Na romanju od Pariza do Chartresa, za katerega duhovno oskrbo skrbijo duhovniki iz Bratovščine svetega Petra (FSSP), se je za Binkošti 2023 zbralo 16.000 udeležencev. To izjemno rast so organizatorji predstavili kot odmeven odgovor na motuproprij Traditionis custodes (16. julij 2021), ki je močno zmanjšal možnost obhajanja tridentinske maše.
25. maja, še pred odhodom, je Michael Matt, glavni urednik revije The Remnant, ki je vodil skupino ameriških romarjev, Edwardu Pentinu dejal:
Dejstvo, da je letošnje romanje doseglo maksimalno zmogljivost, ni nič drugega kot osupljivo pričevanje o priljubljenosti latinske maše med mladimi katoličani.
Nadalje je dejal:
Iskreno upamo, da bo Vatikan v tem dogodku videl nepolemičen in vesel izraz mladosti, vitalnosti in združevalne moči latinske maše.
Ambivalenten odziv
Na dan odhoda, v soboto, 27. maja, je Jean-Marie Guénois v časopisu Le Figaro objavil odzive več romarjev o njihovi navezanosti na tradicionalno liturgijo. Francoski novinar je opazil, da so mnogi od teh mladih nosili “majico z natisnjenimi temi besedami: ‘Varuhi tradicije’, prevod naslova papeškega dekreta Traditionis Custodes. To majico je bilo mogoče kupiti v spletni trgovini romanja.”
Eden od romarjev, Osmane Caillemer, star 23 let in bodoči odvetnik, pa je pojasnil:
Na 100-kilometrsko romanje se ne odpravljamo peš, da bi protestirali! Nismo v duhu protesta; to ni militantni pohod. To je dejanje osebnega poglabljanja v vero in pričevanja o njej. Moja generacija ni več v tej bojni razsežnosti.”
Privlačijo jo lepota, občutek svetosti, tišina tradicionalne maše. Te zbranosti ni mogoče najti drugje, privlači pa tudi mlade, ki se udeležujejo navadne maše v župnijah. Naši generaciji še posebej primanjkuje formacije, posredovanja. Čutimo, da smo v celoti v Cerkvi. V tem ni nobene dvoumnosti: za duhovno oskrbo romanja skrbi Bratovščina svetega Petra, ki se je odločila za zvestobo Rimu in papežu.
Poleg tega je g. Julien Durodié, župnik v pariški župniji Saint-Eugène-Sainte-Cécile, ki ga je pariški nadškof Laurent Ulrich pooblastil, da v soboto zjutraj v Saint-Sulpice obhaja sv. mašo ob odhodu, izjavil:
Glavni poudarek tega romanja se ne sme omejiti samo na vprašanje liturgije. Ti mladi so željni formacije. Želijo se rešiti iz doktrinarne zmede.
Če so organizatorji preobremenjeni z uspehom, je to zato, ker romanje ni romanje tradicionalnega sveta, ki bi se skril sam vase. To ni katoliško meščansko romanje. Daleč od ideologij privablja ljudi, ki v vseh družbenih okoljih na novo odkrivajo krščansko vero.
Jean-Marie Guénois dodaja:
Za tega pastirja, ki se je moral naučiti maševati po starodavnem obredu, je ta ‘tradicionalni’ svet malo poznan. Vzbuja strah in na obeh straneh so rane. Toda dialog med duhovniki ni vedno samoumeven. Težko se lotimo teme liturgije.
Durodié je o Drugem vatikanskem koncilu dejal:
Ne opažam, da bi ga kot takega nihče postavljali pod vprašaj, temveč se sprašujemo glede njegove razlagi in izvajanja. Ti verniki so zelo navezani na Katoliško Cerkev, zato ne vidim nevarnosti za razkol. Vendar pa je težko najti ravnovesje.
Udeležba na romanju je stvar izkazovanja zvestobe papežu, avtorju Traditionis Custodes, in tradicionalni maši, kot zatrjuje Osmane Caillemer. Zato je razumljivo, da dialog na temo liturgije med duhovniki ni očiten in da je za vernike težko najti ravnovesje, kar priznava tudi g. Durodié.
Anketa, objavljena v La Croixu 25. maja, krepi vtis o neenotni pripadnosti tradiciji pri teh mladih, ki jih privlači tridentinska maša. Matthieu Lasserre se sprašuje:
Ali lahko na podlagi tega sklepamo, da se mladi resnično poslužujejo ‘tradicionalne’ maše? Vsaj pri nekaterih od njih vzbuja simpatije.
Po raziskavi, ki jo je med udeleženci svetovnega dneva mladih v Lizboni [predvidoma avgusta 2023] opravila organizacija La Croix, jih 38 % pravi, da cenijo to liturgijo: 8 % jih pravi, da je to njihova najljubša maša, 11 %, da jim je enako všeč kot maša v francoščini, 19 % pa se je občasno udeležuje.
Zgodovinar Paul Airiau ugotavlja, da zdaj prihaja do hibridizacije med “trad” in “ne-trad” mladino. Francoski dnevnik pa to misel dopolnjuje:
Od ducata mladih, ki jih je intervjuval časnik La Croix, jih zelo malo pravi, da se udeležujejo samo tridentinskih maš. Velika večina bolj ali manj redno obiskuje navadno mašo, in sicer zaradi okusa ali geografskih razlogov.
Glavna urednica Isabelle de Gaulmyn si je 31. maja v La Croixu prizadevala pomiriti svoje klerikalne in starajoče se bralce. V članku z naslovom “Maša v latinščini ne bo rešila Cerkve” pravi, da relativna privlačnost tradicionalne liturgije za mlade katoličane ni posledica koncilske liturgije, ki je desakralizirana in ne spodbuja zbranosti, ampak “precejšnjega antropološkega preloma, ki smo ga doživeli od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej in ki je popolnoma porušil naš odnos do božjega, telesa in institucij”.
Brez najmanjšega pomisleka ugotavlja, da “model cerkvene ustanove, ki je bila mobilizirana le za nedeljska bogoslužja in velike zakramente življenja (rojstvo, poroka, smrt), v naši sekularizirani družbi ne drži več”. Z drugimi besedami, Francija je zdaj sekularizirana in koncilska reforma s tem nima nobene zveze.
Vendar pa je Isabelle de Gaulmyn spričo navdušenja nekaterih mladih nad tradicionalno mašo pripravljena popustiti v prid določenemu pluralizmu:
Brez dvoma moramo sprejeti druge načine molitve, zbiranja, skupnega bivanja in udejstvovanja. Namesto da se izgubimo v medsebojnih in sterilnih obtožbah, moramo pokazati ustvarjalnost – kar je teoretiziral Benedikt XVI – in si drzniti biti drugačni, pluralni, brez enega samega modela ter pozabiti na oznake nazadnjaških ali naprednjaških [katoličanov].
Vir: fsspx.news
