj bi morali med Bogom in mano stati ljudje?
Odgovor: Po eni strani je res da ima neposredno razodetje morda z določenih vidikov prednosti, toda posredno razodetje je zelo velik dar za ljudi, ki to razodetje posredujejo (npr. za apostole, ki so posredovali Kristusov nauk) in Bog ni zavezan dati boljšega daru, kot ga je že dal, saj je Bog. Poleg tega obstajajo razlogi, zaradi katerih je posredno razodetje povsem primerno. Bog tako deluje s sekundarno vzročnostjo (na svoj običajen način), tovrstno razodetje prav tako ponuja priložnost za krepostno življenje (ponižnost, pokorščina in ljubezen) tako tistih, ki razodetje posredujejo kot tistih, ki ga prejemajo, kar daje večjo čast Bogu.
Zaključek
V šesti in sedmi epizodi o krščanski apologetiki smo se podrobno poglobili v samo vprašanje razodetja in zakaj je le to mogoče oziroma celo potrebno. Na koncu lahko rečemo, da je možnost razodetja trdno podkrepljena, saj je nujno za pravo religijo, za katero smo pokazali, da mora biti nadnaravna. Razodetje nima nobenega protislovja tako s strani Boga kot tudi človeka, z njim postanejo naravne resnice dostopnejše (zlasti povprečnemu človeku), prav tako obvaruje človeka pred številnimi napakami na področju naravne religije ter mu pomaga pri dosegu njegovega poslednjega cilja. Primernost in koristnost razodetja še dodatno poudarjata njegov pomen pri usmerjanju človeštva k nadnaravnemu cilju. S sprejetjem možnosti razodetja se človek odpre preobrazbeni moči Božanskih resnic in skrivnosti.
V naslednjih epizodah se bomo osredotočili na verodostojnost enega od virov Božjega razodetja v katoliški veri: Svetega Pisma.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 Običajno uporabljamo izraz “hipotetično” za možnosti ali nasprotujoče si scenarije, tukaj pa je uporabljen vzročno – “ker je Bog razodel, te stvari zdaj zavezujejo vse…”.