Od imenovanja msgr. Victorja Manuela Fernandeza za prefekta Dikasterija za nauk vere (DNV) je bilo moč slišati številne odzive, od nerazumevanja do osuplosti, pri čemer ne smemo pozabiti na komentar kardinala Gerharda Müllerja, ki je novega prefekta v preteklosti že obtožil krivoverstva.
Vsi opozarjajo na star in zelo tesen odnos, ki povezuje Frančiška in “Tucha”, kakor je stari vzdevek novega prefekta. Ta odnos ni povezan le s prijateljstvom, temveč tudi in predvsem s skupnim mišljenjem. Tako Luisella Scrosati v La nuova Bussola Quotidiana piše: “Ker navsezadnje Fernándeza že poznamo: on ni nihče drug kot Frančišek. In Frančišek je Fernández.”
Stefano Fontana na isti spletni strani pravi:
Novi prefekt Nauka vere je kot fotokopija Frančiška. (…) ki je bil vedno njegov [Frančiškov] zvesti spremljevalec in ki ga je v Argentini postopoma promoviral na pomembne položaje, kot sta rektorat Katoliške univerze in ordinariat v La Plati, da bi v naglici zamenjal škofa Héctorja Aguera, krivega, da se ni strinjal s papežem glede Amoris Laetitia.
Avtor besed papeža Frančiška
Avtorji so zapisali, da je nadškof Fernandez pomagal pri pripravi več papeških besedil: “Dejansko je znano, da je za pripravo apostolske spodbude Evangelii gaudium stala Fernándezova roka, ki je celo pustil svoj podpis v citatu §263 (opomba 207), kot da bi bil cerkveni oče,” opozarja Scrosatti.
In dodaja: “Znano je, da je tudi Amoris Laetita (AL) v veliki meri rezultat dela nekdanjega rektorja, z navedki iz njegovih spisov, ki so navedeni v besedilu posinodalne spodbude, kot je leta 2016 opozoril Sandro Magister.”
Na misiji reforme
Tucho je v pogovoru za Radio Perfil pojasnil svoje reformno poslanstvo: “svoje imenovanje na mesto prefekta za vero je pojasnil z dejstvom, da nova apostolska konstitucija Praedicate Evangelium, ki jo je Frančišek objavil za reorganizacijo rimske kurije, ni bila zadostna”, kot poroča Giuseppe Nardi na katholisches.info.
Fernández je v istem intervjuju dodal, da ga je “Frančišek poklical v Rim, da bi dokončal reorganizacijo Kongregacije za nauk vere, saj so bila dosedanja prizadevanja nezadostna”. Stefano Fontana je predvidel to preobrazbo takole:
Verjetno bo to Kongregacija za nauk vere, z le malo zanimanja za nauk ali celo z nasprotovanjem nauku. Svojo vlogo bo razumela kot spodbujanje teološkega dialoga, vendar brez izvajanja kakršne koli oblike doktrinarnega nadzora in jamstva….. Bo pluralistična in bo sprejemala vse filozofije in teologije.
Vendar avtor s precejšnjo resnicoljubnostjo dodaja:
Vendar naj se ne misli, da ne bo več dogmatična ali da ne bo neprilagodljiva. Bo, vendar bo to dogmatizem brez resnice in osredotočen na prakso. Tisti, ki se ne bodo prilagodili novim praksam, bodo obsojeni in preganjani. Tudi samo ‘upiranje’ bo postalo obtožba.
Aldo Maria Valli na svojem blogu vidi Fernandezovo imenovanje kot “popoln prelom”:
Ne moremo govoriti o spremembi smeri, ker Tucho Fernández nima smeri, razen če želimo kot projekt obravnavati popolno dekonstrukcijo katoliške misli, katoliškega pogleda na človeka in svet. Bolj prav bi bilo govoriti o koncu nekega obdobja.
In dodaja:
V Tuchu Fernándezu ni teologije: ni strukturirane misli, ne obstaja neka linija interpretacije. Obstaja le zmešnjava izrazov, ki se na eni strani podrejajo nejasni sentimentalnosti, na drugi pa najbolj brezsramnemu relativizmu. (…) Frančišek torej s tem imenovanjem pravi: dovolj je teologije, čas je za ne-teologijo, dovolj je Cerkve, čas je za ne-Cerkev.
Prikrojeno imenovanje
Za konec še Scrosati:
Jasno je, da sta Fernandezova oseba in posebno poslanstvo, ki mu je bilo zaupano s pismom imenovanja, prikrojena za plenarno skupščino sinode, ki se bo začela jeseni: vsakdo, ki si bo drznil ugovarjati predlaganim ‘odprtjem’, bo takoj obtožen, da je eden od tistih, ki uporabljajo ‘nemoralne metode’, in bo lahko okusil dialoške in blage metode argentinskega dua.
Vpliv novega prefekta pa bi lahko okrepil tudi nestabilen položaj msgr. Vincenza Paglie, predsednika Papeške akademije za življenje, katerega stališča se vse bolj oddaljujejo od katoliškega nauka, poudarja isti avtor. Zaključuje: Škof Fernandez “ni le klon Frančiška, ampak tudi Paglie”.
Scrosati opozarja, da je 5. marca msgr. Fernandez pridigal, da:
Mnoga stoletja … je [Cerkev], ne da bi se tega zavedala, stkala celotno filozofijo in moralo, polno klasifikacij, da bi razvrščala ljudi, da bi jim dodelila označbe: ta je takšen in ta drugačen, ta lahko prejema obhajilo, ta drugi ne, temu se lahko odpusti, temu drugemu ne; in da lahko zakramentalno odpuščanje prejmejo le tisti, ki se kesajo za svoje grehe in kažejo voljo, da se bodo poboljšali.
Po mnenju prelata je to “strašna” stvar. K sreči se je to dogajalo prej, saj je papež Frančišek vse te barabije spremenil. – Brez komentarja.
José Quarracino na blogu Marca Tosattija – Stilum Curiae – pojasnjuje, da je “nadškof iz La Plate izrecno priznal Bergoglieva nauka o sinodalnosti in vključevanju skupnosti LGBT+ v življenje Cerkve, tako da je zatrdil, da tisti, ki ne sprejmejo te zadnje vključujoče drže, ne morejo biti kateheti v Cerkvi”.
Isti avtor poroča o tej presenetljivi izjavi: “Obstajajo stvari, za katere včasih mislimo, da so nespremenljive, v resnici pa niso. Nedeljska obveznost, na primer, ni nepogrešljiva in lahko tudi prezre.”
Zaključek
Pred kratkim Dikasterij za kulturo in izobraževanje ni potrdil p. Martina Lintnerja za dekana Filozofske in teološke fakultete v Brixnu-Bressanonu v Italiji zaradi njegove nepravovernosti v “publikacijah o spolni morali”.
Toda papež Frančišek na DNV imenuje teologa, škofa, ki izpoveduje nepravoverne nauke, po mnenju kardinala Müllerja celo krivoverstva. Zdaj je zadolžen, da spodbuja in usmerja, ne pa da obsoja teologe, kot je pater Lintner.
Glede na zgoraj navedeno se zdi vprašaj, ki krasi naslov tega članka, odveč. Prej je treba reči, da se Dikasterij za nauk vere ne bi smel več imenovati tako kot se, temveč bi moral biti Dikasterij proti nauku vere.
Vir: fsspx.news
