Zakramenti, 1. del: Sveti krst

Sveti krst, vrata krščanske vere in večnega življenja, zavzema med drugimi zakramenti novega zakona, ki jih je Kristus postavil, prvo mesto. Da je vsakemu dejanski prejem krsta ali vsaj želja po njem za zveličanje potreben, spričuje Resnica sama, ko pravi: “Če kdo ni prerojen iz vode in Svetega Duha, ne more priti v božje kraljestvo.” (Jan 3, 5.) Zato je potrebna velika skrbnost, da se ta zakrament deli in prejema primerno in pravilno. Jezus je ukazal sveti krst z besedami, ki jih je rekel apostolom: “Pojdite in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” (Mt 28, 19)

Milosti sv. krsta

Sveti krst nam da naslednje milosti:

1. Izbriše nam izvirni greh in vse pred krstom storjene grehe ter nas oprosti vseh kazni.
2. Podeli nam posvečujočo milost, po kateri postanemo Božji otroci.
3. Naredi nas ude svete Cerkve.
4. Vtisne duši neizbrisno znamenje kristjana.

Kdo je krstni boter?

Botri prevzamejo dolžnost, skrbeti za krščansko vzgojo svojih krščencev, zlasti če bi tega ne storili njihovi starši. Zato morajo biti botri dobri katoličani in v primernih letih. Botri so lahko tudi bratje in sestre, ne pa starši. Med krščenci in botri nastane duhovno sorodstvo. Pri svetem krstu prejmemo ime svetnika, da ki postane naš priprošnjik in vzornik. Prejmemo tudi belo oblačilo v znamenje prejete nedolžnosti in gorečo svečo v znamenje vere in dobrih del.

Kaj je potrebno za veljaven krst?

Za podeljevanje tega zakramenta je pa nekaj reči po Božjem zakonu neobhodno potrebnih, in sicer: tvar, oblika, delivec; druge spadajo k njegovi slovesnosti, kakor obredi in običaji (ceremonije), ki se brez potrebe ne smejo opuščati, ker smo jih prejeli iz apostolskega in zelo starega izročila in so odobreni. O njih moramo nekoliko vnaprej omeniti, da se bo to sveto opravilo vršilo pravilno in sveto.

Ker je tvar tega zakramenta prava in naravna voda, se za krščevanje ne sme rabiti nobena druga tekočina.

Voda za slovesni krst pa naj bo v tistem letu blagoslovljena na véliko ali na binkoštno soboto in naj se v snažnem krstnem kamnu skrbno hrani čista in neskaljena. Kadar je treba blagosloviti novo, naj se stara izlije v cerkveni sakrarij, ali rajši v krstilniški sakrarij.

Krst je veljaven ne glede na to, kje se opravi, če so pravi tvar, oblika in namen, je pa pravi kraj za krščevanje (razen v sili) cerkev ali kapela (Kan. 857).

Obred sv. krsta

Kadar se krst deli z vsemi obredi in običaji, katere naroča obrednik, govorimo o slovesnem krstu; drugače pa o neslovesnem ali zasebnem.

Neslovesen krst

Neslovesen krst se sme opraviti zgolj v smrtni nevarnosti. Zanj so potrebni:

1. Naravna voda.
2. Prava krstna oblika: I. jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
3. Namen.

Če krstne vode ni na voljo, se torej sme za krst uporabiti zgolj navadno naravno čisto vodo. Veljavno lahko krsti vsak človek. Če je sila, sme krstiti vsakdo, če pa ni sila, smejo krščevati le škofje in župniki in z njihovim dovoljenjem drugi mašniki in diakoni.

Slovesen krst

Pri svečanem krstu je resni krstitelj škof, župnik ali ostali duhovniki z dovoljenjem domačega župnika ali pa diakoni z pooblastitvijo ordinarija (Kan. 861). Zanj so potrebni:

1. Blagoslovljena krstna voda.
2. 2 štoli (vijolična in bela).
3. Olje katehumenov in sveta krizma (več o svetih oljih lahko izveste v posnetku o liturgiji Velikega četrtka)
4. Blagoslovljena krstna sol.
5. Zarotitev.
6. Namen.

Potek obreda sv. krsta

1. Na začetku se pred cerkvijo vpraša botre, ki odgovarjajo v imenu otroka, kaj želijo od Cerkve za svojega krščenca.
2. Krstitelj zaznamuje z znamenjem križa na čelu in srcu.
3. Nato moli nad otrokom in prosi, da bi se zanke, s katerimi je zvezan, raztrgale in da ga Bog osvobodi hudičeve oblasti.
4. Sledi blagoslov krstne soli, katero dene krstitelj otroku v usta (če krščuje daikon se mora poskrbeti, da bo sol zarotena in blagoslovljena pred krstom).
5. Sledi zarotitev nečistega duha.
6. Nato krstitelj zaznamuje otroka na čelu z znamenjem križa in moli nad njim.
7. Krstitelj nato otroka pospremi v cerkev tako, da nanj položi levi konec štole in skupaj z njim vstopi.
8. Po vstopu v cerkev gre duhovnik proti krstnemu kamnu (medtem vsi molijo apostolsko veroizpoved in oče naš).
9. Pred vstopom v krstilnico je še zadnja zarotitev hudega duha.
10. Nato si vzame krstitelj iz ust sline in se dotakne otrokovih ušes govoreč: “Efeta, to je odpri se” in nosnic: “Za prijeten vonj. Ti pa beži, zli duh, zakaj približala se bo sodba Božja.”
11. Nadaljuje s spraševanjem vsakega krščenca (oz. botra, ki odgovarja v njegovem imenu) ali se odpove hudemu duhu in vsem njegovim delom.
12. Sledi maziljenje v obliki križa z oljem katehumenov na prsih in na plečih.
13. Tokrat vpraša krščenca (oz. njegovega botra): “Veruješ v Boga Očeta vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje…” (veroizpoved).
14. Sledi ključen del zakramenta svetega krsta, ko krstitelj krščenca 3x oblije po glavi s krstno vodo govoreč: “I. jaz te krstim v imenu Očeta, in Sina in Svetega Duha” 
15. Takoj zatem ga mazili v obliki križa po temenu s sv. krizmo.
16. Nato otroku poda belo oblačilo govoreč: “Prejmi belo oblačilo in ga prinesi brez madeža pred sodni stol Gospoda našega Jezusa Kristusa, da boš imel večno življenje.”
17. Nadaljuje s tem dá njemu ali botru prižgano svečo in pravi: “Prejmi gorečo luč in neomadeževan varuj svoj krst; spolnjuj božje zapovedi, da boš, ko pride Gospod na svatbo, mogel skupaj z vsemi svetniki na nebeškem dvoru iti njemu naproti in boš živel na vekov veke.”
18. Slednjič pravi: “I. pojdi v miru in Gospod naj bo s teboj.”

Pokoncilske reforme

Z liturgičnimi reformami 2. Vatikanskega koncila je bil žal močno spremenjen tudi obred krsta. Sedaj se celoten obred sv. krsta izvaja znotraj cerkve, pogosto celo med sveto mašo, medtem ko se je del starega obreda izvajal pred cerkvijo. Izbrisali so vse zarotitve in del, kjer se duhovnik s svojo slino dotakne nosu in ušes otroka, da mu jih odpre, s čimer naj bi otrok slišal Božji glas in prav tako vonjal nebeško vonjavo. Prav tako je del obreda s soljo, katero otrok okuša kot prvo hrano in se z njo zaščiti pred satanovo pokvarljivosto, dan na izbiro (željo družine oz. voljo duhovnika) in ni več nujen del krsta. S tem so zakrament uvajanja v vero osiromašili zelo pomembnih elementov, s katerimi se je otroka iztrgalo iz oblasti satana.

Zanimivosti in posebnosti

• V primeru, da obstaja utemeljen dvom¹ o tem, da otrok ni krščen, se ga sme pogojno krstiti z obrazcem: “Ako nisi krščen te jaz krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”.
• Če je krščencev več in jim grozi smrtna nevarnost in kjer čas ne dopušča se sme vse hkrati krstiti govoreč: “jaz vas krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”.
• V primeru, da je bil otrok krščen samo z vodo² se naredi dopolnitev izpuščenih obredov (zarotitve, prejem soli, maziljenje s svetimi olji itd.).
• Krst se sme odreči vsem, za katere duhovnik presodi, da ne bodo vzgajali otrok v katoliški veri.
• Če nekdo zakramenta svetega krsta fizično ne more prejeti, ga je mogoče nadomestiti s krstom želja³ in s krstom krvi⁴.
• Če slovesno krščuje škof, ima oblečen roket, amikt, albo, pektoral, štolo in pluvial, na glavi pa ima mitro auriphrygiato⁵ in sedi na faldistoriju.

---

¹ Torej obstaja sum, da je bil prejšnji poskus krsta neveljaven, saj ni bila uporabljena prava forma, krstitelj ni imel pravega namena ali pa ni bil krščen z naravno vodo.

² V smrtni nevarnosti (na naslovesen način).

³ Krst želja je resnična želja in resna volja, prejeti sveti krst ali, če se o krstu ničesar ne vé, storiti vse, kar je Bog zaukazal, da se doseže zveličanje. S to željo in s to voljo pa mora biti združen popolni kes ali popolna ljubezen do Boga.

⁴ Krst krvi je mučeniška smrt, katero pretrpi nekrščen človek zavoljo Kristusa.

⁵ Zlata mitra ki se uporablja od prve adventne nedelje do Božiča, razen na nedeljo Gaudete; od Septuagesime do vključno srede velikega tedna, razen na nedeljo Laetare; na vse vigilije, ki so postne za prošnje dneve za litanije in procesije, ki so spokorni časi; na praznik svetih nedolžnih, razen če je to nedelja; za blagoslove in posvetitve, ki se opravljajo zasebno, ob škofovskem posvečenju, posvečenju, blagoslovu opata ali opatinje; ob blagoslovu vogalnega kamna, posvetitvi cerkve, oltarja, pokopališča ali zvona.