Petek, 15. marec
Popoldne so nadškofa odpeljali na slikanje v Monthey. Načrtovali so, da ga bodo odpeljali z avtomobilom, vendar se je nadškof rajši odločil za vožnjo z reševalnim vozilom, saj je bilo tako lažje, zlasti zaradi njegovega stojala za infuzijo. “Šofer je bil z otoka Martinique. Morali bi ga videti! V ovinkih sem se moral trdno držati … kot pri patru R., a vsaj nismo izgubljali časa.” Tisti večer, ko sem se vrnil iz Montalenghe, sem mu prinesel obhajilo s p. G., enim od naših mladih duhovnikov, ki je prišel na posvečenja, ki so bila naslednji dan. Nadškof je bil v postelji. Po obhajilu nama je naročil, naj se usedeva. Imel je širok nasmeh, ki je izviral iz spominov na dogodivščine z enim od njegovih živahnejših duhovnih sinov, ki je bil po vsem Valaisu znan kot “kardinal”. Izmenjala sta si nekaj misli o duhovništvu in težavah, s katerimi se je ta duhovnik srečeval pri svojem apostolatu, zlasti z družinami na področju vzgoje.
Nadškof svojega razpoloženja ni spremenil: bil je ravnodušen in ohranjal je zaupanje v Božjo previdnost. Imel je težave z intravenoznimi cevkami, ki so mu povzročale edeme. Cevko bi morali vstaviti v drugo roko, a ena od neizkušenih medicinskih sester ni vedela, kako to storiti. Med našim obiskom je prišel anesteziolog in nežno vstavil cevko v veno desne roke. Rekel sem mu: “Imate močne žile!” “Ne, prav nasprotno. Zdi se, da so preveč fine in občutljive! Saj veste … za železnega škofa1! Tekočina prehaja preko vene v tkivo. Zdaj ne vedo več, kam naj me vbodejo.” Nadškof, ki ni želel nikogar užaliti, se je opravičil anesteziologinji, ker je bil videti kritičen: “Ne očitam ji, toda poškodovala mi je roko,” je dejal in pokazal na majhen hematom, ki ga je povzročila nespretna medicinska sestra. Pred odhodom nas je nadškof blagoslovil, kljub intravenski cevi, ki mu je bremenila desno roko.
Sobota, 16. marec
V Ecônu je bil dan posvečenj v subdiakonat. “V molitvi sem resnično povezan s posvečenji subdiakonov,” je dejal nadškof patru Pugi. “To so prva posvečenja, ki se ne bi mogla zgoditi, če nam vi ne bi dali škofov!” je rekel p. Puga. Nadškof Lefebvre mu je odgovoril: “Da, res. Tisto leto, 1988, je bilo velika milost, Božji blagoslov, pravi čudež … To je prvič, da se, čeprav sem hudo bolan, počutim popolnoma mirnega. Moram priznati … Žal mi je … toda prej me je, če sem zbolel, vedno skrbelo, da me Bratovščina še vedno potrebuje, da nihče ne more opravljati dela namesto mene. Toda sedaj sem miren; vse je na svojem mestu in dobro deluje.”
Tisti večer je našemu ustanovitelju obhajilo prinesel pater C., ki je prišel na posvečenja. Spremljal sem ga. Po obhajilu je nadškof izrazil veliko veselje, da vidi enega od svojih starejših duhovnikov, in nekaj časa sva klepetala. Nadškof je kot vedno humoristično govoril o svoji naglo bližajoči se smrti:
Bolje je, da grem jaz kot kdo drug. Če odšel eden od naših duhovnikov, bi ga bilo treba nadomestiti … To bi bilo kar precejšnje delo in naš ubogi generalni predstojnik bi imel še več težav. Kar pa zadeva mene … ni potrebe, da bi me zamenjali, nimam več kaj storiti. Vse je na svojem mestu in nisem več koristen! Res je … za nobeno stvar nisem več uporaben. Potem bom torej odšel v kripto in nihče ne bo več govoril o meni.
Ob razhodu se nam je nadškof opravičil, ker ni imel svojega prstana, da bi ga lahko poljubili, zato smo mu poljubili roko.
Nedelja, 17. marec
Zdravniki so se odločili, da bodo nadškofa operirali v ponedeljek, če bo anesteziolog, ki naj bi nadškofa pregledal tisti dan, to odobril. Kirurg je odločitev prepustil njemu in bo operiral le, če bo mnenja, da nadškofov organizem in srce lahko preneseta šok, ki ga bo povzročila operacija.
Ob isti uri sem mu ponovno prinesel obhajilo, spremljal pa me je eden od starejših subdiakonov, ki so bili včeraj posvečeni. To naj bi bilo zadnje obhajilo, ki ga je naš ustanovitelj prejel sede. Nadškof je izgledal utrujen. Njegov obraz, ki je ob našem prihodu kazal znake trpljenja, je po obhajilu pokazal olajšanje. Po zahvali nas je prosil, da se usedemo. Našemu subdiakonu je čestital in mu povedal, da je včeraj molil zanje. Potrdil nam je operacijo. Anesteziolog ni našel nobene kontraindikacije in izvedla se je ob 9. uri zjutraj naslednji dan. Nadškof je bil zelo pomirjen. “Naj me vzame dobri Gospod, če tako hoče.” “Toda vsi molimo za nasprotno.” “Bomo videli, kdo bo zmagal… Dr. Tornayu si tega nisem upal povedati, toda hotel sem mu reči, da če želi pridobiti svetovni ugled in imeti svoje ime zapisano v vseh časopisih, mora le mene pustiti na mizi.” “Res je, toda to bi lahko imelo negativen vpliv na njegovo prakso.” “Da, to je res.” Ves ta šaljiv pogovor je prekinjal nadškofov radosten smeh.
Nadškof je ponovno spregovoril o težavah, ki jih je imel z medicinskimi sestrami pri vstavljanju intravenozne cevke. Danes zvečer so mu jo vstavili v ramo; na srečo ima nadškof svoj “pastoral” (tako je imenoval stojalo za infuzijo, na katerem so obešene vrečke in cevke), ki mu omogoča, da se brez večjih težav premika.
Spomnil se je darila, ki so mu ga prinesli, in kaj je nameraval z njim storiti. “Ko se bom vrnil v semenišče, bova skupaj popila žganje, čokoladice pa bom dal patru Pugi. On jih bo razdelil medicinskim sestram. On pozna celotno skupino in bo vedel, komu naj jih podari.” Malo smo se pogovarjali o Bratovščini, o bodočih duhovnikih, o njihovih namestitvah. Nadškof se ni mogel zadržati, da se ne bi malce pošalil na to temo. Vprašal je, ali so kakšne novice o naših sestrah, ki so razkropljene po vseh štirih koncih sveta. Na koncu smo nadškofa prosili, naj nas blagoslovi, in smo ga pustili počivati, da bi se lahko pripravil na operacijo. Pred večernicami smo za nadškofa molili litanije vseh svetnikov.
Ponedeljek, 18. marec
“Ko mi je zdravnik naročil, naj štejem do deset, sem tik preden sem zaspal, naredil znamenje križa in potem… nič. Nato sem se zbudil in vprašal: “Operacija je odpadla?” “Toda nadškof Lefebvre, končana je!” je odgovoril.”
Tako je nadškof pripovedoval o svoji operaciji.
Okoli 10.45 je Nathalie B. poklicala po telefonu: “Nadškof zapušča operacijsko sobo. Vse je potekalo v redu in se že lepo prebuja.” Deo Gratias. Takoj sem o tem obvestil semenišče in generalno hišo. Nadškof je bil premeščen na intenzivno nego. Kirurg je odstranil tumor v velikosti grenivke. Zdelo se je se, da je bil benigen, vendar smo morali počakati na patološko poročilo. Obiski nadškofa so bili zelo omejeni, obiskoval pa ga je dvakrat na dan p. Puga. Nadškof je bil zaradi operacije izmučen, vendar se je za svojo masko smehljal in se trudil z nami pogovarjati, čeprav ni bil zmožen imeti daljših pogovorov. Prvi dnevi naj bi minili v znamenju nekaterih vsakodnevnih skrbi in težav pri uravnavanju srčnega ritma, vendar se je vse postopoma normaliziralo.
Sreda, 20. marec
Ob 14. uri sem za kratek čas obiskal nadškofa. Zaradi želodčne cevke in maske je bil njegov govor praktično nerazumljiv, vendar se je nasmeh na njegovem obrazu dobro videl in beseda “hvala” je bila z njegovih ustnic razločna. Vprašal me je, ali že imamo poročilo patologa, če gre morda za raka. Zdravniki in medicinske sestre so bili optimistični in so poskušali pomiriti njegove strahove. Pater Puga se je ob obisku tistega večera, ko je bilo nadškofa težko zbuditi, vznemiril. Videti je bilo, da je nadškof v bolečinah. Pritoževal se je zaradi bolečin v hrbtu in glavobola. Njegove okončine so bile močno otečene. Bil je prepričan, da smo že poklicali duhovnika za njegove zadnje trenutke. “Konec je, strašno me boli glava; zdi se, da dobri Gospod prihaja pome. Močno si želim umreti tako, da bi imel ob sebi koga izmed mojih duhovnikov, ki bi ob meni molil molitve za umirajoče. Tega mi nihče ne more odreči.”
Nadškof je imel slabo noč, ker je učinek protibolečinskih zdravil prenehal in je imel težave z edemom pljuč, srčno slabostjo in ledvičnimi težavami. Zjutraj je nadškof poklical gospoda Grenona, ki nas je o tem obvestil. P. Puga je odšel k nadškofu, ki je bil ponovno v bolečinah (zaradi težav s srcem) in je bil prepričan, da duhovnikom preprečujejo, da bi prihajali k njemu. Patrova navzočnost ga je pomirila in nadškof se je postopoma umiril. Ko je duhovnik odhajal, se je nadškof počutil bolje. Do 13. ure je bil nadškof že zelo pomirjen in je tudi manj trpel.
Četrtek, 21. marec
Nadškof je sedel v postelji. Našel je svoj optimistični duh in moralno moč. Odstranili so mu želodčno cevko in predvidena je bila premestitev nazaj na kirurški oddelek. Nadškof se je veselil vrnitve v svojo sobo 213. Vendar pa je še vedno zelo slaboten. Dokler je ležal iztegnjen, se je počutil dobro, ko pa se je poskusil dvigniti pa je ugotovil, da je še vedno zelo bolan in nesposoben za premike, zato se je vse manj govorilo o vrnitvi v njegovo sobo. Dotaknili so se tudi možnosti, da bi mu semeniščniki drug za drugim delali družbo, vendar to ne bi bilo enostavno; treba bi bilo počakati. “To je bila največja operacija v mojem življenju, vendar je že mimo! Verjamem, da tokrat ni za to … zdaj je potrebno le to, da se ta predel ne okuži.”
Petek, 22. marec
Včeraj smo izvedeli, da je nadškof izgubil svojo pritožbo na tožbo, ki jo je proti njemu vložila LICRA [ki je njegovo ekscelenco obtožila rasizma, ker je obsodil rasizem islama], vendar o tej zadevi z njim nismo govorili. Raje smo pripravljali načrte za prihodnost in za nadškofovo okrevanje (brunarica v Italiji …), nadškof pa je p. Pugi dejal: “Ko odidem od tod, me pripnite!” Nadškof se je želel vrniti v Ecône, kjer bi bil lahko varen pred nezaželenimi obiski. Nadškof je prosil, da mu dajo njegovo verižico z obeski, uro in slušni aparat. Toda ure mu ni bilo mogoče natakniti na zapestje, zato so mu jo pred očmi obesili na ograjo postelje. Nadškof je izgledal vse bolj utrujen, malo je govoril in zdelo se je, da se vse bolj zaveda, kako malo moči ima; zdravniki pa so bili optimistični.
Sobota, 23. marec
Ob 14. uri sem pripeljal s seboj patra Ph. L.. Nadškof je bil videti presenečen nad najino prisotnostjo in začutila sva, da je v skrbeh. Vse skupaj se je razjasnilo, ko sva ugotovila, da je nadškof zaradi polteme in pretrganega spanca mislil, da je ura 2.00 zjutraj. Govoril je o bolečih in ponižujoči negi, ki mu jo nalagajo. Povedal nama je, da je izčrpan že ob najmanjšem naporu. Njegove roke so bile še vedno otečene zaradi edema. Ko smo mu povedali, da smo v tednu trpljenja, je nadškof zaprl oči in rekel: “Da, to je trpljenje!”
Rekel sem mu, da sem semeniščnikom povedal, da vse daruje zanje, za Bratovščino svetega Pija X., za Cerkev; pokimal je z glavo: “Da, to je res!” Povedal nama je veliko novico in neizmerno veselje: postregli so mu skodelico kave z mlekom. Nazadnje sva ga spomnila na ponovno premestitev nazaj v njegovo sobo in na možnost, da bi mu lahko prinesel našega Gospoda v sveti hostiji: “Da, to pogrešam… potrebujem ga…, ki mi bo dal moči.” Zapustili smo nadškofa, ki se nam je ganjeno in toplo nasmehnil. Čeprav je bil nadškof z zdravstvenega vidika videti bolje, se nama je zdel vse bolj utrujen, zavedajoč se sprijaznjenja z dolgim trpljenjem in srečne sladkosti bližajočega se konca.
V soboto zvečer nam je doktor Tornay posredoval patološko poročilo. Bil je obupan: izvidi testov so pokazali, da gre za rakavo obolenje. P. Puga ni imel srca, da bi to povedal nadškofu. Nadškof se je slabše počutil, bil je v bolečinah, obenem pa zelo jasen in pomirjen. S patrom Pugo se je pogovarjal o zadnji konferenci, ki jo bo (p. Puga) imel za postni čas jutri v Parizu, in pater mu je pripovedoval o telefonskem klicu kardinala Oddija p. du Chalardu. Nadškof ni rekel ničesar; bil je videti ravnodušen. Šlo je za izjave kardinala Gagnona za revijo “30 Giorni“, kjer je izjavil, da ne ve, ali je papež sploh prebral njegovo poročilo, in da v Ecônu ni odkril nobene doktrinarne napake. Nadškof je skomignil z rameni. “Nekega dne bo resnica znana … Ne vem kdaj, Bog ve, ampak se bo zgodilo.” Vse do konca ni ustanovitelja Bratovščine v mislih niti najmanj vznemirjal kakršen koli dvom o pravičnosti njegovih dejanj.
Nedelja, 24. marec
Bila je cvetna nedelja. Proti 13.30 sem poklical gospoda Grenona, da bi izvedel, ali so nadškofa premestili nazaj v njegovo sobo, da bi mu prinesel sveto obhajilo. Čez nekaj trenutkov me je gospod Grenon poklical nazaj, precej pretresen. Odpravil se je k nadškofu, ki mu ni šlo najbolje; opazovali so ga na intenzivni negi. Pohitel sem v bolnišnico in zagledal nadškofa, ki je bil zelo vznemirjen, vročičen in trpeč. Nadškof je imel strahovito povišano temperaturo (40°) in fibrilacijo srčne komore. Spremenili so odmerek antibiotikov, da bi poskusili znižati vročino, zato je bilo potrebno počakati z odločitvijo. Nadškof se je lepo nasmehnil, ko sem mu povedal, kako zelo sem bil vznemirjen, ker ga nisem razumel. Govoril sem mu o jutranjih slovesnostih, on pa me pozorno in z zanimanjem poslušal. Povedal sem mu, da so zaradi moje zaskrbljenosti obvestili njegovega brata Mihaela in da bo jutri prišel k njemu na obisk. V njegovih očeh se je zaiskrilo veselje. Nadškof je še enkrat poskusil izraziti svojo hvaležnost in se nasmehnil, kolikor je le mogel. Povedal sem mu, koliko molitev, maš in žrtev po vsem svetu darujejo zanj, da bi ga obdržali tu na zemlji, in nadškof se je zopet nasmehnil in zaprl oči, kot da bi hotel reči, da je to, kar je slišal, dobro, a da je Božja volja jasna. Potrebno je pustiti, da se uresniči, ne da bi se prerekali, in sam si je prizadeval le za njeno izpolnitev.
Okoli 19. ure sem se vrnil v bolnišnico. Vročina se je nekoliko znižala, vendar je bil nadškof slaboten. Medicinska sestra me je poskušala pomiriti z besedami, da bi se lahko jutri stanje izboljšalo … Želel sem si, da bi lahko temu verjel! Z nadškofom je ravnala zelo skrbno, redno mu je vlažila usta in njegove suhe ustnice. Nadškof ni mogel izgovoriti niti besede, vendar je razumel, kar sem mu govoril. Pripovedoval sem mu o duhovnem oddihu, na katerem naj bi nam pridigal, in da nam je pridigal na način, ki si ga nikakor ne bi mogli zamisliti; nadškof se je nasmehnil! Pater Ph. L. je bil tisti, ki se je strinjal, da ga bo nadomestil, in nadškof je odobravajoče skomignil z obrvmi. Nekaj Valažanov, med katerimi so bili tudi nadškofovi šoferji, so bili skupaj z nami na oddihu in nadškof se je vnovič nasmehnil. Malo sem mu pomagal pri razporejanju blazin, ki so mu podpirale roke, zagledal sem križ na steni in izrekel sijanjo pripombo o tej bolnišnici in njenem direktorju, ki je vsakega bolnika zaupal v skrb Odrešeniku. Nadškof je zelo počasi zasukal svojo glavo in oči, da bi videl mesto, ki sem ga določil nasproti njegove leve strani, nato pa sladko zaprl oči. Ni mi preostalo drugega, kot da sem molčal in se umaknil.
Ko sem se vrnil v semenišče, me je poklicala njegova sestra Marie Therese, ki je želela vedeti, ali naj pride; ponovno sem poklical Rickenbacha in generalni predstojnik me je prosil, naj ga pokličem nazaj in ga opozorim, če se bo ponoči kaj zgodilo. Pred večernicami smo zopet molili litanije vseh svetnikov in nastopila je noč.
Ob 23.30 je zazvonil telefon. P. Laroche ga je dvignil pred mano. Gospod Grenon je bil ravnokar obveščen in nas je klical. Nadškof je doživel srčni zastoj in so ga morali oživljati. Odločili smo se, da se nemudoma odpravimo, vsak v svojem avtomobilu. Poskušal sem poklicati Rickenbacha, vendar je bilo zvonjenje preveč tiho in ni moglo nikogar prebuditi iz spanca. Ob našem prihodu v bolnišnico, okoli 23.50, so bili okrog nadškofa zbrani doktor Tornay, doktor Schumacher, njegovi asistenti in medicinske sestre. Bil je intubiran, da so mu dovajali kisik v pljuča, opravljena je bila masaža srca in dajali so mu srčne stimulanse. Po poročanju radia so zdravniki mislili, da je imel pljučno embolijo. Dali so mu največjo možno terapijo, da bi mu pomagali ponovno zagnati delovanje organizma, vendar nihče ni vedel, ali bo lahko prenesel niz stimulansov in naprej samostojno nadaljeval. Dobili smo dovoljenje, da ostanemo v njegovi bližini in storimo vse, kar je bilo potrebno, in medicinska sestra, ki je ostala ob nadškofu, je bila izjemno skrbna. Skupaj smo molili molitve za umirajoče. Nato sem prosil p. Larocheja, naj se vrne v semenišče, zbudi skupnost in v kapeli skupaj moli molitve za umirajoče, nato pa naj poskuša obvestiti še Richenbacha, semenišča, okrožja, naše redovne sestre, prijatelje skupnosti itd. da bi vsi začeli moliti.
Ponedeljek, 25. marec
Ura je bila 1:15, ko so odmevali zvonovi semenišča. Po nekaj časa tišine se je zaslišal glas patra Larocheja: “Vsa skupnost naj se zbere v kapeli in moli za nadškofa, ki preživlja svoje zadnje trenutke.”
V bolnišnici sem nato ostal sam z našim duhovnim očetom, da bi ga spremljal v njegovi agoniji. Ko sem med njegovimi stvarmi našel njegov rožni venec, brez katerega ni bil nikoli med njegovim bivanjem v bolnišnici, sem zmolil najprej en rožni venec, nato drugega. Ure so počasi minevale in z grozo sem opazoval izpis srčnih impulzov na elektrokardiogramu, ki so se po malem manjšali, njegovo dihanje pa je bilo vse manj silovito. Od časa do časa je prišla medicinska sestra, da bi uravnala napravo, zamenjala vrečko, brizgo. Izmenjala sva si nekaj žalostnih besed. “Žalostno je, da ne moreš umreti doma,” je rekla. Vprašal sem jo, ali ve, kdo je ta bolnik, in z velikim nasmehom je pokimala z glavo. “Vi ste privilegirani,” sem ji rekel. “Če lahko opravim kaj koristnega,” je rekla, “bom to z veseljem storila. Rada bi mu odstranila deščico, ki jo ima pod rameni (ki je bila tja položena zaradi masaže srca) in je zelo trda, vendar se bojim, da bi s tem vse skupaj samo še dodatno pospešila.”
Okoli 2:30 je upočasnjevanje postajalo vse bolj izrazito. Njegov pulz, ki je opolnoči presegal 100, je padel na 60, nato pa je čedalje bolj padal. Upočasnilo se je tudi njegovo dihanje, čelo pa se mu je od bolečin nagubalo. Vse se je postopoma umirilo. Nekje proti 3.15 je rekel medicinski sestri, da “njegova duša čaka samo eno, da zapusti telo, ki trpi, in se ponovno pridruži Bogu”. Odgovorila je: “Verjamem, da je pripravljena na odhod.” Odšla je in me pustila samega v zadnjih trenutkih. Začel sem moliti molitve, ki se molijo ob zadnjh vzdihljajih umirajočega. Ravno v trenutku, ko sem končal (bilo je blizu 3.20), je naš generalni predstojnik vstopil na oddelek intenzivne nege. Na ekranu se je izpisalo število “00”. Podal sem mu obrednik in ponovil je molitve ob zadnjih vzdihljajih.
Naš generalni predstojnik je zaprl oči našega ljubljenega duhovnega očeta. Bilo je 25. marca 1991, na dan duhovniškega posvečenja našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, Večnega in Najvišjega Duhovnika, v telesu Njegove sladke Matere. Ta datum je bil po starodavnih martirologijih tudi datum Odrešenikove smrti. Bilo je med 3.25 in 3.30 zjutraj.
Vir: sspx.org
1 Nadškofa Lefebvra so zaradi njegove vztrajnosti v boju proti modernizmu v Katoliški Cerkvi imenovali “železni škof”.
