V prejšnjem delu serije o apologetiki smo si pogledali, kaj je Jezus Kristus trdil o sebi, ko je bil na zemlji in s čim lahko te trditve podpremo. V tej epizodi si bomo bolj natančno ogledali trditve o Njegovi Božanskosti ter ovrgli glavne ugovore, ki jih imajo nekatoličani.
Glavna Jezusova trditev
Zdaj smo prišli do bistva naše teme. Kristus, božanski Učitelj, je učil, da je več kot le človeški prerok, ampak sam Božji Sin.
Božji Učitelj in Sin
Že v prejšnjem delu serije o apologetiki smo pokazali, da je Jezus utemeljeno trdil, da je od Boga poslan kot Učitelj. Zanimivo je, da je Naš Gospod vsaj dvakrat izrecno povezal pojma “učitelj” in “sin”. Želel je namreč poudariti, da ravno Sinu pripada vloga velikega preroka Božje resnice – prav Sin je tisti, ki ima službo razkrivanja Očetove volje.
Moj Oče mi je izročil vse, in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti.
Mt 11, 27
Poslal je spet druge služabnike1, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je k njim poslal svojega sina, misleč: ‚Mojega sina bodo spoštovali.‘ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ‚To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‘ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.
Mt 21, 36-39
Seveda lahko navedemo številna druga mesta, kjer je Kristus trdil, da je Božji sin.
Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj.
Mt 5, 21-22
Sin človekov
Ta citat prihaja iz Pridige na gori, v istem poglavju pa najdemo še druge podobne izraze. Gre za to, da Kristus govori z avtoriteto, ki je enaka avtoriteti starozaveznega zakonodajalca, ki je bil sam Bog. Upoštevajte vzporednico med staro postavo, dano na gori Sinaj, in novo postavo, dano na gori blagrov.
Kajti Sin človekov je gospod sobote.
Mt 12, 8
Sin človekov je mesijanski izraz iz 7. poglavja Danijelove knjige. Toda Mesija ali ne, nepredstavljivo je, da bi si navaden judovski človek drznil imeti se za Gospoda Božje svete sobote.
Reče jim: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
Mt 16, 15-17
Tu sveti Peter izrecno izpove vero v Kristusovo Božanskost, Naš Gospod pa ga ne graja, temveč ga hvali in vztraja, da je to spoznanje resnično in od Boga razodeto.
Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od ovnov, in bo ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico.
Tedaj poreče kralj tistim, ki bodo na njegovi desnici: ‚Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; popoten sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; v ječi sem bil in ste prišli k meni.‘ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ‚Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnega in smo te sprejeli ali nagega in te oblekli? Ali kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo k tebi prišli?‘ In kralj jim bo odgovoril: ‚Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‘
Mt 25, 31-40
Ta “Sin človekov” je kralj, ki bo prišel z angeli, katerim bo On ukazoval, da sodi narodom, medtem ko bo sedel na svojem prestolu slave. Odrešitev bo odvisna od del, ki jih bodo ljudje opravil zanj. Tak opis se lahko nanaša samo na Boga.
Učenje evangelijev
Poudariti je potrebno, da noben od doslej navedenih citatov iz Svetega Pisma ni iz Janezovega evangelija. Liberalni kritiki radi trdijo, da Janezov evangelij ni mišljen kot zgodovinsko besedilo, ampak je bolj podoben nekakšnemu dolgemu mističnemu traktatu ali meditaciji. Prav tako trdijo, da Kristusovo Božanskost uči le ta “nezgodovinska knjiga”. Sicer je res, da je v evangeliju po Janezu nekaj najbolj pomembnih verzov na to temo, a še zdaleč ne moremo trditi, da to učenje prihaja zgolj iz tega evangelija.
Seveda ni nobenega teološkega ali zgodovinskega razloga, da bi četrti evangelij obravnavali ločeno od ostalih. Treba je poudariti, da je Božanskost Našega Gospoda poudarjena tudi v Matejevem, Markovem in Lukovem evangeliju. Poglejmo nekaj primerov:
Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega.
Jn 3, 17-18
Kajti Oče tudi nikogar ne sodi, temveč je vso sodbo dal Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal… Kajti kakor ima Oče v sebi življenje, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi.
Jn 5, 22-23 in Jn 5, 26
Zanimivo je, da Jezus vedno govori o “mojem Očetu” in “vašem Očetu”, nikoli pa o “našem Očetu” (kot bomo videli v naslednjem citatu). Bog ni njegov Oče in Oče ljudi na enak način. Jezus je previden, da nikoli ne namiguje na sinovstvo, ki bi bilo skupno njemu in ostalim ljudem.
Jezus je odgovoril: »Ko bi jaz častil sam sebe, bi moja čast ne bila nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: naš Bog je; pa ga ne poznate, a jaz ga poznam. In ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil podoben vam, bi bil lažnik. Toda poznam ga in spolnjujem njegovo besedo. Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.«
Judje so mu torej rekli: »Še petdeset let nimaš, in si videl Abrahama?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Preden je bil Abraham, sem jaz.«
Jn 8, 54-58
To je očitno sklicevanje na 3. poglavje druge Mojzesovo knjigo, kjer se Bog imenuje “Jaz sem, ki sem”. Judje so popolnoma razumeli pomen te besedne zveze in s tem tisto, kar jim je Jezus želel sporočiti. Poglejmo si še en preprost a globok citat, ki povzema bistvo Jezusovega Božanstva:
In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.
Jn 17, 5
Kaj so o glavni Jezusovi trditvi menili njegovi sovražniki?
Zanimivo je, da so judovski voditelji vedeli, da je Naš Gospod trdil, da je Božji Sin. To ni bila nobena skrivnost. Poudariti je treba, da je ta javna in izrecna trditev o Jezusovi božanskosti zapisana v vseh evangelijih.
On pa je molčal in ni nič odgovoril. Veliki duhovnik ga je znova vprašal in mu rekel: »Ti si Kristus, Sin Blagoslovljenega?« Jezus je odgovoril: »Jaz sem; in videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.« Veliki duhovnik pa je raztrgal svoja oblačila in dejal: »Kaj nam je treba še prič? Bogokletje ste slišali. Kaj se vam zdi?« In vsi so ga obsodili, da zasluži smrt.
Mr 14, 61-64
Ugovori
Katoličani torej verjamemo, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek, kar je sicer neverjetno in na nek način nepričakovano. Je pa edini razumni sklep, ki ga lahko potegnemo iz zgodovinskih dejstev, ki smo jih že obdelali v prejšnjem delu serije o apologetiki, ter dokazov za njegovo osrednjo trditev, ki so jih prikazali v tej epizodi. Jezus Kristus je bil resničen človek, ki je hodil po zemlji, in je trdil, da je Božji Sin. Ta trditev je bila osrednja v Njegovem sporočilu, zato jo je podkrepil z obilico dokazov o Božanskem znanju in moči, ki jo je imel. Zato je edina razumna stvar, ki jo lahko naredi pošten človek, ko se prepriča o teh zgodovinskih dejstvih, da verjame Jezusu Kristusu na besedo. A nažalost vemo, da vsi ne sprejemajo Kristusovega Božanstva.
Ugovor 1: Jezus Kristus je največji lažnjivec in prevarant v zgodovini.
Če bi bil naš Gospod goljuf, bi bil nedvomno največji goljuf v zgodovini. Toda ta ugovor je v resnici izredno šibak.
O tej teoriji zarote so že razglabljali apologeti poganstva in judovstva v drugem in tretjem stoletju. Ker pa so vedeli, da ne morejo zanikati zgodovinskih dejstev v zvezi s čudeži našega Gospoda, so jih pripisali magiji. Na nek način je to razumno, saj so ti ljudje vedeli, da so se Jezusovi čudeži zares zgodili, a jih zaradi njihove nevere v Njegovo Božanstvo niso mogli pripisati Bogu. Sodobnejši kritiki so preveč “razsvetljeni”, da bi se zatekali k takšnim zaključkom, vendar jim tako ne preostane drugega, kot da zanikamo zgodovinskost dogodkov samih, kar pa glede na vse argumente za zgodovinsko zanesljivost evangelijev ni smiselno.
Poleg tega, če je bil Kristus lažnivi prevarant, potem ne bi zanikali le Njegovim čudežev, ampak tudi celoten Kristusov dobri moralni značaj, ki je opisan povsod v evangelijih. Le malo razumnih ljudi je pripravljenih trditi, da je bil človek Jezus Kristus pravzaprav pravo nasprotje svetega in krepostnega človeka, opisanega v evangelijih. Dejansko Jezus Kristus ni le zelo dober človek – zdi se, da ni nič drugega kot idealen človek. Upoštevajte, da pri našem Gospodu (tako kot pri svetnikih) zaradi njegove popolne moralne popolnosti ne izstopa nobena krepost. V njem je vse popolnoma usklajeno: veličina in dostopnost, ponižnost in pogum, pravičnost in usmiljenje. Klasična apologetika bi trdila, da je ta moralna popolnost moralni čudež.
Poleg je verjetnost, da bi lahko prevarant in njegovi pajdaši sprožili največjo filozofsko, moralno in družbeno reformo v človeški zgodovini, izredno majhna. Zato je, ko je bila teorija prevar ob koncu 17. stoletja ponovno oživljena (H. S. Reimarus2, G. E. Lessing), kmalu padla v nemilost celo med protikrščanskimi učenjaki.
Ugovor 2: Jezus Kristus je bil nor, zablodel sanjač.
Ta ugovor se zdi vsaj iz zgodovinskega vidika bolj verjeten od prvega, saj ne zatrjuje zlobe in prevare, ki sta v popolnem nasprotju s Kristusovim portretom, ki nam ga je zapustila zgodovina. Toda že majhen razmislek znova pokaže, da je ta teorija prav tako zgodovinsko nesprejemljiva.
V Kristusu ni nič čudnega ali neuravnoteženega. Njegova popolnost, kot je prikazana v evangelijih, ni le moralna, ampak tudi duševna:
- Je ponižen, sočuten in se vedno popolnoma obvladuje.
- Ni “enoplasten”, npr. očitno ljubi revne, vendar ne prezira bogatih. Je pobožen učitelj, vendar uči, da morajo Judje plačevati davke poganskemu cesarju. Sam je čist in zelo zahteven v moralnih zadevah, vendar kaže veliko sočutje in preudarnost pri ravnanju z grešniki.
- To, da je trdil, da je Bog, samo po sebi ni nič bolj dokaz njegove čudaškosti kot dokaz njegove Božanskosti.
Ugovor 3: Jezus Kristus v evangelijih ni enak Kristusu, o katerem uči Cerkev.
Ta ugovor je najbolj zapleten in ima več oblik. Različni miselni tokovi so se začele pojavljati konec 18. stoletja leta in so se v 19. in na začetku 20. stoletja hitro množile. Vsak od njih ima svojo posebno teorijo o:
- Kakšne vrste mislec in reformator je v resnici bil Jezus Kristus.
- Katere dele evangelijev je torej treba odstraniti in katere ohraniti.
- Kako je prišlo do tega, da se je “resnični” Jezus Kristus sčasoma popačil.
Teh miselnih tokov in teorij je preveč, da bi o njih tukaj podrobno razpravljali, zato bomo pojasnili le dileme in slabosti, ki so skupne vsem.
Subjektivno tolmačenje zgodovine
Večina teh miselnih tokov ima sam zgodovinski obstoj Jezusa Kristusa za dokazano dejstvo. Večina jih zavrača teorijo da je “Jezus zgolj mit” zaradi množice dokazov v prid Kristusovega zgodovinskega obstoja. Če te množice dokazov ne upoštevamo, moramo z veliko večjim razlogom zavrniti obstoj Sokrata, Aleksandra Velikega, Mohameda, Karla Velikega – in tako sesuti celotno zgodovino.
Toda tu se pojavi prvi problem. Ti isti zgodovinski viri ne pričajo le o Kristusovem obstoju, ampak tudi o njegovih nadnaravnih močeh in čudežnih dejanjih. Novozavezni dokazi o Jezusovem Božanstvu so enaki ali večji od dokazov o Jezusovi človeškosti. Zgodovinsko gledano gre za iste dokumente, ki potrjujejo oboje. Če sprejmemo Jezusa kot človeka, ne moremo zavrniti Jezusa kot Boga samo zaradi svojih osebnih prepričanj. Tak pristop je napačen, saj je ideološki in samovoljen. Vprašanje Jezusa Kristusa je treba najprej obravnavati zgodovinsko in ne teološko.
Loisy (najslavnejši modernistični mislec, ki ga je obsodil sveti Pij X.) je odkrito priznal:
Če se (kristološki) problem, ki je stoletja vznemirjal in absorbiral krščanske mislece, danes ponovno obravnava, je to veliko manj posledica dejstva, da je njegova zgodovina bolje poznana, kot pa popolne prenove, ki je potekala in poteka v sodobni filozofiji.
Rušenje enotnosti zgodovine
Drugi problem nujno sledi prvemu. Naj bodo zgodovinski dogodki včasih še tako neverjetni, zgodovina je vedno enotna zgodba. Takoj ko iz zgodbe iztrgamo določena dejstva, izgubi svojo logiko in skladnost. Ko poskušamo presejati evangeljske zgodbe in izločiti vse čudežne dogodke, doktrinarne izjave ali Kristusova dejanja, ki se ne ujemajo z našo teorijo o “resničnem Jezusu”, dobimo evangeljsko pripoved brez kakršne koli koherentnosti in portret Kristusa, ki se ne ujema z zgodovinskim kontekstom Njegovega časa.
Tako kot evangeliji nimajo smisla brez čudežev, nimajo smisla tudi brez Jezusovih naukov in dejanj. Kristus, upodobljen v evangelijih, je izredna osebnost, vendar je tudi dosledna osebnost, ki oznanja bogato in enotno sporočilo. Ko se nekdo odloči, da bo iz slike iztrgal določene koščke, je nemogoče, da bi jo ponovno sestavil tako, da bi imela zgodovinski smisel.
Zaključek
Pokazali smo, da je Jezus Kristus, ki je bil resnična zgodovinska osebnost, zase gotovo trdil, da je Božji Sin. Tisti, ki tega dejstva ne sprejemajo, si želijo Sveto Pismo razlagati po svoje ter ga prilagajati svojim prepričanjem. Tega problema ne morejo rešiti s preurejanjem ali reinterpretiranjem evangelijev, zato nekateri evangelije v celoti zavračajo, s čimer pa v resnici zanikajo zgodovinskost Jezusa Kristusa, ki pa je dokazano dejstvo. Na koncu je torej edini način, da osmislimo evangelije in zgodovino, ta, da sprejmemo, da je bil Jezus Kristus zgodovinsko točno tak človek in Bog, kot ga prikazujejo evangeliji.
Povzeto po: sspxpodcast.com
1 Iz konteksta prilike je razvidno, da so bili ti služabniki preroki, ki so prišli pred Kristusom.
2 Reimarus je bil profesor orientalskih jezikov v Hamburgu. Lessing je bil knjižničar v Wolfenbuettlu, ki je odkril in objavil Reimarusove rokopise.
