Apologetika, 11. del: Mesijanske prerokbe

Kaj so prerokbe?

V apologetiki imajo prerokbe prav posebno mesto. Pričakovali bi, da bi že samo to dejstvo – da so bili prihod Jezusa Kristusa ter neverjetni dogodki v Njegovem življenju, Njegova smrt in poslanstvo na zemlji napovedani že stoletja pred njegovim rojstvom – predstavljalo preobrat v apologetični argumentaciji.  Vendar za nekatere to ni dovolj.

Preden se lotimo vprašanja starozaveznih prerokb, bomo naredili kratek pregled tega, kaj prerokbe so, katere elemente morajo vsebovati in česa v njih ne sme biti.

Prophanai

Grška beseda “prophanai” pomeni “govoriti v imenu nekoga drugega”. V kontekstu Svetega pisma, je tisti “drugi” Bog sam. Kot je nekoč izjavil sveti Avguštin, je Božji prerok zgolj glasnik, ki človeštvu oznanja Božje sporočilo. Izraz “prerok” včasih presega svojo običajno opredelitev, saj v nekaterih primerih lahko zajema vsakogar, ki pod vplivom Božjega navdiha človeštvu posreduje nauke, prerokbe ali celo hvalnice. Bistvo preroštva je torej v zmožnosti posredovanja Božje volje in sporočila človeštvu. Če povzamemo: kljub temu, da ta izraz “prerok” pogosto povezujemo z napovedovanjem prihodnosti, njegov širši pomen zajema tudi poučevanje in predajanje nauka, kar je počel tudi Naš Gospod Jezus Kristus, ki je tudi prerok.

Ko o Našem Gospodu Jezusu Kristusu govorimo kot o preroku, je ključno razumeti, da njegovo preroštvo presega zgolj napovedi prihodnjih dogodkov. Njegova glavna vloga je posredovanje znanja in razkrivanje verskih resnic človeštvu. Njegovi nauki in razodetja so temelj njegovega preroške službe in ga postavljajo v vlogo končnega posrednika Božanske modrosti. Zato je Cerkev kot podaljšek Kristusove preroške službe soudeležena pri tej sveti dolžnosti posredovanja Božanskih naukov svetu.

Prava definicija

Prerokbo definiramo kot: “nezmotljiva napoved neke kontingentne stvari v prihodnosti, ki jo je mogoče z gotovostjo napovedati v nadnaravni luči.”1

Ključnega pomena je razlikovati prerokbe od preprostih ugibanj (ki niso enaka znanju), saj prerokovanje temelji na resničnem (nadnaravnem) vedenju in ne na ugibanju, ter od vedeževanja, ki ima zli izvor.2

Prerokbe so nadnaravno dejstvo, saj prihajajo iz neskončnega znanja, ki ga ima Bog. Bistvo prerokb je v tem, da lahko razkrijejo prihodnje dogodke, ki so po svoji naravi neznani za vsak um, razen za Božji. Čeprav so prerokbe gotovo na nek način čudežne, ne spadajo med čudeže v ožjem smislu, saj delujejo na področju uma in ne na področju čutov. Kljub temu je zaradi verodostojnosti včasih potrebno, da se prerokbe izpolnijo tudi na čutni ravni.

Še enkrat poudarimo, da je bistvo prerokb predvsem v znanju. Na primer Jožef, ko je bil v ječi, prevzame vlogo preroka, ko interpetira sanja (torej posreduje neko znanje o njih), medtem ko faraonovi služabniki, ki so imeli sanje, tega preroške vloge nimajo.

Pomembno se je zavedati, da prerokbe lahko uporabljajo simbolični jezik ali pa niso vedno izražene z največjo natančnostjo.

Kaj sestavlja prerokbe?

Prerokbe sestavljata dve temeljni sestavini, ki preroku omogočata, da posreduje določene resničnosti, ki mu jih je razkril Bog.

Prva sestavina vključuje sprejemanje teh resničnosti s pomočjo čutov, domišljije in razuma. Prerok prejme vtise ali videnja, ki služijo kot podlaga za posredovanje Božjega sporočila.

Vendar zgolj prejemanje sporočil ne zadostuje za izpolnitev vloge preroka. Druga ključna sestavina je intelektualna luč, ki preroku omogoča dvojno presojo:

  • Prerok mora razbrati pomen, ki ga imajo prejeta sporočila. Pomembno je opozoriti, da prerok morda ne bo v celoti razumel vseh vidikov sporočila, saj je človeški um omejen v svoji zmožnosti dojemanja celote Božjih namenov. Prerok deluje kot nepopolno orodje v primerjavi z glavnim dejavnikom, ki je Bog sam.
  • Prerok mora biti prepričan, da razodetje resnično prihaja od Boga. Ta gotovost je bistvena za potrditev preroške narave sporočila.

Možnost prerokb

Odgovor na vprašanje, “Ali je sploh mogoče, da prerokbe obstajajo?” temelji na dveh bistvenih dejavnikih: Božji vsevednosti glede prihodnjih dogodkov in njegovi sposobnosti, da to znanje posreduje človeštvu. Če sta oba pogoja izpolnjena, postane možnost prerokb samoumevna:

  • Bog ima popolno znanje o prihodnjih dogodkih. To razumevanje izhaja iz dejstva, da Božja vsevednost sega onkraj meja časa. Z Božje perspektive ni razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. On obstaja zunaj časovnih omejitev, kar mu omogoča popolno razumevanje vseh dogodkov, ki so se zgodili, se odvijajo in se bodo odvili.
  • Kot končni vzrok vseh stvari ima Bog oblast nad potekom zgodovine in razvojem dogodkov. Ta Božja neodvisnost potrjuje temelje za možnost preroštva. Ker je razodetje v bistvu dejanje, s katerim Bog človeštvu posreduje svoje vedenje. Zato je logično, da če lahko ljudje drug drugemu posredujejo svoje znanje in ideje, lahko tudi Bog, ki ima neskončno modrost in moč, stori enako, a na nadnaraven način. Več o samem konceptu razodetja lahko preberete v 6. in 7. delu serije o apologetiki.

Prepoznavnost prerokb

Pri ocenjevanju resničnosti prerokb moramo upoštevati dva temeljna vidika: zgodovinske in filozofske resnice. Pri ugotavljanju pristnosti prerokbe je treba preveriti, ali je bila podana pozitivna in dokončna napoved in ali se je napovedani dogodek dejansko kasneje tudi zgodil.

Zgodovinske resnice

Da bi ugotovili, ali se je prerokba uresničila, je ključnega pomena, da ugotovimo njen predvideni pomen. Vendar pa razlaga prerokb pogosto postane bojišče med skupinami, ki zagovarjajo različne interpretacije. Tako je npr. razlaga mesijanskih prerokb je jabolko spora med različnimi verskimi skupinami. Judje in adventisti3 imajo lahko med drugim razlage, ki se razlikujejo od tistih, ki jih sprejema Katoliška Cerkev, ki ponuja najbolj logično in enotno razlago svetopisemskih prerokb.

Filozofske resnice

Poleg zgodovinskih resnic imajo pri razpoznavanju resničnih prerokb pomembno vlogo tudi filozofske resnic. Podobno kot pri čudežih je treba pri pravih prerokbah izključiti prerokbe, pri katerih je jasno vidno človeško ugibanje, zli vpliv in pa tiste prerokbe, ki so v resnici zgolj popolna naključja.

Kako pa lahko razlikujemo različne dogodke?

  • Dogodki, ki so odvisni izključno od Božje svobodne volje. To pomeni, da so pod Božanskim nadzorom in se odvijajo po Njegovem načrtu.
  • Dogodki, ki so odvisni od vrste svobodnih človeških dejanj, pri katerih na izide vplivajo odločitve posameznikov.
  • Dogodki, odvisni od verige naravnih vzrokov, ki morda niso znani ali pa njihovo medsebojno delovanje ni povsem razumljeno. V to kategorijo na primer spada napoved, da bo nevihta ali kuga prizadela določeno lokacijo ob točno določenem, a oddaljenem času.

Treba je poudariti, da imajo hudiči kljub svoji veliki inteligenci in dolgoletnim izkušnjam zato lahko dobro ugibajo o prihodnjih dogodkih. Podobno kot pri vedeževalcih, pa so tudi “preroška” dejanja hudičev pogojena z Božjim dovoljenjem – če Bog tega ne dopusti, hudiči nimajo uvida v prihodnost. Pri tem lahko uporabijo svoje znanje in izkušnje ter ponudijo napovedi, ki pa so lahko netočne in zavajujoče.

Vendar pa je diabolično predvidevanje omejeno. O nekaterih dogodkih hudiči ne morejo niti ugibati. Na primer, dogodki, ki so odvisni od svobodne volje Boga, so zunaj njihovih napovedovalnih sposobnosti. Poleg tega so dogodki, ki so daleč v prihodnosti, zlasti kadar zadevajo človeško svobodo, za hudičevo kraljestvo nedosegljivi. Zapletenost človeških odločitev in razvoj časa ustvarjata nepredvidljivost, ki presega njihovo razumevanje.

Mesijanske prerokbe v Svetem Pismu

Kaj so mesijanske prerokbe?

Sedaj smo preučili kaj prerokbe so in kakšne so lastnosti pravih in zanesljivih prerokb. Kaj pa so mesijanske prerokbe? Preprosto povedano so to prerokbe, ki napovedujejo prihod Mesije ali Odrešenika, ki jih najdemu v Stari zavezi Svetega Pisma. Treba je poudariti, da so te prerokbe v spisih Stare zaveze prerokbe v strogem smislu, kot smo jih definirali zgoraj. Dejansko bi bila zgodovina judovskega ljudstva nerazložljiva brez sklicevanja na to dolgoletno pričakovanje in prepričanje, ki so si ga delili duhovniki, kralji, učeni in neučeni ter celo sosednji Samarijani.

Natančno vlogo, ki jo bo Mesija izpolnil, so poznali le delno, saj je bilo težko uskladiti različne elemente prerokb. Je pa bilo prepričanje, da bo Mesija nekega dne prišel, za judovsko ljudstvo nekaj gotovega.

Različne razlage starozaveznih prerokb

Ustavimo se za trenutek pri dejstvu, da je bil odziv na prerokbe med Judi pogosto zmeden. Racionalisti4 in vsi tisti, ki zanikajo resničnost teh prerokb, imajo to dejstvo za nekakšen dokaz, da te prerokbe sploh niso prerokbe. Premislimo torej o elementih oz. vidikih prerokb, ki so se Judom zdeli nezdružljivi, a so v resnici le še bolj nazorno pokazali Božansko resnico napovedanih stvari.

Mesija ima v prerokbah tri vloge:

  • Politično – obnovil bo Davidovo kraljestvo in si podredil tuje narode.
  • Versko – tako kot David bo kralj in prerok ter celo največji od prerokov.
  • Eshatološko – živel bo večno in njegovo kraljestvo bo bilo večno; njegovo kraljestvo se bo spremenilo v večno slavo; mrtvi bodo vstali, Mesija bo kraljeval s svojimi svetniki.

Te vloge so si med seboj tako različne, da se je razvilo več idej o tem, kako jih združiti. Na kratko si poglejmo dve izmed njih:

  1. Dva mesija: Prvi naj bi predstavljal miroljubno vladavino, kot je navedeno v prerokbi iz Zaharijeve knjige 9, 9-10, ki opisuje Mesija, ki je prišel ponižno na osličku in prinesel mir poganom. Po drugi strani naj bi drugi mesija simboliziral slavno vladavino, opisano v prerokbi iz Zaharijeve knjige 14, kjer bo Mesija zmagal nad narodi in stal na Oljski gori.
  2. Po drugem zanimivem judovskem izročilu naj bi bil način mesijevega prihoda odvisen od pravičnosti izraelskega ljudstva. Če bi bilo ljudstvo pravično, bi Mesija prišel na oblakih neba, kar bi simboliziralo veličasten in božanski prihod. Če pa pravičnosti ni bilo, bi Mesija prišel ponižno kot ubogi človek, ki jezdi na oslu, kar bi pomenilo bolj skromen in ponižen videz.
Kdo ima torej pravo razlago?

Prava razlaga za vse starozavezne prerokbe ni zgolj nek dogodek ali več njih ampak oseba – Jezus Kristus. Poglejmo zgornji primer, ko so Judje mislili, da eden človek ne more biti hkrati ponižen in miroljuben ter vladar in sodnik narodov. Naš Gospod Jezus Kristus je bil tako ponižen, da je trpel strahotno mučenje s strani ljudi samo zato, da bi nas odrešil. Poleg tega pa je Jezus Kristus tudi Knez miru, ki prinaša mir in upanje vsem ljudem, ki verujejo Vanj in pa Sodnik, ki bo prišel da sodi žive in mrtve.

To je samo en primer, kako so starozavezne prerokbe izpolnjene v osebi Jezusa Kristusa. Že samo dejstvo, da je obstajal nekdo, ki je uskladil vse te elemente in še nešteto drugih, nekaj resnično izjemnega. To je Božansko. Jezus Kristus je kakor steklena prizma, ki sprejme žarke svetlobe različnih barv in jih zbere v en sam bel žarek.

Zaključek

Vidimo torej, da imajo prerokbe pomembno vlogo v apologetiki, saj so eden od dokazov za božanskost Jezusa Kristusa, ki edini popolno izpolnjuje vse starozavezne prerokb. Ugotovili smo tudi, da preučevanje prerokb zahteva skrbno upoštevanje zgodovinskih in filozofskih resnic, in razlikovanje pravih prerokb od navadnih človeških ugibanj ali hudičevih prevar. V naslednjem delu serije o apologetike bomo spregovorili o čudežih, ki smo jih bežno omenili že v tej epizodi, nato pa se bomo poglobili v osebo Jezusa Kristusa – Njegovo Božanstvo in vstajenje od mrtvih.

Povzeto po: sspxpodcast.com


1Infabillis praedictio futuri contingentis, quod, solo supernaturali lumine, certo praevideri potest.”  Lagrange, De Revelatione II, str.110.  Popolnoma legitimna je tudi Van Noortova definicija: “zanesljiva in dokončna napoved nekega prihodnjega dogodka, ki ga ni bilo mogoče predvideti z naravnimi vzroki.”

2 “Zato tudi demoni po svojem naravnem znanju poznajo nekatere stvari, ki so oddaljene od človeškega znanja in jih lahko razkrijejo ljudem, čeprav so stvari, ki jih pozna samo Bog, preprosto in najbolj oddaljene. V skladu s tem se prerokbe, pravilno in preprosto, prenašajo samo z Božjimi razodetji; vendar se razodetje, ki ga dajejo demoni, lahko imenuje preroštvo v ožjem pomenu. Zato so tisti ljudje, ki jim demoni nekaj razodevajo, v Svetem Pismu sicer imenovani preroki, ampak z dodatkom, na primer kot ‘lažni preroki’ ali ‘preroki malikov’.”

3 Adventisti je skupni izraz za več protestantskih skupin, ki se obsedeno osredotočajo na Kristusov drugi prihod. Prepričani so, da ga je mogoče natančno napovedati, prerokbe o Kristusovem prihodu pa razlagajo zelo dobesedno. Razlagajo, da se bo vse, kar ni bilo dobesedno izpolnjeno ob Kristusovem prvem prihodu, izpolnilo ob njegovem drugem prihodu, npr. da bo Kristus sedel na Davidovem prestolu in vladal 1000 let.

4 Racionalisti – tisti, ki trdijo, da je razum merilo vse resnice, in tako načeloma zanikajo, da je karkoli mogoče spoznati onkraj razuma) – kot če bi človek, ki je videl stvari s pomočjo sončne svetlobe, nato nerazumno trdil, da druga svetloba ne more obstajati.