Mnogi so skozi zgodovino trdili, da je bil Jezus Kristus morda le sveti mož, ne pa Bog. Drugi so trdili, da je bil prevarant – da je res obstajal, vendar ni bil to, za kar se je izdajal. Še drugi pravijo, da so zgodbe o Jezusu zgolj miti, ki so jih po njegovi smrti ustvarili fanatični privrženci. V naslednjih dveh delih serije o apologetiki bomo preučili dokaze za Božanskost Jezusa Kristusa in ovrgli pogoste ugovore proti njej.
Uvod
Preden začnemo z razpravo o Božanskosti Našega Gospoda, si oglejmo nekaj dejstev.
Tega, da je Jezus Kristus Bog, ne moremo neposredno dokazati. To ne pomeni, da tega sploh ne moremo dokazati, ampak kaže na to, da je Božanskost Našega Gospoda verska resnica – torej resnica, ki jo je razodel Bog – v katero verjamemo na podlagi Božje Besede (s pomočjo milosti). Božanskost Našega Gospoda torej ni ista vrsta resnice kot na primer resnica o Božjem obstoju, ki jo lahko neposredno dokažemo samo s človeškim razumom. V tisto, kar lahko neposredno dokažemo s človeškim razumom, nam ni treba verjeti z vero, saj resnico tako rekoč neposredno “vidimo” na razumski ravni. Toda vera, kot pravi sveti Pavel, je “prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo” (Heb 11,1).
V prejšnjih epizodah smo spoznali, da je katoliška vera zelo razumna in čeprav resnic, ki jih je razodel Bog, ni mogoče neposredno dokazati, je Bog okoli teh resnic postavil več kot dovolj dokazov, ki kažejo, da so te resnice od Boga. In če jih je razodel Bog, jih je očitno treba sprejeti kot resnične. Bistvo je torej v tem, da trdimo, da je verske resnice mogoče dokazati onkraj vsakega razumnega dvoma. Takrat jih človeški um lahko vidi kot verodostojne in se odpre za Božjo milost, ki človeškemu umu pomaga prestopiti prag vere. Ne pozabite, da mora biti za katoliško teologijo vera razumno dejanje, da je lahko nekaj dobrega. Človek je razumno bitje in tisto, kar je dobro za človeka, je tisto, kar je razumno.
Ker je Kristusovo Božanskost mogoče dokazati onkraj vsakega razumnega dvoma, se vera katoličana v njegovega Učitelja v resnici bistveno razlikuje overe, ki jo imajo pripadniki drugih religij v svoje učitelje. Kot je v svojem govoru na temo katoliške veroizpovedi povedal nadškof dr. Goodier zapisal, katoličan ne le ve, v kaj verjame, “ampak da ima za svoje prepričanje razloge, ki prisilijo k sprejetju vsakogar, ki to zares razume”.
Dokazi za Božanskost Našega Gospoda temeljijo na njegovih besedah, dejanjih in trditvah, ki jih je izrekel in so zapisane v Novi zavezi, zlasti v štirih evangelijih. Da bi dokazali njegovo Božanskost, moramo preveriti zgodovinsko zanesljivost teh evangelijev. Pri tem ni treba verjeti v njihovo Božansko navdihnjenost, temveč jih sprejeti kot zgodovinsko verodostojne, kar je mogoče dokazati s standardnimi zgodovinskimi metodami. Danes bomo to zanesljivost predpostavili, saj smo o zgodovinski zanesljivosti Svetega Pisma že govorili (gl. 8. in 9. del serije o apologetiki).
Mimogrede omenimo, da so evangeliji edinstveni med versko literaturo tudi s strogo zgodovinskega vidika, saj o Jezusu Kristusu vsebujejo veliko več podrobnih in zanesljivih informacij, kot jih je mogoče najti o ustanoviteljih drugih velikih verskih gibanj (Buda, Zoroaster, Mohamed itd.).
Kristus je trdil, da je od Boga poslan Učitelj
Prva Gospodova trditev, o kateri bomo razpravljali, je trditev, da je Božji učitelj. To ni le prva Kristusova kronološka, temveč tudi logična trditev. Naš Gospod je prišel z razodetjem, s sporočilom, ki naj bi učilo svet. Kot bomo videli, je bil del tega sporočila njegova resnična identiteta kot Božjega Sina.
Toda nihče ne bi imel razloga verjeti kateremu koli delu njegovega sporočila, če Jezus ne bi najprej trdil, da je Božji Učitelj – in to trditev utemeljil z ustreznimi dokazi. Oglejmo si nekaj citatov iz Svetega Pisma, ki dokazujejo to trditev:
In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu.«
Mt 13, 57
Jezus jim je odgovoril: »Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe. Kdor govori sam od sebe, išče lastno slavo; kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, ta je resničen in v njem ni krivice. Ali vam Mojzes ni dal postave? In nihče izmed vas postave ne spolnjuje. Zakaj me hočete umoriti?«
Jn 7, 16-19
Zaklical je torej Jezus, ko je v templju učil: »Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak tisti, ki biva v resnici, me je poslal, in ga vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«
Jn 7, 28-29
Jezus jim je rekel: »Ko bi bil Bog vaš oče, bi mene ljubili, ker sem izšel in prišel iz Boga. Nisem namreč prišel sam od sebe, ampak me je on poslal.
Jn 8, 42
Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe; ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim.
Jn 12, 49
Pilat mu je tedaj rekel: »Torej kralj si?« Jezus je odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Jn 18, 37
Opozoriti moramo še na to, da je Naš Gospod večkrat poudaril, da je poseben Učitelj z ugledno avtoriteto in ne le eden od mnogih prerokov, ki jih je Bog poslal izraelskemu ljudstvu.
Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj!
Mt 12, 41-42
To je precej resna trditev, saj je bila Salomonova modrost med Judi pregovorna – in to upravičeno, saj ga je Bog posebej obdaril z modrostjo.
In Jezus je pristopil in jim spregovoril te besede: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha 20 in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Mt 28, 18-20
Tudi tu opažamo nekaj posebnega. Noben drug učitelj ali prerok, ki ga je poslal Bog, ni prejel sporočila, ki bi bilo namenjeno takojšnjemu prenosu po vsem svetu. Noben drug učitelj ni bil pooblaščen, da pooblasti svoje učence za posredovanje tega sporočila po vsem svetu.
Dokazi za Gospodove trditve
Edini prepričljivi dokaz Božanstva je nekaj, kar lahko proizvede in popolnoma pojasni samo Bog – nekaj, kar je zaščitni znak Božjega delovanja: čudeži in prerokbe. Če je Kristus opravljal takšna dela, so to znamenja Njegovega Božanskega pooblastila. Pravzaprav so Judje tistega časa celo govorili tako: čudeži so “znamenja” Božjega jamstva za človeka in njegovo sporočilo.
Iz ljudstva pa so mnogi verovali vanj in so govorili: »Bo mar Kristus, kadar pride, storil več čudežev, kakor jih je storil ta?«
Jn 7, 31
Kristusovi čudeži
V evangelijih je zapisanih več kot 40 posameznih čudežev, še več pa jih je opisanih na splošno (npr. Mt 8, 16 in Lk 4, 40). O Kristusovem največjem čudežu – Njegovem slavnem Vstajenju od mrtvih – bomo govorili v enem od prihodnjih delov serije o apologetiki.
Poznamo različne čudeže: takojšnje ozdravljenje bolezni in tudi ozdravljenje na daljavo, obujanje mrtvecev, pomnožitev kruha, izganjanje hudičev, umiritev viharjev itd.
Zgodovinska narava teh dogodkov – dejstvo, da so se resnično zgodili – je zagotovljena z zgodovinsko zanesljivostjo evangelijev. Kljub temu pa lahko navedemo nekaj dejstev, ki trditvam v evangelijih dajejo večjo težo.
Zgodovinsko resnico o Kristusovih čudežih so priznavali celo Njegovi sovražniki
Sovražniki krščanstva (Talmud, Celsus – poganski apologet iz 2. stoletja, Julijan apostat itd.) so bili prisiljeni priznati zgodovinsko resnico, ker so nekatere priče Kristusovih čudežev (in čudežev apostolov) živele še v 2. stoletju. Nekateri, ki jih je Kristus obudil od mrtvih, so živeli še v času vladavine Hadrijana (117-138).
Evangeljski čudeži niso v ničemer podobni “čudežem”, opisanim v apokrifih5
Kristus na primer v enem izmed teh spisov na poti k vodnjaku razbije vrč, zato vodo prinese nazaj v svojem plašču. Iz gline naredi žive ptice. Sosedove otroci na mestu umrejo, ko prekinejo njegove igre. Nasprotno temu so evangeljski čudeži, so prej dela ljubezni, ki se izvajajo skromno in imajo pogosto jasno doktrinarno naravo, tj. so na nek način povezani z Božjim naukom (npr. Jezus daje kruh življenja (sebe) za nas, ozdravi slepoto, ker je luč sveta, osvobodi iz satanove tiranije, ozdravi bolnike oz. umrle, ker prinaša božansko življenje). Kristus ni spreminjal kamenja v kruh, se ni vrgel iz templja, ni delal vragolij za Heroda – ali kakšnih drugih malenkostnih podvigov.
Brez čudežev evangeljska pripoved izgubi organiziranost in logično doslednost
Številni racionalistični in agnostični kritiki hvalijo “Jezusovo sporočilo”, razumljeno na filantropičen način in v smislu socialne pravičnosti, vendar pa seveda menijo, da so čudeži pravljice, ki so nastale pozneje in so bile nadgrajene s “čisto” evangeljsko pripovedjo. Vendar pa lahko vidimo, da so v resnici mnogo Jezusovi čudeži vodili do drugih nečudežnih dogodkov v evangelijih, kar samo še dodatno potrjuje njihovo zgodovinsko resničnost. Navedimo dva primera:
- Vstajenje Lazarja od mrtvih (Jn 11, 38-44) privede do zmagoslavja na Cvetno nedeljo, ki privede do Jezusove smrti na Križu.
- Celotna polemika o sobotnem dnevu predpostavlja ozdravitve, ki jih je opravil Kristus (Jn 5, 10).
Evangeliji brez Kristusovih čudežev nimajo smisla. Niti njihova doktrinarna vsebina niti njihova pripovedna koherentnost ne moreta ostati, iz zgodb izpustimo čudeže.
Kristusovi čudeži so pravi čudeži
Kristusovi čudeži so resnično čudežni, kar pomeni, da ne dopuščajo naravnih razlag (nobena naravna sila ne more obuditi mrtvih, pomnožiti kruha, ozdraviti bolezni na daljavo itd.). Število in raznolikost čudežev, ki jih je Kristus storil v različnih okoliščinah in brez pripomočkov izključuje možnost, da bi bil Kristus znanstvenik ali šarlatan:
- Deloval je na naravi, ljudeh in hudičih.
- Čudeži so bili tako javni kot zasebni.
- Priče so bile tako prijatelji kot sovražniki.
To je zelo pomembno – Gospodova znamenja se niso dogajala v okoliščinah, ki bi omogočale njihovo uprizoritev. Bila so javna in so jim bili priča tako ljudje dobre volje, skeptiki kot tudi njegovi sovražniki.
Kristus je s svojimi čudeži dokazoval svoje Božansko poslanstvo
Niso samo katoliški apologeti tisti, ki kot dokaz za Jezusovo Božanstvo uporabljajo Njegove čudeže. To je v tistem času počel tudi Jezus Kristus sam.
Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji grehe odpuščati,« – reče tedaj mrtvoudnemu – »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«
Mt 9, 6
… da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.«
Mt 11, 3-6
Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta, pričajo o meni.
Jn 10, 25
Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«
Jn 10, 37-38
Iz evangelijev je torej razvidno, da je Kristus delal prave čudeže z jasnim namenom, da bi potrdil svoje poslanstvo Božanskega učitelja.
Kristusove prerokbe
Zavoljo popolnosti lahko omenimo tudi Gospodove prerokbe. Prerokbe smo že podrobno razložili in definirali v 11. delu serije o apologetiki kot: “nezmotljiva napoved neke kontingentne stvari v prihodnosti, ki jo je mogoče z gotovostjo napovedati v nadnaravni luči.” Prerokba je torej neko nadnaravno dejstvo, ki lahko pride samo od Boga, saj ima samo on neskončno znanje. Oglejmo si nekaj Kristusovih prerokb:
- Napovedal je svoje trpljenje in vstajenje: Mt 20, 18; Mr 10, 32; Lk 18, 32.
- Dogodek, ko je bil žrebiček privezan: Matej 21, 2; Marko 11, 2.
- Petrova tajitev: Matej 26, 34 in 69.
- Prihod Svetega Duha: Lk 24, 29; Apd 1, 4 in 2, 1.
- Uničenje Jeruzalema in templja (zelo podrobno), ki ne sovpada s koncem sveta (kot so mislili nekateri rabini): Lk 21, 24.
- Enakovredne prerokbam so stvari, ki jih je nemogoče vedeti:
- Pet samarijankinih mož: Jn 4, 18.
- Nathanielova skrivnost: Jn 1, 48.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 Jesus Christ, the Son of God, Archbishop Goodier, Burns, Oates, and Washbourne Ltd., str. 9
2 Talmud: (nauk, učenje) je zbirka anekdot, obredov, legend, čarovniških praks ter razlag in razprav več kot 1000 judovskih rabinov različnih šol, ki je bila sestavljena med drugim in šestim stoletjem. V njem je 12 omemb Kristusa – vse so prežete s sovraštvom. Kristusovih čudežev ne zanikajo, ampak jih pripisujejo magiji, ki naj bi se je naučil v Egiptu.
3 Celsus je pisal med letoma 175 in 180. Okoli leta 240 je bil izvod njegovega dela poslan Origenu, ki je napisal nasprotovanje. Origen je bil tako pozoren na citiranje pravih Celzovih besed, da je mogoče približno 90 % Celzovega dela (alethès logos, “Resnična beseda” ali “Resnična razprava”) rekonstruirati iz Origenovega dela Contra Celsum (katà Kélsou). Celsus je bil najpomembnejši poganski apologet. Očitno je prebral vse štiri evangelije in je imel zelo temeljito znanje tako o judovstvu kot o krščanstvu. Priznava nekatere čudeže, ki jih je Jezus storil, vendar trdi, da so bili storjeni s pomočjo magije. Glej The Catholic Encyclopedia, Volume III, 1908, Celsus the Platonist, William Turner, Robert Appleton Company
4 Glej Evzebijevo citiraje Quadratusa v Ecclesiastical History, Bk. 4, ch. 4. Enako trdi tudi Papias.
5 Grška beseda apokryphos, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo apokrifi označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah.
