“Kdor vstopi v konklave kot papež, ga zapusti kot kardinal,” pravi priljubljeni rimski pregovor. V tem obdobju sedanjega pontifikata se postavlja vprašanje, ali v Svetem kolegiju še obstajajo papabili. Zdi se namreč, da v Rimu delajo vse, da bi diskreditirali tako “desne” kot “leve” osebnosti, ki bi lahko nasledile papeža Frančiška.
Več vatikanistov meni, da je Vatikan vstopil v obračunsko obdobje. Obdobja so toliko hitrejša, kolikor je papež starejši in kolikor pogosteje ostaja v bolnišnici. Brez pretiravanja smemo reči, da ne mine dan, da visoki prelati ne bi delali in ponavljali svojih imenitnih kalkulacij v luči naslednjega konklava.
Komentator, ki se sklicuje na zadnje dni francoske Alžirije, je povzel stanje duha Svetega kolegija in pojasnil: “Prihaja sprememba režima in ne glede na to, kakšna bo usmeritev, konservativna ali progresivna, eno je gotovo: ‘stroj’ Frančiškovega pontifikata bo demontiran. Do takrat pa bomo, tako kot pieds noirs v Alžiru, sedeli na terasah restavracij in čakali na hrup naslednje eksplozije.”
Eksplozije, katerih tarča so trenutno najvidnejši kardinali: Ed Condon, urednik spletne strani za verske novice The Pillar, je maja 2023 pojasnil, kako so napadi na visoke prelate kurije postali tako pogosti, da naj bi se brazilski nadškof Ilson de Jesus Montanari odpovedal imenovanju za prefekta dikasterija za škofe, ker se je bal, da bo postal “zajec na strelišču”.
Ne brez razloga, če upoštevamo usodo kardinala Luisa Antonia Tagleja: visokega filipinskega prelata, ki ga uvrščajo med “levosredinske”, so leta 2019 povišali v Patrona prestižnega Propaganda Fide – sedanjega Dikasterija za evangelizacijo narodov – in ga napovedovali kot enega najvidnejših papabilov. Toda po tem, ko je bil prisiljen zapustiti predsedovanje mednarodne Karitas, so njegovo srečo nenadoma omadeževali mediji, ki so podvomili v njegove sposobnosti vodenja in odločanja.
Podobna usoda je doletela konservativca, kardinala Pétra Erdőja. Madžarski primas je postal vodilna oseba v Rimu zaradi uspešnega papeževega apostolskega potovanja v njegovo državo, potovanja brez napak, katerega snovalec je bil prav on. Vendar so se pojavile kritike na račun bližine škofa Erdőja s pokojnim kardinalom Georgeom Pellom – Frančiškovim sovražnikom – in celo posmehovanje dejstvu, da se je madžarski kardinal včasih vozil naokrog z limuzino.
Zdi se, da celo kardinal Matteo Zuppi nosi breme tega škodljivega ozračja: bolonjski nadškof in predsednik Italijanske škofovske konference (CEI) – ter član Skupnosti sv. Egidija – se je pravkar vrnil iz Kijeva in Moskve v okviru mirovnega posredovanja, pa so se dvignili glasovi, da “kardinal postaja ‘prevelik za svoje škornje'”.
Da bi se izognili “ostrostrelcem”, ki nanje prežijo, pogosto iz apostolskih palač, potencialni papabili razumejo, da se morajo odločiti za obliko “relativne nevidnosti”.
V tem kontekstu, kot pojasnjuje Ed Condon, bi volivci naslednjega konklava lahko dobili vtis – in morda se prav to želi doseči -, da noben kandidat ni sposoben naslediti papeža Frančiška.
Vir: fsspx.news
