Predstavljamo prvo letošnjo številko uradnega glasila Duhovniške bratovščine sv. Pija X. Christus Rex za Slovenijo, posvečeno temi pastirske avtoritete Cerkve.
Nekaj izvodov glasil bo na voljo v kapelah po Sloveniji, celotno PDF različico lahko prenesete na tej povezavi.
Glasilo nima prodajne cene, bomo pa hvaležni za vsak prispevek za pokritje stroškov tiska in poštnine ter omogočanje nadaljnjih tiskarskih projektov!
Če še niste naročeni in želite prejemati tiskano izdajo revije (ali pa želite prijaviti koga drugega, ki jo želi prejemati), nam to sporočite na naš e-naslov: info@fsspx-slovenija.si
Vsebina glasila Christus Rex št. 1/2023:
- Predgovor: Vzpostaviti redno katoliško življenje v izrednih razmerah
- Duh cerkvenosti
- Dopolnilna jurisdikcija in tradicionalni duhovniki
- Oblast tradicionalnih duhovnikov in obveznost verske pokorščine
- Pozdravno pismo p. Regeleja, novega predstojnika Avstrijske province
- Intervju z novim predstojnikom Avstrijske province
- P. Zvonimir Rudolf Škunca (1929-2023)
- Podelitev zakramenta svete birme v Zagrebu 6. maja 2023
- Dvajset preoblek in sedem novih klerikov
- Nova uradna spletna stran Duhovniške bratovščine sv. Pija X. v Sloveniji
Predgovor: Vzpostaviti redno katoliško življenje v izrednih razmerah
Dragi prijatelji in dobrotniki, z gotovostjo lahko trdimo, da že več kot pol stoletja, odkar so se uveljavile revolucionarne reforme 2. vatikanskega koncila, doživljamo stanje, v katerem je celotno cerkveno življenje v svojih glavnih segmentih postavljeno na glavo in v temelju poškodovano. Vsepovsod se poučuje modernistični nauk, ki postavlja pod vprašaj številne verske resnice, vsiljujejo se novi mašni obredi in zakramenti, ki v temelju izkrivljajo katoliški koncept bogoslužja. Vse to vsiljujejo in izvajajo tisti, ki jih je Kristus poklical, da pasejo njegovo čredo, namesto kruha pa ji dajejo kamne (prim. Lk 11,11). Cerkev jasno uči, da v takšnih razmerah nismo dolžni slediti tej usmeritvi, ki bi bila škodljiva in pogubna za naše duše, ampak smo dolžni nasprotovati temu, kar je Cerkev sama v svojem obvezujočem nauku izrecno obsodila, in se držati pravega katoliškega nauka in bogoslužja.
V tokratni številki našega glasila želimo razjasniti pravo naravo odnosa med verniki in izročilu predanimi duhovniki v izrednih cerkvenih razmerah, v katerih smo danes. Glede na sedanje razmere, to razmerje s cerkveno-pravnega vidika ni istovetno z oblastjo, pravicami in dolžnostmi, ki so značilne za običajne razmere. To nam je jasno že iz same narave stvari, saj tradicionalni duhovniki zaradi zlorabe oblasti, ki jo izvaja današnja hierarhija, nimajo rednih pooblastil, ki bi jih imeli v normalnih okoliščinah in ki so jim v sedanjem času po krivici ukinjene s strani države. A vseeno Cerkev kot skrivnostno Kristusovo Telo iz svojega bitja poskrbi za vse, kar je potrebno za blagor duš (prim. kan. 144, ZCP 1983), to pa je celotno delovanje, ki ga je Kristus zaupal Cerkvi v njeni posvečevalni, učiteljski in dušnopastirski službi. Tu se na poseben način uresničuje tisti izraz Kristusovega Božjega usmiljenja, s katerim se želi usmiliti ljudstva (prim. Mr 8,2) in mu dati vse, kar potrebujejo za dosego končnega cilja, ki je večno odrešenje. Za to so mu v enaki meri potrebna sredstva posvečenja, ki jih prejme v zakramentih in blagoslovih, zatem pa še verski pouk in pastirsko vodstvo ter usmerjanje. Zato izročilu zvesti duhovniki vse to veljavno in dovoljeno izvajajo v tem izrednem stanju, v katerem smo se znašli, tako kot bi lahko kdorkoli zakonito uporabljal sredstva, za katera nima uradnega pooblastila, v nekih čisto naravnih potrebah, da bi mogel rešiti življenje in obvaroval svojega bližnjega pred pogubo.
Želimo izpostaviti in razjasniti tista pravilna načela, ki bi morala veljati za naše krščansko življenje v sedanjih izrednih okoliščinah proti napačnim predstavam, ki jih lahko srečamo danes in ki samo še povečujejo trenutno zmedo. Po eni strani gre za neko legalistično miselnost, v kateri se želi izpodbijati temelj razumnega obsega pastirske oblasti, ki jo Cerkev dopolnilno daje, in celo njen obstoj kot tak. Ta napačna drža izvira iz bistveno napačnega razumevanja Cerkve, ki je zreducirano na družbeno-pravno institucijo brez duhovne razsežnosti, ki določa njeno bistvo, s čimer se zanemarja prvi namen njenega poslanstva na zemlji, to pa je zveličanje duš (prim. kanon 1752, ZCP 1983). Po drugi strani pa se srečujemo z nasprotno skrajnostjo (ki včasih v določenem smislu izhaja iz prve in v njej najde svojo utemeljitev, po načelu extrema se tangunt), kjer se zaradi izrednih razmer, v katerih je Cerkev, meni, da ne sme biti odvisnosti od pastirske oblasti in da je vsakdo pooblaščen za samovoljno delovanje, lahko bi rekli, da po anarhističnih načelih. Zato tukaj vidimo, kakšen je resnično katoliški odziv na zapleteno situacijo, ki je edinstvena v zgodovini Cerkve, premaga napačne predstave na eni in drugi strani in trenutne okoliščine, v katerih smo se znašli, osvetljuje v pravi luči.
Z vsem tem se ne nanašamo le na najnižjo raven cerkvenega življenja, ampak tudi – pravzaprav še bolj – na tiste višje instance odnosov, ki zadevajo življenje in delo samih posvečenih služabnikov. Pastirji sami so se dolžni v skladu z odgovornostjo, ki jo prinaša njihova obremenjujoča služba, v še večji meri držati pravilnih cerkvenih načel in vzdrževati skupnostne vezi s svojimi brati in predstojniki, da bodo lahko plodno delali in se posvečevali duše, ki so jim zaupane.
S tem v mislih želimo težiti k tistemu preprostemu cilju, ki bi moral biti za vsakega iskrenega in odgovornega katoličana samoumeven: vzpostaviti in obnoviti cerkveno življenje po idealu, ki velja v rednih razmerah, tako kot je živela in delovala Cerkev v času pred koncilsko revolucijo skozi vsa stoletja. Za vsakega katoličana, predanega izročilu, bi to moralo biti nujno, le tako pa bomo mogli zares delovati za obnovo izročila v Cerkvi, ki naj bi bilo edino pravo merilo cerkvenega življenja.
Priprošnja Device Marije naj nas utrdi v tem prizadevanju, da bi nam Ona, ki je Mati vseh udov Kristusovega skrivnostnega Telesa, izprosila zvestobo Cerkvi, da bi delali za Njeno čast in slavo na tem svetu!
Z duhovniškim blagoslovom,
p. Marko Tilošanec
