Naslednji članek je leta 2017 napisal p. Marko Tilošanec, hrvaški duhovnik FSSPX, kot odziv na izjave kardinala Burka, ki je takrat trdil (in teh trditev do dandanes še ni preklical) da je Bratovščina sv. Pija X. v razkolu. Članek je v današnjih časih po Traditionis Custodes še posebej aktualen, saj jasno ovrže nekatere predsodke, ki jih imajo ljudje o Bratovščini, njenih duhovnikih in zakramentih, ki se obhajajo v njenih kapelah.
Po uvedbi novega mašnega obreda leta 1969 se je v praksi uveljavilo stališče, da je tradicionalni obred prepovedan in da ga nihče ne sme darovati, novi obred pa je dolžan obhajati vsak duhovnik. Zato v vsej Cerkvi – razen v redkih krajih, ki so nastali zaradi izjemnih okoliščin – ni bilo mogoče darovati tega obreda v rednih kanoničnih okvirih. Tako je bila Duhovniška bratovščina sv. Pija X., delo nadškofa Lefebvra, kmalu po ustanovitvi obsojena ter krivično in protizakonito ukinjena, minili pa so tudi drugi podobni poskusi. Duhovniki, ki so si drznili še naprej darovati tradicionalni obred, so bili neusmiljeno preganjani in kaznovani s suspenzom ter izključitvijo iz svojih župnij, redovnih skupnosti ali škofij. Tako bi na kratko lahko opisali stanje do objave motuproprija Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. leta 2007. Tradicionalne latinske maše ni bilo mogoče javno obhajati brez izrecnega dovoljenja škofa, pogoji za pridobitev tega dovoljenja pa so bili v praksi zelo strogi in prepuščeni škofovi presoji, kjer se je tradicionalna maša obravnavala bolj po načelu “preprečevanja večje škode” kot pa po kakršnih koli objektivnih merilih. Škof niti ni bil dolžan ugoditi prošnjam zainteresiranih, niti ni bilo govora o pravicah vernikov, ampak so prevladovali subjektivni in praktični razlogi. Poleg tega se je na doktrinarni ravni na oba obreda gledalo na dva načina: ali tako, da je tradicionalni obred manjvreden novemu, ali pa da sta vsaj enakovredna in da gre pro prošnjah za dovoljenje za darovanje tradicionalnega obreda zgolj za subjektivne preference ter estetske, kulturne in duhovne razloge, ne pa za to, da bi bil kdo nezadovoljen z ali dvomil o doktrinarni pravilnosti in sadovih novega obreda. Z motuproprijem Summorum pontificum so se stvari nekoliko spremenile, saj je bilo priznano, da ima vsak duhovnik pravico zasebno darovati tradicionalni rimski obred. Vendar pa je na področju javnega delovanja še vedno obstajalo veliko nejasnosti, kjer še vedno ni bilo govora o kakršnih koli pravicah ali obvezah, ampak so bile stvari še vedno izrecno zamišljene tako, da imata oba obreda enako doktrinarno vrednost in da le-ta ne more biti razlog, zaradi katerega bi se nekdo želel udeleževati zgolj tradicionalnega bogoslužja. Zato tudi danes duhovniki znotraj rednih škofijskih ali redovnih struktur ne morejo uveljavljati svoje pravice, da bi darovali samo tradicionalen obred, temveč so prisiljeni obhajati tudi novi obred z vsemi njegovimi odstopanji in zlorabami.
Na podlagi opisanega stanja lahko razberemo obstoj specifičnega pojava, ki je v Cerkvi nastal po Drugem vatikanskem koncilu in uvedbi novega obreda. To je stališče, po katerem nekdo lahko preferira tradicionalni obred, vendar ne iz predvsem doktrinarnih razlogov – saj ta obred primerno in popolno izraža vero Cerkve, novi obred pa ne – ampak na podlagi omenjenih sekundarnih razlogov (estetskih, kulturnih, socialnih ali duhovnih elementov). Ta pozicija se strinja s naslednjimi osnovnimi predpostavkami: da lahko cerkveni hierarhi poljubno manipulirajo s tradicionalnim obredom, ga prepovejo ali dovolijo, kakor, kadar in kjer hočejo – in da tradicionalnega obreda ni mogoče darovati ali pri njem prisosotovati brez izrecnega dovoljenja cerkvenih pastirjev. To dovoljenje, ki je bilo včasih izdano v eksplicitni obliki, danes pa je manj eksplicitno, se v latinščini imenuje “indultum”, to stališče ali zmoto pa lahko imenujemo indultizem. Še enkrat ga torej definirajmo: indultizem je zmota, po kateri se ne smemo udeleževati tradicionalnih maš, ki jih darujejo duhovniki ali skupnosti, ki jim je bilo to prepovedano zgolj zato, ker niso želele obhajati novega mašnega obreda. Prav tako se od teh duhovnikov ne sme prejemati nobeni drugi zakramenti.
Na naši strani (Christus Rex – blogu hrvaškega apostolata FSSPX) smo že večkrat ovrgli temeljne značilnosti tega napačnega prepričanja. Videli smo, da cerkveno pravo nedvomno daje vsa potrebna pooblastila krivično obsojenim duhovnikom, ki smejo ne le veljavno (v tistih zakramentih, ki za veljavnost zahtevajo jurisdikcijo), ampak tudi dopustno podeljevati zakramente, verniki pa smejo le-te prejemati. Nato smo pokazali, kako odločitve rimskih oblasti – od komisije Ecclesia Dei, pa vse do nedavnih odlokov papeža Frančiška – priznavajo in potrjujejo isto: da se verniki lahko udeležujejo svetih maš, ki jih darujejo duhovniki Bratovščine sv. sv. Pija X. in da pri njih smejo prejemati zakramente. Navedba teh dejstev predstavlja zelo preprost argument, ki kaže očitno nasprotje med obema trditvama. Med tisto, ki se nenehno uporablja kot orožje proti tradicionalnim katoličanom, je namreč: maše Bratovščine sv. Pija X. in z njim povezanih duhovnikov so nedopustne in da se jih ne sme udeleževati; in nasprotno trditvijo – da odločitve rimskih institucij jasno kažejo, da ima Bratovščina vsa potrebna pooblastila. Rešitvi tega zapleta sta dve. Prva, ki je logična vsakemu katoličanu, nagnjenemu k izročilu, je ta, da so bile vse sankcije izrečene zoper Duhovniško bratovščino sv. Pija X. neutemeljene in da jih tiste praktične določbe razveljavljajo. Druga rešitev pa je tista, ki so ji naklonjeni modernisti – sovražniki tradicionalne latinske maše, in pravi, da so praktične določbe v nasprotju z načelo in jih je treba v resnici ignorirati, ker ima lahko tradicionalni obred najvišje mesto v Cerkvi zgolj kot “muzejski eksponat”, ki ga tolerirajo, da bi se izognili večjemu zlu.
In medtem ko je imel v preteklosti – ko izobčenja od škofov Bratovščine še niso bila preklicana in ko še ni bilo motuproprija Summorum Pontificum – indultizem boljšo osnovo, ga danes lahko podpirajo bodisi okoreli modernisti – nasprotniki tradicionalnega obredja, bodisi neokonservativni legalisti, ki menijo, da Drugega vatikanskega koncila, novega mašnega obreda in drugih reform ni mogoče postavljati pod vprašaj in so prepričani, da lahko vse to na akrobatski način uskladijo s tradicijo.
V zadnjih dneh je v javnost to, kar je bilo tistim, ko spremljajo dogajanje v tradicionalnem svetu že znano, in sicer da je eden od promotorjev te zablode ugledni kardinal Raymond Burke, ki je znan po tem, da pogosto in redno daruje tradicionalni rimski obred. Medtem ko je pred tem že večkrat (tudi na hrvaških tleh) izrekel takšno izjavo, je zdaj v javnost prišel zapis, v katerem je to dokumentirano1. Kaj naj rečem, kot – nepotrebno in žalostno. V trenutkih, ko papež s svojimi izjavami in dejanji škandalizira ves katoliški svet, ko se herezija širi vsepovsod in bi morali tam iskati razkolniške težnje in nepravilnosti, jih nekateri iščejo v Bratovščini sv. Pija X., ki zvesto ohranja in oznanja katoliški nauk. Nenehno ponavljanje ene in iste stvari je odveč, a je morda zaradi slovesa kardinala Burkea, ki zlahka zavede nepoučene in šibke v svojih stališčih, to nujno.
Zato ponavljamo: komisija Ecclesia Dei je leta 2003 priznala, da lahko nedeljsko obvezo izpolnimo pri mašah FSSPX. Nedeljske obveze pa ne moremo opraviti pri sv. maši, ki jo mašuje suspendirani duhovnik (saj se takšne maše niti ne smemo udeležiti), ampak le pri tisti, ki je darovana z dovoljenji in s potrebnimi pooblastili. Toda kardinal Burke jemlje iz ust najhujših modernistov lažno in zvijačno logiko – da je treba anomalije iskati v teh določilih cerkvenih avtoritet, ne pa v očitno krivični obsodbi Bratovščine sv. Pija X.
Burke gre še dlje in neverjetno trdi, da je Bratovščina sv. Pija X. v razkolu. Kot smo že navedli in dokazali v odgovoru msgr. Vukšiću, je to – sploh ob sedanjem stanju – kanonična in teološko diletantska trditev, ki bi se je moral nek cerkveni pravnik sramovati. Naj še enkrat ponovimo: nezakonita škofovska posvečenja v preteklosti nikoli niso bila sama po sebi razkolniško dejanje, o čemer priča znano dejstvo, da je bila v preteklosti kazen za to prepovedano dejanje le suspenz, ne pa izobčenje. Nadškof Lefebvre je kristalno jasno povedal, da s tem dejanjem ne namerava ustvariti vzporedne cerkvene hierarhije, ampak da je škofe posvetil zato, da bi svojim bodočim kandidatom omogočil prejem zakramenta svetega reda. Naj še enkrat navedemo njegove besede:
Nujno je, da dobro razumete, zakaj s to slovesnostjo ne želimo za nič na svetu ustvariti razkola. Nismo razkolniki. Kitajski škofje, ki so se ločili od Rima in podredili kitajski vladi, so bili izobčeni. Povsem razumljivo je, zakaj je Pij XII. razglasil to izobčenje. Pri nas pa ločitev od Rima ne pride v poštev. Prav tako se nočemo podrediti sili, ki je nasprotna Rimu, in ustanoviti nekakšno vzporedno Cerkev. To so na primer storili škofje mesta Palmar de Troya v Španiji. Imenovali so celo svojega papeža in zbor kardinalov. Take stvari pri nas ne pridejo v poštev! Na misel nam ne prode, da bi se ločili od Rima. Nasprotno, ta obred opravljamo zato, da pokažemo našo povezanost z Rimom, da pokažemo našo povezanost s Cerkvijo vseh časov, s papežem in vsemi njegovimi predhodniki, ki od Drugega vatikanskega koncila naprej žal mislijo, da morajo sprejeti zmote, resne zmote, da uničujejo Cerkev in katoliško duhovništvo.
Iz pridige na dan škofovskih posvečenj, 30. 6. 1988
Ne samo, da škofje Bratovščine niso zapadli v razkol, še bolj, to nikakor ne bi moglo veljati za vernike. Osnovno poznavanje cerkvenega prava nam pove, da so za dejanje škofovskega posvečenja odgovorni samo škof posvečevalec in soposvečevalco, ne pa tudi druga navzoča duhovščina, kaj šele verno ljudstvo, ki je prisostovalo slovesnosti, oziroma verniki, ki sodeluje pri sv. mašah Bratovščine 29. let po tem dejanju! Takšna trditev je tako absurdna, da bi osramotila celo povprečnega semeniščnika. Toda kardinal Burke kljub temu govori o tem, da se morajo verniki, ki obiskujejo kapele Bratovščine, “spraviti s Cerkvijo” in se “vrniti v Cerkev”. Ta neverjetna trditev temelji na ideji, ki je v svojem bistvu koncilska in modernistična. Ne obstaja “nepopolna” ali “delna edinost” – oseba ali skupnost je lahko v edinosti s Cerkvijo ali pa zunaj nje. In dovolj kompetentnih prelatov je to že dalo vedeti – še pred novimi določili, sprejetimi s strani papeža Frančiška, in še pred ukinitvijo t.i. izobčenj – da menijo, da je Bratovščina sv. Pija X. nikakor ni v razkolu. Omenimo le kardinala Oddija, nekdanjega prefekta Kongregacije za duhovnike, ki je na grobu msgr. Lefebvra izrekel zgodovinske besede: “Merci, Monseigneur”, nato kardinala Cassidyja, ki je leta 1994 izjavil da so odnosi med rimskimi oblastmi in FSSPX “notranje cerkveno vprašanje” in ne sodijo v domeno ekumenskih odnosov, in nazadnje kardinal Hoyos, vodja komisije Ecclesia Dei, ki je leta 2005 nedvomno potrdil, da Bratovščina ni v razkolu2. K temu dodajmo še znani primer iz leta 1991, ko je havajski škof Ferrario razglasil izobčenje za šest laikov, ki so obiskovali kapelo Bratovščine, kasneje pa je sam kardinal Ratzinger ta dekret razveljavil, češ da ti verniki nikakor niso zapadli v razkol. Zato je Bratovščina v polnem občestvu s Cerkvijo lahko pa razpravljamo le o nepravilnostih glede kanoničnega statusa in vzrokih zanje. To je vse.
Razumljivo bi bilo, če bi takšne ignorantske in lažnivo obtožujoče (kar je sinonim za obrekovanje) izjave prihajale iz ust prelata, ki se ne spozna na problematiko tradicionalnega obredja in je nasploh neizkušen v cerkvenem pravu. A dejstvo, da prihajajo od prelata, ki pogosto daruje tradicionalni obred in slovi tudi kot strokovnjak za cerkveno pravo, lahko vernika, ki je še negotov v svojih pogledih in premalo poučen o posameznih vprašanjih, zanimanje za tradicionalni obred, zelo zmede. Zato je tako neposreden odgovor nujen. Če potegnemo črto: če vsaj malo slutimo, da je v Cerkvi kriza, se lahko vsak vernik obrne na duhovnike, pri katerih se lahko izpolni nedeljska obveza, katerim je papež sam dal dovoljenje za spovedovanje in poroke, in ki nikakor ne morejo biti v razkolu in jim ne nihče ne more prepovedati delovanja, ki jepa veljavno in zakonito.
Po drugi strani pa, če se zavedamo nevarnosti novega obreda in zmot, ki jih vsebuje ali izhajajo iz Drugega vatikanskega koncila, nas takšni izbruhi kličejo k previdnosti in razsodnosti: da ni vseeno, s kakšnimi predpostavkami in pod kakšnimi pogoji obhaja tradicionalna latinska maša. Tako kot je za vero nevarno sodelovati pri tradicionalnih mašah, ki se darujejo pod sedevakantističnimi predpostavkami – s strani duhovnikov, ki zanikajo veljavnost zadnjih nekaj papežev in obstoj vidne hierarhije, enako velja za maše pod indultističnimi predpostavkami – kjer se mešata tradicija in modernizem, kjer se tradicionalni obred reducira zgolj na zunanjo dimenzijo, estetiko in občutke in kjer se poziva k lažni pokorščini tistim, ki izvajajo revolucijo v Cerkvi.
Za pojasnilo dodajmo, da Duhovniška bratovščina sv. Pij X. sodeluje s številnimi duhovniki in škofi, ki delujejo v rednem okviru škofij in redovnih skupnosti in ne zastopajo indultističnih zablod. Vidijo ideal, ki ga uresničujejo po svojih zmožnostih in znotraj svojega osebnega položaja, hkrati pa z vsem srcem podpirajo delovanje Bratovščine sv. Pija X., v kateri prepoznavajo ta ideal (darovanje izključno tradicionalnega obreda in brezkompromisno oznanjanje katoliškega nauka) kot uresničen. Naj omenimo še en primer: to je škof Athanasius Schneider, ki je večkrat obiskal semenišče FSSPX, tam pa je imel predavanje in sv. mašo, pri kateri so se obhajali vsi semeniščniki in verniki. Takšni kleriki si zaslužijo našo podporo in pohvalo ter upamo in molimo, da bo nekega dne med njimi tudi kardinal Burke.
p. Marko Tilošanec
Vir: christurexhrvatska.blogspot.com
1 https://akacatholic.com/breaking-cardinal-burke-slams-fsspx/
