Spoštovani sobratje, častiti bratje in sestre v redovniški službi, dragi verniki, prijatelji in dobrotniki!
Okoli praznika sv. apostolov Petra in Pavla 29. junija v Katoliški Cerkvi tradicionalno potekajo duhovniška posvečenja. Potrebujemo poklicanosti, potrebujemo delavce v Gospodovem vinogradu! Ker njiva je velika, zemlja pa je trda, zato moramo neomajno prositi za poklicanosti. S prošnjo za molitev se obračam na vas!
Na devetih nedeljah od nedelje Dobrega pastirja molimo devetdnevnico za duhovniške poklice. Tudi molimo za namene zlasti ob kvatrah in na duhovniški četrtek. Molimo ob številnih priložnostih za duhovne poklice, saj molitev je tisto, kar lahko premika Božje srce! Zveni neverjetno, ampak On sam nam je to povedal, ko je na zemlji bival med nami.
Tako nemočni smo, toda molitev lahko premika Boga. Tega ne razumemo, vendar v to verujemo. Potrebujemo dobre, pristne duhovne poklice, resnično goreče božje snubce in izbrance za duše, ki se kakor apostoli odrečejo vsemu imetju, udobju in časti, da bi ponudili popolno pripravljenost za prejem povsem nadčloveškega in nadnaravnega poslanstva. Ne razdeljenih src, ne sebičnih dninarjev, ne šušmarjev v prostem času, ampak ljudi, ki tvegajo vse, ki resno jemljejo samoodpoved, ki jo zahteva Kristus, in ki jih ne skrbi njihov lasten družbeni položaj v sekularizirani družbi. Vse smo prejeli zastonj, vse naj žrtvujemo zastonj.
Ljudje s temi lastnostmi bodo bolj učinkoviti tudi, če jih bo malo, in bolj jih bodo cenili tudi oddaljeni, kot pa všečneži, ki skušajo služiti več gospodarjem hkrati. Ali pa tisti, ki brez volje in moči pohajkujejo naokrog in znajo zgolj malodušno tarnati in godrnjati. Potrebujemo ljudi, predane duhovniški službi, ki zahteva 24 ur dnevno. Popolna predanost je poslanstvo duhovnikov in redovnikov, ki se resnično želijo pokazati kot delavci v Božjem kraljestvu.
Ti ljudje se ne bodo nikoli smilili samim sebi, nikoli se ne bodo počutili osamljene, tudi če so v celibatu zavoljo Božjega kraljestva. Ker ves dan podarijo Bogu in dušam, zato nimajo proste minute, da bi mislili nase, tako da so ob koncu dneva izčrpani in utrujeni. Z besedami apostola Pavla moramo ugotavljati: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Če duhovnik ob koncu dneva ni utrujen, potem zagotovo nekaj dela narobe!
Goreči duhovniki in redovniki, ki hlastajo za svetostjo, bodo brez poškodb strli škorpijone in kače, predvsem pa se bodo neizmerno veselili prejete poklicanosti in to veselje izžarevali ponižno in mirno. Naj nas torej ne prevzamejo floskule o Cerkvi brez duhovnikov ali o laikih, ki naj bi jih nadomestili. Vse to je delo hudobnega sovražnika.
Prizadevati si moramo za resnično spoštovanje Božje volje, jo sprejemati in izpolnjevati. To voljo mora vsakdo iskati in uresničevati v svoji lastni obliki krščanske svetosti. Lastno in osebno obliko poslanstva in služenja čudežnemu telesu Kristusa je potrebno spoznavati in prepoznavati. Vsakdo bi moral prepoznati lastno poklicanost in se držati tega klica. Cerkev Jezusa Kristusa potrebuje prave duhovnike, prave redovnike in tudi prave laike, in ko prvi niso dovolj, je to jasno znamenje, da se je mala čreda zmanjšala po številu, predvsem pa po veri. Prosimo Gospoda žetve, naj pošlje več delavcev!
Ozdravitev bo vedno prišla z usmiljeno ljubeznijo Jezusa, ki neustavljivo kliče, in z velikodušnostjo vernikov. Ne pa s pomočjo inovativnih organizacij, ne z na novo izumljenimi strukturami, z razpolovitvijo in zmanjševanjem Božjih zahtev ali z dobronamernimi, a ne več katoliškimi spakami (tako jih zavestno poimenujmo!), napol duhovnik, napol laik, čigar identiteto bo podvomil vsak z malo katoliškega znanja. Delovanje Svetega Duha bo preko nas in celo proti nam ustvarilo zahtevane poklicanosti in prineslo moči, kajti božji Duh ljubezni ni postal nemočen.
Molimo torej zato, ker smo ubogi, vendar neomajno verujemo v obljube Jezusa Kristusa. Naj ne le prosimo, ampak tudi ukrepamo! Predvsem pa naj vsak ustvari v svojem krogu ozračje prave vere in prave ljubezni, v kateri se potem po Gospodovi milosti zagotovo lahko obirajo sadovi.
Dragi verniki, statut Bratovščine zahteva skrb za vse duhovnike, tudi za nezveste. To je težka naloga, a točno to so počeli svetniki! Samo pomislite na ljubezen sv. Katarine Sienske do duhovnikov! Imejmo veliko spoštovanje do vsakega duhovnika, tudi če je velik grešnik. Je pa duhovnik, Sacerdos in aeternum – duhovnik na vekomaj! Dragi verniki, kdor se priklanja, moli in daruje za nedostojnega duhovnika, včasih prebudi mrtvega pastirja, ki ga nosi kot mrliča v srcu.
Svetniki so vedno ljubili duhovnike, čeprav so ti (svetniki) bolje od drugih poznali njihovo bedo in so jih grajali učinkoviteje, kot komaj kdo drug. Toda zanje je bil vsak duhovnik drugi Kristus, ki edini more odvezati grehe, edini deli milosti Božje, edini je sposoben obnoviti daritev križa, ki je najpomembnejše, največje in najvzvišenejše dejanje na tem svetu.
Ne pozabimo: ko je potreba Božjega ljudstva velika, se morajo zahteve do pastirjev še povečati: ne začasna služba, ampak podnevi in ponoči, ne polduhovniki, ampak stoodstotni duhovniki, ki ne ponujajo samo votline svoja srca, ampak vse svoje srce vedno in z veseljem razdajajo. Cerkev se nikoli ni prenavljala z manj dela, ampak vedno le z večjo požrtvovalnostjo do Kristusa. Zelo boleče je, da niti škofje, niti teologi ne ugovarjajo neizmernemu uničenju katoliškega duhovništva. Že dolga desetletja, dlje kot si mislimo, se v Katoliški Cerkvi izvaja degradiranje duhovništva. Srčika vsakega škofa naj bo vendar njegovo lastno semenišče. Jasna katoliška načela ne obstajajo več. “Če se želi uničiti vero, se začne z napadom na duhovnike; kajti kjer ni več duhovnikov, ni več daritve, in kjer ni več daritve, ni več vere” (sv. Janez Marija Vianney, arški župnik). Ko se bližajo praznik knezov apostolov Petra in Pavla in mašniška posvečenja, smemo imeti te misli pred očmi z vsem strahospoštovanjem in hvaležnostjo.
Dragi mladi prijatelji! Nekega dne pride Kristus mimo vas in vam zakliče: “Hodi za menoj!” in njegova beseda je močna in zdravilna, tako da lahko vsi rečemo “Da”, toda s tem Da je potrebna naša odločitev, da se osvobodimo vseh navezanosti, oseb, stvari, pa tudi notranjih in zunanjih okoliščin. Lahko rečete da in postanete Kristusovi nasledniki, ključna je notranja razpoložljivost. “Glej, tukaj sem, ker si me poklical.” Ta notranja razpoložljivost je tisto, kar bi morali doseči in vse bolj izpopolnjevati. To je moja velika želja mladi generaciji Katoličanov: bodite na razpolago, ko vas Kristus kliče! Vsakdo, ki razmišlja o poroki, bi moral najprej premisliti, ali vendar ni poklican v duhovništvo ali redovništvo. Jezus Kristus je na prvem mestu!
Z mojim duhovniškim blagoslovom,
pater Johannes Regele
V Jaidhofu, 1. junija 2023
• Vabilo na slavje ob 40-letnici duhovniškega jubileja patra Stefana Freya: četrtek, 8. junija (Telovo) v Jaidhofu. • 40-letni duhovniški jubilej p. Waldemarja Schulza: v nedeljo, 18. junija v Innsbrucku. • 25-letni duhovniški jubilej patra Markusa Bayerja: v nedeljo, 1. oktobra med romanjem v Mariazell.
