Kriza Cerkve je povzročila precej nereda v cerkvenem življenju. Medtem ko cerkveno pravo običajno ureja pristojnosti župnikov v različnih hierarhičnih stopnjah ter dolžnosti in pravice vernikov, neuspeh hierarhije pomeni, da morajo nižje oblasti prevzeti naloge, ki jih sicer ne morejo opravljati. Tako se imajo tudi verniki, ki naj bi sicer sledili svojim pastirjem, pravico upreti, ko ti pastirji sami nasprotujejo veri Cerkve ali jim ponujajo dvomljiva, če že ne nevredna bogoslužja. Kot je povedal strokovnjak za cerkveno pravo, prof. dr. Georg May, v svoji mali knjižici Samoobramba, odpor in izredne razmere. Razjasnitve pojmov1 so pokazale, da v Cerkvi obstaja tudi pravica do samoobrambe in odpora. Vendar pa to ne pomeni, da v nujnih primerih ni več pravil in da lahko v tem primeru vsakdo počne, kar se mu pač zdi prav. “Izredni zakon opravičuje samo tiste ukrepe, ki so nujni za ponovno vzpostavitev delovanja Cerkve. Upoštevati je treba načelo sorazmernosti.”2
Sentire cum Ecclesia – misliti in čutiti s Cerkvijo je še posebej pomembno v našem času, saj smo v nevarnosti, da ne bomo več priznavali nobene cerkvene oblasti.
Božja konstitucija Cerkve
Cerkev ni povsem človeška družba, ampak je svojo bistveno postavo prejela od svojega Božjega ustanovitelja. V skladu s tem je papež kot Kristusov namestnik vrhovni pastir cerkve. Toda škofje so tudi pravi pastirji in voditelji svojih škofij. Škofom pomagajo duhovniki in diakoni, ki niso samostojni pastirji, temveč škofovi pomočniki. V verskih redovih in kongregacijah so opati ali generalni predstojniki tisti, ki opravljajo kvazi-škofovske funkcije za svoje podrejene.
Zato je v nasprotju z Božjo strukturo cerkve, če si duhovniki domišljajo, da opravljajo svoje duhovništvo neodvisno od višjega predstojnika. Kanon 111 §1 zakonika cerkvenega prava iz leta 1917 je izrecno določal, da mora biti vsak klerik prijavljen (t.j. inkardiniran) bodisi v škofiji bodisi v redovni ustanovi in da mora biti nevezani klerik (tako imenovani “vagus”, od koder izhaja beseda vagabund oz. postopač) pod nobenim pogojem ne sme biti sprejeta.3
Duhovnik, ki v današnji krizi vere in cerkve ne zmore več nadaljevati dela pod svojim škofom ali redovnim predstojnikom, ne da bi delal stvari, ki jih ne more uskladiti s svojo vestjo, mora torej poiskati drugo cerkveno skupnost, ki bi se ji lahko pridružil.
Duhovniška bratovščina sv. Pija X
Za nadškofa Lefebvra je bilo vselej nadvse pomembno, da je bila Bratovščina sv. Pija X. ustanovljena s soglasjem cerkvenih oblasti in da je njen statut prejel celo pohvalo prefekta Kongregacije za duhovščino, kardinala Johna Wrighta. V tem je videl blagoslov Cerkve za svojo ustanovitev. Prav zato je ukinitev duhovniške družbe imel za nično, saj je bil edini razlog za to ukinitev pripadnost družbe tradicionalni veri in liturgiji Cerkve. Sprejetje ukinitve bi pomenilo pošiljanje semeniščnikov v uradna semenišča, kjer so od zadnjega koncila naprej odkrito poučevali krivoverstva in kjer kandidatov niso več oblikovali v duhovniškiduhovnosti. To bi pomenilo tudi pošiljanje vernikov, ki so se zbirali v kapelah Bratovščine, nazaj v njihove župnije, ki so jih pravkar zapustili, ker tam niso mogli več najti katoliškega življenja.
Vsak nosilec človeške oblasti uveljavlja svojo oblast samo kot namestnik Božje oblasti. Če zlorablja svojo oblast, da bi ukazal nekaj, kar je v nasprotju z Božjim zakonom, se ga ne sme ubogati. Tako je tudi v družini – če starši otrokom ukažejo kaj grešnega, nesmejo ubogati. Tako je v državi in tako je v Cerkvi. Nadškof Lefebvre je vedno govoril, da ne more niti sodelovati niti stati križem rok, ko se uničujejo vera, liturgija in disciplina Cerkve. Ni želel samo objokovati krizo v Cerkvi – to so delali tudi drugi škofje – temveč narediti nekaj za ohranitev vere in liturgije.
Katastrofa, ki je bila posledica II. vatikanskega koncila, je danes precej bolj jasna, kot je bila takrat in v času papeževanja papeža Frančiška so celo konservativni katoličani priznali, da lahko pride do situacij, v katerih se kot katoličani morajo upreti papežu, kar so prej vedno imeli za nemogoče. Bratovščina sv. Pija X. torej ni kakršnokoli zasebno združenje, ampak prava cerkvena skupnost. Njeni predstojniki imajo torej pravo avtoriteto, četudi jim ta zaradi izrednega stanja ni dana po običajni poti, temveč neposredno iz Cerkve. Tudi tu Cerkev nadomesti pomanjkanje vodstva.
Nadškof Lefebvre je vedno zavračal posvečenje kogarkoli, ki nebi bil vpisan v nobeno cerkveno skupnost. Redovne skupnosti, ki niso bile priznane s strani cerkvenih oblasti, pa je sprejel samo zaradi zvestobe tradicionalni sveti maši in redovnim pravilom. Tako je na primer rekel:
V težkih razmerah, ki jih doživlja Cerkev, sem prejel več pisem ljudi, ki so me prosili, naj jih posvetim v duhovnike, ne da bi me prosili tudi za vstop v Bratovščino. To sem zavrnil. Obstaja primer diakona, ki mi je rekel: “Ampak jaz sem opravil celoten študij, končal sem izobraževanje. Zakaj me ne posvetiš?” Rekel sem ne, ker bi moral biti del verske skupnosti. Če je član Bratovščine ali skupine, ki bi jo Cerkev običajno priznavala, potem ja, brez tega pa ne gre. To bi bilo absolutno v nasprotju s kanonskim pravom. Vendar nočem nasprotovati kanonskemu pravu.4
Odnos z uradnimi oblastmi
Če moramo mi v našem času priti do sodbe, da so mnogi škofje in celo papeži slabi pastirji, ki ne branijo vere in škodijo Cerkvi in dušam, pa vseeno ostajajo uradna oblast. Kanonsko pravo je glede tega jasno: tudi če škof odpade in postane krivoverec, njegov sodni spis ostane veljaven, razen če je uradno razglašen za krivoverca in odstavljen.5 Glede papeža nimamo obvezujočega nauka o tej temi, a dokler nekoga kot papeža priznava tako rekoč vsa Cerkev, predvidevamo, da so njegova vodstvena dejanja veljavna.
Zato je v skladu z duhom Cerkve, da tem možem izkazujemo spoštovanje ki jim gre po njihovi službi in, če je mogoče, z njimi iščemo dialog, da bi jih vrnili na pot vere in izročila. Po drugi strani pa tisti, ki sam pogovor s temi avtoritetami označujejo za izdajo izročila, ne kažejo cerkveno, temveč razkolniško držo, saj se to kaže ravno v tem, da nočejo imeti nikakršnih stikov pastirji Cerkve.
Kdorkoli noče upoštevati dovoljenja za podeljevanje zakramenta pokore, ki ga je dal papež Frančišek vsem duhovnikom Bratovščine in njenih prijateljskih skupnosti, ali kdor v nobenem primeru noče priznanja uradnih oblasti za veljavnost porok, sklenjenih v okviru Duhovniške bratovščine, ta je zagotovo izgubil duh cerkvenosti.
Sklepi
Ni v duhu Cerkve, da papeže in škofe obsipamo z zaničevanjem in norčevanjem, četudi marsičesa, kar počnejo, ne moremo odobravati. Kristjan tako ali tako ne bi smel nikogar zaničevati, še posebej ne tistih, ki opravljajo cerkvene službe. Bolje je moliti za pastirje Cerkve, kajti cerkvena kriza se lahko konča le, če se vrnejo na katoliško pot. Nadškof Lefebvre je zapisal:
Izogibajmo se obsodbam, žalitvam, ironičnim namigovanjem, izogibajmo se brezplodnim polemikam, molimo, posvečujmo se, posvečujmo duše, ki bodo prihajale k nam v večjem številu, čim bolj bodo v nas našle tisto, po čemer hrepenijo – milost pravega duhovnika…6
Cerkvena drža manjka tudi tistim duhovnikom in vernikom, ki nenehno kritizirajo predstojnike Duhovniške družbe. Ti nadrejeni seveda niso nezmotljivi, imajo pa vsaj milost stanu za svojo delo, ki je drugi nimajo. Zgodovina Bratovščine kaže, da je na splošno vselej hodila po pravi poti, saj je bila edina tradicionalna skupnost, ki je razvila mrežo kapel, semenišč in šol po vsem svetu, medtem ko so tisti, ki so se od nje obrnili, bodisi obupali v boju proti modernizmu ali pa so podlegli sektaškemu duhu. Tudi zadnje odločitve Vatikana v zvezi s tradicionalno sveto mašo kažejo, kako pravilna je bila nadškofova odločitev o posvečevanju škofov in kako upravičeno oklevanje njegovih naslednikov pri sklenitvi hitrega dogovora z Rimom.
Cerkvene drže manjka predvsem tistim, ki brez kakršnegakoli cerkvenega mandata in ne da bi kdaj temeljito študirali teologijo, na internetnih forumih ali pamfletih podajajo svojo neprosvetljeno sodbo o najtežjih teoloških in cerkvenih vprašanjih. Vprašanja, ki jih niti največji teologi niso mogli razrešiti, kot npr če in kdajpapež izgubi svojo službo, ti psevdo-teologi razrešijo z lahkoto in manj ko imajo teološkega znanja, bolj odločilne so njihove sodbe. Vsakemu katoliku lahko samo svetujem, naj se drži stran od teh brezplodnih razprav.
Nadškof Lefebvre ima duha, da nas napolni v boju za vero, kar je npr. povzeto v naslednjih besedah:
Nismo razkolniki, nismo krivoverci in tudi ne uporniki. Upiramo se tej plimi modernizma, laicizma in naprednjaštva, ki je po krivici vdrl v Cerkev in skušal doseči, da iz nje izgine vse, kar je svetega, nadnaravnega in Božjega, da bi to zreducirali na zgolj človeško raven.
Upiramo se in se bomo še naprej upirali, ne iz duha nasprotovanja ali upora, temveč iz duha zvestobe Cerkvi, zvestobe Bogu, našemu Gospodu Jezusu Kristusu in vsem, ki nas učijo naše svete vere , iz duha zvestobe vsem papežem, ki so ohranjali Izročilo. Zato smo odločeni, da preprosto gremo naprej, nadaljujemo zIzročilom, ki je posvetilo vse nebeške svetnike. Verjamemo, da s tem neizmerno služimo vsem vernikom, ki želijo ohraniti vero in zares želijo prejeti milost našega Gospoda Jezusa Kristusa. 7
p. Matthias Gaudron
Vir: fsspx.de
1 Dunaj: Mediatrix 1984.
2 Prav tam, stran 25.
3 Cerkveno pravo iz leta 1983 ima enako določbo v kan. 265
4 Duhovni govor v Ecônu 30. januarja 1982; v: Marcel Lefebvre, Duhovniška svetost, Bobingen: Sarto 2011, str. 73.
5 Prim. kan. 2264 (CIC 1917); lahko. 1331 (CIC 1983).
6 Navodila za semenišce z dne 24. februarja 1977; v: Da bi Cerkev ostala, 225. str.
7 Pridiga v Ecônu, 1. november 1980.
