Rimokatoliška Cerkev praznuje 10. maja spomin na Joba, moža Stare zaveze. Čeprav Sveto pismo ne daje veliko podatkov o njegovem rodovniku in življenju, pa je knjiga, ki nosi njegovo ime, ena izmed najbolj poglobljenih knjig Svetega pisma in ima v cerkveni liturgiji prav posebno mesto.
Zvesti Božji služabnik
Vzhodni kristjani ga imenujejo Pravični Job in Dolgotrpeči. O njegovem imenu, ki pomeni “preganjaniʺ, se je razglabljalo stoletja, nekateri pa so celo predpostavili, da je Job dobil svoje ime šele kasneje, da bi z njim poudarili sporočilo zgodbe. Neglede na to je iz besedila možno potegniti tudi zelo močno trditev, da je Job živel pred časom Mojzesa, se pravi v času Očakov1. Tâko razumevanje podpirajo kulturološki elementi Jobove knjige, ki odseva kulturne elemente, prisotne v Genezi2, hkrati pa nimamo neposrednih dokazov, da je on sam dejansko poznal vero Izraelcev, čeprav so Job in njegovi tovariši častili enega resničnega Boga.
Če pa želimo razpravljati o tem, kje je Job dejansko živel, nam Sveto pismo pove, da je živel v deželi Uz, ki se jo povezuje tako z deželo Aram, kar je dandanes Sirija, kot z deželo Edom, ki je danes Jordanija. Grški prevod Stare zaveze, poznan kot Septuaginta oz. LXX3 spoznava Joba za vnuka Ezava in gospodarja nad Edomom, kar pa samo po sebi ni splošno sprejeto. To, kar se iz besedila nedvoumno kaže, je, da je bil Job eden izmed najbolj pomembnih mož tedanje dežele in da ga je Bog blagoslovil z otroci, bogastvom in slavo.
Vse to mu je bilo odvzeto, za povrh pa mu je bila dodana še strašna nadloga turov. Skozi to bolečo in nerazložljivo stisko je Job ostal zvest Bogu sedem dolgih let in se Mu v tem času neprestano zahvaljeval. Čeprav obstajajo glede obsega Jobovega trpljenja razlike v besedilu in razlagi, se vsi strinjajo, da je bilo sčasoma Jobovo bogastvo podvojeno in da je sam umrl pri 170 ali 210 letih. Glede na tradicijo vzhodnih Kristjanov naj bi Job šel k počitku leta 1350 pred Kristusom, seveda pa je natančen datum njegovega odhoda znan samo Bogu.
Elementi pesništva in filozofije v Jobovi knjigi so bili vir domnev, tolmačenj in razprav tisoče let. To, čemur pa se ne oporeka, je, da je Jobova knjiga ena izmed najmočnejših knjig Svetega pisma. Še vedno nadaljuje s poučevanjem zvestih, da so vsi poklicani v stiskah in nadlogah, neprenehoma zaupajoč Gospodu, potrpežljivo trpeti.
Pomembnost Joba v liturgiji
V tradicionalni rimski liturgiji ima Jobova knjiga na dan vernih duš (2. november) v bogoslužnem molitveniku posebno mesto. To je smiselno, kajti Jobova knjiga poudarja minljivost zemeljske blaginje in stalno prisotnost možne smrti. Posamezni déli sedmega, devetega in štirinajstega poglavja Jobove knjige se berejo pri jutranjicah. Tu je prvo berilo4:
Ginem, ne bom živel večno,
Odstopi od mene, kajti le dih so moji dnevi!
Kaj je človek, da ga upoštevaš,
da pozornost nanj obračaš?
Da ga obiskuješ vsako jutro
In ga preskušaš vsak trenutek?
Kako dolgo ne umakneš pogleda od mene,
Mi ne pustiš, da bi požrl vsaj svojo slino?
Če sem grešil, kaj sem ti, čuvar ljudi, s tem storil?
Zakaj si me postavil za tarčo svojim udarcem,
da sem postal sam sebi v breme?
Zakaj ne odvzameš mojega greha,
in ne odpustiš moje krivde?
Ker zdaj bom legel v prah,
in če me boš iskal, me ne bo več.
Vloga Jobove knjige v liturgiji za mrtve je celo bolj izražena v molitvenem bogoslužju za pokojne5, ki se je zgodovinsko bralo pred pogrebom, na obletnice smrti, in kot osebna pobožnost. Trije deli, ki ga sestavljajo, in se lahko molijo skupaj ali pa se razdelijo skozi teden, vsebujejo besedila iz Jobove knjige. Tudi nekateri odgovori so vzeti tako iz Joba kot iz Psalmov.
℟. Spomni se, o Bog, da je moje življenje le dih. (Job)
* Kdor me zdaj še gleda, me ne bo več videl. (Job)
℣. Iz globočine kličem k tebi, Gospod, Gospod sliši moj glas! (Psalm)
℟. Kdor me zdaj še gleda, me ne bo več videl. (Job)
Po bizantinskem obredju se dolgi izseki iz Joba berejo v času posta ob ponedeljkih, torkih in sredah med obredjem, ko ni posvetitve kruha in vina, a verniki vseeno prejmejo obhajilo, ki ga je duhovnik posvetil6 preteklo nedeljo. Ta besedila nam pokažejo podobnost med Jobom in Kristusom ter trpljenjem, ki sta ga prestala. Zanimivo je, da je vrstica iz prevoda Jobove knjige v LXX, ko izpoveduje, da “bo ponovno vstal s tistimi, ki jih Gospod obudi”, dodana k sestavljenemu evangeljskemu odlomku pri večernicah na Veliki petek, kjer se bere o tem, da so grobovi odprti in svetniki vstajajo zavoljo Kristusove zveličavne smrti na križu8.
Prav tako, kot se Katoličani spominjamo Joba 10. maja se ga grkokatoliki, sledeč bizantinskemu obredju, spominjajo 6. maja oz. 19. maja po julijanskem koledarju, koptski kristjani ga počastijo 27. aprila in 29. avgusta, armenski katoličani pa so izbrali 26. december za njegov godovni dan.
Vir: fsspx.news
1 Očaki oz. Patriarhi.
2 Geneza je Prva Mojzesova knjiga
3 Septuaginta v latinščini pomeni sedemdeset.
4 Job 7, 16-21, prepis iz Svetega pisma, leto 1959, tudi vsa ostala besedila iz Svetega pisma.
5 Molitveno bogoslužje – oficij za mrtve: latinsko Officium defunctorum, je sestavljeno iz treh delov od katerih vsebuje vsak po tri antifone s psalmi in po tri berila z odgovori.
6 Te nedeljske maše imenujejo predposvetilna liturgija papeža svetega Gregorja Velikega. Bizantinska oz. vzhodna cerkev v času posta posveča kruh in vino samo na soboto in nedeljo, kajti evharistija je za njih čas radosti, postni čas pa je čas kesanja.
8 Gl. Mt 27,52: “…grobovi so se odprli in mnogo teles svetnikov, ki so zaspali, je vstalo.”
