Pismo generalnega predstojnika FSSPX prijateljem in dobrotnikom št. 92
Dragi verniki, prijatelji in dobrotniki,
v zgodovinskem kontekstu, v katerem živimo, je vsemogočni Bog poklical Duhovniško bratovščino svetega Pija X. v prav posebno bitko za vero. Gre za ohranjanje vere, njeno izpovedovanje, ljubezen do nje in njeno prenašanje. Za to je pomembno razumeti globoke razloge za ta boj, njegove zahteve in to, kam nas mora pripeljati, da bi lahko iz njega potegnili vse posledice za naše duše.
Vera kot nedotakljiv temeljni kamen
Tu na zemlji je vera pričakovanje zrenja Boga, ki ga bomo imeli v večnosti in ki mu bo odstopila svoje mesto. Vera je nadnaravno spoznanje Boga in vsega, kar ga zadeva, brez možnosti zmote. Zato je sestavljena celota, ki jo prejmemo po dobroti Boga, ki nam posreduje znanje, ki ga ima o sebi. S tega vidika je jasno, da je vera izraz resnice par excellence – nadnaravne resnice, dane dušam, brez najmanjše možnosti zmote.
Vera se zelo razlikuje od osebnega mnenja ali dojemanja nekoga, ki bi izbral svojo različico “resnice” namesto druge, pri čemer bi svojo odločitev utemeljil na lastni presoji ali osebni izkušnji. Takšna “resnica” prej ustreza “veri” liberalnega uma, ki je oropana vseh nadnaravnih elementov in zreducirana v bistvu na raven sporne osebne izbire. Nasprotno pa je vera spoznanje drugega reda, ki je po svojem bistvu nadnaravno in v katerem imamo absolutno zagotovilo, da se ne motimo, saj bi bila najmanjša napaka nezdružljiva z božansko resnico. Pravzaprav bi “resnica”, ki bi vsebovala tudi najmanjši namig na napako, preprosto prenehala biti božanska – in bi preprosto prenehala biti resnica. Na primer, Kristus, ki bi bil hkrati pravi Bog in pravi človek, kralj in prerok, ne bi pa bil Odrešenik, ne bi bil pravi Kristus naše vere. Prav tako ne bi bil “zmanjšani” Kristus – ki ne bi mogel obstajati -, ampak preprosto nekaj drugega. Ena sama napaka nepopravljivo pokvari celotno zgradbo vere in dogme, tako kot je dovolj nekaj kapljic strupa, da postane velika količina vode neprimerna za človeško prehrano.
Boj za vero v Katoliški Cerkvi in družbi
Ta predpostavka je bistvena za razumevanje, zakaj je bila v vsej zgodovini Cerkve njena glavna skrb vselej obramba vere, četudi je to pomenilo spore z drugimi in njihovo obsojanje ter preganjanje zaradi obrambe katoliških dogem. Najmanjši kompromis na tem področju bi pomenil izdajo našega blaženega Gospoda, njegovega poslanstva in izdajo duš.
V resnici je človek ustvarjen, da bi spoznal Boga in še posebej, da bi ga spoznal po našem Gospodu Jezusu Kristusu: “Edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on ga je razodel” (Jn 1,18). Brez tega spoznanja Boga, ki ga prinaša samo vera, je nemogoče ugajati Bogu in priti k njemu. Nemogoče ga je spoznati in ga zato zreti, prav tako ni mogoče najti lastne sreče v njem, v ljubezni do njega in služenju njemu, saj ne moremo dati svojega srca, posvetiti svoje človeške volje nekomu, ki ga ne poznamo. Ohranjanje vere je dobesedno vprašanje življenja in smrti. Duhovno življenje tu na zemlji je nemogoče brez pripadnosti vsega našega uma božanski resnici v njeni celovitosti. Prav to posedovanje samega našega blaženega Gospoda, utelešene resnice, ki jo je mogoče spoznati z vero, je pogoj in glavni vzrok krščanskega življenja, ki je začetek večnega življenja.
Nikoli ne smemo pozabiti, da ko je Bratovščina svetega Pija X. kot celota ali ko je vsak izmed nas v vsakdanjem življenju poklican, da izpoveduje vero in jo javno zagovarja, ne gre za to, da bi izpostavili osebno mnenje ali odtenek, ki bi se zdel primernejši. Gre preprosto za izpovedovanje vere, ki je nujno potrebna, da bi duše spoznale našega blaženega Gospoda, kakršen je, in da bi lahko ves svoj obstoj, v času in večnosti, gradile na tem istem spoznanju in v skladu z njim. Žal je to krščansko življenje danes postalo zelo redko, saj izginja sama vera, ki ga edina omogoča.
Kaj moramo torej storiti, da bo to življenje, lastno “pravičnemu človeku, ki živi po veri”, v nas obrodilo vse svoje sadove? Kaj moramo storiti, da se ne bomo omejili na zgolj formalno privrženost veri, ampak bomo svojo srečo našli v posedovanju resnice? Dopustiti moramo, da vera v nas povzroči svoj značilni učinek, in sicer očiščenje našega srca. Na ta način bodo uničene vse ovire za popolno pripadnost naše duše našemu blaženemu Gospodu, ki je hkrati resnica, ki jo išče um, in najvišje dobro, ki ga išče srce.
Prava vera očiščuje srce
Vera, ki ni površinska ali neplodna, globoko preoblikuje dušo. Najprej s tem, da v duši ustvarja čistost. To je logično in lahko razumljivo, saj tisti, ki živi po veri, svoje življenje usklajuje z višjim idealom. Posledično se distancira od vsega slabšega, kar bi lahko bilo ovira za njegovo preobrazbo. Z drugimi besedami, prava in pristna vera, ki jo spremlja dobrodelnost, vleče dušo navzgor in jo pri tem oddaljuje od vsega zemeljskega ali posvetnega. Dušo povzdigne nad vse, kar je nečisto.
Vzemimo primer, ki je bil drag svetemu Tomažu Akvinskemu: kovina postane nečista, če je zlita z manj plemenito kovino. Srebro ne postane nečisto, če je zlito z zlatom, saj to poveča njegovo vrednost; srebro pa postane nečisto, če je zlito s svincem. Na enak način postane duša, ki ima večje dostojanstvo od vseh posvetnih in telesnih bitij, nečista, če se jim podredi zaradi neurejene ljubezni ali navezanosti. Vendar se te nečistosti očisti z nasprotnim gibanjem, ko teži k tistemu, kar je nad njo, tj. k Bogu. Očitno je, da je to gibanje odvisno od vere, ki ga edina omogoča. Da bi se približali Bogu, ga moramo spoznati, in da bi ga spoznali, moramo vanj verjeti. In zato je prvo načelo očiščevanja srca vera – in če ta vera najde svojo popolnost v pristni ljubezni, povzroči popolno očiščenje srca.
Tako vera najprej izključi nečistost, ki ji neposredno nasprotuje: nečistost zmote v umu. Če pa ji dovolimo, da deluje, in če ji dovolimo, da globoko preoblikuje dušo, na koncu uniči vso moralno nečistost in vse ovire za popolno združitev med dušo in našim blaženim Gospodom. To pomeni, da po tem, ko očisti inteligenco, naredi tudi srce čisto in s tem svobodno. To je tisto, kar pomeni izraz “pravični človek živi po veri”.
Čista duša izžareva svojo vero in o njej pričuje
“Če je tvoje oko čisto, bo vse tvoje telo svetlo” (Mt 6,22). Tako je naš blaženi Gospod izrazil in učil to temeljno resnico. Z drugimi besedami, prva izpoved vere, ki jo On pričakuje od vsake duše, je izpoved svetlega življenja, ki je vidni odsev tega, kar oko razuma zre v veri. To je tisto, zaradi česar je življenje duše tako dragoceno in zaradi česar je globoko apostolsko, zmožno pritegniti druge naprej. Te luči namreč ni mogoče skriti – in globlje ko svet tone v temo greha, močneje ta luč sveti.
Kadar duša živi globoko združena z našim Gospodom Jezusom Kristusom in kadar vsa njena vzgibe navdihuje želja, da bi mu ugajala in da bi vse prilagodila njemu, da bi poustvarjala njegove kreposti in vse uresničevala iz ljubezni do njega, njeno življenje tako močno sije, da je resnično luč za svet. Zato svet že od nekdaj, še bolj pa danes, ne more ostati neobčutljiv za pričevanje o čistosti: bodisi ga globoko gradi, bodisi ga razjezijo prikriti očitki, ki jih prejema od njega. To pričevanje, tako kot vsi izrazi resnice, razdvaja.
Vera brez čistosti srca je v nevarnosti
Nikoli ne smemo pozabiti te zelo tesne povezave med vero in čistostjo. Boga ne moremo resnično spoznati, ne da bi se s tem spoznanjem očistili, hkrati pa ne moremo trditi, da ga poznamo brez čistosti. V resnici je v igri nekakšna dvojna čistost, ali bolje rečeno, čistost ima dvojno vlogo v duhovnem življenju in v življenju vere. Po eni strani je čistost srca učinek vere, po drugi strani pa čistost razpoloži dušo za spoznavanje in gledanje Boga. Lahko bi celo rekli, da je čistost hkrati vzrok in posledica. To nekoliko spominja na luno, ki je zmožna tako sprejemati svetlobo kot jo z odsevom širiti.
Iz tega sledi, da je najboljše zagotovilo za ohranjanje vere najprej v nenehnem prizadevanju za gojenje čistosti in v ljubezni do te kreposti. Vsa druga prizadevanja bi bila zaman, če ne bi bila kronana s tem rezultatom.
Navadno hudič (odličen psiholog in poznavalec človeške duše z njenimi slabostmi in nagnjenji) dobrega kristjana ne skuša neposredno z odpadništvom. To bi bilo preprosto groteskno. Raje poskuša počasi delovati nanj, tako da ga sili, da vsrkava duha sveta, ga postopoma slabi z življenjem, ki se spogleduje s svetom, in življenjem, ki je vse bolj tuje zahtevam vere in ki na neki način preprečuje očiščenje njegovega srca. Tako njegova vera ostaja neučinkovita, šibka in izpraznjena – ne dogmatične vsebine, temveč svoje moči – ter prikrajšana za svojo zmožnost preoblikovanja duše ter ustvarjanja in ohranjanja življenja v njej.
To je tragedija mnogih katoličanov, ki so izgubili svojo vero, ne da bi se tega zavedali in ne da bi si to želeli. Niso storili odpadništva kot takega, ampak so se pustili odnesti prevladujočim vetrovom tega sveta. Kaj je manjkalo tem dušam? Imele so vero, najverjetneje so imele dostop do zakramentov, morda so imele celo nekaj dobrih katoliških navad… vendar njihova srca verjetno niso bila očiščena ali dovolj zaščitena. To je tragedija, za katero moramo ponižno priznati, da bi se lahko nekega dne zgodila tudi nam.
To je tudi tragedija, ki je bila, ko je bila uveljavljena v skupnosti, vzrok več kriz v zgodovini Katoliške Cerkve – končala se je z razkolom in krivoverstvom. Celi narodi so bili pripravljeni opustiti katoliško vero in Katoliško Cerkev, ker je njihova vera postopoma oslabela. V nekaterih primerih je postala celo nepomembna in ni imela več pravega vpliva na njihova srca. Postala je površinska, morda je razsvetljevala um, vendar brez globlje preobrazbe duš in brez vpliva na njihovo življenje. Modernizem sam je našel svoj izvor in uspeh v želji, da bi se za vsako ceno sprijaznil s svetom, brezbrižnim do Boga, svetom z lastno miselnostjo, načeli in duhom. Modernisti so želeli še naprej verovati, vendar pod pogojem, da bodo lahko živeli v harmoniji s sodobno družbo ter sledili njenemu intelektualnemu in moralnemu razvoju. Da bi to dosegli, so raje spreminjali vero in njene zahteve – kar je spremenilo njeno delovanje v duši -, namesto da bi sprejeli vero, kot nam jo je dal Bog, in pustili veri, da v duši obrodi vse svoje sadove. Rezultat tega, v katerem se Cerkev nahaja danes, jasno kaže, kako razkroj vere spremlja razkroj katoliške morale.
Vse to se torej izteče v problem čistosti v najglobljem pomenu besede. Toda kaj se zgodi z dušo, ki je zaradi tega oslabljena?
Oslepljeni in zasužnjeni
Ko duša postopoma dopusti, da jo okužita in obvladujeta duh sveta in nečistost, so njene duhovne sposobnosti ogrožene, kar ima včasih nepopravljive posledice.
Najprej je zamegljen razum. Ne more več razlikovati med tem, kar je zares dobro, in tem, kar je zlo, zato se ne more več posvečati iskanju dobrega in izogibanju zlu. Dejansko je podrejen navideznim dobrinam in njihov suženj, razum pa duhovno zaslepijo. To ima zelo resne posledice za izvajanje preudarnosti, ki naj bi dušo vodila pri izbiri ustreznih sredstev za doseganje moralne popolnosti. Takšna duša postane nesposobna prisluhniti ali si pustiti svetovati in tako postane nesposobna, da bi se pravilno usmerjala: prenagljena, nesposobna razmisleka in brez stalnosti se obsodi na nesrečne odločitve, ki lahko pogojujejo njen celoten obstoj.
Drugič, volja, ki je sposobnost duše, da se drži nečesa, kar je dobro, je prav tako resno ogrožena zaradi nečistosti srca. Ljubezen do Boga zamenja ljubezen do sebe: kljub vtisu, da je duša svobodna, postane suženj same sebe. To jo lahko pripelje do tega, da prezira Boga in vero, saj jo neizogibno opominjata na njene napake. Stvari gredo lahko še dlje: navezanost na sedanje življenje in njegove navidezne dobrine lahko v duši povzroči tak nered, da privede do sovraštva do vsega duhovnega in celo do obupa glede večnega življenja. To je izvor skritega besa in obupa, ki ga najdemo pri mnogih sodobnikih. To je predvsem tihi in zahrbtni izvor izgube vere.
Kaj bi bilo treba storiti?
Predvsem ne smemo obupati. Gre za vprašanje življenja in smrti, vendar se moramo zavedati, da je Božja milost tista, ki nam omogoča, da se borimo v tej bitki. Ta izhaja neposredno iz vere in je z njo tesno povezana. Ne gre za obroben problem, temveč za bitko, ki mora imeti absolutno prednost.
Ob tem je treba tudi priznati, da se o čistosti govori premalo in da je razumevanje te kreposti pomanjkljivo. Obstaja lažna skromnost, zaradi katere te teme ne želimo obravnavati tako, kot si zasluži. Žal ta krepost pogosto vzbuja občutek nečesa skrajno zadržanega in osebnega, o čemer se govori le v okviru zakramentalne spovedi. To je velika napaka. Z otroki in najstniki se je treba redno pogovarjati o tej kreposti, seveda z uporabo izrazov, primernih njihovi starosti. To je dolžnost vseh vzgojiteljev – tako duhovnikov kot laikov. Mlade je treba pripraviti na pomembne bitke, ki jih bodo morali bojevati – in za to si je treba zapomniti dvoje …
Prvič, čistost zelo močno privlači občutljive duše, ki jih svet še ni pokvaril in so še vedno pod vplivom milosti. To moramo znati izkoristiti. Človeška narava je bila ustvarjena, da se posveča visokim idealom, ki jo vlečejo navzgor in premagujejo vse ovire. In ker je to človeška narava, se ne spreminja s časom niti zaradi sodobne tehnologije. Bolj ko jih nekaj stane, bolj privlači gorečo dušo mladih, ki se zavedajo, da gradijo svojo prihodnost. Dobro izobraženi in pripravljeni bodo imeli vse potrebne elemente za uporabo preudarnosti, ki je potrebna pri zasledovanju tega ideala. Zato nimamo pravice, da jim ne bi zagotovili znanja, nasvetov in zgledov, ki jih potrebujejo.
Drugič, pri izobraževanju o čistosti obstajata dve nasprotni pasti. Zlahka postanemo žrtve dialektike med dvema zmotama, za kateri pogosto mislimo, da ju lahko obidemo z iskanjem zavajajoče sredine. Na eni strani je puritanizem, tj. redukcija čistosti na tog kodeks zunanjih pravil, ki jih je treba upoštevati. To je precej očitna karikatura, saj obstaja nevarnost, da čistost in vse, kar je z njo povezano, ocenjujemo po merilu formalne togosti. Nič ni bolj žalostno učinkovitega pri vzgoji mladih v kultu videza – in pri oddaljevanju od bistvenega. Na drugi strani pa je liberalni model, ki se nagiba k zaničevanju vseh zunanjih pravil v korist psevdosvobode uma, ki ne trpi nobenih omejitev. V prvem primeru bomo zlo videli povsod – razen tam, kjer se v prvi vrsti nahaja; v drugem primeru pa ga ne bomo videli nikjer! Največja nevarnost pri zavračanju teh dveh skrajnosti bi bilo iskanje nekakšne srečne sredine ali kompromisa med togostjo in ohlapnostjo. Vendar se moramo te dialektike znebiti, saj ne prinaša koristne rešitve. Takšen kompromis ne more biti referenčna točka. Tveganje je, da bo vzgojitelje zavedel na napačno pot in jih za vedno odvrnil od dela.
Pravo očiščenje srca je nekaj drugega. Gre za iskanje čistosti kot kreposti, ki izhaja neposredno iz vere, ki globoko preoblikuje dušo, jo vleče navzgor – k temu, za kar je bila ustvarjena – in ji omogoča, da se okrepi, da si prizadeva za to, kar je dobro, in tako najde svojo popolnost. Čistost ni le rezultat vrste nevarnosti, ki smo se jim izognili. Je tudi pogoj za poznavanje našega blaženega Gospoda, kot so ga poznali apostoli, ki jih je njegova oseba prevzela in razvnela z željo, da bi mu vse posvetili: “In videli smo njegovo slavo, slavo kakor Očetovega edinorojenca, polnega milosti in resnice” (Jn 1,14). Čistost je nujen pogoj za branje evangelija, ne kot branje Platonovih dialogov ali Ezopovih basni, ampak kot knjige, ki je še vedno zmožna spreobrniti in spremeniti dušo – in spremeniti svet. Čistost je pogoj, ki je potreben za resnično svobodo.
Ko je torej cilj jasen in znan v luči vere, ko so jasna tudi ustrezna sredstva za njegovo dosego, ko duša razume, da sta od njega odvisni njena popolnost in sreča, in ko je osvobojena vseh ovir, potem je sposobna storiti vse, da bi ta cilj dosegla!
Naj vas Bog blagoslovi!
Don Davide Pagliarani, generalni predstojnik
Menzingen, 23. april 2023, Nedelja Dobrega pastirja
