Do sedaj smo spoznali, da je mogoče, da Bog komunicira z nami preko razodetja in da je to celo nujno za spoznavanje nekaterih resnic o Njem. Tokrat pa bomo prešli na Sveto Pismo, ki je v Katoliški Cerkvi eden od dveh virov razodetja.
Mnogi ljudje brez vere namreč pravijo: “Sveto Pismo si je izmislila Cerkev v 4. stoletju, da bi lahko zavajala ljudi in krepila svojo moč.” Spet drugi pravijo: “Sveto Pismo je sicer starodavno, a je bilo skozi stoletja tolikokrat spremenjeno, da se je prvotno sporočilo izgubilo.“
Da bi odgovorili na taka vprašanja bomo v tej in naslednji epizodi obravnavali zanesljivost in verodostojnost Svetega Pisma kot zbirke knjig starih po več tisoč let. Najprej bomo preverili, ali lahko zaupamo v avtentičnost teh spisov in njihovih prevodov, ki sestavljajo Staro zavezo. V naslednji epizodi pa bomo spoznali, kako je Cerkev skrbno poskrbela za prevod in celovitost vsebine celotnega Svetega Pisma ter kako lahko verodostojnost Božje besede dokažemo tudi s pomočjo zunanjih arheoloških dokazov.
Uvod v Sveto pismo in njegovo verodostojnost
V vsaki razpravi moramo najprej razumeti pojme, ki jih bomo uporabljali. Za podajanje odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja sta ključna pojma biblija, zaveza in verodostojnost.
Biblija
Beseda biblija izvira iz grščine in latinščine kot “Biblia”, kar pomeni knjige (v množini). Biblija se tako imenuje zato, ker gre za knjigo, ki vsebuje več drugih knjig. Te knjige skozi stoletja napisali različni svetniški avtorji. Prvi izmed njih je bil prerok Mojzes, zadnji pa sveti apostol Janez. Ta knjiga je razdeljena na dva glavna dela: Staro in Novo zavezo.
Zaveza
Kaj pa sploh pomeni beseda zaveza? V kontekstu, katerega obravnavamo, zaveza predstavlja Božjo zavezo oz. nekakšen dogovor Boga s človekom. O Stari zavezi govorimo v povezavi z “novo in večno zavezo” Kristusove krvi1. Stara zaveza je zaveza, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in nato z izraelskim ljudstvom. Začela se je s tem, ko je Bog poklical Abrahama, da zapusti svojo deželo in postane oče mnogih narodov. Bog je kot znamenje te zaveze obrezovanje moških (to je simboliziralo tudi, da bo Mesija prišel kot potomec Izraela). Ta zaveza je z Mojzesom postala bolj jasna, svoj polni namen pa je dosegla s Kristusovo žrtvijo, ki je Nova in Večna zaveza. O vsem tem bomo podrobneje govorili v naslednjih epizodah, ko bomo spregovorili o zgodovini odrešenja.
Verodostojnost
Če je nek vir verodostojen, pomeni da je vreden zaupanja. Pri določanju mere zaupanja v Sveto pismo bomo upoštevali metode dokazovanja, ki se v splošnem uporabljajo za presojo verodostojnosti katerekoli starodavne knjige:
- Tako kot pri vseh drugih starodavnih knjigah je potrebno pregledati rokopise in ugotoviti, ali so dokumenti, ki jih imamo danes, zanesljivi in pristni glede na izvirne rokopise, ki jih imenujemo avtografi.
- Potrebno je analizirati notranje (vsebino) in zunanje dokaze (različne zunanje dejavnike, npr. arheološke dokaze), ki jih rokopisi vsebujejo in jih obkrožajo. S tem lahko odgovorimo na naslednja vprašanja: Ali so avtorji trdili, da govorijo resnico, ali pa so pisali o izmišljenih stvareh? Ali so imeli razlog, da govorijo resnico, ali pa je bolj verjetno, da so lagali? Ali so dejansko poznali dogodke, o katerih so pisali, ali pa so se zanašali na nepreverjene informacije?
Zanesljivo izhodišče za pravilno presojo svetopisemskega besedila so notranji dokazi, pridobljeni iz rokopisov. Ogledali si bomo nekaj dokazov iz različnih starozaveznih in novozaveznih zapisov. V naslednji epizodi pa si bomo ogledali tudi zunanje dokaze, ki jih lahko dobimo na področju biblične arheologije.
Verodostojnost starodavnih knjig
Najstarejši spisi
Originalni avtografi (izvirni spisi) svetopisemskih avtorjev niso več ohranjeni za nobeno knjigo Svetega Pisma. Najstarejše delno ohranjene rokopise besedil katerekoli svetopisemske knjige najdemo med Kumranskimi rokopisi (Mrtvomorski rokopisi), ki so bili najdeni so bili v štiritdesetih letih prejšnjega stoletja na kraju, ki se imenuje Kumran (ob mrtvem morju). Gre torej za najstarejše kopije katerega koli dela Svetega Pisma (razen Ezre in Nehemije) in vključujejo tudi besedila, ki segajo v 2. stoletju pr. Kr. V Kumranu je bilo odkritih približno tisoč fragmentiranih ostankov zvitkov, od katerih je bilo približno 250 kopij svetopisemskih knjig, ki skoraj vse v hebrejščini.
Kljub temu, da je pri večini Kumranskih rokopisov šlo za manjše kopije, pa je potrebno tudi omeniti, da so v teh jamah odkrili povsem nedotaknjen Izaijev zvitek2, ki je bil napisan vsaj 1000 let pred katerim koli drugim znanim popolnim prepisom Izaijeve knjige. Zvitek je bil datiranv čas okoli leta 200 pr. Kr., Izaija pa je živel okoli 700 pr. Kr., zato bi bil lahko prepisan iz originala. To je tehten dokaz, da je bilo Sveto pismo skozi stoletja skrbno in natančno ohranjeno.
Zanimivost, ki jo izpostavita John Bergsma in Brand Pitre v svojem delu A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament:3
Približno tretjina hebrejskih svetopisemskih besedil, ki jih najdemo med Kumranskimi rokopisi, natančno sledi besedilni obliki, ki jo danes poznamo kot Mazoretsko besedilo. Pet odstotkov se jih ujema s Septuaginto, pet odstotkov s Samarijanskim peteroknjižjem, veliko pa je tudi takih, ki so imeli edinstvena besedila (razlike v besedilu) v številnih svetopisemskih odlomkih.
A Catholic Introduction to the Bible: Old Testament
Da bi dokazali verodostojnost Stare zaveze kot zgodovinskih knjig, bomo sedaj preučili Mazoretsko besedilo in nato še Septuaginto.
Mazoretsko besedilo
Mazoretsko besedilo je standardna hebrejska oblika knjig judovskega Svetega pisma, ki se še danes uporablja za petje in branje v tradicionalnih judovskih sinagogah. Ime je dobila po mazoretih, šoli judovskih pismoukov, ki je cvetela med letom 700 in 1000 A.D.
Zaslužni so med drugim za razmnoževanje hebrejskega Svetega Pisma, razvili pa so tudi sistem oznak (diaktrične pike oz. dageši), ki se nahajajo nad in pod hebrejskimi soglasniki. Te diaktrične pike označujejo samoglasnik, ki ga je treba izgovoriti za soglasnikom. Na ta način so lahko prvič pisno zapisali, kako je treba hebrejske spise izgovarjati. Pred tem so se pri izgovorjavi zanašali zgolj na judovsko ustno izročilo.
Mazoreti so uvedli tudi različne ukrepe za nadzor kakovosti razmnoževanja rokopisov, kot je na primer skrbno zapisovanje natančnega števila besed in črk v vsaki svetopisemski knjigi, tako da so lahko pismouki preverili svoje delo in se prepričali, da niso izpustili niti ene črke! Pozneje je bil vsak novo napisan prepis skrbno preštet, da bi se preverila njegova točnost.5
Težave pri prepisovanju
Delo mazoretov je obsegalo predvsem natančno ohranjanje zapisanega besedila, kar so počeli z veliko natančnostjo. To je izjemen dosežek, če upoštevamo kako težavno je bilo prepisovati besedila, napisana v starodavnih jezikih, kot je hebrejščina.
Zakaj pa je bilo prepisovanje spisov, ki so bili zapisani v starodavnih jezikih, tako zelo težavno? Izvirni jezik velike večine knjig Stare zaveze je hebrejščina, ki jezik prednikov izraelskega ljudstva. Hebrejščina ima namreč kot jezik veliko posebnosti in ga je zato težko natančno prepisati. Prepisati ga je težko zaradi dveh stvari: nima pravih glagolskih časov in ima parataksično skladnjo (to pomeni, da so logična razmerja med besedami, besednimi zvezami in stavki pogosto le nakazana s t.i. jukstapozicijo6, namesto da bi bila jasno izražena s hierarhično sintaktično strukturo, kot je to v grščini).
Sama narava starohebrejskega jezika razkriva bistveno vlogo svetega izročila v starem judovstvu. Ker je bila stara hebrejščina zapisana brez samoglasnikov, ni bilo mogoče natančno razlagati antičnih besedil Svetega pisma, ne da bi se prej naučili ustnega izročila skupnosti od tistih, ki so bili odgovorni za ohranjanje in razlago dokumentov… To dejstvo ima določen teološki pomen, saj kaže na vzajemni, dopolnjujoči se odnos, ki je vedno obstajal med Svetim pismom in svetim Izročilom, tako v judovstvu kot v katolištvu. Poleg hebrejščine sta v Stari zavezi uporabljena še dva jezika: aramejščina, mednarodni jezik Bližnjega vzhoda pod asirskim, babilonskim in perzijskim cesarstvom (med 8. in 4. stoletjem pr. Kr.), in grščina, jezik, ki se je z osvajanji Aleksandra Velikega razširil po starodavnem sredozemskem svetu (4. stoletje pr. Kr.).
A Catholic Introduction to the Bible: Old Testament
Najstarejši popolni prepis judovskega Svetega pisma
Najstarejši popolni rokopis hebrejskih knjig Stare zaveze, ki so ga sprejeli srednjeveški Judje, je kodeks (knjiga, sestavljena iz listov papirja, sešitih na eni strani – to je nam najbolj znana oblika knjige), imenovan tudi Leningrajski kodeks ali Leningradensis. Danes ga hrani Ruska narodna knjižnica v Sankt Peterburgu (nekdanji Leningrad) in gre za popolno kopijo mazoretskega besedila, ki je bilo napisano v Galileji okoli leta 1000 po Kristusu.3
Kljub temu, da je leto 1000 A.D. zelo oddaljeno od časa, v katerem so nastali izvirniki, pa moramo izluščiti nekaj pomembnih dejstev:
- Vse starozavezne knjige, ki jih najdemo v sodobni Bibliji, razen dveh, so bile najdene v Kumranskih jamah.
- Imamo torej celoten rokopis Stare zaveze iz leta 1000 A.D. in delna rokopisa, ki sta bila v jamah skrita enkrat pred uničenjem Jeruzalema (leta 70 A.D.) in najdena leta 1940.
- Rokopisi iz leta 1000 po Kr. se ujemajo s številnimi rokopisi iz več kot 1000 let prej. To dokazuje, kako resno so se pismouki in ljudje zavzemali za ohranitev točnosti teh svetih besedil.
Targumi in Vulgata
Verjetno se na tej točki sprašujete naslednje: “Kdo je do mazoretske šole, ki se je začela v 7. stoletju, hranil Sveto Pismo?” Ker je Sveto Pismo vedno veljalo za sveto, so ga skrbno hranili prepisovalci v vseh obdobjih, ki so lahko primerjali različne rokopise. Ti rokopisi so t.i. Targumi in pa Vulgata.
| Targumi | Vulgata |
| Targumi so bile aramejske različice svetih knjig, ki so jih napisali od zadnjih stoletij pr. Kr. do 5. stoletja A.D. Te različice so se začele uporabljati pri bogoslužju v sinagogah, saj mnogi ljudje niso razumeli hebrejščine. Natančnost je bila v tem kontekstu zelo pomembna, vendar so prevajalci pri prevajanju v aramejščino pogosto parafrazirali judovsko besedilo in dodajali duhovna razmišljanja. | O ohranjenosti besedila priča predvsem različica Vulgate, ki jo je ob koncu četrtega in v začetku petega stoletja naredil sveti Hieronim. Sledil je hebrejskim rokopisom svojega časa. Njegove občasne pripombe o tem, kako se je kakšna beseda pisala ali brala, nam omogočajo zanesljiv vpogled v izvirno hebrejskemo besedilo iz četrtega stoletja…. Soglasniško besedilo v uporabljenih mazoretskih rokopisih se skoraj v vseh pogledih ujema z Hieronimovim izvirnikom, ki je starejši za več stoletij7. |
Septuaginta
Vemo, da Mrtvomorski rokopisi izvirajo iz 3. in 2. stoletja pr. Kr. Ali obstajajo tudi kateri drugi dokazi, ki kažejo, da je Sveto Pismo, možno najti že v tem času? Dokaz za to najdemo v grški Septuaginti, ki je starogrški prevod starozaveznih knjig.
Po starodavnem judovskem spisu, znanem kot Aristejevo pismo, se je prevod Septuaginte začel, ko je helenistični kralj Aleksandrije v Egiptu, Ptolemaj II (283 – 246 pr. Kr.) v 3. stoletju pr. Kr. pripeljal judovske pisce iz Jeruzalema v Aleksandrijo, da bi prevedli svete judovske knjige v grščino za Aleksandrijsko knjižnico. Ime Septuaginta (kar po grško pomeni sedemdeset) izhaja iz sedemdesetih judovskih učenjakov, ki so bili zadolženi za prevajanje. Pravijo, da je vseh 70 učenjakov delalo ločeno in prišlo do zelo podobnih prevodov. Tega sicer ni mogoče preveriti, vendar je zelo verjetno, da je kralj Ptolemaj II. naročil grški prevod Peteroknjižja za svojo knjižnico.
Na splošno je imela Septuaginta v antičnem svetu izjemen ugled. Judovski učenjaki, kot sta filozof Filon in zgodovinar Jožef Flavij, so ga imeli za praktično od Boga navdihnjenega, kar so menili tudi nekateri cerkveni očetje, na primer sveti Avguštin. Večina starozaveznih citatov v Novi zavezi je vzeta iz grške Septuaginte, saj so apostoli in drugi novozavezni avtorji običajno pisali za širše občinstvo in ne le za Jude v Palestini. Večina antičnega sveta je torej Septuaginto uporabljala kot Sveto Pismo.
Kateri pa so najstarejši rokopisi Septuaginte, ki so ohranjeni? V 4. stoletju je imela Cerkev dovolj sredstev za izdelavo kodeksov (vezanih knjig, ne zvitkov) celotne Septuaginta za uporabo v večjih cerkvah. V 4. stoletje spadajo najzgodnejši ohranjeni biblični rokopisi, ki so bili zgolj fragmentirani. Naši najstarejši skoraj popolni rokopisi celotnega Svetega pisma izvirajo iz tega stoletja in obsegajo Septuaginto ter Novo zavezo v grščini. Trije najpomembnejši so poimenovani po krajih, kjer so bili najdeni ali kjer se trenutno nahajajo:
- Vaticanus je najboljši rokopis celotnega grškega Svetega pisma, Stare in Nove zaveze, ki ga hranijo v vatikanskih knjižnicah vsaj od srednjega veka; izvira iz 4. stoletja A.D.
- Alexandrinus je odlično ohranjeno grško Sveto Pismo iz Aleksandrije; vsebuje pa nekatere nekanonične knjige. Izhaja iz 5. stoletja in je zdaj shranjeno v Britanski knjižnici.
- Sinaiticus, je še ena Septuaginta in grška Nova zaveza, najdena v 19. stoletju v samostanu svete Katarine na gori Sinaj in je zdaj prav tako shranjena v Britanski knjižnici. Prav tako izvira iz 4. stoletja A.D.
Zaključek
Čeprav je res, da najstarejše kopije Svetega Pisma, ki vključujejo tako Staro kot Novo zavezo, izvirajo iz 4. stoletja, to nikakor ne pomeni, da so vse knjige nastale takrat pod okvirom nekakšne zarote. Nasprotno: jasno je, da so knjige Stare Zaveze nastajale dolga stoletja tako ustnega, kot skrbnega pisnega izročila. Treba pa je omeniti tudi dejstvo, da poteka na tem področju še vedno veliko preučevanja in da je bilo mnogo odkritij opravljenih ravno v zadnjem stoletju zaradi pomoči sodobne tehnologije.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 V osrednjem delu sv. maše, Rimskem kanonu, duhovnik moli Jezusove besede, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: “Hic est enim Calix Sanguinis mei, novi et aeterni testamenti: mysterium fidei: qui pro vobis et pro multis effundetur in remissionem peccatorum.” oziroma po slovensko: “To je Kelih moje Krvi, nove in večne zaveze: skrivnost vere, ki bo za vas in za mnoge prelita v odpuščenje grehov.”
2 https://www.ancient-hebrew.org/dss/great-isaiah-scroll-and-the-masoretic-text.htm
3 A Catholic Introduction to the Bible: Old Testament by John Bergsma and Brant James Pitre, str. 68
5 A Catholic Introduction to the Bible: Old Testament by John Bergsma and Brant James Pitre, str. 62
6 Jukstapozicija v jezikoslovju označuje tvorjenje, sestavljenost dveh ali več besed brez veznega samoglasnika, z drugimi besedami sklop. V slovenščini je primer sklopa npr. beseda “polčas”.
7 Catholic Encyclopedia
8 Peteroknjižje pravimo prvim petim knjigam Stare zaveze.
