V pogovoru s p. Olivierjem de Rubercyjem, rektorjem francoskega semenišča v Rimu, ki je bil 5. maja 2023 objavljen na spletni strani škofije Versailles, izvemo o trenutnem številu študentov v slovitem semenišču na ulici Santa Chiara.
Trenutno je v francoskem semenišču 34 študentov, ki jih sestavlja 17 bogoslovcev, 4 diakoni, ki bodo kmalu posvečeni v duhovnike, in 13 duhovnikov študentov. Versajska škofija ima trenutno v francoskem semenišču v Rimu 2 bogoslovca in 3 duhovnike študente.
Skromnost teh številk je očitna, če se spomnimo, da je bilo v francoskem semenišču leta 1903 več kot 100 semeniščnikov, leta 1924 pa več kot 200, med njimi tudi duhovnik Marcel Lefebvre, posvečen leta 1929, preden se je leta 1932 pridružil Očetom Svetega Duha.
Kriza poklicev, ki že desetletja pesti vse francoske škofije, nas spodbuja, da si podrobneje ogledamo tistih nekaj semenišč, ki so skušala izboljšati razmere. Študija, objavljena v reviji Res novæ junija 2023, ki jo je napisal Pierre Benoît in nosi naslov “Les séminaires de ‘troisième voie’: faillite actée et échec annoncé” (“Semenišča ‘tretje poti’: objavljeni bankroti in napovedani neuspehi”), povzema te pokoncilske poskuse.
Semenišča, ki ne želijo biti niti progresivna niti tradicionalistična
Paray-le-Monial
Že leta 1969 je bila ena prvih pobud, ki je ugledala luč sveta, pobuda predstojnika kaplanov v Paray-le-Monialu v škofiji Autun, g. Jeana Ladameja, strokovnjaka za prikazovanja Srca Jezusovega. Ta mož, ki je v Rimu veljal za pobožnega in vernega, je zbral nekaj fantov, ki so se želeli pripravljati na duhovništvo zunaj škofijskih struktur, ki so s polno močjo občutile veter koncilske revolucije.
G. Ladame ni zavračal koncila ali nove maše, vendar se je trudil, da ne bi prišlo do preloma s preteklostjo Cerkve. Predlagal je leto duhovnosti ali propedevtike v skladu s koncilskim odlokom Optatam totius o formaciji duhovnikov (št. 12).
Pierre Benoît priznava:
Pobuda očeta Ladameja prej tolerirana kot spodbujana. Leta 1974 jo je prevzel g. Guy Bagnard, ki je izvedel prvo stopnjo in semenišče Paray-le-Monial vključil, ne brez težav in kritik, v življenje Cerkve v Franciji. […]
“Po klasičnem izobraževanju, ki ga je najpogosteje zaznamovala francoska šola duhovnosti, občutljiva za novo liturgijo, obhajano s spoštovanjem, so se morali mladi semeniščniki iz Paray-le-Moniala nato vključiti ali biti prisilno vključeni v program izobraževanja, v skladu “pastoralo” svoje škofije.
Rezultati niso bili vselej prepričljivi. Nekateri so pobegnili v redovne skupnosti, drugi so bili razrešeni, tudi po diakonatu, tretji pa so preprosto obupali in se vrnili v laično življenje.
Pariz
Leta 1984 je v Parizu kardinal Jean-Marie Lustiger, ki je bil na položaju od leta 1981, spet prevzel izobraževanje svojih semeniščnikov v svoje roke. Začel je izvajati strategijo, s katero je zaobšel usposabljanje, ki je potekalo v semenišču Issy-les-Moulineaux in v semenišču Carmes (Katoliški inštitut v Parizu).
Ustanovil je Maison Saint-Augustin (Dom sv. Avguština), kjer je nudil pripravljalno leto, nato pa je razvil sedem drugih hiš, od katerih je vsaka združevala približno deset semeniščnikov, ki so nato odhajali na intelektualno usposabljanje v Ecole Cathédrale, zdaj Collège des Bernardins (Fakulteta Naše Gospe).
Lustigerjeva izkušnja je trajala 24 let (1981-2005), kar približno ustreza obdobju vladavine Janeza Pavla II. Povzamemo jo lahko s tremi številkami: od približno petdeset semeniščnikov v času kardinala Martyja se je njihovo število konec osemdesetih let prejšnjega stoletja povečalo na več kot sto, nato pa se je v začetku tisočletja spet zmanjšalo na približno petdeset.
Fréjus-Toulon
Približno v istem času, leta 1983, se je msgr Joseph Madec, ki je bil pravkar postavljen za škofa v Fréjus-Toulonu, odločil, da ponovno odpre semenišče La Castille, najprej s pripravljalnim letnikom in nato z ostalimi letniki. Njegov naslednik od leta 2000, msgr Dominique Rey, je nadaljeval v istem duhu in z veseljem sprejema kandidate za duhovništvo iz različnih redovnih skupnosti, ki so v škofiji.
Do leta 2022 je škofijsko semenišče lahko sprejelo približno petdeset semeniščnikov in skoraj ducat pripravnikov, vendar je Rim junija istega leta še vseeno prepovedal posvečenje štirih duhovnikov in šestih diakonov.
Ars
Škof Guy Bagnard je ubral drugačno strategijo, ko ga je papež Janez Pavel II. leta 1987 imenoval za belleyskega škofa. Naslednje leto je v Arsu ustanovil Mednarodno semenišče sv. Janeza Marije Vianeja, da bi mladim z vsega sveta, ki so želeli postati duhovniki, omogočil izobraževanje za duhovnika.
Celoten cikel usposabljanja (od propedevtike do teologije) poteka pod okriljem Družba Janeza Marije Vianeja, ki je leta 2002 postalo javno duhovniško združenje papeškega prava. Njegov cilj je podpirati škofijske duhovnike pri njihovi službi tako, da jim omogoča, da živijo skupni duhovniški ideal, ne glede na to, kam so dodeljeni.
Petindvajset let po ustanovitvi je imela leta 2016 Družba Janeza Marije Vianeja 83 duhovnikov v 32 škofijah v Franciji in tujini. Pierre Benoît ponuja oceno teh štirih konservativnih koncilskih eksperimentov:
Večina semenišč “tretje poti”, ustanovljenih ali oviranih s strani Rima (Fréjus-Toulon), ki so bila po odhodu škofa ustanovitelja zamrznjena zaradi pomanjkanja škofovske podpore (Belley-Ars) ali preveč povezana s karizmo ustanovitelja (Pariz), ki so se ponovno popolnoma vključila v sedanji sistem francoskih semenišč (Paray-Le-Monial), se zdi, da so ujeta v protislovje “niti-niti”.
To je daleč od semenišč tridentinske reforme, ki so temeljila na močnih duhovnih, skupnostnih in osebnih zahtevah, zahtevnem doktrinarnem pouku in zelo sakraliziranem poistovetenju s Kristusom-duhovnikom. Ta via media je očitno to, kar je: vmesna pot v vsakem pomenu besede.
Semenišče Skupnosti sv. Martina
Avtor svojo študijo zaključuje s posebnim primerom, primerom Skupnosti sv. Martina:
Primeri Paray-le-Monial, Pariz, Toulon in Ars so vsi bolj ali manj del škofijskega ali medškofijskega konteksta, v vseh primerih povezani z enim škofom. Primer Skupnosti sv. Martina je drugačen.
Leta 1976 jo je ustanovil p. Jean-François Guérin, ki je od takrat postala javno duhovniško združenje papeškega prava, si prizadeva za usposabljanje duhovnikov in diakonov, ki so poslani služiti po škofijah v majhnih skupnostih. […]
Njena hiša za formacijo, ki je bila prvič ustanovljena leta 1993 v kraju Candé v škofiji Tours, je od septembra 2014 v kraju Evron v škofiji Laval. […] Poleg sv. Tomaža Akvinskega, na katerega se izrecno sklicuje, je za študij v semenišču prav tako izrecni kompas 2. vatikanski koncil.
Leta 2021 je po podatkih časnika La Croix 168 duhovnikov iz skupnosti sv. Martina službovalo v 30 škofijah. Po navedbah istega vira “bi lahko skupnost čez trideset let, ko duhovnikov, rojenih v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bo več, predstavljala med 20 in 40 % aktivne duhovščine”. [La Croix, 20. september 2021]
To perspektivo krepi dejstvo, da se znotraj zidov Evronskega semenišča na duhovništvo pripravlja približno sto bogoslovcev. Vendar pa La Croix ugotavlja:
V Franciji so se vpisi v semenišča v pol stoletja zmanjšali za desetkrat; to je realnost, ki je sv. Martin ne more spremeniti. Skupnost je zadovoljna, da lahko pritegne velik del preostalih poklicev, ki večinoma prihajajo iz tradicionalnih katoliških družin, kjer svetost maše in lik duhovnika ostajata osrednjega pomena. V zadnjih letih so to vlogo prevzela druga semenišča, na primer v Belley-Ars in Toulonu. Zdaj petina duhovnikov, posvečenih leta 2021, prihaja iz sv. Martina.
Pierre Benoît zaključuje:
V sedanjem kontekstu se zdi, da je Skupnost sv. Martina izjema, tako da je celo sprožila vprašanja v dnevniku La Croix in se mnogim škofom zdi rešilna bilka. Dejstvo je, da ker isti vzroki neizogibno povzročajo iste učinke, konservativno podjetje, naj bo še tako vzorno, ne more proizvesti protireforme.
Njegove težave bodo gotovo izhajale iz posebne oblike, ki jo bo predstavljalo ubranje vmesne poti. Seveda bodo imeli latinščino, gregorijansko petje in sv. Tomaža Akvinskega v semenišču, vendar pa bodo njihova bogosložuja v apostolatih v skladu s trenutno škofijsko pastoralo . Z eno jasno zavrnitvijo… da bi hkrati bogoslužje obhajali po tradicionalni liturgiji. Skratka, na koncu je to boleča in odločilna razlika.
V slovenskem prostoru
Naj na koncu pokomentiramo – za Slovenijo tretjo pot predstavlja recimo študij v opatiji sv. Križa v Avstriji (Heiligenkreuz), ki na koncu pripelje do prav takšnega rezultata, kakršen je v Franciji pri tej tretji poti – v semenišču latinščina, gregorijansko petje, sv. Tomaž Akvinski in dostojnejše obhajanje (nove) liturgije, v domovini pa je potem zgodba povsem drugačna, če in ko se nekdo vrne, da bi tam vršil duhovniško službo. Že res, da bi bilo izobraževanje tam kolikor toliko kvalitetno, precej kvalitetnejše in bolj konservativno kot v (med)škofijskih semeniščih, sploh v slovenskem. Problem je potem, ker se v praksi to le stežka pretvori v pastoralno delovanje, če že slednje, v smislu neke konservativnosti, ni ovirano ali preganjano. Da o tradicionalnem bogoslužju niti ne govorimo.
Povzeto po: fsspx.news
