Sveto pismo je z zgodovinskega vidika verodostjona knjiga, kar smo dokazali v prejšnji epizodi. Marsikdo izmed nas pa se je že zagotovo kdaj ob branju različnih starozaveznih knjig vprašal, zakaj bi Bog kaj takega storil oziroma zakaj bi Bog dovolil, da se kaj takega zgodi. Nekateri celo mislijo, da je “Bog Stare zaveze” različen od “Boga Nove zaveze”, kar je učil že zgodnjekrščanski teolog Markion. Zato si bomo v nadaljevanju odprli poglavje o teologiji zgodovine, ki na zgodovino in na sam potek dogodkov gleda s teološkega vidika.
Pomen besede
Preden lahko začnemo, si moramo razložiti nekaj pojmov.
Teologija je veda o Bogu, kot je že razvidno iz etimologije same besede. Zgodovina pa je veda, ki preučuje človekova dejanja skozi čas. Da pa bi se lahko ukvarjali s temi disciplinami, moramo sprejeti dokaze, ki potrjujejo, da Bog obstaja in da se je razodel v Svetem pismu. Sprejeti moramo tudi, da je zgodovina razumljiva. Zgodovina namreč niso samo osamljena, nepovezana in nerazumljiva dejstva, ampak dejanja ljudi s svobodno voljo, ki jih je ranil izvirni greh in navdihnila milost. Kakor pravi znanstvenik vidi svet, ki ga je ustvaril Bog, kot razumljiv in išče to razumljivost, bo pravi zgodovinar iskal isto razumljivost pri preučevanju človeške zgodovine. Zastaviti si moramo vprašanje “zakaj”, ne pa samo razmišljati o tem, kaj se je zgodilo. Vprašati se moramo, “zakaj” ne le s človeškega vidika, temveč tudi s strani Boga, ki ga poznamo po Njegovem razodetju.
Bog ne le da obstaja in da je vse ustvaril iz nič, temveč tudi vsak trenutek ohranja vse v obstoju. Je oseben Bog, ki ustvarja z določenim namenom in po svoji Previdnosti vodi vse stvari k temu namenu. Ker Bog vsemu svetu daje obstoj, Njegovo védenje o svetu ni pasivno, ampak dejavno. Ker je popoln, mora vse stvari voditi nazaj k sebi kot končnemu cilju vseh stvari. Bog dopušča moralno in fizično zlo zaradi večjega dobrega. Moralno zlo je mogoče, ker je Bog hotel ustvariti svet, v katerem vlada morala, in je tako ustvaril človeka s svobodno voljo, ki jo upošteva. Prav tako pa Bog sovraži greh in ne more pasivno opazovati, kako ljudje zavračajo red, ki ga je vzpostavil. Bog tudi upravičeno zahteva, da ga človek časti z zunanjimi dejanji javne religije. Človek je namreč z izvirnim grehom, ki je prešel na vse ljudi, zavrnil Božji red. Ta verski nauk, ki ga je Bog razodel, so razumeli celo pogani (npr. Grki so razumeli, da se človek rodi kot bolnik, a prosi za zdravje1). Chesterton je v svoji knjigi Pravovernost navedel, da je izvirni greh empirično dokazan in da se moramo za dokaz samo ozreti v svet okoli sebe.
Filozofija zgodovine
Preden se posvetimo teologiji zgodovine, bi bilo koristno, če si pogledamo tudi filozofijo zgodovine, saj je filozofija nenazadnje dekla teologije. Gordon Graham, profesor filozofije na Univerzi v Aberdeenu, opredeljuje filozofijo zgodovine kot “uporabo filozofskih konceptov in analiz na področju zgodovine….”2. Drugače povedano, filozofijo zgodovine lahko prepoznamo po tem, da uporablja filozofske kategorije za opis in opredelitev nevidnih sil, ki usmerjajo sam tok zgodovine. Navajamo dva primera dveh različnih filozofij zgodovine.
| Marksistična filozofija zgodovine | opredeljena kot tista, ki zaznava določen ekonomski determinizem, ki usmerja tok zgodovine proti zmagi socialističnega človeka. |
| Evolucijska filozofija zgodovine | na ves napredek gleda kot na posledico nenehnega boja med vrstami in preživetja najmočnejših. |
Vsakdo ima svojo filozofijo zgodovine, ki je kot nekakšen objektiv, skozi katerega vidimo smisel zgodovinskih dogodkov. Nekateri uporabljajo objektiv, ki ustreza resničnosti, drugi pa ne. Dva, ki smo ju omenili, nista ustrezna objektiva za pogled na zgodovino.3 Zaradi človekovega nadnaravnega cilja (opomba: glej epizodo 4) pravzaprav ne moremo imeti povsem pravilne filozofije zgodovine brez prave teologije zgodovine. Na to je opozoril tudi sveti Avguštin. Ker je naš cilj nadnaravni, moramo za natančno analizo zgodovine uporabiti razodetje. Za Avguština Sveto pismo predstavlja vodilo za pravilno razlago zgodovine. Božji namen za človeštvo ni mogoče ugotoviti na noben drug način, saj nam Sveto pismo sporoča, kako in v kakšnih okoliščinah Bog posreduje, da bi se razplet izšel v skladu z Njegovimi nameni
Tok zgodovine
Teologija zgodovine poskuša o zgodovini razmišljati teološko in prepoznati duhovne sile, ki jo usmerjajo.
Dr. Robert Llizo, PhD
Kako stvari od Boga prihajajo, zakaj jih Bog dopušča in kako se k Njemu vračajo? V teologiji zgodovine skušamo osmisliti zgodovinske dogodke v Svetem pismu v luči tega, kar vemo o Bogu in Njegovi Previdnosti ter o stanju človeka kot svobodnega in padlega bitja. Pri tem uporabljamo naše védenje o Bogu na podlagi razuma in razodetja ter se oziramo na zgodovinske knjige Svetega pisma – katerih zgodovinsko točnost smo dokazali v prejšnji epizodi -, da bi videli Božje delovanje.
To ni nič novega. Že sveti Avguštin v svojem temeljnem delu O Božjem mestu obravnava zgodovino človeka od Adama pa vse do njegovega časa in prepozna cikel v linearnem toku zgodovine.
Dve ljubezni sta zgradili dve mesti4, sta vzrok za ta dva cikla v linearnem toku zgodovine. Bog je vse stvari ustvaril iz čiste ljubezni in želi, da mu človek ljubezen tudi vrača. Človek je to ljubezen z izvirnim grehom zavrgel v prid svojemu samoljubju in jo še naprej zavrača z osebnimi grehi. Čeprav Bog upošteva človekovo svobodno voljo, si stalno prizadeva, da bi človeka vrnil nazaj k Njegovi ljubezni. Red, kaos in vrnitev k redu. To je bistvo tako imenovanega cikličnega pogleda na zgodovino5. Ko je sveti Avguštin napisal svoje delo O Božjem mestu, je zgodovino razdelil na tri dele oziroma obdobja: obdobje pred Postavo (od Adama do Abrahama), obdobje pod Postavo (od Mojzesa do Kristusa) in obdobje pod Božjo milostjo (od Kristusa do konca sveta). Učlovečenje Božjega Logosa in odrešenje sta osrednji točki, okoli katerih se vrti vsa zgodovina.
Tudi cerkveni pisec Origen je poznal teologijo zgodovine in menil, da “moramo celotno Sveto pismo brati v luči zadnje svetopisemske knjige (knjiga Razodetja)”. In navede nekaj citatov iz knjige Razodetja:
Kdo je vreden, da bi odprl knjigo in odtrgal njene pečate?
Razodetje 5, 2
In videl sem sredi prestola in četverih živih bitij in sredi starešin Jagnje, ki je stalo kakor žrtvovano.
Razodetje 5, 6
Po Origenu moramo brati Staro zavezo v luči Kristusa, našega Odrešenika. Zgodovinske knjige Stare zaveze opisujejo zgodovinske dogodke, vendar pa moramo v njih najti tudi duhovni pomen. Le ta je v Stari zavezi zakoreninjen v dobesednem razumevanju zgodovinskih dogodkov in vidi tudi onkraj njega. Nasilje nam na primer alegorično prikazuje duhovni boj in kako se moramo boriti proti zlu. Uničenje vseh sovražnikov simbolizira, da se moramo boriti proti vsemu zlu v svojem življenju. Nekatero zlo je tako hudo, da ga je potrebno popolnoma uničiti, da v našem življenju ni več prostora za greh.
Različne literarne zvrsti bibličnih knjig
Kako lahko razumemo to, da številne svetopisemske knjige, ki so obenem različnih literarnih žanrov, tvorijo skladno celoto? Sveti Tomaž v svoji Teološki sumi navaja, da je Bog primarni oziroma glavni avtor Svetega pisma, zgodovino odrešenja pa pripoveduje preko sekundarnih avtorjev. Bog ni le avtor vseh zapisanih besed v Svetem pismu, marveč so celo dogodki pod Njegovo Previdnosti. Velikokrat je uporabil dogodke in različna ukrepanja, da bi drugim ljudem in tudi nam posredoval nauk. Nekateri starozavezni dogodki so alegorični in kažejo na Novo zavezo ali druge moralne nauke: učijo nas, kako naj se obnašamo, kaj naj storimo in čemu naj se izogibamo. Čeprav je veliko različnih človeških avtorjev, moramo spričo edinstvenosti glavnega avtorja Svetega pisma tudi sredi te pestrosti videti vsebinsko skladnost in razpoznaven pripovedni lok.
Nastanek Izraela
Vesoljni potop
V šestem poglavju Prve Mojzesove knjige lahko vidimo moralni propad ne le peščice ljudi, ampak velikega dela družbe. “Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno. Zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je v srcu žalosten.” (1Mz 6, 5-6) Bog si prizadeva vzpostaviti red v svetu, pri tem pa spoštuje človekovo svobodno voljo.
Za razumevanje teologije zgodovine je Božji odziv na ta moralni propad izrednega pomena, saj Bog določi enega pravičnega človeka, da bi vzpostavil red v svetu polnem moralnega kaosa. Izbere Noeta in povabi vse ljudi, da stopijo na njegovo barko, ki je predpodoba Cerkve. Vendar le redki sprejmejo povabilo na barko odrešenja in ta tema se ponavlja skozi vso zgodovino odrešenja – Božje povabilo in človekova zavrnitev. Noe si prizadeva obnoviti Božje mesto na tem svetu in to mesto je zgrajeno na češčenju, ki ga izraža žrtev.
Abraham
Ta vzorec Božjega delovanja se nadaljuje, ko Bog izbere pravičnega Abrahama in ga povabi, da zapusti vse udobje in varnost ter odide v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog. Abram sledi Bogu, kar je ključnega pomena in skupno vsem, ki gradijo Božje mesto. Abraham je verjel v Boga in je s svojo vero postal pravičen, zaradi svoje vere pa je opravljal dela, ki jih je od njega zahteval Bog. Po Abrahamu Bog vabi človeštvo, naj z vero v Kristusa vstopi v Božje mesto, in od izbranega ljudstva zahteva, naj to vero izkaže z obrezovanjem.
Pri Abrahamu vidimo, da Bog oblikuje ljudstvo, ki bo varovalo vero v Mesija. Ta počasen proces se je začel z Abelom in nadaljeval z Noetom, zdaj pa dobiva jasno obliko z Abrahamom, našim očetom v veri.
Prvi Judje niso imeli predhodnih visokih duhovnih predstav in trdnega poznavanja posmrtnega življenja. Te je bilo treba z bolečino pridobiti iz vseh različnih ljudstev, potopljenih bodisi v politeizem bodisi v nezavedni diabolizem, ali pa v oboje. Očitno je Bog presodil, da je najboljši način za uresničitev njegovega načrta, ki sčasoma vodi do izpolnitve v Jezusu Kristusu, oblikovanje izvoljenega ljudstva z dolgim nizom dejanskih zgodovinskih dogodkov z zelo oprijemljivimi posledicami.
dr. Jeffrey Mirus
Ključni trenutni pri nastanku Izraela
Oblikovanje izbranega ljudstva je bilo osrediščeno na določeni deželi in na njihovih potomcih: “Tedaj se je Gospod prikazal Abramu ter rekel: »Tvojemu zarodu bom dal to deželo.« Postavil je tam oltar Gospodu, ki se mu je prikazal.” (1 Mz 12, 7)
Celotna zgodovina Izraela se vrti okoli tega pomembnega koščka zemlje, ki leži vzhodno od Sredozemskega morja in zahodno od Jordana. Ta dežela je zelo pomembna, saj simbolizira Božjo naklonjenost in služi kot izhodišče za oznanjevanje Božjega sporočila vsem narodom. Poleg tega pa je napovedovala končno nebeško domovino.
Naslednji dogodek, ki je zelo pomemben, je čuudežno rojstvo Sarinega otroka. Abraham je kljub njeni starosti zaupal v Božjo previdnost. Nenavadna rojstva so v zgodovini odrešenja pogosta, da bi poudarila potrebo po zaupanju v Božji načrt in milost, ki presega naravne okoliščine.
Abraham, ki je oče vseh resničnih vernikov v Kristusa, je bil preizkušan, ko ga je Bog prosil, naj svojega edinega in ljubljenega sina žrtvuje kot žgalno daritev. Ta dogodek, skupaj z drugimi Božjimi dejanji, je morda zahteven za razumevanje, vendar ga je treba obravnavati v celoti, v kontekstu. Ključno je, da na vse skupaj gledamo skozi prizmo Jezusa Kristusa, Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano za naše grehe. Med tem dogodkom in Kristusovim darovanjem samega sebe Bogu Očetu lahko potegnemo številne vzporednice. Žrtev pri sveti maši in razlaga svetega Pavla to povezavo še dodatno poudarjata. Abraham je razumel, da Izak konec koncev pripada Bogu in da bi morala njegova ljubezen do Boga presegati ljubezen do sina. Žrtvovanje samo je Bog ustanovil, da bi ohranil odvisnost človeštva od njega kot Stvarnika in Odrešenika. Ni v Božjo korist, ampak nam pomaga ohranjati pravo držo zanašanja na Boga. Angelovo posredovanje pri žrtvovanju simbolizira, da je Abrahamu povrnjeno tisto, kar je želel žrtvovati. Bog z Abrahamom ne manipulira na krut način in ga ne sili k zločinu. Ta prizor predstavlja ključno dinamiko na duhovnem področju, ki jo je treba razumeti na duhoven način.
Bog je izbral Abrahama in Izrael, da bi zavaroval vero v Kristusa. Abrahamova vera se je kot zlato, prečiščeno v ognju, prečiščevala z različnimi preizkušnjami, predvsem z njegovo pripravljenostjo žrtvovati svojega sina. Bistveno je, da dele Svetega Pisma vidimo v povezavi s splošno teologijo zgodovine, saj si Bog prizadeva odrešiti padlo človeštvo in ga pritegniti nazaj k sebi.
Naslednji koraki
To Božje delo pri oblikovanju ljudstva se nadaljuje z Izakom in Jakobom, pri Jožefu, ki je bil prodan v suženjstvo, pa naredi nenavaden ovinek. Bog to zlo, ko so brata prodali v suženjstvo – zlo, ki nas spominja na Kajna, ki je ubil Abela, in je podoba Kristusa, ki ga je njegovo ljudstvo prodalo poganom -, spremeni v veliko dobro za izvoljeno ljudstvo. Jožef se najprej spusti v prazen vodnjak, nato v Egipt, v zaporniško jamo in končno ga Bog povzdigne, da bi rešil svet. Pri vsem tem ohranja globoko vero v Boga in nas uči, da se moramo pustiti ponižati, da bi resnično služili Bogu. Bog ga nato povzdigne, da bi vladal Egiptu in rešil svoje ljudstvo in vse ljudi pred lakoto. Tako kot bodo nekoč vsi šli po vso duhovno hrano h Kristusu, morajo vsi po hrano k Jožefu. Nekaj Izraelcev, ki so šli v Egipt, je zraslo v velike ljudi, a so postali tudi sužnji, kar je podoba vsega človeštva, ki je pod oblastjo hudiča in potrebuje Odrešenika.
Vidimo, da Bog ponovno izbere enega človeka, da bi bil podoba “odrešenika”. To stori v osebi Mojzesa, ki je bil kot dojenček položen v košaro v reko Nil. Velja omeniti, da je bila hebrejska beseda za košarov, v kateri je bil Mojez, ista kot za barko, ki je rešila Noeta in njegovo družino. Ta beseda je tevah6, razlog za to pa je, da je teološki pomen teh besed enak.
Pot iz Egipta
Božja osvoboditev Njegovega ljudstva iz političnega suženjstva ponazarja tudi Njegov končni cilj – da človeka osvobodi greha. Namen njihove svobode je, da darujejo žrtve, ki se prihajajo od Abela, Noeta in ostalih očakov ter ponazarjajo Kristusa.
V Drugi Mojzesovi knjigi avtor poudarja prakse in prepričanja, ki opredeljujejo izraelsko ljudstvo, in jih je vzpostavil Bog ob njihovi osvoboditvi. Med njimi so zakoni, zaveze, bogoslužje, žrtve in sveti obroki itd. Nadloge, ki jih Bog pošlje nad Egipt, kažejo na Božje obvladovanje vsega stvarstva. Kristusova moč, da ozdravi telesa, kot to vidimo v Evangelijih, pa odraža njegovo željo, da ozdravi duše. Zadnja nadloga, smrt prvorojencev, potrjuje, da vse življenje pripada Bogu. Čeprav je to zadnje, k čemur se Bog zaradi faraonovega nasprotovanja Mojzesu zateče, Bog iz tega zla prinese dobro.
S pashalno daritvijo in jedjo, zaznamovano s krvjo jagnjet, so Izraelci rešeni iz egiptovskega suženjstva. Podobno tudi v Novi zavezi lahko sodelovanje pri svetih obredih pripelje do odrešitve. Katoliška Cerkev predstavlja izpolnitev in nadaljevanje teh resničnosti s katoliškim duhovništvom in sveto mašo. Sodobno judovstvo, tako kot protestantizem, nima ne duhovništva in ne pravih svetih obredov.
Štiridesetletno tavanje po puščavi je pomemben nauk. Življenje v puščavi je polno težav in kljub Kristusovi odrešujoči Krvi obstaja stalna skušnjava, da bi se vrnili v suženjstvo greha. V puščavi in v naših življenjih se ponavlja krog, ki ga je opisal sveti Avguštin: grehi vodijo v kaos, Bog pa iz kaosa naredi red in zlo spremeni v dobro.
Ali je Bog Stare zaveze zares zloben?
Zlahka se je (zmotno) osredotočiti zgolj na zlo, ki ga Bog dopušča, in s tem zanemariti temeljno sporočilo Stare zaveze: da je Bog izbral izraelsko ljudstvo, Abrahamove otroke, da bi bili luč svetu v veri v Odrešenika, ki bo prišel. To vero v Kristusa, Odrešenika, je treba varovati za vsako ceno, saj je od nje odvisno odrešenje vseh ljudi. Tudi sveti Avguštin se je spopadal s Staro zavezo, ker ji je primanjkovalo retorične lepote in vzvišene filozofije. “To se je v pridiganju svetega Ambroža razrešilo z njegovo tipološko razlago Stare zaveze: Avguštin je spoznal, da je celotna Stara zaveza pot k Jezusu Kristusu.”7
Moderni ateisti nočejo videti smisla v zgodovini. Richard Dawkins npr. pravi: “Bog Stare zaveze je verjetno najbolj neprijeten lik v vsej fikciji: ljubosumen in ponosen na to; malenkosten, krivičen, neizprosen nadzornik; maščevalen, krvoločen etnični čistilec; mizogin, homofob, rasist, infanticiden, genociden, filiciden, morilski … tiran. “9 Dawkins in drugi moderni ateisti nočejo sprejeti, da obstaja Bog, katerega obstoj je mogoče dokazati z vero in razumom in katerega misli so neskončno višje od naših. Mi smo seveda v vseh epizodah do zdaj pokazali, da drži ravno nasprotno.
Poleg tega lahko opazimo, da ti moderni ateisti ne prinašajo nobenih novih argumentov, temveč ponavljajo stare argumente heretika iz 2. stoletja Markiona, gnostika, ki je razglašal, da je bog Stare zaveze slab in neenak Bogu Nove zaveze … Cerkev je obsodila markionite. Sveti Justin Mučenec in Irenej sta zagovarjala, da svetopisemski avtorji ne bi mogli biti bolj jasni, da je Bog, ki ustvarja celo najbolj preproste stvari, ki se plazijo in lazijo po zemlji, pravi Bog. Bog ni le stvarnik vsega živega – tudi najmanjšega -, ampak je Gospod vsake podrobnosti zgodovine, bodisi po svoji pozitivni ali permisivni volji, pri čemer vedno spoštuje človekovo svobodno voljo.
Trditev 1: Bog v Stari zavezi je Bog jeze, v Novi zavezi pa Bog usmiljenja.
Razlog za to zmoto so nekatera navidezno stroga Božja dejanja v Stari zavezi; pri tem pa ne vidimo, da je Stara zaveza polna tudi liričnih odlomkov, ki izražajo neprekosljivo Božjo ljubezen. Najbolj presenetljiv primer je seveda Visoka pesem, ampak so tudi preroki in psalmi zaznamovani s številnimi takšnimi odlomki. Prav tako je treba vedeti, da nas Bog kaznuje zgolj zato, da bi nas popravil in rešil, ter dopušča zlo zaradi dobrega.
To napačno pojmovanje tudi nakazuje na zmotno prepričanje, da naš Gospod v Novi zavezi ne sori. Toda obsojanje trdosrčnih judovskih voditeljev, obsodba tistih, ki druge vodijo v greh, grajanje bogatašev, obsojanje hinavcev in napovedovanje katastrofe za neverujoče skupnosti so bili del prizadevanja našega Gospoda, da bi nam odprl oči za resnico. Kristus je tudi trdil, da bo prišel na nebeških oblakih, da bi sodil žive in mrtve.
Trditev 2: Narava Božje volje.
Drugo napačno prepričanje je, da starozavezni avtorji pišejo o Božji volji na popolnoma enak način kot mi danes. Nasprotno, obstapa velika razlika med permisivno in pozitivno Božjo voljo. Če se zgodi nekaj, kar je moralno zlo, razumemo, da je to zato, ker Božja previdnost zajema njegovo permisivno voljo, ki ne vključuje le tega, kaj bi želel, da nekdo stori v posamezni situaciji, ampak tudi to, kaj bo dovolil, da nekdo stori v okviru Njegovega načrta.
V večjem delu Stare zaveze pisci vse brez razlike pripisujejo Božji volji. Če je bilo faraonovo srce otrdelo, je bilo to zato, ker ga je otrdel Bog. To odraža resničnost, da je vse zajeto v Božji Previdnosti, in se bolj kot na svobodno voljo ljudi osredotoča na neskončno Božjo moč. Nadškof Sheen ugotavlja, da je ta vrsta jezika bolj značilna za vzhodne kulture. Dejstvo, da svetopisemski avtorji govorijo na ta način, ne pomeni, da zanikajo razlikovanje med Božjo pozitivno in permisivno voljo.
Pomembnost Božje previdnosti
Božja previdnost upravlja vse, njena skrivnost pa presega naše razumevanje. O tej skrivnosti govori že Jobova knjiga v Stari zavezi govori, čeprav smo po Kristusu in Njegovi Cerkvi pridobili globlje razumevanje le-te. Kljub temu pa se še vedno pritožujemo. Gospod v odgovor postavi pod vprašaj našo omejeno dojemanje in poudari svojo neprekosljivo moč in modrost. Ob soočenju s takšnimi skrivnostmi je naš edini ustrezen odgovor, da ponižno priznamo svojo majhnost, kot je to storil Job.
Zavedati se moramo, da je Bog vsemogočen in da njegovih namenov ni mogoče preprečiti. Svetemu Pismu se moramo približati s ponižnostjo in se zavedati nasprotja med našimi mislimi in Božjimi mislimi.
Če si prizadevamo na vse gledati z Božje perspektive, lahko živimo v luči. Nasprotno pa reduciranje vsega na našo omejeno perspektivo vodi v temo. Vsak človek se mora odločiti, ali bo na zgodovino gledal v luči Božjega načrta ali pa bo živel v temi.
Naše razumevanje in vpogled sta odvisna od naše ponižnosti. Zaupamo v Božjo dobroto in moč, tudi kadar ne moremo popolnoma razumeti njegovih poti. Njegove misli presegajo naše in verjamemo, da tistim, ki ga ljubijo, vse služi v dobro.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 The Greek way, Edith Hamilton.
2 Routledge Concise Encyclopedia of Philosophy, str. 356
3 Takšna pogleda na zgodovino sta napačna, saj nimata ustreznega razumevanja o človeku. Če ne razumemo človeka, ne moremo razumeti zgodovine.
4 Znan rek svetega Avguština, ki ga uporabi v svojem delu “O Božjem mestu”. Dve ljubezni predstavljata Božjo ljubezen in človekovo samoljubje, ki sta ustvarili dve mesti, zemeljsko in Božje.
5 https://scriptoriumdaily.com/towards-the-eternal-city-st-augustines-theology-of-history/
6 The Hebrew Bible: A translation with Commentary, vol 1 The five books of Moses, Robert Alter
7 Church Fathers, papež Benedikt XVI.
8 The God Delusion, Richard Dawkins
