V prejšnji epizodi smo odprli novo poglavje v naši seriji in sicer o Svetem Pismu. Podali smo začetni vpogled v njegov zgodovinski vidik, zlasti knjige Stare zaveze. Le te so nastajale dolga stoletja tako ustnega, kot skrbnega pisnega izročila, potrebno pa je omeniti tudi dejstvo, da kljub mnogim odkritjem, poteka na tem področju še veliko preučevanja.
V nadaljevanju si bomo pogledali, kako so skozi stoletja številni ljudje skrbno skrbeli za ustreznost in pravilnost prevoda Božje besede, na koncu pa se bomo dotaknili tudi področja biblične arheologije.
Vulgata
Vrnimo se k Vulgati, ki je za nas izrednega pomena. Biblija je bila prvič prevedena v latinščino iz Septuaginte sredi 2. stoletja A.D.in se je imenovala Itala. Zaradi neizkušenih prepisovalcev se je hitro izkrivila do te mere, da je sveti Hieronim izjavil, da obstaja toliko različic besedila, kolikor je prepisov.
Papež Damaz I. je prosil Hieronima, naj popravi Psalme in Novo zavezo ter ju uskladi s Septuaginto. Psalmi in Nova zaveza so bili namreč tako zelo potrebni zaradi svoje liturgične rabe. Hieronimovo delo je bilo takoj sprejeto v rimsko liturgijo in se je zato imenovalo Rimski psalter. Kljub temu, da ga je Rim sprejel, je bilo ljudstvo zelo zadržano, saj je znalo večino staolatinskih različic na pamet. To je pomembno, saj kaže, da je ljudstvo dobro poznalo Sveto pismo in ni zlahka sprejemalo sprememb.
Sveti Hieronim ni bil zadovoljen s svojim delom, zato je leta 385 odšel živeti v betlehemsko votlino, kjer je preučeval Sveto pismo in izpopolnjeval svoje delo. Naslednjo različico je v veliki meri zasnoval na Origenovi Heksapli1, ki je bila hranjena v knjižnici v Cezareji.
Sveti Hieronim se je nato odločil, da bo celotno Sveto pismo prevedel iz najboljših hebrejskih rokopisov, ki jih je lahko našel, kar je povzročilo veliko polemik. Navedli bomo del pisma sv. Avguština svetemu Hieronimu, ki nam pokaže, kako zelo dobro so katoličani tistega časa jemali Sveto pismo in kako resni so bili glede natančnih prevodov.
Neki škof, eden od naših bratov, …. je v knjigi preroka Jona naletel na besedo, za katero ste podali povsem drugačen prevod od tistega, ki je bil od nekdaj znan čutom in spominu vseh vernikov in se je v cerkvi prepeval že toliko generacij. V cerkveni skupnosti se je takoj vnel tako hud nemir, zlasti med Grki, ki so popravljali tisto, kar se je bralo, in razglašali prevod za napačen, da je bil škof primoran prositi judovske prebivalce za potrdilo…. Le-ta je bil primoran popraviti vaš prevod v tem odlomku, kot da bi bil napačno preveden, saj ni želel ostati brez vernikov – tej nesreči se je komaj ognil.2
sveti Avguštin
Ugotavljamo, da je sporna beseda bila ime rastline v Jona 4,6: Gospod Bog pa je določil rastlino3, ki je zrasla nad Jono … Znanstveniki še do danes ne vedo z gotovostjo, katera rastlina je bila mišljena s to hebrejsko besedo.
Katoliška strokovnjaka John Bergsma in Brand Pitre pišeta v svojem delu A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament:4
Sveti Hieronim je večino svetopisemskih knjig Stare zaveze prevedel neposredno iz najboljših hebrejskih prepisov, ki mu jih je uspelo dobiti. Na eni strani je zaradi tega vredno upoštevati njegov prevod kot pomembno pričevanje o starodavnih rokopisih, ki so mu bili na voljo v njegovem času – rokopisih, do katerih danes nimamo več dostopa. Na drugi strani pa je hebrejsko besedilo, ki ga je uporabil sveti Hieronim, v veliki meri zelo podobno hebrejskemu mazoretskemu besedilu, ki ga imamo sedaj. Zato v primerih, ko je mazoretsko besedilo samo po sebi nejasno ali se zdi neurejeno, Vulgata svetega Hieronima pri pogostokrat ni v pomoč pri reševanju besedilnih vprašanj. Strokovnjaki se poslužujejo tudi drugih starodavnih različic (tj. prevodov) Stare zaveze, kot je starodavni sirski prevod … ter različice v stari koptščini (oblika egipčanščine) in etiopščini (jezik Etiopije).
A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament
Do sedaj smo veliko povedali o Vulgati in o tem, kako je omenjeni prevod nastal. Toda ali imamo danes ohranjeno Hieronimo originalno verzijo Vulgate? Na žalost je odgovor ne, vendar pa je kljub temu ohranjenih več kot 8000 rokopisov. Najstarejši rokopis je Codex Amiatinus iz 8. stoletja, večina drugih pa je iz 12. stoletja in pozneje. Poudariti je treba predvsem naslednje. Hieronim je uporabljal hebrejske rokopise svojega časa in njegova besedila so skladna z mazoretskimi.Celotni hebrejski rokopisi iz leta 1000 A.D. pa ustrezajo Mrtvomorskim rokopisom, ki so nastali v 3. in 2. stoletju pred Kristusom.
Sklep
Iz vsega tega lahko tako potegnemo zaključek. Med besedili sv. Hieronima in med mazoretskimi besedili, ki so kasnejšega nastanka, je veliko ujemanja. Sveti Hieronim je uporabljal hebrejske rokopise svojega časa, mazoreti rokopise svojega časa. Med njimi je, kakor smo to že omenili veliko ujemanja, in kadar imamo pri katerem od besedil dvom pri ugotavljanju pomena oziroma prevoda, nastopi enaka nejasnost (tako pri besedilih sv. Hieronima kot tudi pri mazoretskih). Vse to pa kaže na to, da so vsi uporabljali pri prevajanju iste rokopise.
Preučevalci Svetega pisma
Kmalu se človek vpraša, kaj o vsem tem pravijo sodobni preučevalci Svetega pisma. Ali so preverili skladnost teh različnih starozaveznih zapisov? Ravno oni so podali dokaz za skladnost med različnimi rokopisi in navedli bomo dva pomembnejša preučevalca Svetega pisma.
- Benjamin Kennicott, doktor znanosti, biblicist, rojen 4. aprila 1718 v Devonshiru v Angliji, ki je primerjal več kot 600 rokopisov (“Vetus Testamentum Hraicum cum variis lectionibus”, Oxford, 1776, 1780).
- Pater De Rossi je precej doprinesel k temu študiju (“Variae lectiones veteris Testamenti”, Parma, 1784-88). V 18. stoletju je parmski duhovnik in profesor Giovanni de Rossi zbral približno 1500 hebrejskih rokopisov in potrdil enotnost starozaveznih rokopisov. Zbirko je pridobila Biblioteca Palatina v istem mestu, kjer se je tam nedotaknjena ohranila do danes.
Očitno je, da ta presenetljiva enotnost med temi različnimi starozaveznimi rokopisi in njihova skladnost z kumranskimi rokopisi ne more biti zgolj naključje; gre za edinstven primer v zgodovini prenašanja besedil, ki je še toliko bolj izjemen, ker je nepopolni hebrejski sistem pisanja lahko povzročil številne in raznolike zmote in spodrsljaje.
Nova zaveza
To dejstvo je še toliko bolj presenetljivo, ker je zgodovina Nove zaveze povsem drugačna. Imamo novozavezne rokopise, ki so nastali največ 300 let po nastanku posameznih knjig, in v njih najdemo številne razlike, čeprav jih je le malo pomembnih. Tekstualne razlike v novozaveznih rokopisih so omejene na povsem nepomembne razlike v samoglasnikih in še redkeje v soglasnikih. To priznava celo Bart Ehrman, ki je odpadel od krščanske vere in je odslej agnostik, ki napada Jezusovo božanskost in krščanstvo.
V svojem delu Misquoting Jesus5 zapiše takole:
Tekstualne razlike v izročilu novozaveznih rokopisov ne vplivajo na temeljna krščanska verovanja.
Bart Ehrman
Craig Blomberg, ki ameriški učenjak Nove zaveze pravi, da je “le približno desetina od 1 % razlik dovolj zanimivih, da se v večini angleških prevodov znajdejo med opombami”. Nato se sklicuje na zgoraj navedeni citat Barta Ehrmana.
Škoda, da se to priznanje nahaja samo v dodatku k izdaji in se pojavi šele po večkratnih kritikah.
Craig Blomberg
Obstaja več fragmentarno ohranjenih rokopisov na papirusu, ki jih uvrščamo v 2. in 3. stoletje in ki so oddaljeni od izgubljenega avtografa manj kot stoletje. Najstarejši je fragment Janezovega evangelija na papirusu, ki je datiran približno v leto 150 A.D. Če povzamemo, grških rokopisov Nove zaveze je na tisoče več kot kateregakoli drugega starodavnega dela. Notranja skladnost novozaveznih spisov je približno 99,5-odstotno tekstualno neoporečna. Poleg tega obstaja več kot 19.000 prepisov v sirskem, latinskem, koptskem in aramejskem jeziku. Skupno število rokopisov Nove zaveze je več kot 24.000.6
Primerjava z drugimi antičnimi deli
Kako se rokopisni dokazi Svetega pisma primerjajo z rokopisnimi dokazi posvetnih antičnih del?
- grški zgodovinar Herodot, znan kot “oče zgodovine”. Napisal je pomembno delo o zgodovini perzijskega vdora v Grčijo okrog 5. stoletja (480-425) pr. Kr. Najstarejši ohranjeni fragment njegove zgodovine je iz konca 1. stoletja A.D., približno 500 let po nastanku, najstarejši celoten prepis pa iz 10. stoletja, torej 1400 let po nastanku.
- Tacit (100 A.D.), eden najpomembnejših rimskih zgodovinarjev, ki govori celo o Kristusu in Ponciju Pilatu7: Imamo kopije iz leta 1000 A.D. Tacitove Anale/Zgodovine izhajajo torej iz rokopisov, ki so izšli skoraj 1000 let po tem, ko so bili napisani.
- Homer, grški pesnik: Pri Homerju, tako kot pri drugih antičnih avtorjih, ugotavljamo, da ni znano, koliko prvotnega dela je bilo ustnega in koliko pisnega. Iliada in Odiseja sta bili prvotno napisani v 9. stoletju pred Kristusom, obstaja pa nekaj fragmentov Iliade, ki jih lahko datiramo znotraj 500 let od tega časa. Prvi celotni prepis Iliade izvira iz rokopisa, datiranega v 10. stoletje A.D., ki je enak Leningrajskemu kodeksu. Prvi popolni prepis Iliade, ki ga imamo, je nastal 1800 let po tem, ko je bila Iliada napisana. Prvi fragment Homerjeve Odiseje je bil najden na glinenih tablicah v Grčiji in se ga uvršča v tretje stoletje A.D.. To je torej približno tisoč let po nastanku izvirnega dela.
Arheologija
Rokopisni dokazi o Svetem pismu zagotavljajo, da je to zelo verodostojna knjiga. Njeno verodostojnost potrjuje tudi arheologija, ki je zunanji dokaz. Do sedaj smo namreč obravnavali zgolj notranje dokaze, pridobljenih iz rokopisov. Veliko bi lahko povedali tudi o biblični arheologiji in dokazih, ki jih pridobimo na tem področju, vendar pa bomo o tem govorili v naslednji epizodi.
Na tem mestu navajamo citat uglednega bibličnega arheologa Williama F. Albrighta, ki je javnosti postal znan leta 1948 zaradi svoje vloge pri preverjanju pristnosti kumranskih rokopisov, znanstveni sloves pa si je pridobil kot glavni teoretik in strokovnjak za biblično arheologijo8.
Arheologi so odkrili nešteto dokazov, ki potrjujejo Sveto Pismo. Odkritih je bilo več kot petindvajset tisoč najdišč, ki se nanašajo na Sveto pismo. Najdeni so bili zapisi o več deset tisoč posameznikih in dogodkih. Najnovejše in nenehno pričevanje arheologije je tako kot vsa podobna pričevanja, ki so bila pred tem, vsekakor in enotno naklonjeno Svetemu pismu v njegovi nominalni vrednosti, ne pa Svetemu pismu, kot so ga rekonstruirali njegovi kritiki. Ni nobenega dvoma, da je arheologija potrdila znatno historičnost starozaveznega izročila.9
William F. Albright
Na področju arheologije pa gre omeniti tudi slavnega arheologa Sir William Ramsaya, ki je sprva poskusil diskreditirati delo evangelista Luke (avtor evangelija po Luku in Apostolskih del). Potoval je po svetopisemskih krajih, omenjenih v Novi zavezi. Po dvajsetih letih raziskovanja se je spreobrnil v krščanstvo in ugotovil, da je treba “Luko postaviti ob bok največjim zgodovinarjem …Na Lukove besede lahko pritisnete v takšni meri, da jih ne premore noben drug zgodovinar, in kljubujejo tudi najostrejšemu pregledu in najtrši obravnavi.” (Ramsay, 1915/2011)
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 Heksapla (šestdelen”) je izraz za kritično izdajo hebrejskega Svetega pisma v šestih različicah, od katerih so štiri prevedene v grščino, ki so se danes ohranile le v fragmentih. Šlo je za obsežno in zapleteno besedno primerjavo izvirnega hebrejskega Svetega pisma z grškim prevodom Septuaginte in z drugimi grškimi prevodi. S tem vidimo, da je imel Hieronim dostop do rokopisov, ki jih današnji preučevalci nimajo.
2 http://www.bible-researcher.com/vulgate2.html
3 V najnovejšem slovenskem prevodu Svetega pisma (SSP), je tu uporabljena beseda kloščevec.
4 A Catholic Introduction to the Bible: The Old Testament, str. 66
5 Misquoting Jesus, Bart Ehrman, dodatek k tiskani izdaji
6 https://www.thecollegechurch.org/wp-content/uploads/2016/08/HANDOUTS-Is-Scripture-Reliable.pdf
7 https://www.tertullian.org/rpearse/tacitus/
8 Po Williamu F. Albrightu veja arheologije, ki razkriva ‘družbeno in politično sestavo, verske koncepte in prakse ter druge človeške dejavnosti in odnose, ki jih najdemo v Svetem pismu ali se nanašajo na ljudstva, omenjena v Svetem pismu’.
9 https://christian-apologist.com/2017/08/07/archeological-and-historical-extra-biblical-evidence-in-support-of-christianity/
