Iz katekizma smo se vsi naučili, da je naš Gospod ustanovil sedem zakramentov kot sredstvo za milosti za ljudi na zemlji. Počasi v bolečinah napredujemo kot romarji proti obljubljeni deželi v nebesih, saj potrebujemo vso pomoč, ki jo lahko dobimo. Vendar pa je tisto, kar popotnik v puščavi nujno potrebuje, je hrana in pijača. Zato je naš Božanski Gospod podaril zakrament svetega obhajila, da bi naše duše nahranil s svojim telesom in krvjo pod podobo kruha in vina.
Ker je zemeljsko potovanje proti nebeškemu Jeruzalem tlakovano z različnimi ovirami, je naš Gospod postavil različne opore. Bog želi biti z nami in sodelovati pri našeih vsakdanjih potrebah, veselja in žalosti ter nas tolažiti v naših zadnjih trenutkih. Ali ni obhajanec v nekem smislu tudi sv. Krištof, torej Kristusov nosilec? Ko zapusti obhajilno mizo, nosi Kristusa v svojem srcu in njegovo obhajilo potrjuje njegovo željo, da bi bil eno z njim v mislih, srcu in duši ves čas dan. Nadškof Lefebvre je izrazil isto z naslednjo mislijo:
Sveto obhajilo je vir krščanske civilizacije. Tu se Jezus razodeva kot naš Odrešenik in tudi kot naš Kralj: To je kralj našega razuma, saj nam daje resnico; in kralj naših src in volje, ko nam daje svojo zapovedi, ki nam pomagajo delovati v skladu s v skladu s svojo sveto voljo. Kristjani, ki so hranili so se hranili s telesom in krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa bolje razumejo svojo dolžnost in kako morajo ravnati v vsakdanjem življenju doma in v družbi.
Milosti sv. obhajila
Zakrament svetega Rešnjega Telesa je Najsvetejši zakrament, saj je pravo Telo in prava Kri Našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina. Zakrament svetega Rešnjega Telesa se imenuje Najsvetejši zakrament, ker nas ne posvečuje samo, kakor vsi drugi zakramenti, temveč ima v sebi samega Jezusa Kristusa, začetnika vse svetosti. Sveto obhajilo nam deli te milosti:
- Združuje nas najtesneje s Kristusom.
- Pomnožuje nam posvečujočo milost.
- Zmanjšuje nam hudo nagnenje in potrjuje nam ljubezen do Boga.
- Očiščuje nas malih ali odpustljivih grehov, varuje nas smrtnih grehov in izbrisuje nam časne kazni za grehe.
- Daje nam poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja.
Kaj je potrebno za veljavno sv. mašo?
Da lahko prejmemo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, moramo najprej prisostovati pri veljavni sv. maši. Sveta maša je veljavna, ko pride do spremenjenja kruha in vina v Telo in Kri Našega Gospoda Jezusa Kristusa. Za to so kot pri vseh zakramentih potrebne štiri stvari: tvar, oblika, delivec in namen:
- Tvar tega zakramenta je v latinski Cerkvi nekvašen pšenični kruh in pravo vino, narejeno zgolj iz grozdnih jagod. Najboljši primer veljavnega, a nedopustnega obhajanja tega zakramenta je uporaba kvašenega pšeničnega kruha v latinski Cerkvi ali v nekaterih vzhodnih katoliških Cerkvah. Če pa se namesto pšeničnega kruha uporablja riževa ali ržena moka ali če se doda maslo, med ali jajca, zlasti v velikih količinah, bi bila maša neveljavna. Prav tako mora biti vino, ki se uporablja za evharistijo, veljavno. Neveljavno vino bi bilo vsako vino, narejeno iz plodov, ki niso grozdje, ali vino, pomešano s katero koli drugo snovjo, razen z “majhno količino vode”.
- Oblika so posvetilne besede, ki izražajo naslednji dve dejstvi: “To je moje telo” in “To je … moja kri”.
- Delivec je zgolj veljavno posvečen duhovnik ali škof. Duhovnik, ki je bil upravičeno laiziran, suspendiran ali izobčen, ne sme opravljati maše, če pa jo opravi, se šteje za veljavno, vendar nedopustno. Duhovniki vzhodnih razkolniških cerkva so sicer veljavno posvečeni, zato darujejo veljavne ampak nedopustne svete maše, saj so v razkolu z rimskim papežem. Protestantski duhovniki niso veljavno posvečeni, zato njihove “maše” v nobenem primeru niso veljavne. Prisostovanje pri neveljavni sv. maši je smrtni greh.
- Duhovnik mora imeti namen pri sveti maši storiti to, kar Cerkev želi za ta zakrament. Da bi bil njegov namen neveljaven, bi moral duhovnik npr. k maši pristopiti s takšno mislijo: “To, kar počnem, ni Evharistija. Ne verjamem v nič od tega in samo igram za tiste lahkoverne ljudi v klopeh!”
Kako naj se ravna z Najsvetejšim?
Pri vseh zakramentih Katoliške Cerkve je potrebna velika skrb in pazljivost, da se z njimi ravna pobožno in sveto, posebno pa je to potrebno pri delitvi in prejemanju Zakramenta presvete Evharistije, nad katerim ni v Božji Cerkvi nič, kar bi bilo častitljivejše, svetejše in čudovitejše; zakaj v njem je glavni in največji Božji dar in sam studenec in začetnik vse milosti in svetosti, Jezus Kristus.
Ne pozabimo, da je tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije cel Jezus, z vso svojo dušo, telesom in božanskostjo. Duhovnik, ki je redni delivec obhajila, naj si torej kar najbolj prizadeva, da bo ta častivredni Zakrament on sam upravljal, čuval in delil spoštljivo, kakor se spodobi, in s častjo, ki mu gre, in da ga bo tudi njemu izročeno ljudstvo pobožno častilo ter sveto in pogostoma prejemalo, zlasti ob večjih cerkvenih praznikih.V praktičnem smislu to pomeni seveda podeljevanje zgolj kleče (če je le mogoče) in na jezik pri obhajilni mizi (to je nekakšna ograjica, ki ločuje prezbiterij od cerkvene ladje), z uporabo primernega posodja (ciborija) in obhajilne patene, na katero lahko padejo morebitni koščki sv. hostij. Priporočljiva je tudi uporaba obhajilnih prtov na obhajilni mizi. O zlorabah, ki se dogajajo pri obhajanju v okviru Novus Ordo maše bomo še spregovorili.
Kako pristopiti k sv. obhajilu?
Vernike naj se večkrat opominja, s kakšno pripravo in koliko vnemo ter pobožnostjo v duši, pa tudi s ponižnim zunanjim vedenjem je treba pristopati k tako božanstvenemu Zakramentu: naj poprej opravijo zakramentalno spoved, naj bodo vsaj od polnoči (po novem je 1 ura, a se priporoča vsaj 3 ure) vsi tešči in naj na obe koleni pokleknejo (tisti ki so to seveda sposobni) ter sveti Zakrament ponižno in spoštljivo prejmejo. Jezus Kristus je pod podobo kruha navzoč toliko časa, dokler se ta podoba ne izgubi. Po zaužitju posvečene hostije je to okoli 15 minut, zato se v tem času zberimo, zaprimo oči ter spregovorimo z Jezusom v našem srcu.
Obhajilni obred
Če se med sveto mašo ali pa izven nje obhaja vernike, mora duhovnik slediti posebnemu obredu, ki izgleda nekako takole.
- Verniki molijo Confiteor oz. kesanje.
- Duhovnik da vernikom odvezo.
- Duhovnik se obrne proti vernikom, vzame iz ciborija eno posvečeno hostijo, ter pravi: Ecce Agnus Dei, ecce qui tollit peccata mundi – Glejte Jagnje Božje, glejte ki odjemlje grehe sveta.
- Verniki odgovorijo: Domine, non sum dignus, ut intres sub tectum meum; sed tantum dic verbo, et sanabitur anima mea – Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reči le z besedo in ozdravljena bo moja duša.
- Ko duhovnik obhaja vernike, vsakemu najprej pokaže posvečeno hostijo in pravi: Corpus Domini nostri Jesu Christi custodiat animam tuam in vitam aeternam. Amen. – Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj varuje tvojo dušo za večno življenje. Amen. Vernik ne odgovori nič.
Pokoncilske reforme
V obhajilnem obredu, ki je tudi del Novus Ordo maše, ne najdemo kesanja vernikov oz. Confiteorja in odveze, ki jo podeli duhovnik. “Glejte Jagnje Božje” je ostalo enako, so se pa spremenile besede, ki jih duhovnik izreče, ko vernikom pokaže sv. hostijo preden jim jo podeli. Sedaj duhovnik reče zgolj Kristusovo Telo, vernik pa odgovori z Amen. Poleg tega pa se je žal v vse, kar obdaja podeljevanje tega zakramenta, prikradlo ogromno novosti in zlorab.
Obhajilo na roke
Pri novem obredu prejemanje Najsvetejšega ni več obvezno na usta, ampak se ga deli kar na dlani kot nekakšen priboljšek ali bonbon. To početje močno poveča možnost profanacije (Kraje, padanja drobcev po tleh ali celo padca Najsvetejšega na tla) in je bilo zaradi tega v preteklosti obsojeno in ukinjeno. Dokazano je tudi, da obhajanje na roke zmanjšuje vero v Resnično navzočnost Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu, predvsem pri otrocih.
Izredni delivci sv. obhajila
Kot smo že omenili, je redni delivec obhajila tradicionalno zgolj duhovnik, ki mu pri mašniškem posvečenju mazilijo roke. Po Koncilu pa se je pod navidez praktičnimi razlogi začela sporna praksa “izrednih” delivcev sv. obhajila. Tu gre za laike (ne glede na spol), ki opravijo neko izobraževanje na to temo in nato smejo odpirati tabernakelj ter podeljevati obhajilo vernikom. Ponekod so ti izredni delivci postali kar “redni” delivci, saj se, ko pride čas obhajanja, duhovnik enostavno usede na svoj stol in povabi laike, da razdelijo obhajilo med vernike.
Sveto posodje
Za Novus Ordo ni neobičajna uporaba posod iz neprimernih materialov (glina, steklo itd.), ki so lomljivi in krhki ter tako predstavljajo dodatno nevarnost za Jezusa, ki je v njih shranjen. Prav tako si Jezus Kristus, naš Stvarnik, Odrešenik in Sodnik zasluži, da se ga shranjuje v najboljših posodah iz dragocenih kovin.
Obhajilo pod obema podobama
Še ena nesmiselna praksa, ki se je pojavila po Koncilu, je obhajilo pod obema podobama. To v praksi pomeni, da verniki ne prejemajo zgolj posvečenih hostij, ampak tudi pijejo posvečeno vino, Presveto Rešnjo Kri, kar iz mašnikovega keliha. To nima nobenega smisla, saj v vinu ni popolnoma nič več Jezusa kot v hostiji, ampak je v obeh cel Kristus. Podajanje keliha naokrog predstavlja veliko nevarnost za razlitje ali pa uhajanje majnih kapljic Predragocene Krvi iz keliha na tla, roke ali oblačila vernikov, kar je seveda bogoskrunstvo.
Obred prvega sv. obhajila
- Duhovnik v pluvialu sede na sedež, ki je pripravljen na oltarnih stopnicah. Strežnika umakneta klečalnik. Pristopi eden od očetov in prosi:
Častiti oče! Ko je naš Gospod Jezus Kristus še živel v človeški podobi med nami, je rekel: “Pustite male k meni priti in nikar jim ne branite!” Pripeljal sem male Jezusove ljubljence, ki se žele prvikrat združiti s svojim nebeškim prijateljem. Odprite vrata tabernaklja, odkrijte kelih zlati in Jezusa v beli hostiji položite v njih srca.
Duhovnik: Ali veš, da so dovolj pripravljeni, in da bodo Jezusa vredno prejeli v svoje srce?
Oče: Kolikor more človeška slabost spoznati, lahko rečem, da so pripravljeni. Poučeni so! Svoje dušice so očistili v dobri sveti spovedi. Njih srca pa že dolgo hrepenijo, da se združijo z Jezusom.
Duhovnik: Hvala Bogu! Prosimo, predragi bratje in sestre, našega Gospoda Jezusa Kristusa, naj te svoje male, ki jih je danes prvikrat poklical k lomljenju kruha, k mizi angelski, ohrani v svoji milosti, da to, kar po njegovi milosti prejemajo, z njegovo pomočjo tudi dosežejo. - Sveče prvoobhajencev so pripravljene na mizi. Sedaj jih strežnik prinese na oltar. Drugi strežnik prinese blagoslovljeno vodo. Duhovnik blagoslovi sveče:
℣: Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
℟: Ki je ustvaril nebo in zemljo.
℣: Gospod z vami.
℟: In s tvojim duhom.
℣: Molimo. Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, blagoslovi ✠ te sveče po naših ponižnih prošnjah: vlij jim, Gospod z močjo svetega križa ✠ nebeški blagoslov, ker si jih dal človeškemu rodu, da odganjajo temo, naj z znamenjem svetega križa ✠ prejmejo tak blagoslov, da bodo od vseh bivališč, kjerkoli bodo prižgane ali postavljene, poglavarji teme odstopili, strepetali in prestrašeni zbežali z vsemi svojimi služabniki, in da se ne bodo več drznili vznemirjati ali nadlegovati njih, kateri tebi služijo, ki živiš in kraljuješ na vse vekov veke. Amen. - Pokropi sveče z blagoslovljeno vodo in se obrne k otrokom:
Prišli ste v cerkev, dragi prvoobhajanci, s cvetjem v rokah. Jezusu hočete darovati cvetje svojih mladih let. Njemu v čast naj cvete vaše rože na oltarju in pričajo, da ste prišli k njemu s čistimi in hrepenečimi srci. Namesto cvetlic boste prejeli blagoslovljeno svečo, ki naj vas vse življenje spominja na krstno obljubo. Kakor sveča z vidnim ognjem preganja nočne temine, tako naj bodo tudi vaša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je lučjo Svetega Duha in brez sleherne grešne slepote. - Duhovnik gre od prvoobhajanca do prvoobhajanca, jemlje iz njih rok rože, ki jih ministrant nosi na oltar in jim podaja sveče, ki jih dva strežnika preje prižigala. Vsakemu prvoobhajancu izroči prižgano svečo in govori:
Prejmi luč Kristusovo v znamenje svoje neumrljivosti, da boš mrtev svetu, živel Bogu in bežal pred deli teme. Amen. - Ko so vse sveče razdeljene, prvoobhajanci pokleknejo, da obnove krstne obljube.
℣: Predragi prvoobhajanci! V čudežnem zakramentu svetega Rešnjega Telesa se sveta Mati Cerkev spominja trpljenja, smrti in poveličanja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vrača mu svojo ljubezen s tem, da vsako leto vzgaja in vodi nove čete k obhajilni mizi. Preden pa boste prvikrat pristopili k obhajilni mizi, predragi prvoobhajanci, in obhajali svete skrivnosti Gospodovega Telesa in njegove Krvi, obnovite obljube svetega krsta, s katerimi ste se nekoč odrekli satanu in njegovim delom, kakor tudi svetu, ki je sovražnik božji, ter ste obljubili po svojih botrih, da boste v katoliški Cerkvi zvesto služili Bogu. Zatorej:
Ali se odpoveste satanu, ki je oče laži, božji sovražnik in sovražnik duš?
℟: Se odpovemo!
℣: Se odpoveste njegovim delom, ki so greh?
℟: Se odpovemo!
℣: Se odpoveste vsemu njegovemu nauku, ki je zmota?
℟: Se odpovemo!
℣: Verujete v Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje?
℟: Verujemo!
℣: Verujete v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinorojenega, Gospoda našega, ki je bil rojen in je trpel?
℟: Verujemo!
℣: Verujete tudi v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje?
℟: Verujemo!
℣: Obljubite torej, da boste izpolnjevali božje in cerkvene zapovedi?
℟: Obljubimo!
℣: Obljubite še posebej, da boste posvečevali nedelje in praznike in se izogibali slabe družbe?
℟: Obljubimo!
℣: Obljubite, da se boste še naprej učili krščanskega nauka, verouka in se zvesto držali naukov svete Cerkve?
℟: Obljubimo!
℣: Bog naj sprejme te vaše obljube in jih blagoslovi. Nikdar ne pozabite nanje. Zahvalimo se Gospodu, da vam je dal belo oblačilo milosti in prižgal v vaših srcih plamen vere, upanja in ljubezni. Skupno prosimo Boga, kakor nas je učil moliti naš Gospod Jezus Kristus!
Vsi: Oče naš, ki si …
℣: Približajte se obhajilni mizi! Hvalite in častite Gospoda, ki vam je podelil odpuščanje grehov in ki naj vas s svojo milostjo ohranja za večno življenje!
Vsi: Amen. - Duhovnik pokropi nato prvoobhajance z blagoslovljeno vodo. Ti ugasnejo sveče in odidejo v klop. Duhovnik gre k sedežu, da se obleče za mašo.
- Sledi sveta maša. Prvoobhajanci gredo prvi k obhajilu takoj za ministranti.
Zanimivosti
- V primeru (Bog ne daj) da bi Najsvetejše padlo na tla mora duhovnik takoj prekiniti obhajilo vernikov in Najsvetejše pobrati in ga bodisi zaužiti ali pa položiti v kozarec z vodo da se raztopi. Nato pa naj sam ali pa kak drug klerik (v primeru da je edini klerik naj to stori zakristan ali strežnik ki je v tem poučen) tla skrbno izmije z vodo in izbriše tla kjer je Najsvetejše padlo z purifikatorjem.
- Obstaja veliko dogodkov, ko se pri sv. maši ni spremenilo zgolj bistvo sv. hostije, ampak tudi podoba. Te dogodke imenujemo evharistični čudeži. Prvi in najbolj znan je gotovo čudež iz Lanciana v Italiji, ki se je zgodil v 8. stoletju. Med sveto mašo je nek menih, ki je maševal, začel v mislih dvomiti o nauku o transsubstanciaciji in ni povsem verjel, da je Kristus navzoč v sveti Evharistiji. V trenutku, ko je na glas izrekel posvetilne, se je kruh spremenil v živo meso, vino pa v kri, ki se je hitro strdila v pet kroglic različnih oblik. Leta 1574 je nadškof Antonio Gaspar Rodriguez ukazal, naj kri stehtajo. Ob prisotnosti več prič je bilo zabeleženo, da meso in kri ne kažeta nobenih znakov propadanja ali gnitja. Ko je bila stehtana, je “kri, razdeljena na pet neenakih delov, tehtala toliko kot vsak del posebej.” Odoardo Linoli, profesor anatomije in patološke histologije ter nekdanji vodja laboratorija za patološko anatomijo v bolnišnici v Arezzu, je dobil dovoljenje za analizo mesa in krvi. Njegova analiza je pokazala, da je meso človeško srčno tkivo krvne skupine AB, da so v krvi beljakovine (ki se ujemajo z normalno krvjo) in da ni dokazov o konzervansih. To analizo je nato leta 1981 neodvisno potrdil Ruggero Bertelli, upokojeni profesor anatomije. Profesor Linoli je v svojem poročilu trdil, da bi se kri, če bi bila vzeta iz trupla, hitro pokvarila, meso in kri pa ne bi bila videti tako sveža, kot sta. V poročilu je še zapisal, da zaradi starosti vzorcev in dejstva, da so bili skoraj 1000 let shranjeni v nezatesnjeni posodi, meso in kri ne bi smela imeti možnosti, da ostaneta tako sveža in čista.
