Ponedeljek, 25. marec
V semenišču je vladalo presenetljivo mirno vzdušje. Ob pol treh zjutraj je nadškof Lefebvre izročil “svojo lepo dušo v Božje roke”, kot je rektor semenišča, pater Simoulin, objavil na oglasni deski ob vhodu v veliko kapelo. Niti profesorji niti semeniščniki niso bili videti pretreseni. Na obrazih gospodinj iz Ecôna ni bilo videti pretirane žalosti, le ta veličastni mir, ki so ga zaznavali vsi, ki so tega dne prihajali v semenišče. Pa vendar so profesorji in semeniščniki že od 23.30 preživeli noč v molitvi, da bi Bogu priporočili dušo svojega duhovnega očeta.
Danes je bil praznik Gospodovega oznanjenja, čeprav ga zaradi Velikega tedna nismo praznovali. Kako ne bi videli vidnega znamenja Božje previdnosti, ki nam je na ta dan, ko se je za padlo človeštvo vse začelo, vzela nazaj moža, ki je omogočil, da se je vse nadaljevalo kljub hudobiji in pokvarjenosti ljudi, prepogosto tudi duhovnikov?
Njegova Ekscelenca nam je v svoji večnosti predal edino dediščino, ki nam jo je lahko – in tudi moral – dati: Izročilo, celovito in nedotaknjeno, skupaj z okoli 400 duhovniki in semeniščniki, razporejenimi po 23 državah, da bi ga varovali in širili. Med tisočimi škofi, ki so prejeli isto poslanstvo, sta le dva vedela, kako ga opravljati: nadškof Lefebvre in škof Antonio de Castro Mayer. Slednji se je svojemu staremu prijatelju v nebesih pridružil mesec dni pozneje na isti dan, na god svetega Marka.
Ta ponedeljek je bil za Bratovščino svetega Pija X. dan velike bridkosti, vendar je njegova Ekscelenca umrl brez vznemirjenja in čustvenih izlivov. Njegovo delo je bilo v celoti opravljeno. To je razlog, da je bilo, nasprotno, v srcih tistih, ki so v semenišču opravljali svoje naloge, skorajda čutiti veselje. Marsikateri novinar naj bi bil nad tem presenečen. Niso razumeli tega občutka opravljenega dela, občutka, ki je bil še posebej skupen vsem tistim, ki so imeli to srečo, da so se v zadnjih mesecih lahko zbližali z njegovo Ekscelenco.
P. Simoulin je bil zelo utrujen. Po noči, ki jo je preživel v bolnišnici v Martignyju, ko je do zadnjega diha skrbel za nadškofa, noči, ki se mu je za vedno vtisnila v spomin, si je lahko vzel le nekaj trenutkov počitka. Pa vendar ga je že načrtovanje tedna – izrednega tedna – zaposlovalo, ni pa ga obremenilo…. Brezhiben, hvalevreden načrt, ki je omogočil, da se je na tisoče ljudi prišlo poklonit posmrtnim ostankom njegove Ekscelence ter v mirni in spokojni kontemplaciji molilo za pokoj njegove duše.
Torek, 26. marec
Dan po smrti nadškofa Lefebvra je v semenišču vladala nenavadna živahnost. Po zajtrku je pater Simoulin v spremstvu dveh semeniščnikov zapustil Ecône. Odpravili so se v bolnišnico Sion, da bi njegovo ekscelenco pripravili in ga nato pripeljali nazaj v semenišče.
Ob 14. uri so se na dvorišču semenišča začeli zbirati semeniščniki, da bi v procesiji odšli do vznožja dovozne ceste, ki vodi v Ecône. Sadno drevje, ki začenja cveteti, sneg, ki še vedno prekriva gore, bližajoč se praznik Velike noči … dve vrsti semeniščnikov, talarji, ki jih biča močan veter, in molitve pod sivim nebom v čakanju na posmrtne ostanke ustanovitelja njihove Bratovščine, še vedno ostajajo tako zelo značilne podobe tega prav posebnega popoldneva.
Nekaj novinarjev, ki se je gibalo v bližini, je prišlo pogledat, kaj se dogaja; tam je bila tudi televizija Suisse-Romande.
Minila je več kot ena ura, preden se je na glavni cesti pojavil pogrebni sprevod. Ko so vozila zapeljala na dovozno cesto za Ecône, so se ustavila tik pred semeniščniki. Povsem mirno in brez naglice so krsto položili na stojalo. P. Simoulin je blagoslovil krsto, obkrožen s člani semenišča, z bratom njegove ekscelence Michelom Lefebvrom in z nekaj verniki, med katerimi so bili tudi šoferji njegove Ekscelence (ki bodo krsto nosili, ko bodo prišli na vrsto).
Nato je skupina šestih ljudi prenesla njegovo Ekscelenco na dvorišče semenišča.
Ob 16. uri so posmrtne ostanke nadškofa prenesli v semenišče. Kako bi mogli pozabiti na strah, ki ga je nadškof včasih kazal, da po smrti ne bo mogel počivati tukaj v Ecônu, ki ga je tako zelo ljubil? Njegovi šoferji so to dobro vedeli.
Potem so bili člani družine, pa tudi nekateri bližnji prijatelji in člani semenišča pooblaščeni, da lahko gredo v kapelo Naše Gospe Molitve, ki se nahaja v drugem nadstropju. Med novinarji sem bil edini, ki sem imel dovoljenje za vstop v kapelo. Še vedno zaprto krsto so postavili pred podstavek, na katerem bo ležalo njegovo truplo. Zmolili smo nekaj molitev, nato pa smo bili vsi naprošeni, da se umaknemo za nekaj časa, dokler ne pripravijo njegove Ekscelence, kar se nam je zdelo zelo dolgo. Med tem čakanjem so številni obrazi izdajali žalost, ki pa jo je vsak zadrževal zase.
Toda bili smo med prijatelji.
Ob 16.25 je po nas prišel pater Simoulin. Nadškof je počival nasproti nas na velikem črnem pregrinjalu, ki je prekrivalo podstavek, na katerem je ležalo njegovo truplo. Postavljen je bil ob vznožju oltarja, obdan z desetimi svečniki; pri nogah je imel svoj grb, na desni strani pa svoj pastoral.
Glava njegove Ekscelence, ki jo je krasila bela mitra, je ležala na blazini vijolične barve. Njegov obraz je bil zelo lep, zelo bled (nadškof je v zadnjih dneh moral jemati kisik). Njegove oči so bile rahlo odprte, z razbarvanih ustnic pa je priplaval rahel nasmeh. Okoli vratu je imel palij, simbol polnosti pontifikalne oblasti, ki jo izvršuje v občestvu z Apostolskim sedežem, ki ga ni nosil že vse od Dakarja. Dve klopi, ena na njegovi desni in ena na levi, sta bili namenjeni duhovnikom. Verniki so se posedli zadaj po klopeh v kapeli. Ob izhodu iz kapele sta dve knjigi obiskovalcev pričakali tiste, ki so želeli podati zadnje pisno pričevanje. Semeniščniki so se izmenično zbirali ob posmrtnih ostankih njegove Ekscelence v urah, ko si je njegovo truplo lahko ogledovala širša javnost, to je do Velikonočnega ponedeljka.
Sreda, 27. marec
Apostolski nuncij v Švici msgr. Rovida in škof v Sionu msgr. Schwery sta prišla v kapelo Naše Gospe Molitve in se po molitvi in blagoslovu trupla njegove Ekscelence podpisala v žalno knjigo.
Ponedeljek, 1. april
Dom Gerard, opat samostana St. Madeleine du Barroux, je v spremstvu dveh menihov prišel v majhno mrliško kapelo, da bi za nekaj časa posvetil svoje misli Bogu.
Ob 20.45 so njegovo Ekscelenco premestili iz kapele Naše Gospe Molitve v glavno kapelo. Tam so bili že številni duhovniki in štirje škofje, ki jih je posvetil. V veliki tišini so škofove posmrtne ostanke položili pred oltar. Z obeh strani so ga s sinovsko vdanostjo obkrožili profesorji in semeniščniki. Z izrazito pobožnostjo so odpeli večernice za pokojne. Tudi to je bil nepozaben trenutek.
Truplo nadškofa Lefebvra je bilo preneseno v majhno kapelo Naše Gospe Molitve, v staro semeniško zgradbo, kjer je vsak dan maševal.
Njegovo Ekscelenco so vso noč spremljali člani semenišč iz Flavignyja, Zaitzkofna in seveda Ecôna, in sicer duhovniki, bratje, redovnice (več kot 200) in verniki, ki so prihajali vso noč, z eno samo željo: da bi še zadnjič videli svojega škofa in da bi še zadnjič molili ob njem. Odpeli so zornice, ki obsegajo tri nokturne. Vsako nokturno je pelo drugo semenišče: najprej semenišče v Flavignyju, nato semenišče v Zaitzkofnu in nazadnje ob zori semenišče v Ecônu.
Torek, 2. april
Pogrebna maša. Ponoči je v Ecône pripotovalo na tisoče vernikov. Do jutra jih je bilo več kot 10.000, prišli pa so z vseh koncev Evrope ter iz obeh Amerik in Afrike. Na parkirišču je bilo med pogrebnimi slovesnostmi parkiranih več kot 2.000 avtomobilov iz skoraj vseh držav. Šotor, ki je lahko sprejel le približno 4.000 ljudi, se je že pred začetkom slovesnosti izkazal za bistveno premajhnega. Le tretjina ljudi je uspela najti svoj prostor pod šotorom.
Na začetku pogrebne maše ob 8.30 na dvorišču semenišča so Lefebvrova družina, duhovniki in semeniščniki ter menihi in nune iz prijateljskih redov obkrožili krsto, položeno ob vznožju kipa svetega Pija X. Prisoten je bil tudi pater Hyacinth Dione, kancler dakarskega škofa Thiandouma, ki se je pogreba uradno udeležil kot njegov predstavnik.
Ob 8.50 je pater Schmidberger odšel iz semenišča, da bi odnesel truplo: “Pridite na pomoč, svetniki božji! Pridite naproti, angeli Gospodovi! Sprejmite njegovo dušo! Nesite jo pred obličje Najvišjega!” Za krsto so stali vsi predstojniki provinc in semenišč Bratovščine svetega Pija X.
Zbor je začel peti psalme: De profundis clamavi ad Domine (Iz globočine kličem k Tebi, Gospod). Procesija, ki jo je sestavljalo okoli 600 duhovnikov, se je odpravila proti velikemu šotoru, kjer je bilo zbranih več kot 15.000 ljudi, v impresivni tišini, ki naj bi vladala ves čas slovesnosti. Videla se je velika mera spoštovanja in velika mirnost: dostojanstvo, ki ga je opazil marsikateri novinar. Dolga procesija se je počasi spuščala proti šotoru, ki je bil postavljen na polju. Spredaj sta se v dveh vrstah zvrstili vrsti semeniščnikov v belih korokih, ki so prišli iz zadnjih šestih semenišč, ki jih je ustanovil škof, nato so prišli duhovniki in bratje, več kot 200 jih je bilo. Med njimi je bilo zastopanih veliko redov: benediktinci, kapucini, cistercijani, dominikanci in redemptoristi.
V velikem številu so se ga udeležile tudi redovnice Bratovščine in dominikanke, ki poučujejo v Fanjeauxu.
Na čelu procesije so bili škofje in vrhovni predstojnik Bratovščine p. Schmidberger. Pontifikalno mašo zadušnico je daroval njegova Ekscelenca škof Tissier de Mallerais, ki je bil eden prvih duhovnikov Bratovščine, ki jih je posvetil nadškof Lefebvre.
Slovesnost se je začela ob 10. uri dopoldne, bila je lepa, polna spoštovanja in hvaležnosti, pa tudi občudovanja do osebe, ki je bila na ta dan pokopana: “Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti” se je molilo v vstopnem spevu. Nato je zbor zapel sekvenco Dies irae, dies illa, ki nas opominja, da je smrt le prehod, čas počitka pravičnemu, čeprav se mora podvreči Božji sodbi.
Pridigo je imel pater Franz Schmidberger. Sledilo je pet odvez ob krsti. Prvo je dal p. Schmidberger, drugo škof Fellay, tretjo škof de Galaretta, četrto škof Williamson, peto in zadnjo škof Tissier de Mallerais.
“V nebesa naj te spremijo angeli, ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem. Zbor angelov naj te sprejme in z Lazarjem, nekdaj ubogim, uživaj večni pokoj.”
Kako bi lahko pozabili na vernike, ki so z očmi opazovali krsto, ki je poslednjič šla mimo njih? Kako se ne bi spomnili, kolikokrat je nadškof Lefebvre hodil po tej poti, ko nas je blagoslavljal? Ob vsakem posvečenju…
Naposled so krsto položili pred grobnico. Zadnji blagoslov je podelil vsak član družine in vsak duhovnik: “Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti! Naj počiva v miru”.
Nato je majhna skupina prestavila posmrtne ostanke njegove Ekselence v grobnico, kjer so jih po njegovi želji pokopali in shranili. Na plošči je bilo za večnost zapisanih teh nekaj besed: Tradidi quod et accepi – Izročil sem vam, kar sem prejel.
In tako se je končalo poglavje v zgodovini Cerkve.
Vir: sspx.org
