Apologetika, 12. del: Ali čudeži obstajajo?

Kaj so čudeži?

Kaj so torej čudeži? Verjetno bo koristno, da si najprej ogledamo nekaj napačnih predstav o čudežih, nato pa podamo definicijo.

Trditev 1: Znanost preprečuje obstoj čudežev

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj bi se nekdo, ki že verjame v znanost, sploh ukvarjal s čudeži? Ali niso čudeži ravno dogodki, pri katerih Bog začasno prekine oz. krši naravne zakonitosti (tj. fizike ali kemije ali biologije), saj ima oblast nad vsemi temi stvarmi? To prepričanje temelji na napačni predstavi o čudežih, ki so jo imeli racionalisti in skeptiki, kot sta David Hume in Immanel Kant, vendar to ni katoliški pogled na čudeže, saj je naša vera zelo naklonjena pravi znanosti.

Zakaj pa je to prepričanje napačno? Pokazali smo že, da naravoslovje in razum podpirata katoliško teologijo. Ker je Resnica je ena sama, in ker je njen avtor Bog, v njej ne more biti nobenega nasprotja. Že zato je prepričanje, ki ga predstavljata Hume in Kant, po katerem so čudeži nekakšna “kršitev” naravnega reda, zmotno.

Trditev 2: Čudeži so zgolj naravni pojavi, ki jih ne znamo pojasniti

Druga napačna predstava o čudežih je, da so to le izjemni dogodki, za katere se zdi, da nimajo naravne razlage, vendar je to le zato, ker mi razlage za njih nismo sposobni najti, a jo bomo z napredkom znanosti gotovo nekoč našli. Z drugimi besedami, čudež je le ime za nekaj, česar ne moremo razložiti, ne pa dejansko Božje delo. Mnogi protestanti imajo to prepričanje, zato zanje čudež ni Božje delovanje, ampak simbol, ki naj bi nas spomnil na nekaj, kar je Božje. Za ateiste ali skeptike agnostike je to le način zanikanja, da čudeži sploh obstajajo.

Trditev 3: Čudeži so delovanje nekoga s skrivnim znanjem o naravi

Še ena napačna ideja je gnostično prepričanje, ki pravi, da čudež ni kršitev narave, ampak le delovanje nekoga, ki ima posebno znanje o skritih zakonih narave, ki mu je bilo na skrivaj posredovano. Videti je kot čarovnija, a gre le za to, da čudežni delavec ve o naravi več kot mi.

Prava definicija

Izraz “čudež” izhaja iz latinskega admiratio (“občudovanje, čudenje”) in miror, mirare (“čuditi se, občudovati”). Čudenje nastane, kadar je učinek viden, vzrok pa ne. npr. čarodej na odru je impresiven, ker povzroča čudenje. Vidimo prazen klobuk, po katerem udarimo s palico, nato pa vidimo, kako se iz klobuka prikaže zajec, vendar vemo, da samo udarjanje s palico po klobuku ne povzroči spontanega nastanka odraslih zajcev.

Prava definicija čudeža je torej: nekaj, kar lahko zaznamo s čutili, in česar vzrok je onkraj vseh ustvarjenih vzrokov (tj. celotne narave).

Morda je vredno omembe tudi dejstvo, da so čudeži razmeroma redki, vendar to ni lastnost čudežev. Čudež se npr. zgodi vsakič, ko se pri sv. maši posveti Najsvetejši zakrament, zato je relativna redkost značilnost, ne pa lastnost čudeža. Sveti Tomaž Akvinski piše, da “tudi če bi slepec vsak dan spregledal, bi bil to še vedno čudež”.

Onkraj ali proti?

Treba je poudariti, da beseda “onkraj” ne pomeni isto kot “proti”. Nekaj je lahko onkraj (ali nad, latinsko super) narave, ne da bi bilo proti njej. Ta razlika je pomembna, da ne bi zapadli v katero od napačnih prepričanj o čudežih, ki smo jih opisali zgoraj.

Primer: Če nekomu posodite 1000 evrov za pomoč pri nakupu keliha na eBayu, vam torej ta oseba dolguje 1000 evrov. Če tega denarja ne vrne ali pa vrne le 500 evrov, ta oseba greši proti pravičnosti. Če pa ta oseba, kateri ste posodili denar, nepričakovano zadane na loteriji in se vam zahvali tako, da vam vrne 1500 evrov, ta ni le ravnal v skladu s pravičnostjo, temveč jo je presegel – vendar nihče ne bi rekel, da je s tem pravičnost kršil.

Potek narave

Lahko bi rekli, da čudeži ne kršijo naravnih zakonov, ampak zgolj spreminjajo potek narave, ne da bi pri tem kršili njene zakonitosti, ampak jih zgolj presegajo. Z drugimi besedami: pri čudežu Bog ne krši ali spreminja narave, ampak povzroči učinek, ki je sicer v skladu z naravo, a zanj niso potrebni običajni naravni procesi – tako se spreminja potek narave.

Primer:

V naravi nevihte nastanejo zaradi povečane vlage in nastabilnosti v ozračju. Takrat se vlažen topel zrak dvigne visoko v atmosfero, kjer nastanejo oblaki, polni dežnih kapljic in energije, ki se sprosti med samo nevihto. Neurja se ustavijo zaradi raznih dejavnikov, kot so izguba vira vlage, neugodni okoljski pogoji, trčenje s kopnim ali vpliv vetra. To je naraven potek nastanka in končanja neviht. V Svetem Pismu pa je mnogo primerov, ko Bog prikliče neurja (npr. Jona 1, 4 in Zah 10, 1) in jih tudi nenadoma ustavi, o čemer pričata tudi dva evangelista: “Pristopili so tedaj in ga zbudili s klicem: »Učenik, Učenik, potapljamo se!« In vstal je ter zapretil vetru in valovom: in ponehali so in je nastala tišina.” (Lk 8, 24) in “In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umíri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina.” (Mr 4, 29). Vidimo, da je Bog v tem primeru zgolj spremenil potek narave – namesto, da bi se nevihta končala sama od sebe, zaradi prej navedenih razlogov, se je končala na Njegov ukaz – ne pa njenih zakonitosti.

Kdo povzroča čudeže?

Ko slišimo za “čudodelnike”, pogosto mislimo, da je čudež povzroči neka oseba, svetnik ali angel. To velja zlasti za protestante. Toda nekaj, ki presega vso ustvarjeno moč, mora nujno imeti za vzrok Boga. Zato so čudeži pravzaprav tako pomemben motiv verodostojnosti neke osebe, saj kažejo, da po njej deluje Bog. Tako potrjujejo neko sporočilo ali svetost neke osebe in njenega dela.

Nobeno bitje ne more učinkovati na nekaj, kar presega naravo, saj vsako bitje, tudi angel, obstaja znotraj narave (angelska narava je višja od fizičnega sveta, vendar še vedno ni na isti ravni kot Bog, ki obstaja onkraj stvarstva). Če vidimo čudež, ki presega naravo, mora biti vzrok zanj Bog.

Če govorimo strogo, bitje (na primer blato, pljunek ali celo človek) ne more biti niti orodje, s katerim se povzroči čudež. Če govorimo ohlapno, lahko osebe (kot je naš Gospod ali apostoli) ali stvari (kot je pljunek našega Gospoda, blato ali mazilo, ki ga je dobil Tobias) obravnavamo kot instrumente, vendar ti ne povzročajo čudežnega učinka, temveč so le priložnost, da Bog povzroči učinek.

Zakaj torej Bog uporablja te stvari? Pomagajo nam razumeti, da Bog deluje s pomočjo sekundarnih vzrokov in da je svet, ki ga je ustvaril, dober. Pomagajo nam tudi pokazati, kar želi Bog potrditi (npr. svetost osebe ali resnico sporočila).

Vrste čudežev

Čudeže bi lahko razdelili na več načinov, zato si bomo pogledali nekaj možnih delitev in vrst čudežev, kar nam pomaga pri razlagi in prepoznavanju posameznih čudežnih dogodkov.

Delitev po sv. Tomažu Akvinskem

Delitev čudežev, ki jo predlaga sveti Tomaž Akvinski, je glede na to, na kakšen način presegajo moč narave (kakšen je njihov učinek).

Učinek popolnoma onkraj vseh ustvarjenih vzrokov

Narava sama od sebe nikoli ne bi mogla proizvesti tega učinka. Gre za popolnoma nadnaravne čudeže.

Primeri:

  • Poveličana telesa (KKC 997–1001).
  • Kristus, ki hodi skozi zaklenjena vrata (Jn 20, 19).
  • Sveta Evharistija: podobi kruha in vina ostaneta enaki, spremeni pa se bistvo, ki je cel Kristus (KKC 1376)
Narava bi lahko proizvedla ta učinek, vendar ne pri tej osebi ali stvari

To pomeni, da ta učinek ni povsem izven običajnih naravnih pojavov, ampak se običajno zgodi v določenem časovnem okviru ali dogodku, ki se nato ne ponavlja razen v primeru čudežev.

Primeri:

  • Vstajenje mrtvih (Jn 11, 38-44, Mr 16, 6) – ob spočetju zarodek prejme življenje, a mrtvec življenja ne more prejeti.
  • Obnovitev čutov (Mt 15, 30-31, Mt 21, 14) – otroci lahko razvijejo čutila (vid, voh, sluh, vonj okus), odrasli ljudje pa jih sami ne morejo obnoviti, če jih izgubijo.
Narava lahko povzroči ta učinek pri tej osebi ali stvari, vendar ne na ta način

Te učinki so popolnoma znotraj fizičnega sveta, ampak se zgodijo na način, ki ni značilen za normalno delovanje stvari.

Primeri:

  • Takojšnje ali zelo hitro ozdravljenje (Mr 6, 56) – vemo, da mnoge bolezni lahko premagamo ali s pomočjo našega imunskega sistema ali pa s pomočjo zdravljenja, ampak to ponavadi traja dlje časa.
  • Prejemanje znanja – Vse resnice o naravi je mogoče dognati in se jih naučiti, vendar je to običajno dolgotrajen proces. Nenadno pridobljeno vedenje/znanje o nečem ima pogosto čudežen izvora.
Absolutni in relativni čudeži
Relativni čudeži (miracula quoad nos)Absolutni čudeži (miracula simpliciter)
Njihov učinek ne presega moči čistih duhov, zgodi le zaradi izrecne ali permisivne Božje volje.Njihov presega moč celo čistih ustvarjenih duhov, povzroči ga lahko samo Bog.
Moralni čudeži

Moralni čudež je: s čutili zaznavno dejanje ali niz dejanj, katerega obstoj je tako neverjeten ali pa se zgodi na tak način, da ga človekova moč sama ne more pojasniti. Te čudeže je težje opisati in opazovati, saj običajno ni fizikalnih zakonov, ki bi jih preprečevali, obstaja pa množica “zakonov” človeškega vedenja ali izkušenj, ki jih delajo neobičajne in neverjetne. Primeri: Izjemna Kristusova svetost, hitro širjenje krščanstva, vzdržljivost mučencev itd.

Moralne čudeže delimo na dve kategoriji:

  • Popolnost nekega dejanja – npr. Kristusova svetost,
  • Univerzalnost/širina učinka v nesorazmerju z vzrokom – npr. hitro širjenje krščanstva. Da bi opazili te čudeže, potrebujemo veliko “velik vzorec” (mučenec za širjenje krščanstva ni bil samo eden, ampak v to skupino spada na tisoče ljudi iz različnih okolij in kultur ter v številnih obdobjih zgodovine Cerkve).

Namen čudežev

Vse ima svoj namen, tudi če ga kdaj ne razumemo. Čudeži nimajo končnega vzroka ali namena v naravi, ampak imajo nadnaravni namen. Tudi če čudežna ozdravitev nekomu pomaga v tem življenju, je njen pravi namen več kot le nekaj let več in lažje zemeljsko življenje za osebo. Pravi namen čudeža je prikaz Božje moči in morda prepoznati svetost svetnika, po katerem se je ozdravitev zgodila. To nam pomaga pri prepoznavanju lažnih “čudežev”, ki jih delajo hudiči in odrsko magijo od resničnih čudežev. Sveti Tomaž Akvinski pravi:

Da bi potrdil tiste resnice, ki presegajo naravno spoznanje … [Bog] daje vidne manifestacije delom, ki presegajo zmožnosti vseh stvaritev. Tako se dogajajo čudežna ozdravljenja bolezni, obujanje mrtvih … in kar je še bolj čudovito, človeškim umom se daje navdih, tako da preproste in neuke osebe, napolnjene z darovi Svetega Duha, v hipu postanejo lastnice najvišje modrosti in najhitrejše zgovornosti.”

Pravi namen čudežev je torej vedno nadnaraven, kar lahko vključuje:

  • Pričevanje o Božji dobroti ali Njegovi jezi nad določenim zlom,
  • Priporočanje neke vrline,
  • Izkazovanje svetosti nekega svetnika,
  • Potrjevanje pristnosti Božjega sporočila ali poslanca.

Kako prepoznati prave čudeže?

Da bi presodili, ali je nek dogodek zares čudežen, je treba preučiti dve stvari: zgodovinske in filozofske resnice (podobno kot pri prerokbah), poleg tega pa moramo tudi preso

Zgodovinske resnice

Zgodovinska resnica o nekem dogodku nam pove, ali se je nek učinek se je dejansko zgodil (npr. da je bil človek ozdravljen). To dokažemo z enakimi metodami kot vsako zgodovinsko dejstvo, pri čemer imamo na voljo zgodovinska poročila, pričevanja očividcev, znanstvene študije itd.

Filozofske resnice

Da je za učinek nekega dogodka neposredno odgovoren Bog (ali angel) in ne pa narava sama ali pa hudiči.

Izključitev naravnih pojasnil

Naravne vzroke lahko izločimo uporabo razuma in znanosti. Tako so npr. medicinski čudeži, ki jih obravnava Cerkev, najprej predloženi zdravnikom, da jih pregledajo in določijo, ali obstaja kakšna možnost, da je do ozdravljenja prišlo na naraven način, šele nato Cerkev tak dogodek obravnava kot nadnaraven.

Izključitev diaboličnih vzrokov

Hudiči ne morejo storiti ničesar brez Božjega dovoljenja in Bog ne bi dovolil, da bi bili pošteni ljudje v nedogled prevarani. Zato je s skrbnim preučevanjem nekega dogodka možno vedno ugotoviti, če je njegov izvor Božanski ali pa peklenski. Naštejmo nekaj znakov, ki kažejo na delovanje pekla:

  • Potrebno je upoštevati kontekst, v katerem se je domnevni čudež zgodil, saj imajo v poganskih in brezbožnih deželah hudiči večji vpliv.
  • “Čudeži” ki jih delajo hudiči, so pogosto nekaj trivialnega.
  • Človeški čudodelnik, ima slab značaj: je nepošten, sebičen, neuravnovešen itd.
  • Nauk, ki izhaja iz čudeža, je absurden, slab ali pa nasprotju s katerim prejšnjim, gotovim razodetjem.
  • Cilj čudeža je spodbujati radovednost (prazno razkazovanje), razbijati moralo, gojiti napuh ali pa neposlušnost.
  • Okoliščine domnevnega čudeža so nespodobne, sramotne ali krute.

Včasih pa na delovanje hudiča in njegove prevare opozori tudi zanesljiv Božji služabnik, kar nam olajša zavračanje lažnih čudežev.

Ugovori proti čudežem

Koristno je, da si poleg napačnih predpostavk o čudežih pogledamo tudi nekaj pogostih ugovorov, ki jih imajo različni skeptiki proti njim, ter podamo odgovore nanje.

Ugovor 1: Pričevanja očividcev niso zanesljiva

Številni skeptiki in racionalisti zavračajo čudeže, ker pravijo, da ne moremo zaupati očividcem. Čeprav pričevanje ni zagotovilo, da se je čudež zares zgodil, zagotovo ne zavračamo vrednosti pričevanja očividcev na drugih področjih, kot npr. pri preučevanju zgodovine ali v sodnih obravnavah.

Pričevanju nekem čudežnem dogodku, bi morali pripisati enako vrednost kot pričevanju o ropu. Očividec se sicer lahko pri nekaterih stvareh zmoti zaradi čustev ali nepozornosti, vendar očividci zanesljivo pričajo, kadar so sposobni normalno zaznavati okolico (imajo zdrava čutila) in pozorno spremljati sam dogodek.

Kako pa je z zgodovinsko in filozofsko resničnostjo pričevanj očividcev? Očividci zagotavljajo zanesljivo zgodovinsko pričevanje: vrednost takega pričevanja se s časom ne zmanjšuje, saj je bil očividec dejansko udeležen pri dogodku. Primer: Cezarju lahko zaupamo glede njegovega poročila o vojnah, v katerih se je boril, tako leta 100 kot sedaj. Tako je tudi s poročili o čudežih.

Nekatera pričevanja lahko pomagajo tudi pri ugotavljanju filozofske resnice čudeža oz. izključevanju naravnih vzrokov. Ljudje sicer nimamo popolnega znanja o naravnih pojavih, vendar relativno dobro vemo, kaj se lahko v naravi zgodi zgolj zaradi naravnih pojavov in kaj ne. Primeri: nevihte se ne ustavljajo zgolj na besedo, slina in blato ne moreta ozdraviti slepote, narava ne more obuditi človeka od mrtvih. Če vemo, da so se te stvari zgodile, a zanje ni naravnega pojasnila, potem je edino logično, da deluje tudi neka sila, ki je onkraj narave.

Ugovor 2: Za večino dogodkov, ki so se ljudem v preteklosti zdeli čudežni, danes obstaja znanstvena razlaga.

Mnogi ljudje pravijo, da so bili Kristjani v preteklosti zelo naivni zato mnoge dogodke, za katere je zdaj mogoče dokazati, da imajo naravne vzroke, imeli za čudežne. To mora vsaj v nekaterih primerih drži, glede na naš napredek v znanosti, ki omogoča razlago naravnost neverjetnih stvari z naravnimi vzroki, vendar iz tega ne sledi, da nobenega čudeža ne moremo z gotovostjo dokazati. Zakaj?

  • Če je res, da so bili nekateri primeri napačno obravnavani kot čudeži, bi to postavilo pod vprašaj le posamezne trditve ali morda posamezne osebe, ne pa celotne skupine, niti nam ne bi omogočilo zavrniti možnosti obstoja čudežev kot takih.
  • Prav tako ne moremo reči, da noben čudež, ki se je zgodil pred pojavom sodobne znanosti, ni bil dovolj podrobno raziskan. Primer: Imamo veliko poganskih in judovskih zgodovinskih virov ki kažejo na to, da je bilo krščanstvo napadano že od nejgovega začetka. Je pa zanimivo, da zelo malo teh virov zavrača dejstvo, da so se Kristusovi čudeži dejansko zgodili, jih pa mnogokrat ne pripisujejo Bogu. Torej ti viri priznavajo zgodovinsko resnico o dogodkih, zavračajo pa filozofsko.

Če torej predpostavimo, da so se čudežni dogodki (npr. dogodki iz Svetega Pisma in življenj svetnikov ali pa prikazovanja Brezmadežne), ki naj bi jih sodobna znanost izpodbijala, zares zgodili in imajo torej v sebi zgodovinsko resnico, moramo poudariti tudi naslednje: krščanski čudodelniki običajno niso bili znanstveniki ali akademiki, ki bi imeli znanje, ki bi presegalo razum očividcev, ki so čudeže videli, in bi bili lahko na ta način prevarani.

Skeptiki bi se morali torej vprašati naslednje: “Ali je bolj verjetno, da so bili čudodelniki in očividci v preteklosti goljufi, ki so imeli strokovno znanje o medicini in fiziki stoletja pred pojavom sodobne znanosti, ali pa obstaja večja verjetnost, daimajo nekateri čudežni dogodki preprosto nadnaraven izvor?” Treba je tudi poudariti, da so bile številne sodobne znanstvene podobe uporabljene za raziskovanje čudežnih dogodkov, podob itd. in niso mogle proizvesti zadovoljive znanstvene razlage. Primer: Torinskega prta ni mogoče reproducirati z nobenim danes znanim umetniškim postopkom, kaj šele s tehnologijo srednjega veka (obdobja, ko naj bi bil prt po trditvah skeptikov narejen).

Ugovor 3: Čudeži so nekaj absurdnega, ker so naravni zakoni nespremenljivi.

Razlikovati moramo med naravnimi zakoni in potekom narave. Vse deluje v skladu s svojo naravo (Agere sequitur esse) in sledi naravnim zakonom, vendar lahko včasih vmes posežejo sekundarni vzroki, ki preprečijo naravni učinek in spremenijo potek narave.

Primer:

Človek skoči s pečine, vendar mu pas in vrv preprečita, da bi padel na tla. Vrv (sekundarni vzrok) posreduje, da bi preprečila učinek gravitacije, vendar ne krši narave ničesar v tem sistemu in ne spremeni nobenega naravnega zakona.

Ugovor 4: Čudeži so izjeme od naravnega reda, če torej Bog lahko dela čudeže, potem lahko dela tudi izjeme od naravnega reda in naravnih zakonov.

Najprej moramo razložiti razliko med pojmoma naravno pravo in zakon narave. Zakon narave je vrsta odnosa med stvarmi, ki temelji na njihovi naravi. Naravno pravo pa je nekaj popolnoma drugega – gre zgolj za načelo “delaj dobro in se izogibaj zlu” (gl. 5. epizodo serije o apologetiki), ki se navezuje na moralo, ne pa zakonitosti fizičnega sveta. Zato gre pri zgornji trditvi za navadno mešanje pojmov, kar pa ni nobena argumentacija. Treba pa je poudariti čudežu Bog ne naredi izjeme niti od zakonov narave, ampak se vmeša na ravni sekundarnih vzrokov in tako spremeni potek narave.

Primer:

Vrnimo se na primer človeka, ki je skočil iz pečine, a naj ga v tem primeru ne zaustavi vrv, ampak naj njegovo padanje čudežno ustavi Bog. Gravitacija povzroča, da stvari z maso privlačijo druge stvari z maso. Masno središče Zemlje privlači telo človeka. Zato telesa z manjšo maso pospešujejo proti telesom z manjšo maso, razen če na telesa z manjšo maso deluje neka sila, ki je nasprotno enaka privlaku telesa z večjo maso. Če bi Bog v našem primeru posredoval tako, da bi človeka zadržal z enako silo, s tem ne bi izničil zakona gravitacije, ampak bi zgolj spremenil običajen potek skoka iz pečine.

Ugovor 5: Čudeži so v nasprotju z Božjo modrostjo in nespremenljivostjo.

Kaj sploh mislimo s pojmoma “modrost” in “nespremenljivost”?

Božja nespremenljivost

Božja dejanja in odločitve presegajo čas, saj Bog obstaja onkraj njegovih meja. V večnosti je že videl in določil vse, kar bo storil. Božja volja je enkratno dejanje, ki ima posledice v času, čeprav se nam morda zdi, da je zaporedna. Da bi se Bog “spremenil”, bi moral torej želeti nekaj, kar je v svojem bistvu protislovno, kar pa ni v njegovi naravi in zato ni mogoče.

Božja modrost

Ko Bog posega v svet, njegova dejanja nikoli ne temeljijo samo na naravnih razlogih; vedno nosijo pečat nadnaravnega. Čudeži so manifestacije Božje modrosti in presegajo področje običajnih razlag.

Božja nespremenljivost torej zagotavlja, da so Božja dejanja del večnega načrta in si ne morejo nasprotovati, njegova modrost pa zagotavlja, da njegovi posegi presegajo naravno in delujejo na nadnaravni ravni. Čudeži so torej v popolnem skladu z Božjo Božansko naravo.

Zaključek

Videli smo, da so čudeži so dogodki, ki presegajo običajne naravne procese in so del Božjega delovanja. Soočili smo se z nekaj napačnimi predstavami o čudežih, vendar smo ugotovili, da te predstave niso skladne s katoliškim pogledom na čudeže. Pomembno je zavedanje, da čudeži ne kršijo naravnih zakonov, ampak spreminjajo potek narave, ne da bi pri tem kršili njene zakonitosti, povzroča pa jih Bog, ki deluje preko sekundarnih vzrokov. Prepoznavanje pravih čudežev zahteva preučevanje zgodovinskih in filozofskih resnic, izključitev naravnih in diaboličnih vzrokov ter prepoznavanje namena čudeža. Vztrajati pri iskanju resnice o čudežih je pomembno, saj nam ti dogodki omogočajo razumeti Božje delovanje in pokazati na nadnaravno dimenzijo sveta. Čudeži so del naše vere in nas spodbujajo k občudovanju Božje moči in dobrote.

V naslednjih delih serije o apologetiki se bomo podrobneje ukvarjali z največjim čudodelnikom vseh časov – Našim Gospodom Jezusom Kristusom – katerega največji čudež je gotovo Njegovo slavno vstajenje od mrtvih, zato je pomembno, da v to poglavje vstopimo z poglobljenim razumevanjem čudežev, Svetega Pisma in razodetja.

Povzeto po: sspxpodcast.com